azíl -a m (ȋ) zaščita, zatočišče, ki ga da tuja država političnemu emigrantu: dati azil;
prosil je za azil pri veleposlaništvu;
kršiti, priznati pravico do azila // zavod za nepreskrbljene, stare ali mladoletne, zavetišče: mladinski azil; azil za stare ljudi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
bontón -a m (ọ̑) olikano, lepo vedenje: ne segaj v besedo, to ni bonton! knjiga o bontonu;
pren. bizarnost te osebe sega prek meje literarnega bontona // pravila takega vedenja: držati se bontona; kršiti bonton
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
céstnoprométen -tna -o prid. (ẹ̑-ẹ̑) nanašajoč se na cestni promet: cestnoprometni predpisi;
kršiti cestnoprometno disciplino / cestnoprometna ureditev mesta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
disciplína -e ž (ȋ) 1. podrejanje, podreditev pravilom, predpisom, ki so obvezni za vse člane kake skupnosti: v razredu mora biti disciplina;
disciplina se krha, popusti;
kršiti disciplino;
utrditi disciplino;
stroga, zavestna disciplina;
delovna, poslovna disciplina;
državljanska, partijska, prometna, vojaška disciplina;
ekspr. vojaška, železna disciplina zelo stroga / ta profesor nima discipline; pren. pesniška disciplina; ustvarjalna disciplina arhitekta; disciplina mišljenja; disciplina v oblikovanju snovi 2. s prilastkom panoga, področje znanosti, umetnosti, športa: sintaksa je pomembna disciplina jezikoslovja;
v zadnjem času so se močno razvile nekatere znanstvene discipline;
naši tekmovalci so nastopili v treh disciplinah: v teku, metu diska in suvanju krogle;
filozofske, naravoslovne, športne discipline
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
grešíti -ím dov. in nedov., gréši (ī í) 1. rel. kršiti božjo ali cerkveno zapoved: grešiti proti peti božji zapovedi;
grešiti v mislih, v dejanjih / smrtno grešiti narediti smrtni greh2. ekspr. napraviti prekršek, prestopek: grešiti proti postavi;
grešiti zoper bonton / grešiti nad človekom prizadejati mu krivico, ga zlorabiti// narediti napako, zmotiti se: starši pri vzgoji včasih grešijo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
grób2 -a -o stil. -ó prid. (ọ̑ ọ̄) 1. ki ni dokončno izdelan, obdelan: groba keramika;
obleka iz grobe volne;
grobo platno / zaviti v grob papir ki nima gladke površine / pulover z grobim vzorcem ki daje videz neizdelanosti / cesto so posuli z grobim peskom debelim2. ki v odnosu do ljudi na žaljiv način kaže svoje negativne lastnosti: grob človek;
zelo grob je do staršev / spet je bil grob z njo / grob dovtip; ima precej grobe navade 3. narejen, sestavljen po približni oceni: grobi predračuni;
groba delitev prebivalcev na poljedelce in delavce v industriji / o njem si je že ustvaril grobo sliko / po grobih ocenah zaostaja produktivnost za več odstotkov / problem so prikazali le v grobih obrisih 4. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: to je groba kršitev sporazuma;
naredil je grobo napako
♦ grad. grobi omet omet iz debelejšega peska; les. groba obdelava lesa začetna faza obdelave; petr. grobo zrno zrno z večjim premerom; strojn. groba pila pila, ki pusti površino hrapavo, raskavogróbo tudi grobó prisl.:
igrali so precej grobo; zelo grobo se izraža; grobo kršiti zakon; grobo mleta moka
gróbi -a -o sam.:
na grobo tkano platno; načrti so v grobem že izdelani
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
imunitéta -e ž (ẹ̑) 1. pravn. pravica izvzetosti iz oblasti določenih zakonov, nedotakljivost: imeti, kršiti imuniteto;
odvzeti komu imuniteto;
sklicevati se na imuniteto / diplomatska imuniteta nedopustnost kazenskega pregona diplomatov; poslanska imuniteta
♦ zgod. izvzetost od javnih dajatev ali drugih javnih obveznosti2. med. imunost: ugotoviti imuniteto
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
integritéta -e ž (ẹ̑) 1. knjiž. popolnost, skladnost: človekova notranja integriteta;
integriteta osebnosti 2. publ. neokrnjenost, celotnost: boriti se za teritorialno integriteto / kršiti, spoštovati državno integriteto
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
kŕšenje -a s (ŕ) glagolnik od kršiti: kršenje obveznosti odplačevanja;
kršenje predpisov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
kršítev -tve ž (ȋ) glagolnik od kršiti: zakrivil je kršitev pogodbe;
kršitev pravic;
kršitev zakona / kršitev tujega zračnega prostora
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
kŕšiti -im, in kršíti in kŕšiti -im nedov.(ŕ; ī ŕ) delati drugače, kot zahtevajo predpisi, zakoni, načela: kršiti obveznosti, pogodbo, predpise;
kršiti načela miru;
s tem dejanjem je kršil zakon / kršiti pravila igre / dov. in nedov., publ. tuja letala so kršila naš zračni prostor priletela nad ozemlje naše države brez dovoljenjakŕšiti se, in kršíti se in kŕšiti se star.
krušiti se, lomiti se: skale se kršijo
kŕšen -a -o:
kršena pravica do zasebnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
mír -ú in -a m (ȋ) 1. stanje brez vojne, spopadov: delati, prizadevati si za mir;
obvarovanje miru na svetu;
vojna in mir / publ.: na meji je bil mir zelo negotov; politika miru in sodelovanja med narodi / pohod miru manifestacija za mir; Nobelova nagrada za mir za delo, prizadevanje za mir2. dogovor o končanju vojne, spopadov: kršiti mir / skleniti častni, sramotni mir; separatni ali posebni mir ki ga sklene vojskujoča se država ne glede na zaveznike / podpisati mir
♦ zgod. vestfalski mir sklenjen leta 1648 ob koncu tridesetletne vojne3. stanje brez prepirov, sporov med ljudmi: s prihodom te ženske se je končal mir v vasi / rad bi živel v miru in prijateljstvu z vsemi // stanje brez velikih družbenih, političnih nasprotij: zdaj je v državi mir; doseči red in mir v deželi // stanje brez hrupa, nereda: skrbeti za mir med manifestacijami / vzdrževati javni red in mir / demonstracija je potekala v miru 4. stanje brez hrupa, ropota: v sobi je bil mir;
na tej cesti ni miru / ekspr.: okoli nas je bil blažen mir; v dvorani je vladal gluh mir / ekspr. ali bo že mir ali ne / kot vzklik otroci, mir // stanje brez hrupa, vznemirjenj: potreben mu je mir in počitek; želeti si miru / knjiž. mir je legel na pokrajino; nedeljski mir / kazen za kalivce nočnega miru / prijeten mir gozda 5. stanje notranje ubranosti, urejenosti: izgubiti, najti mir;
v sebi je začutil velik mir / občudovati mir na njenem obrazu / duševni, srčni mir / pri njej najde mir in tolažbo / v medmetni rabi, v krščanstvu: mir z vami; ob spominu na umrle: Bog mu daj večni mir; naj počiva v miru // stanje brez notranje napetosti, vznemirjenja: miru in pozabljenja je iskal v pijači; brez miru tava okrog / ekspr. to ji je povedal z ledenim, suhim mirom 6. v medmetni rabi, v zvezi daj(te) (no) mir izraža začudenje, zavrnitev: daj no mir, to so le čenče;
dajte no mir, še tega je treba / oženil da se je, daj no mir
● ekspr. daj mu že, kar hoče, da bo mir (pri hiši) da te ne bo več prosil, nadlegoval; ekspr. z otroki je bil potem mir niso več razgrajali, nagajali; med njimi še vedno ni miru še se prepirajo, si nasprotujejo; ekspr. jezik mu ni dal miru, da ne bi rekel ni se mogel premagati; ekspr. misel, vest mu ni dala miru ga je vznemirjala; ekspr. ni si dal miru, dokler ni vsega opravil ni odnehal, počival; ekspr. ženske nimajo miru pred njim pogosto, neprestano jih nadleguje, se jim vsiljuje; ekspr. daj mi mir ne moti me, ne nadleguj me; delati mir miriti; pri miru biti pri miru ne gibati se, ne premikati se; pustiti koga na miru, pri miru ne motiti, ne nadlegovati, ne vznemirjati ga; ne vtikati se v njegove zadeve; sedeti, stati pri miru brez gibanja, premikanja; božji mir v srednjem veku od cerkvene oblasti zaukazana prepoved bojevanja ob določenem času, na določenem ozemlju, proti določenim osebam ali nasploh; ekspr. zaradi ljubega miru sem mu dovolil, da gre da me ne bi več nadlegoval, prosil; ekspr. naredi to zaradi ljubega miru da ne bo prepira, nezadovoljstva; knjiž., ekspr. golob miru podoba goloba kot simbol miru; pipa miru pri severnoameriških Indijancih okrašena pipa z dolgim, ravnim ustnikom, ki se uporablja zlasti ob sklepanju miru; ekspr. mir besedi! nočem, ne dovolim, da bi še govorili o stvari; pog., ekspr. še pes ima rad pri jedi mir med jedjo se ljudje ne smejo motiti, nadlegovati s kakimi opravki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
morála -e ž (ȃ) 1. kar vrednoti, usmerja medsebojne odnose ljudi kot posledica pojmovanja dobrega in slabega: odvisnost morale od družbenih razmer / pravo, morala in religija // s prilastkom kar vrednoti, usmerja medsebojne odnose ljudi glede naa) kak nazor, nosilca: komunistična, krščanska morala;
s stališča meščanske, patriarhalne morale bi bilo tako ravnanje vsega obsojanja vredno / pregrešiti se zoper družbeno, javno moralo / v socializmu vzgajati v duhu socialistične morale b) kako področje delovanja, življenja: kršiti poslovno moralo;
športna morala / načela novinarske morale etike; politična morala 2. priznavanje, izpolnjevanje tega, kar vrednoti, usmerja medsebojne odnose ljudi glede na kaj: moralo teh ljudi občudujem;
skrbeti za moralo;
s tem dejanjem je dokazal visoko moralo / odpraviti je treba dvojno moralo / predsednik je opozoril na pomanjkanje poslovne morale 3. knjiž., z rodilnikom načelo, stališče: zagovarjati moralo koristi, žrtvovanja / morala denarja mu je bila tuja 4. publ., navadno s prilastkom psihična pripravljenost, zavzetost koga za izvršitev določenega dejanja, dosego določenega cilja: njihova morala se je dvignila, je padla;
morala moštva, vojakov je nizka, trdna / okupatorjeva bojna morala se je vse bolj razkrajala 5. lit., navadno z rodilnikom kar izraža, kaže vsebina, konec kakega (umetniškega) dela, da je pri ravnanju, vedenju, mišljenju dobro, koristno upoštevati: morala basni, igre je očitna;
morala te zgodbe je: bodi pošten in pogumen
● publ. bolna morala pomanjkanje moralne razsodnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
nèdotakljívost -i ž (ȅ-í) 1. lastnost, značilnost nedotakljivega: nedotakljivost lastnine / ozemeljska nedotakljivost; nedotakljivost mej / nedotakljivost osebne svobode 2. pravn. pravica izvzetosti iz oblasti določenih zakonov: kršiti nedotakljivost / diplomatska nedotakljivost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
nórma -e ž (ọ̑) 1. nav. mn. kar določa, kakšno sme, mora biti kako ravnanje, vedenje, mišljenje; pravilo, predpis: kršiti, spoštovati norme;
v svojih nazorih se je precej odmaknil od uradnih norm;
ravnati se po splošno priznanih, ustaljenih normah;
norme okolja, skupine / norme političnega delovanja; norme mednarodnih odnosov / družbene, moralne, socialistične norme; pravne, ustavne norme / knjiž.: njegovo ravnanje je zame norma vzor, merilo; s to normo je skušal presojati vse ljudi s tem merilom, kriterijem; kreditiranje je preveč slonelo na administrativnih normah predpisih, določbah; etika nam daje tudi praktične norme navodila, merila// navadno s prilastkom kar določa, kakšno sme, mora biti kaj sploh: estetske norme / določiti, spremeniti jezikovne, pravopisne, varnostne norme; industrijske norme za posamezno državo obvezni enotni predpisi za mere, kakovost izdelkov; standardi / izdelek ni po normi; po mednarodnih normah bi morala biti plast asfalta večja / neskladje z uzakonjeno, normirano normo 2. količina dela, ki ga mora delavec opraviti v določenem času: norma je nizka;
izpolniti, preseči normo;
zvišati komu normo / danes imam deset kosov čez normo / uvajati norme v proizvodnjo / delovna norma / dnevna, mesečna norma // za določeno dejavnost, delovanje predpisana, dovoljena količina, število česa: naprava ima normo 20 °C: ko se temperatura zviša, se elektrika izklopi; petinštirideset učencev v razredu je precej nad normo / bakteriološke norme za mleko
● pog. ta razprava predstavlja normo, ki se je je treba držati kakovostno stopnjo; pog. liter vina je zanj dnevna norma liter vina mora dnevno spiti, da je zadovoljen, se počuti dobro
♦ biol. reakcijske norme dedno določene možnosti delovanja in odzivanja organizma na zunanje in notranje dražljaje, vplive; ekon. tehnična norma določena z merjenjem, izpopolnjevanjem delovnega postopka; jezikosl. norma knjižnega jezika jezikovna sredstva, možnosti, ki se smejo, morajo uporabljati v določenem knjižnem jeziku; pravn. jurisdikcijska norma v stari Avstriji zakonske določbe o stvarni in krajevni pristojnosti civilnih sodišč; šport. doseči, izpolniti normo naprej določen športni rezultat, ki je pogoj za udeležbo na določenem tekmovanju; olimpijska norma; tisk. norma skrajšan naslov knjige, natisnjen pod tekstom na vsaki prvi strani tiskovne pole
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
običáj -a m (ȃ) 1. nav. mn., navadno s prilastkom kar se v ustaljeni obliki ponavlja (iz roda v rod) ob določeni človekovi dejavnosti, dogajanju: običaji izginjajo, obstajajo, se ohranijo;
ekspr. običaji izumrejo, živijo;
popisovati stare običaje / ljudski, splavarski, ženitovanjski, žetveni običaji; običaji pri pokopavanju 2. navada: prilagoditi se hišnim običajem / moralni običaji pravila, norme / poznati poslovne običaje / kršiti prometne običaje / pri nas je običaj, da govorimo o tem odkrito; pozdravil je mimoidočega, kakor je na kmetih običaj / šel sem v hribe, čeprav to ni moj običaj; ni njegov običaj, da se brani
♦ pravn. pravni običaj pri katerem se je zaradi ustaljene rabe uveljavilo pravno prepričanje o njegovi obveznosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
postáva2 -e ž (ȃ) star. predpis, zakon2:
kršiti, obiti postavo / nenapisane postave tovarištva / cerkvene postave; držati se lovskih postav in običajev
● ekspr. mož, oko postave policist
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
pravílo -a s (í) 1. kar določa, kakšno sme, mora biti kako ravnanje, vedenje, mišljenje: držati se pravil;
kršiti, upoštevati pravila;
neveljavno, zastarelo pravilo;
ekspr. železno pravilo / delati, ravnati proti pravilom, po pravilih, v skladu s pravili / moralna pravila načela; pravila o lepem vedenju // navadno s prilastkom kar določa, kakšno sme, mora biti kaj sploh: estetska pravila; pravila higiene; pravila za pisanje prošenj / družabna pravila; prometna, slovnična pravila 2. kar določa obvezne pogoje in obvezen način poteka česa: igralna, tekmovalna pravila;
pravila košarke // nav. mn. kar določa značilnosti, delovanje, namen česa: pravila društva, organizacije / predložiti pravila v potrditev // navadno s prilastkom kar določa, je značilno za kaj sploh: to je osnovno pravilo znanosti; njegovo življenjsko pravilo je potrpežljivost / po katerem pravilu ste izbirali avtorje zbornika merilu, kriteriju3. ekspr., v povedni rabi izraža, da se kaj ujema, je v skladu s splošnim, navadnim: čudaki so med prebivalci te vasi prej pravilo kot izjema;
zamuda je pri tem vlaku že kar pravilo 4. v členkovni zvezi po pravilu izraža ponavljanje, skladno z določenim pravilom: dovoljenje so skoraj po pravilu dobile le ženske // knjiž. ponavadi, večinoma: odločni in vztrajni po pravilu uspejo; po pravilu so edinci bolj sebični 5. v členkovni rabi, navadno v zvezi po vseh pravilih izraža, da je kaj tako, kot se pričakuje, zahteva: šotor je bil postavljen po vseh pravilih;
pozdravil je po vseh pravilih etikete / po vseh pravilih bi moral pasti, pa se je obdržal na nogah
● ekspr. obisk muzeja je za turiste nenapisano pravilo ki se je uveljavilo z navado; preg. izjema potrjuje pravilo potrjuje smiselnost njegovega obstoja
♦ avt. desno pravilo po katerem ima voznik na skrajni desni prednost; elektr. pravilo desne roke s katerim se določa smer inducirane napetosti; filoz. zlato pravilo (moralnega vedenja) po Kantu po katerem naj človek ne stori drugim, kar ne želi, da drugi storijo njemu; pravn. pravno pravilo o vedenju in ravnanju ljudi v družbi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
predpís -a m (ȋ) 1. pravno veljavno določilo o posamezni stvari, zadevi: izdati predpis;
izvajati, kršiti predpise;
omiliti, razveljaviti, spremeniti predpis;
podrobni, splošni predpisi;
strog predpis;
ta predpis je samo formalen, ni več veljaven / carinski, poštni, prometni, varnostni, zdravstveni predpisi; pravni predpis; ustavni, zakonski predpis; predpis o cenah, kvaliteti / delati, ravnati po predpisih, proti predpisom, v skladu s predpisi
♦ pravn. mednarodnopravni predpisi 2. kar določa, kakšno sme, mora biti kako ravnanje, vedenje, mišljenje: ravnati se po predpisih / moralni predpisi // navadno s prilastkom kar določa, kakšno sme, mora biti kaj sploh: estetski predpisi / jezikovni predpisi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
prelámljati -am nedov. (á) 1. z lomljenjem deliti na dva dela: začel je živčno prelamljati palico / prelamljati žemlje na dvoje 2. nav. ekspr. ne izpolnjevati tega, kar je bilo dogovorjeno, obljubljeno, rečeno: prelamljati besedo, obljubo / prelamljati zakone kršiti3. publ., z orodnikom delati, povzročati, da kaj preneha obstajati in se začne kaj novega, drugačnega: prelamljati s starim načinom življenja / pesnik prelamlja z ekspresionizmom prelámljati se ekspr., v zvezi z v
prehajati v kaj drugega: tu se breg iz strmine prelamlja v položno pobočje; na ovinku se cesta prelamlja v dolino
● ekspr. pri plesu so se jim noge v kolenih kar prelamljale zelo upogibale
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
premírje -a s (ȋ) dogovor o začasnem prenehanju oboroženih spopadov: kršiti, skleniti premirje;
pogoji za premirje / podpisati premirje // stanje začasnega prenehanja oboroženih spopadov: sedaj je premirje; prenehanje premirja; pogajanja med premirjem / ekspr. premirje med nasprotnima taboroma
♦ pravn. črta premirja začasna meja med državami ali armadami ob prekinitvi oboroženih spopadov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
prepôved -i ž (ȏ) 1. glagolnik od prepovedati: prepoved zaposlovanja otrok;
pogajanja o prepovedi jedrskih poskusov / prepoved kajenja v javnih prostorih 2. kar pove, sporoči, da se kaj ne sme narediti, delati: očetova prepoved, da ne smeš od doma, še velja;
kršiti, slišati prepoved;
zapoved in prepoved / ravnati se po zdravnikovih prepovedih // kar pove, sporoči to, navadno z grožnjo kazni: ta prepoved je prizadela marsikatero podjetje; odpraviti prepoved / nalepiti prepoved na oglasno desko / nadzorovati kako prepoved njeno izpolnjevanje, upoštevanje / izvozna, sodna prepoved
♦ pravn. upravna izplačilna prepoved prepoved izplačati del osebnega dohodka dolžnika z njegovo privolitvijo; kazen prepovedi opravljanja določenega poklica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
prestópati -am nedov. (ọ̄) 1. s koraki prihajati čez kaj: previdno prestopati korenine;
prestopal je luže in tekel naprej;
prestopati po tri stopnice hkrati // prihajati na drugo stran česa: legalno prestopati državno mejo; ko so prestopali vrh, je začelo snežiti 2. med potovanjem hoditi z enega prevoznega sredstva na drugo: na Pragerskem sem moral prestopati;
ljudje so prestopali z vlaka na avtobus 3. s predlogom spreminjati, menjavati:a) okolje glede na delovanje, aktivnost: nogometni igralci so začeli prestopati v druge klube b) pripadnost glede na (nazorsko) prepričanje, čustvovanje: začeli so prestopati v novo vero / prestopati na nasprotnikovo stran 4. nav. ekspr. delati drugače, kot zahtevajo predpisi, zakoni, načela; kršiti: prestopati pravila 5. presegati: prestopati dovoljeno hitrost / prestopati okvire pooblastil
● reka že prestopa bregove tekoč čez rob se pojavlja na razmeroma veliki površini; ekspr. njegovo vedenje prestopa že vse meje presegaprestópati se
prenašati težo telesa z ene noge na drugo: muzal se je in se prestopal; živina v hlevu se prestopa; prestopa se kot na žerjavici / ekspr. živčno se je prestopal pred vrati hodil, se sprehajal
prestopajóč -a -e:
prestopajoč jarke, je le počasi napredoval; prestopajoči potniki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
resolúcija -e ž (ú) 1. javna izjava o pomembnem vprašanju, položaju, sprejeta na sestanku, zborovanju: resolucija je bila izglasovana na zadnjem kongresu;
izvajati, kršiti, spoštovati resolucijo;
sprejeti resolucijo;
resolucija o obsodbi totalitarnih režimov, preprečevanju korupcije;
uresničevati naloge in priporočila iz resolucije;
glasovanje, razprava o resoluciji / prebrati resolucijo; osnutek, predlog resolucije; besedilo, poglavja resolucije
♦ pravn. resolucija izglasovana izjava brez konkretnih predlogov, ki se nanaša na določeno vprašanje splošnega pomena in je navadno naslovljena na javnost ali javno osebo; resolucija v socializmu pravni akt, s katerim skupščina opozarja na vprašanja splošnega pomena in njihovo reševanje v republiki; zgod. tivolska resolucija izjava slovenske socialnodemokratske stranke o nacionalnem vprašanju, sprejeta na zborovanju v Ljubljani leta 19092. število slikovnih točk, ki jih naprava za predstavitev podatkov prikaže uporabniku; ločljivost: prikazovalnik slike resolucijo avtomatsko prilagodi zaslonu;
fotoaparat, kamera, zaslon z visoko resolucijo // število slikovnih točk, ki sestavljajo fotografijo, videoposnetek: slika, video v resoluciji, z resolucijo 1600 × 1200 slikovnih točk
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
samovólja -e ž (ọ̄) samovoljno dejanje ali ravnanje: kaznovati, preprečiti samovoljo;
sam je prižgal luč in se opravičil za to samovoljo / s samovoljo kršiti človekove pravice / vojaška samovolja; težko so prenašali samovoljo graščakov; samovolja predstojnika / to je dejanje samovolje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
sporazúm -a m (ȗ) dejstvo, da se z dogovarjanjem pride do medsebojnega razumevanja, sodelovanja: doseči, skleniti sporazum;
kršiti, razveljaviti sporazum;
gospodarski, politični, vojaški sporazum;
pisni, ustni sporazum / med njima je tih sporazum; to je naredil v sporazumu z ravnateljem / delni sporazum pri katerem vsaka od nasprotujočih si strani delno popusti pri svojih zahtevah, pogojih; samoupravni sporazum nekdaj samoupravni splošni akt, s katerim se v skladu z ustavo in zakonom urejajo družbenogospodarski in drugi samoupravni odnosi; sporazum o medsebojnem prijateljstvu in sodelovanju // dokument, ki izraža tako dejstvo: objaviti sporazum; zbrali so se vsi podpisniki sporazuma
♦ ekon. klirinški sporazum; pravn. ratificirati sporazum; gentlemanski sporazum med državniki, diplomati ali gospodarstveniki, ki obvezuje stranke moralno, ne pa tudi pravno; zgod. osimski sporazum, sporazumi pogodba med Italijo in Jugoslavijo, sklenjena 10. novembra 1975, o dokončni meji med državama, zaščiti narodnih manjšin, gospodarskem sodelovanju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
teptáti -ám [tudi təptati] nedov. (á ȃ) 1. s hojo, udarci noga) delati kaj trdo, sprijeto: teptati ilovico, sneg / teptati s smučmi b) delati, urejati: teptati pot, smučišče c) tlačiti, stiskati: teptati repo, zelje / teptati grozdje v kadi / teptati proso meti2. s hojo, udarci noga) pritiskati k tlom, navzdol in pri tem poškodovati ali uničiti: teptati rože, travo;
konji so teptali žito b) povzročati komu (hude) telesne poškodbe, smrt: konji so teptali ranjene vojake / ekspr. vojaki na konjih so teptali pešce v tla 3. ekspr. delati, da je kdo v zelo neprijetnem, težavnem položaju: nikoli nas ne bodo več teptali tujci / teptati domovino 4. ekspr. povzročati, da kaj za koga nima več prejšnje vrednosti, veljave: teptati srečo, ljubezen koga / teptati človeško dostojanstvo // kršiti, prelamljati: teptati obljube, zakone
● evfem. ne bo več dolgo trave teptal ne bo več dolgo živel; ekspr. od jeze teptati z nogami z nogami tolči, udarjati ob tlateptajóč -a -e:
padle vojake teptajoči konji
teptán -a -o:
teptane pravice; smučišča so redno teptana
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
urédba -e ž (ẹ̑) 1. splošni pravni akt, ki ga izda najvišja izvršna oblast na podlagi ustave ali zakona: izdati, objaviti, podpisati uredbo;
sprejeti, dopolniti, izvajati uredbo;
biti določen, opredeljen, zapisan v uredbi;
nove evropske, vladne uredbe;
besedilo, osnutek uredbe o lokacijskem načrtu;
spremembe uredbe o povračilu stroškov;
pravilniki, zakoni in uredbe / uredba je v nasprotju, skladu z ustavo; kršiti sporno, veljavno uredbo o ureditvi trga z mlekom, vinom, žitom / v socializmu izvršni svet je izdal uredbo; uredba o deviznem poslovanju; izvršilna, pooblastilna uredba; uredba z zakonsko močjo ki se izda v izjemnih razmerah in jo mora pozneje (zvezna) skupščina potrditi ali zavrniti2. star. urejevalna pravila, načela: podedovane moralne uredbe 3. star. ureditev: nova uredba prostorov / uredba knjige / federativna, politična uredba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
zabrána -e ž (ȃ) zastar. prepoved: kršiti zabrane
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
zákon2 -óna tudi -a m (á ọ́; á) 1. splošno veljaven pravni predpis z najvišjo pravno močjo, podrejen ustavi: tako določa, predpisuje zakon;
zakon velja;
izglasovati, podpisati, razglasiti zakon;
izvajati, kršiti zakon;
to je po zakonu prepovedano;
predvideti v zakonu, z zakonom;
z zakonom zajamčene pravice;
strog, ekspr. ohlapen zakon;
členi zakona;
osnutek, predlog zakona / publ. pasti pod zakon morati podrediti svoje delovanje zakonu; dedovati po zakonu; ekspr. najti, poiskati luknjo v zakonu; pog. skregati se z zakoni; knjiž. držati se črke zakona; ekspr.: varuh zakona sodnik, policist; zastopnik zakona pravobranilec, tožilec / cerkveni zakoni; dohodninski, zaščitni zakon; zakon o kazenskem postopku; zakon o varstvu okolja / pravni zakon // ed. celota takih in iz njih izvirajočih pravnih predpisov: sodišča sodijo po zakonu; enakost ljudi pred zakonom / nekdaj v imenu zakona: aretirani ste // splošno veljavno pravno pravilo, ki določa pravice in dolžnosti članov skupnosti: proučevati zakone primitivnih družb; nenapisani zakoni plemenske skupnosti / tega ne zapovedujejo ne božji ne človeški zakoni 2. navadno s prilastkom pravilo ravnanja, vedenja, kot ga določa to, kar izraža prilastek: tako zahtevajo zakoni gostoljubja, ekspr. srca;
prilagoditi se zakonom okolja / ravnati po zakonu divjine; ekspr. zakon džungle ki temelji na grobem nasilju; zakon močnejšega 3. navadno v povedni rabi kar po volji, odločitvi koga določa njegovo ravnanje, mišljenje: njegova beseda, zapoved je zame zakon;
za zdravnika je najvišji zakon zdravje bolnika // kar s splošno in neizogibno veljavo določa kak proces: zakon narave je tak, da iz malega raste veliko; smrt je zakon življenja 4. stalna, nujna zveza med določenimi stvarmi, pojavi v naravi ali kaki dejavnosti: odkrivati zakone;
biološki, fizikalni zakoni;
zakoni narave, življenja / upoštevati ekonomske, tržne zakone; psihološki, statistični zakon; ekspr. to je železen zakon in ga moramo upoštevati // ugotovitev o taki zvezi, do katere se pride z izkušnjami pri opazovanju pojavov ali z merjenji pri poskusih: formulirati, ovreči, preveriti zakon / zakoni gibanja planetov; zakon o ohranjanju energije / fizikalni zakon 5. pravilo, načelo, ki je pogoj pravilnosti, vrednosti kake lastnosti, dejavnosti: literarni teoretik je postavil več zakonov;
zakoni lepote;
zakoni logike, mišljenja / zakon enotnosti, jasnosti
● ekspr. zakon je zakon izraža odločnost koga držati se zakona; ekspr. biti sam sebi zakon vesti se neodvisno, ne upoštevajoč splošno veljavne predpise, pravila; ekspr. vzeti zakon v lastne roke ravnati samovoljno, zlasti kaznovati koga v skladu z lastnimi predstavami o pravici; star. novi, stari zakon Nova, Stara zaveza
♦ biol. biogenetski zakon po katerem je razvoj osebka kratka ponovitev razvoja vrste; Mendlovi zakoni o dedovanju pri spolnem razmnoževanju; zakon dednosti; ekon. zakon ponudbe in povpraševanja pravilo, kako se cena oblikuje pod vplivom ponudbe in povpraševanja; zakon vrednosti po katerem se vrednost blaga določa po količini družbeno potrebnega dela za njegovo reprodukcijo; fiz. Arhimedov zakon po katerem je hidrostatični vzgon enak teži izpodrinjene tekočine; gravitacijski zakon po katerem je privlačna sila med telesoma sorazmerna s produktom njunih mas in obratno sorazmerna s kvadratom razdalje; prvi Newtonov zakon zakon o vztrajnosti; tretji Newtonov zakon zakon vzajemnega učinka; zakon vzajemnega učinka po katerem deluje drugo telo na prvo z enako veliko silo v nasprotni smeri, kot deluje prvo telo na drugo; zakon o vztrajnosti po katerem telo miruje ali se giblje premo enakomerno, če nanj ne deluje nobena sila; pravn. postaviti koga izven zakona odtegniti mu varstvo zakona; razglasiti, da ga bo zadela kazen, takoj ko bo prijet; ustavni zakon ki ureja družbena razmerja ustavnega pomena; mat. zakon komutativnosti po katerem vsota ali zmnožek nista odvisna od vrstnega reda seštevancev ali množiteljev; zakon velikih števil verjetnostni zakon, po katerem je pri velikem številu meritev istega pojava aritmetična sredina rezultatov dobra ocena prave vrednosti; psih. zakon asimilacije po katerem bitja v podobnem položaju podobno reagirajo; zakon frekvence po katerem se reakcije utrjujejo s ponavljanjem; zakon kontrasta po katerem kaka duševna vsebina prikliče sebi nasprotno vsebino; um. zakon perspektive
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
zapôved -i ž (ȏ) kar pove, sporoči, da se kaj mora narediti, delati: izpolnjevati, kršiti, prelomiti zapoved;
ravnati se po zapovedi / cerkvene zapovedi / ukloniti se očetovi zapovedi zahtevi; star. izvršiti poveljnikovo zapoved ukaz, povelje// ekspr., navadno s prilastkom kar je za koga tako, da se mora upoštevati: prva zapoved pisca je odkritosrčnost / poštenost je osnovna nravna zapoved / modne zapovedi // glagolnik od zapovedati: nasvetu je sledila zapoved
♦ rel. deset božjih zapovedi zapovedi, dane Mojzesu na Sinajski gori; voj. dnevna zapoved dnevno povelje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
žalíti in žáliti -im nedov. (ī á ā) 1. delati, govoriti kaj, kar prizadeva čast, ugled koga: ima priče, da so ga žalili;
žaliti uradno osebo;
žaliti koga z nedostojnimi vprašanji / žaliti čast, dobro ime koga; žaliti spomin umrlega / kot opravičilo oprostite, nisem vas hotel žaliti // z nevljudnostjo, nespoštljivostjo povzročati čustveno prizadetost koga: tako govorjenje, ravnanje nas žali; posmehovali so se mu, a njega to ni žalilo 2. ekspr. biti v neskladju z moralnimi normami glede česa: to žali čut za pravičnost;
tako ravnanje žali javno moralo / to žali pamet, resnico // biti v neskladju z estetskimi normami glede česa: stavba žali estetski čut; v tem ni ničesar, kar bi žalilo okus; neubrano petje žali posluh; prevod žali uho 3. zastar. žalostiti: mar bi ostal doma, da ne bi žalil svoje žene;
zelo ga je žalilo, da jim ne more pomagati // žalovati za kom: žaliti umrlega tri leta
● zastar. ni žalil ne denarja ne časa ni mu bilo žal ne denarja ne časa
♦ rel. žaliti Boga kršiti božje zapovedižalíti se in žáliti se zastar.
1. pritoževati se: zaradi tega se ni nikoli žalil; žaliti se nad kom
2. v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku biti žal: njemu se žali nesrečnika
žalèč -éča -e:
moralni čut žaleč prizor; prisl.: žaleče zavrniti koga žaljivo
žáljen -a -o:
žaljen človek; njegov ponos je žaljen; sam.: žaljenemu je bilo zadoščeno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.