eksplozív -a m (ȋ)
eksplozivna snov, ki se uporablja za orožje ali razstreljevanje, razstrelivo: napolniti rov z eksplozivom; velika rušilna moč eksploziva / eksploziv za atomsko bombo
Zadetki iskanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika²
SSKJ²
SSKJ²
SSKJ²
ekstrahírati -am dov. in nedov. (ȋ)
1. kem. izločiti snov iz trdnih ali tekočih zmesi s topilom tako, da se pri tem kemično ne spremeni, izlužiti: ekstrahirati olja iz semen; ekstrahirati z alkoholom
2. med. izpuliti, izdreti, izvleči: ekstrahirati zob
1. kem. izločiti snov iz trdnih ali tekočih zmesi s topilom tako, da se pri tem kemično ne spremeni, izlužiti: ekstrahirati olja iz semen; ekstrahirati z alkoholom
2. med. izpuliti, izdreti, izvleči: ekstrahirati zob
SSKJ²
ekstrákcija -e ž (á)
1. kem. izločitev, izločevanje snovi iz trdnih ali tekočih zmesi s topilom tako, da se pri tem snov kemično ne spremeni; izlužitev, izluževanje: ekstrakcija barvila, olja / ekstrakcija kosti iz kosti
2. med. izpulitev, izvlečenje, izdrtje: ekstrakcija tujka; ekstrakcija zoba
1. kem. izločitev, izločevanje snovi iz trdnih ali tekočih zmesi s topilom tako, da se pri tem snov kemično ne spremeni; izlužitev, izluževanje: ekstrakcija barvila, olja / ekstrakcija kosti iz kosti
2. med. izpulitev, izvlečenje, izdrtje: ekstrakcija tujka; ekstrakcija zoba
SSKJ²
ekstrákt -a m (ȃ)
trdna ali sirupu podobna snov, dobljena z ekstrakcijo, izvleček: tobakov ekstrakt; ekstrakti iz zdravilnih zelišč; tovarna za taninov ekstrakt / mesni ekstrakt; kis iz kisovega ekstrakta; limonin ekstrakt v prahu; pren. fantazija je tvoren ekstrakt osebnosti
trdna ali sirupu podobna snov, dobljena z ekstrakcijo, izvleček: tobakov ekstrakt; ekstrakti iz zdravilnih zelišč; tovarna za taninov ekstrakt / mesni ekstrakt; kis iz kisovega ekstrakta; limonin ekstrakt v prahu; pren. fantazija je tvoren ekstrakt osebnosti
SSKJ²
ekstraktíven -vna -o prid. (ȋ)
1. kem. ki se da ekstrahirati: ekstraktivne sestavine lesa; ekstraktivna snov
2. knjiž. nanašajoč se na pridobivanje, črpanje naravnih surovin: ekstraktivna dejavnost, industrija
1. kem. ki se da ekstrahirati: ekstraktivne sestavine lesa; ekstraktivna snov
2. knjiž. nanašajoč se na pridobivanje, črpanje naravnih surovin: ekstraktivna dejavnost, industrija
SSKJ²
elektróda -e ž (ọ̑)
teh. električni prevodnik, ki se rabi za dovajanje ali odvajanje električnega toka v snov ali iz snovi: vtakniti elektrodi v elektrolit; kovinska, oglena, platinska elektroda; konica elektrode / gola elektroda brez mineralne obloge; oplaščena elektroda z mineralno oblogo; varilna elektroda taljiva elektroda, navadno z mineralno oblogo za obločno varjenje; netaljiva elektroda, navadno za uporovno varjenje
♦ elektr. negativna elektroda katoda; pozitivna elektroda anoda
teh. električni prevodnik, ki se rabi za dovajanje ali odvajanje električnega toka v snov ali iz snovi: vtakniti elektrodi v elektrolit; kovinska, oglena, platinska elektroda; konica elektrode / gola elektroda brez mineralne obloge; oplaščena elektroda z mineralno oblogo; varilna elektroda taljiva elektroda, navadno z mineralno oblogo za obločno varjenje; netaljiva elektroda, navadno za uporovno varjenje
♦ elektr. negativna elektroda katoda; pozitivna elektroda anoda
SSKJ²
elektrolít -a m (ȋ)
1. kem. snov, ki raztopljena ali staljena v obliki ionov prevaja električni tok: kisline, baze in soli so elektroliti; močni, šibki elektroliti; prehod električnega toka skozi elektrolit
2. elektr. žarg. elektrolitni kondenzator: zamenjati elektrolite in upore v radijskem sprejemniku
1. kem. snov, ki raztopljena ali staljena v obliki ionov prevaja električni tok: kisline, baze in soli so elektroliti; močni, šibki elektroliti; prehod električnega toka skozi elektrolit
2. elektr. žarg. elektrolitni kondenzator: zamenjati elektrolite in upore v radijskem sprejemniku
SSKJ²
elektrolíten -tna -o prid. (ȋ)
teh. nanašajoč se na elektrolit: elektrolitna kopel
♦ elektr. elektrolitni kondenzator kondenzator, pri katerem je izolirna snov nastala z elektroliznim postopkom
teh. nanašajoč se na elektrolit: elektrolitna kopel
♦ elektr. elektrolitni kondenzator kondenzator, pri katerem je izolirna snov nastala z elektroliznim postopkom
SSKJ²
elemènt -ênta m (ȅ é)
1. sorazmerno samostojen del celote, prvina: razstaviti pripravo na elemente; gradbeni, konstrukcijski, montažni element
// sestavni del, sestavina: točka, premica in ravnina so elementi geometrije; to so bistveni elementi obravnavanega problema / smučarskih skokov ni mogoče trenirati po elementih / nasprotujoči si elementi njegovega značaja
// s prilastkom po čem značilen sestavni del česa: združil je različne stilne elemente; baladni, lirski, realistični element literarnega dela; dekorativni element stavbe; vnašati folklorne elemente / luč je pomemben element Župančičeve poezije / v njegovem govoru je bilo čutiti elemente italijanščine; slovenski etnični element v Avstriji prebivalci slovenske narodnosti
2. mn. bistveni, osnovni del: spoznati elemente fizike; dobiti najvažnejše elemente znanja iz slovnice / porajajo se elementi nečesa novega
3. faktor1, dejavnik: kooperacija je zelo pomemben element v blagovni proizvodnji; elementi, ki vplivajo na razvoj odnosov med sosednima državama; vpliv gospodarskih, kulturnih elementov na oblikovanje zavesti
4. slabš., s prilastkom človek kot član družbe: razkrinkati špekulantske elemente; obvarovati kaj pred nezdravimi, tujimi elementi; asocialni, neodgovorni, nevarni, protidržavni elementi
5. kem. snov, ki se ne da kemično razstaviti na enostavnejše snovi: odkrili so nov element; halogeni, radioaktivni element; atomska masa elementa; valenca elementa / sledni element anorganski element, ki se v organizmu pojavlja v zelo majhni količini, je pa za življenjske procese nujno potreben
6. star. zemlja, voda, zrak ali ogenj kot naravna sila: voda je strašen element, kadar se razlije; v boju z elementi je moral prenesti nečloveške napore; divjanje naravnih elementov / riba lahko živi samo v svojem elementu v vodi
● pog. biti v (svojem) elementu biti razvnet, navdušen ob opravljanju priljubljenega dela; biti zelo dobro razpoložen
♦ bot. florni element rastline, značilne za določeno območje; elektr. kontaktni element osnovni del stikalnega aparata; strojn. strojni elementi deli, ki se v enaki ali podobni obliki rabijo pri izdelavi različnih strojev, naprav; voj. elementi streljanja podatki, po katerih se naravna orožje pri streljanju na cilj
1. sorazmerno samostojen del celote, prvina: razstaviti pripravo na elemente; gradbeni, konstrukcijski, montažni element
// sestavni del, sestavina: točka, premica in ravnina so elementi geometrije; to so bistveni elementi obravnavanega problema / smučarskih skokov ni mogoče trenirati po elementih / nasprotujoči si elementi njegovega značaja
// s prilastkom po čem značilen sestavni del česa: združil je različne stilne elemente; baladni, lirski, realistični element literarnega dela; dekorativni element stavbe; vnašati folklorne elemente / luč je pomemben element Župančičeve poezije / v njegovem govoru je bilo čutiti elemente italijanščine; slovenski etnični element v Avstriji prebivalci slovenske narodnosti
2. mn. bistveni, osnovni del: spoznati elemente fizike; dobiti najvažnejše elemente znanja iz slovnice / porajajo se elementi nečesa novega
3. faktor1, dejavnik: kooperacija je zelo pomemben element v blagovni proizvodnji; elementi, ki vplivajo na razvoj odnosov med sosednima državama; vpliv gospodarskih, kulturnih elementov na oblikovanje zavesti
4. slabš., s prilastkom človek kot član družbe: razkrinkati špekulantske elemente; obvarovati kaj pred nezdravimi, tujimi elementi; asocialni, neodgovorni, nevarni, protidržavni elementi
5. kem. snov, ki se ne da kemično razstaviti na enostavnejše snovi: odkrili so nov element; halogeni, radioaktivni element; atomska masa elementa; valenca elementa / sledni element anorganski element, ki se v organizmu pojavlja v zelo majhni količini, je pa za življenjske procese nujno potreben
6. star. zemlja, voda, zrak ali ogenj kot naravna sila: voda je strašen element, kadar se razlije; v boju z elementi je moral prenesti nečloveške napore; divjanje naravnih elementov / riba lahko živi samo v svojem elementu v vodi
● pog. biti v (svojem) elementu biti razvnet, navdušen ob opravljanju priljubljenega dela; biti zelo dobro razpoložen
♦ bot. florni element rastline, značilne za določeno območje; elektr. kontaktni element osnovni del stikalnega aparata; strojn. strojni elementi deli, ki se v enaki ali podobni obliki rabijo pri izdelavi različnih strojev, naprav; voj. elementi streljanja podatki, po katerih se naravna orožje pri streljanju na cilj
SSKJ²
eliminírati -am dov. in nedov. (ȋ)
knjiž. ukiniti obstoj česa; odpraviti, odstraniti: eliminirati razdiralni vpliv; iz učnih programov so eliminirali nepotrebno učno snov; eliminirati medsebojna nasprotja / revolucija je eliminirala profesionalne generale iz političnega življenja
♦ mat. eliminirati neznanko z računskimi postopki doseči, da odpade določena neznanka v sistemu enačb; izločiti, odpraviti neznanko
knjiž. ukiniti obstoj česa; odpraviti, odstraniti: eliminirati razdiralni vpliv; iz učnih programov so eliminirali nepotrebno učno snov; eliminirati medsebojna nasprotja / revolucija je eliminirala profesionalne generale iz političnega življenja
♦ mat. eliminirati neznanko z računskimi postopki doseči, da odpade določena neznanka v sistemu enačb; izločiti, odpraviti neznanko
SSKJ²
emájl -a m (ȃ)
1. steklasta snov za prekrivanje zlasti kovinskih izdelkov: emajl na posodi je razpokal; nanašati emajl; bel, moten emajl / kritni, osnovni emajl
// pog. izdelek, prekrit, prevlečen s to snovjo: kuhinjski porcelan in emajl je lepo zložila v omaro
2. anat. prosojna, zelo trda snov, ki prekriva zobne krone; sklenina: razpoka v emajlu
1. steklasta snov za prekrivanje zlasti kovinskih izdelkov: emajl na posodi je razpokal; nanašati emajl; bel, moten emajl / kritni, osnovni emajl
// pog. izdelek, prekrit, prevlečen s to snovjo: kuhinjski porcelan in emajl je lepo zložila v omaro
2. anat. prosojna, zelo trda snov, ki prekriva zobne krone; sklenina: razpoka v emajlu
SSKJ²
emanácija -e ž (á)
1. knjiž. razširjanje, izžarevanje: neprestana emanacija naše narodne samobitnosti
// kar je izraz, rezultat tega: vsa ta dela so emanacija mogočnega stvariteljskega duha; kultura z vsemi emanacijami
♦ filoz. emanacija v idealističnih filozofijah izhajanje vsega bivajočega iz najvišjega izvora, najpopolnejšega bitja
2. kem. plin, ki ga oddaja radioaktivna snov: emanacija radioaktivnih elementov / radijeva emanacija radon; torijeva emanacija toron
1. knjiž. razširjanje, izžarevanje: neprestana emanacija naše narodne samobitnosti
// kar je izraz, rezultat tega: vsa ta dela so emanacija mogočnega stvariteljskega duha; kultura z vsemi emanacijami
♦ filoz. emanacija v idealističnih filozofijah izhajanje vsega bivajočega iz najvišjega izvora, najpopolnejšega bitja
2. kem. plin, ki ga oddaja radioaktivna snov: emanacija radioaktivnih elementov / radijeva emanacija radon; torijeva emanacija toron
SSKJ²
emulgátor -ja m (ȃ)
kem. snov, ki povzroča, pospešuje nastanek emulzije: dodati emulgator; emulgator za konzerviranje sadnih sokov
kem. snov, ki povzroča, pospešuje nastanek emulzije: dodati emulgator; emulgator za konzerviranje sadnih sokov
SSKJ²
enakosméren -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄)
fiz. ki ima v različnih smereh enake fizikalne lastnosti; izotropen: enakosmerna snov; optično enakosmeren
fiz. ki ima v različnih smereh enake fizikalne lastnosti; izotropen: enakosmerna snov; optično enakosmeren
SSKJ²
endorfín -a m nav. mn. (ȋ) med.
beljakovinska snov, ki se veže na opiatne receptorje in tako zmanjša bolečino, povzroči občutek sreče, dobrega počutja: izločanje endorfinov; sproščanje endorfinov; endorfini in serotonin
beljakovinska snov, ki se veže na opiatne receptorje in tako zmanjša bolečino, povzroči občutek sreče, dobrega počutja: izločanje endorfinov; sproščanje endorfinov; endorfini in serotonin
SSKJ²
energènt -ênta m (ȅ é)
snov, iz katere se pridobiva energija: cena energentov; dobava, poraba energentov; odvisnost od ruskih energentov; nekatere države so zelo bogate z energenti
snov, iz katere se pridobiva energija: cena energentov; dobava, poraba energentov; odvisnost od ruskih energentov; nekatere države so zelo bogate z energenti
SSKJ²
energíja -e ž (ȋ)
1. sposobnost telesa, da opravi delo: energija nastopa v različnih oblikah; pri oksidaciji snovi se v celicah sprošča energija; oddajati energijo; snov se lahko spremeni v energijo; zakon o ohranitvi energije; poraba energije; preskrba z energijo / električna energija; jedrska energija; sončna, vodna energija / obnovljivi viri energije [OVE] viri energije, ki se zajemajo iz stalnih naravnih procesov, kot so sončno sevanje, veter, vodni tokovi, in ki se ne izčrpa
♦ elektr. jalova energija ki je potrebna za tvorbo električnih ali magnetnih polj pri izmeničnem toku in ne opravlja nobenega dela; fiz. kinetična energija ki jo ima telo zaradi svojega gibanja; mehanska energija; notranja energija ki jo ima telo zaradi svojega termodinamičnega stanja in ki se ne da v celoti spremeniti v delo; potencialna energija ki jo ima telo zaradi svoje višinske lege
2. tudi mn. človekova telesna sposobnost za opravljanje fizičnega ali umskega dela; moč1, sila1: v navidezno krhkem telesu se je skrivala silna energija; ne smemo izgubljati časa in energij; z vsemi svojimi energijami se je vrgel na problem; ustvarjalne energije ljudstva; v delo je vložil veliko energije / pozitivna energija veselje do življenja in dela
1. sposobnost telesa, da opravi delo: energija nastopa v različnih oblikah; pri oksidaciji snovi se v celicah sprošča energija; oddajati energijo; snov se lahko spremeni v energijo; zakon o ohranitvi energije; poraba energije; preskrba z energijo / električna energija; jedrska energija; sončna, vodna energija / obnovljivi viri energije [OVE] viri energije, ki se zajemajo iz stalnih naravnih procesov, kot so sončno sevanje, veter, vodni tokovi, in ki se ne izčrpa
♦ elektr. jalova energija ki je potrebna za tvorbo električnih ali magnetnih polj pri izmeničnem toku in ne opravlja nobenega dela; fiz. kinetična energija ki jo ima telo zaradi svojega gibanja; mehanska energija; notranja energija ki jo ima telo zaradi svojega termodinamičnega stanja in ki se ne da v celoti spremeniti v delo; potencialna energija ki jo ima telo zaradi svoje višinske lege
2. tudi mn. človekova telesna sposobnost za opravljanje fizičnega ali umskega dela; moč1, sila1: v navidezno krhkem telesu se je skrivala silna energija; ne smemo izgubljati časa in energij; z vsemi svojimi energijami se je vrgel na problem; ustvarjalne energije ljudstva; v delo je vložil veliko energije / pozitivna energija veselje do življenja in dela
SSKJ²
enolómen -mna -o prid. (ọ̄)
min. ki v vseh smereh enako lomi svetlobo; optično izotropen: enolomna snov
min. ki v vseh smereh enako lomi svetlobo; optično izotropen: enolomna snov
SSKJ²
ênoósen -sna -o prid. (ē-ọ̑)
teh. ki ima dve kolesi na eni osi: enoosni priklopniki / enoosni traktor
♦ min. optično enoosna snov snov, ki ima samo en presek, v katerem je lomni količnik v vseh smereh enak
teh. ki ima dve kolesi na eni osi: enoosni priklopniki / enoosni traktor
♦ min. optično enoosna snov snov, ki ima samo en presek, v katerem je lomni količnik v vseh smereh enak
- « Prejšnja
- 1
- ...
- 6
- 7
- 8
- 9
- 10
- 11
- 12
- ...
- 301
- Naslednja »
Število zadetkov: 6018
Dostopnost