a prisl., pog. uvaja vprašanje; ali, kaj: a misliš, da si doma? a si ga videl? si lačen, a ne? / a bo mir ali ne! / a tako?
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
a vez., knjiž. - 1. v protivnem priredju za izražanje
- a) nasprotja s prej povedanim; pa, toda, vendar: prej so ga radi imeli, a zdaj zabavljajo čezenj; to so besede, a ne dejanja; drugod umetnike slavijo. A pri nas? sicer je miren, a kadar se napije, zdivja / včasih okrepljen bilo ji je malo nerodno, a vendar tako lepo pri srcu
- b) nepričakovane posledice: tipal je po temni veži, a vrat ni našel; postarala se je, a ni ovenela
// za omejevanje: to more ugotoviti samo zdravnik, a še ta težko; bral je, a samo kriminalke
// na začetku novega (od)stavka za opozoritev na prehod k drugi misli: A vrnimo se k stvari! A dopustimo možnost, da se motimo
- 2. redko, v vezalnem priredju za navezovanje na prej povedano; in, pa: sin je šel z doma, a hči se je omožila v sosednjo vas / nevesta se sramežljivo smehlja, a rdečica ji zaliva lice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
abecéden -dna -o prid. (ẹ̑) - 1. nanašajoč se na abecedo: abecedni red, seznam
♦ biblio. abecedni katalog katalog, urejen po abecedi vpisov; lit. abecedna vojska spor zaradi črkopisa okoli leta 1830 - 2. ekspr. osnoven, temeljen: menim, da so kritiku te abecedne resnice znane
abecédno prisl.: abecedno urejen seznam
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
ablaktácija -e ž (á) - 1. agr. vstavljanje cepiča žlahtne rastline v divjak tako, da še nekaj časa dobiva hrano od matične rastline: cepljenje oreha z ablaktacijo
- 2. med. ustavitev, prenehanje dojenja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
abrúpten -tna -o prid. (ȗ) knjiž. ki je brez zveze, odtrgan: članek dela vtis, ko da je sestavljen iz abruptnih notic
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
abstrákten -tna -o prid., abstráktnejši (ȃ) s čuti nezaznaven, pojmoven, miseln, ant. konkreten: abstrakten pojem;
abstraktna predstava o nečem;
abstraktno mišljenje
♦ lingv. abstraktni samostalniki; um. abstraktno slikarstvo slikarstvo, ki ne upodablja, ampak samo oblikuje // nenazoren, nejasen: govornikovo abstraktno izražanje / preveč si abstrakten, da bi te razumelabstráktno prisl.: ne zna abstraktno misliti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
absúrd -a m (ȗ) kar je v nasprotju z logiko, nesmisel: to je pravi absurd;
privesti do absurda;
voditi v absurd;
očiten absurd / drama absurda; psihoza absurda in groze
♦ filoz. absurd po Camusu dejstvo, da je vse, kar je, brez smisla in končnega cilja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
afnáti se -ám se nedov. (á ȃ) nižje pog. nenaravno, izumetničeno se nositi ali vesti: očital ji je, da se afna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
agitátorski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na agitatorje ali agitacijo: agitatorski nastop;
agitatorske tendence
♦ teh. agitatorski pralnik pralnik, v katerem agitator razgibava vodo, da ta valovi in udarja ob perilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
agnosticízem -zma m (ī) filoz. nauk, da bistvo stvari ni dostopno človeškemu spoznanju: izpovedovati agnosticizem;
filozofski agnosticizem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
agrema -ja in agrement -a [-má -ja] m (ȃ) privolitev vlade, da se kdo pri njej imenuje za diplomatskega zastopnika: vlada je dala agrema za novega poslanika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
agresíja -e ž (ȋ) vdor vojaških sil ene države v drugo, napad: izvršiti agresijo;
malo je manjkalo, da ni prišlo do agresije;
odgovoriti na agresijo;
fašistična agresija;
biti žrtev agresije / gospodarska agresija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
áhasverski -a -o (ȃ) pridevnik od ahasver: njena ahasverska narava ji ne da miru
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
áhati -am nedov. (ā ȃ) ekspr. z ah izražati čustvo: namesto, da ahamo in ohamo, če otrok zboli, pokličimo zdravnika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
ájdovec -vca m (á) - 1. kruh iz ajdove moke: odrezati si kos ajdovca
- 2. čeb. ajdov med: letos sem natočil precej ajdovca
- 3. mn., nar. ajdovi žganci: Stresi jo [moko] v krušnico, pravijo, da ajdovci olajšajo sapo (Prežihov)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
ájdovski -a -o prid. (á) nanašajoč se na ajde: molili so ajdovskega boga / spremljala ga je ajdovska, mogočna gospa
♦ arheol. ajdovski gradec; etn. ajdovska deklica po ljudskem verovanju dekle, ki je bilo tako veliko, da je stalo z vsako nogo na drugem hribu in pralo v reki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
àko in ako vez. (ȁ) raba peša - 1. v pogojnih odvisnih stavkih za izražanje pogoja, s katerim se uresniči dejanje nadrednega stavka; če: jed bo okusnejša, ako dodaš malo smetane; ako bi bili držali skupaj, bi več dosegli; to bi ti zmogla, ako bi hotela; ako imaš čas, pridi / z oslabljenim pomenom ako se prav premisli, nimate vzroka za pritoževanje / rad bi govoril z njim. Ako le pride? / ako bi se mi izpolnila vsaj ta želja / v članku je vprašanje nakazano, ako ne celo rešeno
- 2. v časovnih odvisnih stavkih za izražanje dejstva, da se dejanje nadrednega stavka ponovi, kadarkoli se izpolni pogoj: ako je otrok zbolel, je bedela pri njem
- 3. v dopustnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči: ako si (tudi) na koncu sveta, zdaj se moraš vrniti / umirilo se mu je srce, ako ne v sreči, pa vsaj v upanju
- 4. v pripovednih odvisnih stavkih za izražanje, da je trditev v nadrednem stavku resnična, kolikor je resnična trditev v odvisnem: saj mi ne zameriš, ako sem odkrit
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
akontácija -e ž (á) znesek, ki se dobi, dá kot del celotnega zneska; naplačilo, predujem: dati, dobiti akontacijo na plačo;
izplačevanje akontacije / danes sem plačal prvo akontacijo za davke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
akreditírati -am dov. in nedov. (ȋ) - 1. pooblastiti koga, da zastopa interese svoje države v tuji državi: akreditirati poslanika
- 2. fin. izdati akreditiv: akreditirati dobavitelja pri banki
akreditíran -a -o: bil je akreditiran za veleposlanika v Franciji; časnikarji, akreditirani pri Organizaciji združenih narodov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
akreditív -a m (ȋ) - 1. fin. pismena izjava banke, da bo izplačala znesek pod določenimi pogoji: izdati, odpreti akreditiv za milijon dinarjev / osebni akreditiv bančna listina, s katero je mogoče dvigati zneske pri drugih bankah; kreditno pismo; dokumentarni akreditiv akreditiv proti izročitvi dogovorjenih trgovskih listin
- 2. mn., polit. pooblastilne listine, ki jih poslanik ob nastopu službe izroči poglavarju tuje države; akreditivna pisma
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
àkromát -a m (ȁ-ȃ) fiz. lečje, ki da sliko predmeta brez barvnih robov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
àkromátičen -čna -o prid. (ȁ-á) fiz. ki da sliko predmeta brez barvnih robov: akromatični objektiv;
akromatično lečje / akromatične barve
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
àkromatízem -zma m (ȁ-ī) fiz. lastnost lečja, da dá sliko predmeta brez barvnih robov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
akumulacíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na akumulacijo: akumulacijski bazen;
akumulacijsko jezero / akumulacijski fond, sklad
♦ elektr. akumulacijska elektrarna elektrarna, ki izkorišča energijo vode, nabrane v umetnem jezeru; električna akumulacijska peč peč z maso, ki akumulira toploto, da jo potem oddaja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
akuráten -tna -o prid. (ȃ) star. točen, natančen, vesten: akuraten uradnik;
čudno, da ga še ni, ko je vedno akuraten
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
akústika -e ž (ú) - 1. fiz. nauk o zvoku: glasbena, medicinska akustika; strokovnjak za akustiko
- 2. lastnost, značilnost prostora, da se v njem (dobro) sliši: dvorana ima dobro akustiko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
alárm -a m (á) - 1. zvočni znak, ki opozarja na bližajočo se nevarnost, poplah: dati alarm proti požaru; gasilski, letalski alarm / sirene tulijo alarm; četni trobentač je zatrobil alarm
♦ strojn. zvočni ali optični znak, ki opozarja, da je stroj v nevarnosti
// čas nevarnosti, zlasti ob letalskih napadih: alarm je trajal pol ure; med alarmom so bili v zaklonišču; sirene naznanjajo konec alarma - 2. pog., ekspr. nemir, hrup: ves ta alarm je nepotreben; njihov prihod je vzdignil velik alarm
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
alarmírati -am dov. in nedov. (ȋ) nenadoma poklicati k pripravljenosti ali intervenciji; opozoriti, obvestiti: alarmirati gasilce, policijo;
alarmirali so vse, ki so imeli vozila, da bi prevažali ranjence / čete niso pravočasno alarmirali // vznemiriti, razburiti: novica je alarmirala vse mestoalarmíran -a -o: vsa okolica je bila alarmirana
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
alêrgičen -čna -o prid. (é) nanašajoč se na alergijo: alergičen bolnik;
alergičen na določene snovi, za cvetni prah / alergična obolenja; alergična reakcija; pren. vemo, da je alergičen na to vprašanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
ali prisl. - 1. uvaja vprašanje: ali prideš? ali ga ne poznaš? ali si bolna? ali je bilo lepo na izletu? vse lepo, vendar ali ni prepozno? / to je tvoj mož, ali ne? no, ali bo kaj? / Ali taka je ta reč? Nabili da me bodo? (I. Cankar) torej
- 2. ekspr., v retoričnem vprašanju poudarja nasprotno trditev: stotak, ali je to kak denar! ali se jih kaj bojimo, kaj? prav nič; ali naj čakam do sodnega dne! ali sem te že kdaj nalagal? še nikoli
// ekspr. izraža ukaz: ali te ni sram! presneti otrok, ali (ne) boš jedel!
// izraža nevoljo, presenečenje: ravno sem hotel na sprehod, ali ti ne pride obisk!
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
àli in ali vez. (ȁ) - 1. v ločnem priredju za vezanje stavkov ali stavčnih členov
- a) ki se vsebinsko izključujejo: vaščani so se poskrili po kleteh ali pobegnili v gozd; ranjena zver pobegne v goščavo, da tam ozdravi ali pogine; jaz ali ti, eden mora odnehati; recite da ali ne / ali ne more ali noče, uči se ne; bodisi star ali mlad, vsak se boji umreti; včasih okrepljen ali ubogaj ali boš pa tepen v nasprotnem primeru
- b) ki kažejo na možnost izbire: naročiti se na vso zbirko ali na posamezne knjige; naj pride v šolo ali oče ali mati ali kdo drug; pisar. nastop službe takoj ali po dogovoru / srbski ali hrvatski jezik; marec ali sušec; nekdaj, v naslovih knjig Veseli dan ali Matiček se ženi
// za popravek ali dopolnitev prej povedanega: upanja je zelo malo ali pa nič; vrne se čez dve uri ali še prej; za vasjo je ribnik ali, bolje rečeno, mlaka; poslušaj, ti Janez, ali kako ti je že ime!
● pog. leto dni ali kaj je od tega približno; ekspr. prej ali slej bomo tudi z njim obračunali nekoč gotovo; ekspr. čemu opomini, saj jih tako ali tako ne posluša sploh ne; ekspr. rada ali nerada, vrnila se bo tudi proti svoji volji; ekspr. naj bo tako ali drugače, jaz ostanem kakorkoli
- 2. raba peša, v protivnem priredju za izražanje
- a) nasprotja s prej povedanim; pa, a, toda: bil je velik čudak, ali otroci se ga niso bali; stopil je za njo, ali ker se ni ozrla, se je obrnil; ekspr. denar ima, ali kaj (mu pomaga), ko pa ne ve, kam z njim / včasih okrepljen odpustil je, ali krivice vendar ni mogel pozabiti
- b) nepričakovane posledice: konjički so majhni, ali neverjetno žilavi
- 3. v vprašalnih odvisnih stavkih za uvajanje vprašanja: še enkrat te vprašam, ali boš šel / kaj pravite, ali bi šli ali pa bi še malo posedeli
// za izražanje domneve, negotovosti: ne vem, ali je še živ; ali tekma sploh bo, še ni prav nič gotovo - 4. ekspr., v prislovni rabi za izražanje zahteve po odločitvi za eno od dveh možnosti: moraš se odločiti: ali — ali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
alíbi tudi álibi -ja m (ȋ; ȃ) dokaz, da obtoženi ob določenem času ni bil na kraju dejanja: imeti alibi;
neizpodbiten alibi / dokazati svoj alibi // knjiž. opravičilo, izgovor: to je njegov moralni alibi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
alkohólik -a m (ọ́) kdor pretirano uživa alkoholne pijače: pravijo, da je alkoholik;
kroničen, notoričen alkoholik;
dispanzer za alkoholike
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
álkotést -a m (ȃ-ẹ̑) priprava za ugotavljanje alkohola v izdihnjenem zraku: poskus z alkotestom je pokazal, da je voznik vinjen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
alojzijevíščnik -a m (ȋ) v drugi polovici 19. stoletja gojenec srednješolskega internata Alojzijevišče: v svojih spominih pripoveduje, da je bil v višji gimnaziji alojzijeviščnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
alotropíja -e ž (ȋ) kem. lastnost kakega elementa, da ima več fizikalno različnih oblik: alotropija ogljika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
amalgamíranje -a s (ȋ) glagolnik od amalgamirati: amalgamiranje bakra / amalgamiranje stekla / etnično in socialno amalgamiranje
♦ mont. pridobivanje zlata, srebra tako, da se samorodna kovina iz zdrobljene rude pri mešanju z živim srebrom nanj veže in loči od jalovine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
ambícija -e ž (í) nav. mn. močno hotenje, želja po uspehu, po uveljavitvi: nobenih ambicij nimam, samo delati si želim;
tu ni prostora za osebne ambicije;
literarne, znanstvene ambicije / knjiga je pisana brez posebnih ambicij brez namena, da bi bila umetniško, znanstveno delo // ed. ambicioznost: njegova bolna ambicija; fant z zdravo ambicijo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
Amêrika -e ž (ȇ) celina med Atlantskim in Tihim oceanom: Severna Amerika;
odkritje Amerike / Latinska Amerika države Srednje in Južne Amerike
● iron. misli, da bo odkril Ameriko kaj novega; šalj. stric iz Amerike bogat in radodaren človek // pog. Združene države Amerike: izseliti se v Ameriko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
amnestíja -e ž (ȋ) delna ali popolna oprostitev kazni, ki jo da najvišja oblast skupinam obsojencev: amnestija bo zajela veliko ljudi;
dati, podeliti amnestijo;
splošna amnestija za politične zapornike
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
amortizírati -am nedov. in dov. (ȋ) - 1. ekon. postopno odpisovati vrednost osnovnih sredstev: amortizirati proizvajalna sredstva
- 2. ekon. postopno odplačevati dolgoročno posojilo: amortizirati obveznice ljudskega posojila z žrebanjem; dolg se amortizira
- 3. jur. pravno razveljaviti vrednostno listino: amortizirati hranilno knjižico
amortizírati se imeti tolikšen donos, da se iz njega krije zmanjševanje vrednosti osnovnih sredstev: hiša se bo amortizirala v desetih letih; stroj se hitro amortizira
amortizíran -a -o: amortizirana obveznica; nekaj stavb je že amortiziranih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
àmpak prisl. (ȁ) pog., v medmetni rabi - 1. izraža veliko mero: ampak smo imeli srečo! / iron. ampak si pameten!
- 2. izraža začudenje, nevoljo: ampak, da je to mogoče! ampak, otroci, tega pa ne!
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
àmpak in ampak vez. (ȁ) v protivne priredju - 1. za uvajanje nove trditve namesto prej zanikane: ne piše za mladino, ampak za odrasle; ni si upal naprej, ampak se je ustavil pred vrati; prosil ga nisem jaz, ampak narobe, on mene
- 2. nav. ekspr., v zvezi ne samo, ne le — ampak tudi za širjenje, stopnjevanje prej povedanega: ni le svetoval, ampak tudi pomagal; dobil je ne le večerjo, ampak tudi prenočišče; v njem ni imel samo predstojnika, ampak tudi prijatelja / obraz ni bil več samo bled, ampak bel kakor kreda; nič nima, ampak prav nič
- 3. ekspr. za izražanje nasprotja s prej povedanim: lista po knjigi, ampak uči se ne; takrat sem že vedel, kaj je denar, ampak prepozno; lep je, ampak drag
- 4. pog., ekspr., na začetku (od)stavka za opozoritev na prehod k drugi misli: Ampak pogovarjajmo se rajši o čem drugem! ampak to pa že moram reči, da je bila pametna ženska; ampak čast komur čast, govoriti pa znaš
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
ànacionálen -lna -o prid. (ȁ-ȃ) narodno brezbrižen: sovražno delovanje anacionalnih in protinacionalnih elementov;
očitali so mu, da je anacionalen / anacionalna politika stranke / razsvetljenstvo je po svoji naravi anacionalno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
anastigmát -a m (ȃ) fiz. lečje, ki da sliko predmeta brez astigmatizma
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
anergíja -e ž (ȋ) fiz. del energije, ki se v tehnični napravi ne da izkoristiti za opravljanje dela: energijo delimo v eksergijo in anergijo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
angažírati -am dov. in nedov. (ȋ) - 1. nastaviti, zaposliti, zlasti na umetniškem področju: angažirati umetnika v gledališču
- 2. pritegniti, uporabiti za določen namen: angažirali so vse sile, da bi ublažili položaj
♦ ekon. angažirati kredit
// publ. povzročiti popolno zaposlenost s kako stvarjo: brigado je angažiral nemški napad
angažírati se - 1. vključiti se v delo: angažirati se pri delu, v vojaški akciji, v organizaciji, v življenju
- 2. zavzeti se, zavzemati se: zelo se angažirati za zadružništvo
- 3. zastar. obvezati se za kaj, zagotoviti si: angažirati se za prvi valček
angažíran -a -o: angažiran v operi; družbeno angažirana literatura
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
ángelc -a m (á) star. angel, angelček: krilati, nebeški angelci;
ekspr. vino je dobro, da bi ga angelci pili zelo dobro
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
angléški -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na Angleže ali Anglijo: angleški jezik;
angleška literatura / angleški film; angleški utežni sistem; pokrajino je zasedla angleško-ameriška armada / angleški valček počasen ples v tričetrtinskem taktu; v nekaterih podjetjih so uvedli angleško soboto dela prosto soboto; angleška trava nizka, gosto rastoča trava za gojene trate; angleško stranišče stranišče na izplakovanje s tekočo vodo
♦ adm. angleška oblika poslovnih pisem oblika, pri kateri je vsaka vrstica enako oddaljena od levega roba; fiz. angleški palec ali angleška cola dolžinska mera, 2,54 cm; gastr. angleški zajtrk zajtrk z mesno ali jajčno jedjo in toplo pijačo; les. angleški predal predal z nižjo sprednjo stranico; med. angleška bolezen rahitis; muz. angleški rog altovska oboa; vet. angleški konj križanec angleškega polnokrvnega konja z lahkim konjem katerekoli pasme; vrtn. angleški park park, urejen tako, da ohranja naravni videz pokrajineangléško prisl.: govoriti (po) angleško; angleško rdeča barva rjavo rdeča
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
animírati -am dov. in nedov. (ȋ) navdušiti, spodbuditi, razgibati: ta igralec zna animirati občinstvo;
animiral jih je za petdnevni izlet po Jugoslaviji
♦ gled. animirati lutko premikati jo in s tem ustvariti videz, da je živaanimíran -a -o: pri predstavi so bile lutke slabo animirane; animirani film risani ali lutkovni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
animízem -zma m (ī) verovanje primitivnih ljudstev, da je v vseh stvareh duh, duša
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
anizotropíja -e ž (ȋ) fiz. pojav, da ima snov v različnih smereh različne fizikalne lastnosti: optična anizotropija kristala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
anomalíja -e ž (ȋ) odstopanje, odstop od pravil; nepravilnost, izjemnost: ta pojav je očitna anomalija;
odpraviti anomalije;
tako je prišlo do težkih anomalij;
anomalija v šolstvu / več otrok se je rodilo z raznimi anomalijami; duševna anomalija
♦ fiz. anomalija vode lastnost vode, da ima pri štirih stopinjah največjo gostoto
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
ànti prisl. (ȁ) nar. izraža samoumevnost; menda: Anti ne boš rekla, da je takale lepa in vesela ljubezen greh? (M. Hus)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
antropocentrízem -zma m (ī) filoz. nazor, da je človek edini subjekt vsega, kar je
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
apelírati -am dov. in nedov. (ȋ) - 1. javno obrniti se na koga s pozivom ali prošnjo, pozvati: govornik je apeliral na vse udeležence, da se za stvar zavzamejo; na konferenci so apelirali na delegate, naj se organizira za to poseben odsek
- 2. sklicevati se na kaj: apelirati na čut pravičnosti, na razum; apeliramo na vašo politično zavednost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
aplanát -a m (ȃ) fiz. lečje, ki da sliko predmeta brez sferne aberacije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
ápno -a s (á) bela snov, ki nastane iz apnenca, če se ta žge: prodajati apno;
gnojiti z apnom / gasiti apno živo apno polivati z vodo; kuhati, žgati apno pridobivati apno z žganjem apnenca; gašeno apno spojina žganega apna z vodo; klorovo apno spojina klora z gašenim apnom za beljenje tkanin ali razkuževanje; žgano, živo apno negašeno
♦ agr. klajno apno dodatek k živinski krmi, vsebujoč zlasti kalcij in fosfor; grad. hidrirano apno apno, ki je industrijsko gašeno z malo vode, da ostane suho // pog. z vodo mešano gašeno apno; belež: beliti z apnom / vložiti jajca v apno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
apostólstvo -a s (ọ̑) rel. - 1. apostolat: udeležba laikov pri hierarhičnem apostolstvu
// cerkveno društvo z nabožnimi nalogami: vpisati se v apostolstvo / apostolstvo sv. Cirila in Metoda - 2. dejstvo, da kaj izvira od apostolov in da je skladno z njihovim naukom: apostolstvo Cerkve
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
apotropéjski -a -o prid. (ẹ̑) etn. ki ima po ljudskem verovanju moč, da odganja nesrečo, varuje: apotropejsko dejanje, znamenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
apretúra -e ž (ȗ) - 1. teh. dokončna obdelava materiala za lepši videz, boljšo kakovost: apretura lesa, tekstilij, usnja; obrat za apreturo / svilena apretura ki da blagu lesk, kot ga ima svila
// sredstvo za apretiranje: pri pranju apretura rada popusti; apretura proti mečkanju; platno brez apreture - 2. tovarniški obrat za apretiranje: obratovodja apreture
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
apríl -a m (ȋ) četrti mesec v letu: tekmovanje bo od petega do desetega aprila;
v aprilu mu poteče rok;
bilo je meseca aprila // v zvezi s prvi dan, ko so v navadi šale in potegavščine: danes je prvi april, pazi, da te ne bo kdo potegnil / kot vzklik ali smo te, haha, prvi april! / poslati koga po aprila za šalo ga poslati kam z nalogo, naročilom, ki ga ne bo mogel opraviti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
apriorízem -zma m (ī) aprioristično stališče: v tej stvari je vsak apriorizem odveč;
apriorizem v presojanju ga je zavedel / sklepal je na podlagi apriorizmov; nevarnost apriorizmov v kritiki
♦ filoz. nazor, da obstajajo spoznanja, ki niso odvisna od izkustva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
à propos [apropó] medm. (ọ̑) knjiž., redko da ne pozabim, saj res: à propos, doktor, kaj mislite o njeni bolezni?
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
ára -e ž (á) znesek, ki se plača naprej kot dokaz, da je pogodba sklenjena: dati, plačati, vzeti aro;
vrniti dvojno aro;
ara za njivo;
pet tisoč dinarjev are
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
arianízem -zma m (ī) rel. nauk meniha Arija v 4. stoletju, da Kristus ni pravi bog: širjenje arianizma
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
às medm. (ȁ) izraža bolečino zaradi dotika česa vročega, zaradi udarca, ugriza: as, je zastokal in odskočil / otr. glej, da te ne bo mravlja as ugriznila, pičila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
asfált -a m (ȃ) zmes bitumena in peska za asfaltiranje: položili so asfalt na zadnjem odseku avtoceste;
zaliti z asfaltom jame na cesti;
bila je taka vročina, da se je asfalt na cesti mehčal;
naravni, umetni asfalt / pog. kmalu bo vso Belo krajino povezoval asfalt asfaltirane ceste // ekspr. blodil je po evropskem asfaltu po mestih, velemestih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
asimilírati -am nedov. in dov. (ȋ) sprejemati kaj tujega in delati za svoje: prav je, da ugotavljamo in asimiliramo izkušnje zgodovine;
ta lirika je asimilirala nekatere drznejše izrazne spodbude ekspresionizma;
publ. univerza je asimilirala nove impulze družbenega razvoja // vključevati v določeno okolje s prevzemanjem njegovih značilnosti, lastnosti: priseljence so hitro asimilirali; zaradi gospodarske in kulturne razvitosti jih niso mogli asimilirati; asimilirati se s prvotnim prebivalstvom
♦ biol. asimilirati sprejemati in spreminjati hrano v organizmu lastne sestavine; usvajati, prilikovati; ped. asimilirati znanje spajati novo znanje z že znanim
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
asimptóta -e ž (ọ̑) geom. premica, ki se približuje krivulji, ne da bi jo dosegla: asimptota hiperbole
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
asociácija -e ž (á) - 1. zveza, povezava med posameznimi pojmi, predstavami, tako da ena izzove drugo: prizor mu je vzbudil asociacijo na doživljaj v mladosti; spomniti se na kaj po asociaciji; emocionalna, idejna, miselna asociacija; asociacija predstav; bogastvo asociacij; dogodek je sprožil v njem vrsto asociacij / pesnik nadomešča metaforično logiko z metaforično asociacijo
- 2. knjiž. združenje, skupnost: podjetje je proizvodna asociacija; izključiti dve članici iz asociacije držav; to društvo je asociacija avtomobilistov in motoristov
// združevanje v skupnost: možnost asociacije svobodnih osebnosti
♦ biol. biocenoza, združba; kem. združevanje enostavnejših enakih molekul v večje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
aspékt -a m (ẹ̑) izhodišče kriterija za presojanje česa; vidik: razprava odpira nove aspekte na probleme;
gledati z določenih, različnih aspektov;
ekonomski, nacionalni, politični aspekt // podoba, videz, v kakršnem se kaže kaka stvar, pojav: različni aspekti družbenega življenja; aspekt problema
♦ astr. medsebojna lega premičnic, Lune in Sonca; lingv. značilnost, posebnost glagola, da izraža dovršnost ali nedovršnost; vid
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
astigmatízem -zma m (ī) - 1. med. očesna napaka zaradi neenakomerno izbočene roženice: zdraviti astigmatizem
- 2. fiz. napaka leče, da upodobi točko kot dve črtici
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
átika -e ž (á) - 1. arhit. zid nad pročeljem, da zakriva streho: visoka atika
- 2. um. zgornji zaključni del oltarja: kip v atiki baročnega oltarja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
atomízem -zma m (ī) filoz. nauk nekaterih starogrških filozofov, da je vse, kar je, sestavljeno iz najmanjših nedeljivih delcev: Demokritov atomizem;
epikurejski atomizem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
avíza -e ž (ȋ) knjiž. sporočilo, obvestilo, navadno o poslanem blagu: poslati, prejeti avizo
♦ žel. obvestilo naslovniku o prispeli pošiljki; telefonsko ali brzojavno obvestilo, da je vlak odpeljal s postaje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
avt in out -a [áu̯t] m (ȃ) šport. prostor za mejno črto igrišča: žoga je padla v avt;
metanje iz avta / žarg. sodnik je zapiskal avt s piskom naznanil, da je žoga padla v ta prostor
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
avténtičen -čna -o prid. (ẹ́) - 1. ki izvira od avtorja; pristen, izviren: avtentičen podpis, rokopis, spis; izvod ni avtentičen, ker je ponekod popravljen; avtentično besedilo / film bodo snemali na avtentičnem terenu
// ki mu je verjeti, verodostojen: avtentični dokaz; avtentično poročilo o nesreči - 2. ki se ujema z originalom; natančen, točen: avtentičen prepis pogodbe; avtentičen prevod
♦ jur. avtentična listina; avtentična razlaga zakona razlaga, ki jo da zakonodajalec ali organ, ki je za to pooblaščen; muz. avtentična kadenca zveza dominantnega akorda s toničnim
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
avtomát -a m (ȃ) - 1. tehnična naprava, stroj, ki opravlja delo brez človekovega sodelovanja: zastarele stroje v tovarni so zamenjali avtomati; steklenice polnijo z avtomati; elektronski avtomat; računski, telefonski avtomat; avtomat za zavijanje cigaret; z namestitvijo avtomatov se je produkcija zelo zvišala; dela kakor avtomat brez prestanka, enakomerno; brez misli in volje, mehanično
♦ voj. brzostrelka
// aparat, ki kaj da ali naredi, če se spusti vanj kovanec: avtomat je prazen, ne dela; avtomat je igral stare popevke; restavracija ima poleg rulet tudi igralne avtomate; ob vhodu v trgovino visita dva avtomata za bonbone; avtomat za vozovnice, znamke - 2. slabš. kdor ravna ali kaj dela brez sodelovanja volje, zavesti: razmere so naredile iz njih avtomate / osebe njegovega romana so brezdušni avtomati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
avtomatizírati -am dov. in nedov. (ȋ) - 1. uvesti avtomate, opremiti z avtomati: avtomatizirati telefonski promet; v tovarni so večino strojev avtomatizirali; proizvodnja nekaterih predmetov se je že zelo avtomatizirala / avtomatizirati poslovanje
- 2. s ponavljanjem povzročiti, da kaj poteka brez sodelovanja volje, zavesti: avtomatizirati gibe / skakalec naj pazi, da napake ne bo avtomatiziral
avtomatizíran -a -o: avtomatizirana bencinska črpalka; postavili so nove avtomatizirane naprave
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
ávtorstvo -a s (ā) dejstvo, resnica, da je kdo avtor česa: težko bo dokazal svoje avtorstvo;
dvomljivo avtorstvo / svoje avtorstvo je skrival s psevdonimom / založba si je lastila avtorstvo avtorske pravice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
avtotomíja -e ž (ȋ) zool. sposobnost nekaterih živali, da v obrambi pustijo odpasti del telesa, zlasti rep, lovke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
aziát -a m (ȃ) nav. slabš. kdor je po izvoru iz Azije: zagorel aziat / vidi se, da je brezčuten aziat
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
azíl -a m (ȋ) zaščita, zatočišče, ki ga da tuja država političnemu emigrantu: dati azil;
prosil je za azil pri veleposlaništvu;
kršiti, priznati pravico do azila // zavod za nepreskrbljene, stare ali mladoletne, zavetišče: mladinski azil; azil za stare ljudi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
bába -e ž (á) - 1. slabš. ženska, navadno starejša: grda, stara baba; ekspr. prekleta baba nora
● šalj. babe se zbirajo, dež bo; preg. kamor si hudič sam ne upa, pošlje babo ženski se posreči izpeljati tudi navidez nerešljivo zadevo
// nizko (zakonska) žena: nikamor ne gre brez svoje babe - 2. ekspr. lepa, postavna ali sposobna ženska: baba pa je, baba
- 3. ekspr. strahopeten ali klepetav moški: kaj se bojiš, baba! lahko mi poveš, saj nisem baba
- 4. kar se rabi kot podstava, opora, podlaga: steber kozolca so postavili na betonsko babo; baba (pri klepalniku) babica
♦ etn. baba zadnje snopje pri metju ali mlačvi; babo žagati šega ob koncu zimske dobe, da se prežaga lutka iz slame in cunj; pehtra baba po ljudskem verovanju bajeslovno bitje, ki nastopa v podobi hudobne ali prijazne starke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
báhati se -am se in baháti se -ám se nedov. (á; á ȃ) čez mero se hvaliti: ta človek se rad baha;
baha se, da ima vsega dovolj;
bahati se z zmagami / baha se s svojimi predniki // postavljati se, ponašati se: kupila si je klobuk, da bi se bahala pred drugimi; zastar. na gostiji so bahali z vinom
● bahati se s pavjim perjem s čim tujim
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
bájati -am nedov. (ȃ) knjiž. - 1. pripovedovati, navadno neverjetne stvari: recimo, da je bilo res tako, kakor bajate; bajati bajke, zgodbe; bajati o bogastvu
- 2. redko prerokovati, čarati: vešča je bajala usodo dekletu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
bajè prisl. (ȅ) izraža negotovost trditve: kmetu se je takrat baje prav dobro godilo;
baje so zelo bogati / ženske baje da težko premagujejo radovednost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
bánka -e ž (ȃ) - 1. ustanova, ki opravlja denarne, plačilne in kreditne posle: vložiti denar v banko; najeti posojilo v banki; gospodarska, investicijska banka; podružnica banke / komunalna banka; Narodna banka SFRJ
♦ fin. emisijska banka pooblaščena za izdajanje denarja - 2. med. zaloga človeške krvi, kosti, namenjena za zdravljenje: kostna, krvna banka
- 3. igr. vsota, ki jo založijo vsi igralci igre s kartami, da se iz nje krijejo dobljene stave soigralcev: banko naj ima on!
- 4. star. bankovec: dal mu je pet bank po tisoč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
barbír -ja m (í) nar. padar, mazač: Bila sem pri barbirju, rekel mi je, da ne bi smela hoditi (M. Kranjec)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
bárijev -a -o prid. (á) nanašajoč se na barij: barijev hidroksid;
barijev sulfat;
barijeve spojine
♦ med. barijeva kaša raztopina barijevega sulfata, ki se da pacientu pri rentgenskem presvetljevanju, slikanju prebavne cevi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
bárvast -a -o prid. (ȃ) - 1. ki vsebuje barvo; barven: barvasti svinčniki; barvaste krede / barvasto prebivalstvo barvnopolto
// barvaste kovine vse kovine razen železa in železovih zlitin; barvasta metalurgija
// ki je v barvah, ant. črno-bel: barvast posnetek; barvasta fotografija - 2. ki se mu da drugačna barva, kot jo ima navadno: barvast papir; barvasta tkanina; barvasto steklo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
barvljív -a -o prid. (ī í) ki se da barvati: lahko barvljiva snov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
bastárd -a m (ȃ) - 1. biol. potomec staršev z različno dedno osnovo; križanec: ta pes je bastard
- 2. slabš., redko nezakonski otrok, zlasti če so njegovi starši iz zelo različnih družbenih razredov: v hiši svojega bogatega očeta se je počutil tujca in bastarda
// izrodek, izvržek: rekli so, da je svinja in bastard
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
báti se bojím se nedov., bój se bójte se; bál se (á í) - 1. čutiti strah, biti v strahu: ponoči in v gozdu se otrok boji; nič se ne boj; hudo, močno, zelo se bati; na smrt se bojim; preh. bati se sovražnika; boji se ga kot hudič križa, kot živega vraga zelo
// elipt.: nič se bati! pog. nič bati!
// čutiti spoštljiv strah: fant se boji samo očeta; boga se bati; celo šefa se ne boji - 2. preh. s strahom pričakovati kaj neprijetnega: bati se kazni, smrti, toče, trpljenja / lakote se jim ni bati; tako oblečen se ne bojim mraza
// ne želeti si, ne marati: bati se odgovornosti, stroškov, zamere; teh razgrajačev se vse boji / bojijo se njenega strupenega jezika - 3. z nedoločnikom kot predmetom ne imeti dovolj poguma, ant. upati si: vsako stvar se boji začeti; boji se jim zameriti; bal se je zaplavati; fantje so se bali (iti) k vojakom; boji se (iti) domov / ta se boji deklet se jih plašno izogiba
- 4. biti v skrbeh za koga ali za kaj: starši se boje za otroke; boji se za njegovo srečo, zdravje / bati se za imetje, zaslužek / ne boj se, vse bo dobro; bal sem se, da me bodo napak razumeli; boji se, kaj bo / Janez se boji, da bo brat umrl; s pleonastično nikalnico boji se, da bi mu brat ne umrl, da mu brat ne umre boji se, da bi brat umrl
- 5. ekspr. domnevati, meniti, misliti: bojim se, da ni tako, kot mislite; slišal se je krohot, da sem se bal, da bo sobo razneslo; bojim se, da se motiš; bojim se, da se ne motiš da imaš prav; ne boš mi ušel, ne boj se nikar ne misli
// bojim se, da vas motim
● ekspr. ni se bal ne biriča ne hudiča nikogar se ni bal; vse si je upal; ekspr. ali se ne bojiš boga kako si upaš kaj takega storiti; bati se lastne sence bati se vsega brez razlogov, biti plašljiv; pri tem delu se ga ne bojim upam se meriti z njim; preg. kogar je kača pičila, se boji zvite vrvi
bojé se zastar.: šli so ga iskat, ne boje se mraza in noči
bojèč se -éča -e: boječ se jeze, pikrih opazk; zastar. prečula je vso noč, neizmerno boječa se zanj; prim. boječ
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
báviti se -im se nedov. (á ȃ) raba peša ukvarjati se: baviti se z lovom, s politiko;
baviti se z mladino;
bavi se z mislijo, da bi odšel;
resno se baviti s finančnimi vprašanji / baviti se z italijanščino študirati italijanščino, s prevajanjem prevajati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
báža -e ž (á) nav. rod. ed., slabš. vrsta, sorta: sin je čisto druge baže kot oče;
niso take baže ljudje, da bi goljufali;
to je značilno za človeka njegove baže / tam prodajajo blago vsake baže
● star. knjige vsake bire in baže različne vrednosti, navadno slabše vrste
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
bedák -a m (á) ekspr. omejen, neumen človek: ne verjamem, saj nisem bedak / kot psovka molči, bedak
● ekspr. ne bom ti za bedaka ne pustim, da bi se norčeval iz mene; ne pustim, da bi me goljufal; ekspr. imeti koga za bedaka norčevati se iz koga
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
bêdast -a -o prid. (é) ekspr. - 1. omejen, nespameten, neumen: ti si bedast; ne delaj se bedastega; bedaste čenče
- 2. zoprn, neprijeten: da je le ta bedasti dan za menoj; bedasto vreme
bêdasto prisl.: ne bulji tako bedasto
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
bedéti -ím tudi bdéti -ím [prva oblika bəd] nedov., bedì tudi bdì (ẹ́ í) - 1. biti buden, ant. spati: bedeti vso noč; bedeti pri bolniku, pri mrliču; pren. lučka bedi dolgo v noč
● ekspr. ali bedim ali sanjam? ali je mogoče, da je to res - 2. knjiž. posvečati čemu vso skrb: starši bedijo nad otroki; učitelji bedijo nad vedenjem učencev
bedé tudi bdé: bede ležati
bedèč tudi bdèč -éča -e: bedeč sanjati; to sem videl z bedečimi očmi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
bél -a -o stil. -ó [beu̯] prid. (ẹ́) - 1. ki je take barve kot sneg ali mleko, ant. črn: bel cvet; beli čevlji; bel konj, labod; bel papir; prt je bel; bela barva; obleči belo srajco; bela vrtnica; bleščeče, snežno bel; modrikasto, umazano bel; bel kot mleko, sneg, zid; črno-bel vzorec; belo-modro-rdeča zastava slovenska zastava
// pesn.: bela cesta; bela Ljubljana; bela smrt; belo mesto; v ljudski pesmi, v pravljicah stoji tam beli grad / izobesili so belo zastavo kot znamenje vdaje; publ. naše bele ladje potniške ladje - 2. ki je svetle barve: po nebu plava bel oblaček; bel obraz, vrat; ima belo polt; biti belih lic; mrtvaško, prsteno bel; črno-beli film film, ki kaže sliko samo v vseh odtenkih sive barve, od črne do bele; črno-bela tehnika / pesn.: beli mesec; skozi okno lije bela mesečina; bele zvezde; belo jutro / beli gospodarji so jih izkoriščali ljudje bele rase; bel(i) kruh kruh iz bele moke; bela kava kava z dodatkom mleka; bela moka pšenična moka, ki vsebuje majhno količino otrobov; belo vino vino rumenkaste, zelenkaste barve
// ki ima plodove ali gomolje svetle barve: bel krompir; bela murva / bela detelja
// v zvezi z lasje, brada svetlo siv: častitljivi beli lasje
// ekspr., z oslabljenim pomenom, v zvezi z dan, zora poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: zgodilo se je sredi belega dne; plesali so do belega dne, do bele zore vso noč, do jutra; ob, pri belem dnevu se je sprehajal z njo podnevi; ne skrivaj, javno; to je jasno kot beli dan - 3. redko nepopisan, neizpolnjen: na mizi pred njim je bil bel list / bele lise na zemljevidu neraziskano ozemlje, področje
- 4. nanašajoč se na protirevolucionarje, desničarje: vas je bila med vojno bela / bela garda protirevolucionarna organizacija med narodnoosvobodilnim bojem v Sloveniji; protirevolucionarna organizacija med državljansko vojno po oktobrski revoluciji
● star. bel denar srebrn denar; publ. beli kontinent Antarktika; star. beli menihi cistercijani; publ. beli premog vodna moč, ki se da izkoriščati za pogon elektrarn; publ. beli rudarji delavci na naftnih poljih; Bela hiša sedež predsednika Združenih držav Amerike v Washingtonu; knjiž. bela Istra kraški del Istre; knjiž. knjiga je zagledala beli dan je izšla; publ. bela kuga čezmerno omejevanje rojstev; knjiž. to so bile njene bele noči noči brez spanja; knjiž. bela odeja pokriva zemljo sneg; knjiž. predajati se beli opojnosti veselju, športu v zimski naravi; publ. plazovi v gorah grozijo z belo smrtjo s smrtjo v snegu; star. obleči belo suknjo nastopiti vojaško službo; ekspr. tak delavec je v podjetju bela vrana redkost, izjema; pesn. bela žena smrt; publ. mojstri bele žogice namiznega tenisa; publ. trgovina z belim blagom z dekleti; ekspr. če pravim jaz, da je belo, trdi on, da je črno najini mnenji si popolnoma nasprotujeta; ni ne belo ne črno je neizrazito, nejasno; zelen božič, bela velika noč če o božiču ni snega, je o veliki noči
♦ agr. bela žita pšenica, rž, ječmen, oves; antr. bela rasa; biol. bela krvnička ali belo krvno telesce brezbarvna krvna celica, ki se giblje s panožicami; bot. beli gaber, javor, trn; bela omela grmičasta rastlina z belimi jagodami, ki raste na vejah listnatega drevja, Viscum album; gastr. bela klobasa klobasa z nadevom iz riža ali kaše, mesa in drobovine; bela riba morska riba boljše vrste; belo meso kokošje, telečje meso; geogr. Bela krajina; bele noči kratke, svetle noči v visokih zemljepisnih širinah; grad. beli cement cement, ki je skoraj brez železovih primesi; kem. beli fosfor; bela galica cinkov sulfat; lit. črno-bela tehnika prikazovanje oseb ali dogodkov, pri katerem so nekateri samo pozitivni, drugi pa samo negativni; med. beli tok bel ali rumenkast izcedek iz nožnice; metal. beli žar temperatura, pri kateri zažarijo trdna ali plinasta telesa belo; bela kovina zlitina bakra, cinka in svinca; min. beli svinčenec rudnina svinčev karbonat; obrt. bela vezenina vezenina, narejena z belo nitjo na belo tkanino; polit. bela knjiga zbirka mednarodnih diplomatskih dokumentov, ki jih kaka država objavi o državi, s katero je v sporu; rel. bela barva v bogoslužju simbol čistosti, veselja, luči; bela nedelja prva nedelja po veliki noči; šah. bela figura; bela polja; trg. bela posoda posoda iz porcelana; vet. bela črta trak kit, na katerem so priraščene trebušne mišice; ozka belkasta proga ob nosilnem robu kopita; zool. beli medved; bela uš
bélo prisl.: belo cvesti; belo se oblačiti; belo bleščeči biseri; belo oprana obleka; belo pogrnjena miza / piše se narazen ali skupaj: belo lisast ali belolisast; belo pikčast; belo rožnat; belo siv; belo zelen
● belo me je pogledal jezno; starka je belo strmela vanje tako da se je videla beločnica; ekspr. na grobu je bilo vse belo krizantem zelo veliko belih krizantem
béli -a -o sam.: beli ima potezo kdor igra pri šahu z belimi figurami; kurir je padel v zasedo belih belogardistov, domobrancev; star. ta bela s koso smrt; ekspr. ni črhnil, rekel, zinil ne bele ne črne molčal je; ni povedal svojega mnenja; obrača oči, da se mu vidi belo samo beločnica; na belo mleta pšenica na fino obdelanem mlinskem kamnu; v belo oblečen; ekspr. dobil boš črno na belem napisano izjavo, potrdilo; ekspr. dokazati črno na belem pismeno; neizpodbitno, popolnoma; gore so že v belem pokrite s snegom; pogledati z belim z beločnico; jezno; vipavsko belo belo vino; pog. liter belega in sodo belega vina; v daljavi je bilo videti nekaj belega; nevesta v belem v beli obleki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
belìč -íča m (ȉ í) nekdaj novec majhne vrednosti: odštel je pest svetlih beličev // ekspr. denar sploh: saj tako nimaš beliča, da bi dal za vino; sedel je v krčmi, dokler je čutil belič v žepu
● star. biti brez bora in beliča popolnoma brez denarja
♦ num. svetel, srebrn srednjeveški novec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
belína -e ž (í) - 1. lastnost belega, bela barva: perilo blešči od beline; čista, mlečna, snežna belina; belina obraza, rjuhe, stene
- 2. redko kar je belo: pogledal je od strani, da se je zabliskala očesna belina; čez lase je vrgla tanko belino belo tkanino; črnilo se je razlezlo po belini po belem papirju
♦ agr. belo grozdje; belo vino; anat. bela živčna snov v osrednjem živčevju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
Benétke -nétk ž mn. (ẹ̑) v zvezah: iron. tu gor se usedi, pa boš Benetke videl kar pričakuješ, ne boš dobil;
ekspr. tako te bom, da boš Benetke videl zelo te bom pretepel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
bér -í ž (ẹ̑) star. (čebelja) paša: »Sonca čakajo, da bi šle na ber,« jih [čebele] je razumel (I. Zorec) ;
ajdova ber / ber zdravilnih zeli nabiranje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
beráčiti -im nedov. (á ȃ) - 1. prositi, pobirati miloščino: delat pojdi, namesto da beračiš; beračiti od hiše do hiše; na stara leta je beračil
- 2. ekspr. ponižno prositi, prosjačiti: ne bom beračil za službo / beračiti za ljubezen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
beráški -a -o prid. (á) - 1. nanašajoč se na berače:
- a) beraška malha
● priti na beraško palico popolnoma obubožati; spravil jih je na beraško palico povzročil je, da so izgubili vse premoženje - b) bogatin ni maral v hišo beraške neveste / beraški pogreb
♦ rel. beraški red samostanski red, ki se odpoveduje vsakemu premoženju
- 2. ekspr. po materialni vrednosti nezadosten: garal jim je za beraško plačo / taka beraška večerja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
berljív -a -o prid. (ī í) ki se da brati: berljiva pisava / poezija je berljiva na različne načine / berljiva knjiga ki se prijetno bereberljívo prisl.: berljivo napisan roman
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
bés -a m (ẹ̑) - 1. mitol. zli duh: bes jo je obsedel; bati se besov / ekspr., z oslabljenim pomenom besi ljubosumnosti ga razjedajo / kot kletvica: da bi ga bes; star. bes te lopi, plentaj
- 2. v povedni rabi izraža podkrepitev trditve: To mora neháti — ní bes! (A. Aškerc)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
beséda -e ž, rod. mn. stil. besedí (ẹ̑) - 1. jezikovna enota iz glasov za označevanje pojmov: kaj pomeni ta beseda? delati, ustvarjati nove besede; izgovoriti, naglasiti besedo; iskati v slovarju neznane besede; izpisati število z besedami; nenavadna, stara beseda; izgovorjena, zapisana beseda; domače, tuje besede; narečne besede; dolga beseda; beseda z več pomeni; v današnjem, najožjem, pravem, prenesenem, slabem pomenu (te) besede; v najglobljem, v širšem smislu besede / prevajati od besede do besede
// s to enoto označeni pojem: vsaka njegova druga beseda je žaljivka; ne pride mu na misel primerna beseda; iskal je besed, da bi jo potolažil; v jezi ne izbira besed; nenadoma mu je zmanjkalo besed; govori z izbranimi besedami; grde, nespodobne besede; ljubkovalna beseda; žal beseda; ekspr. ploha, poplava besed; Prijatelj! to je beseda vseh besed (O. Župančič) / skrb govori iz vsake njene besede; ujel je le nekaj besed o tem / ed., ekspr.: da ne črhneš, ne zineš niti besede! niti besede ni spregovoril; niti z besedo, z eno samo besedo ni omenil, kaj se je zgodilo - 2. ed. in mn. misel, izražena z besedami: beseda ga je razžalila, spekla, zbodla; besede letijo, merijo nanjo; besede so ji segle, šle do srca; te besede so veljale njej; rad slišim take besede; zameril mu je to besedo; hude, iskrene, nepremišljene, odkrite, ostre, pametne, prazne, prijateljske, tehtne, tolažilne, trde besede; ekspr., navadno v povedni rabi: to je beseda! to je moška, prava, poštena beseda! / nav., mn.: tvoje besede so se izpolnile; njegovih besed ne jemlje resno; pritrjevati, zaupati njegovim besedam; prekliči svoje besede! sovraštvo zveni iz njegovih besed; malo bolj pazi na svoje besede! ob očetovih besedah mu je odleglo; po govornikovih besedah sklepati, soditi; vztrajam pri svojih besedah; pesnikove besede o ljubezni; ekspr. to so bile njegove zadnje besede pred smrtjo
// kot nasprotje dejanja: preiti od besed do dejanj, k dejanjem; ostalo je samo pri besedah; pomoč je treba izkazovati z dejanjem, ne le z besedami; ekspr.: to so same besede! besede, besede, besede! - 3. nav. ed., ekspr. zagotovilo, obljuba: ne more narediti drugače, ker ga veže beseda; dati komu besedo; držati, prelomiti, spolniti besedo; posojati, verjeti na besedo / dati častno besedo zagotovilo, obljubo, da je rečeno res, da bo obljubljeno storjeno; biti zvest dani besedi
// ed., star. dogovor: biti, ostati v besedi s kom; fant in dekle sta si v besedi sta dogovorjena za poroko - 4. izražanje misli z govorjenjem: beseda mu gre, teče gladko; beseda se mu zatika; obtičati sredi besede; skočiti, vpasti komu v besedo / v besedi je vsakomur kos; z besedo je ne boš ugnal / po besedah spoznati koga po načinu govorjenja; po izgovarjavi; vznes. bojevati se za kaj z besedo in s peresom; svoboda besede
// knjiž. sposobnost za to izražanje: beseda loči človeka od živali / dar besede govorjenja, govora - 5. ed. in mn. govorni ali pismeni nastop v javnosti: sklepna, zaključna beseda govornika; spremno besedo h knjigi je napisal urednik zbirke; uvodne besede je imel predsednik društva
// nav. ed. možnost, pravica do govorjenja, zlasti v javnosti: tovariš ima besedo; dati, prepustiti, vzeti komu besedo; zahtevati besedo; prositi za besedo / oglasiti se, pozvati, priglasiti se k besedi / pusti ga do besede - 6. ed., knjiž. izmenjava mnenj, misli; pogovor, govor: na sestanku je bila beseda o osebnih dohodkih; beseda je nanesla na partizane; beseda se je razvnela, stekla; beseda teče o gospodarskih problemih; o tem ni bilo besede; napeljati, zasukati besedo na kaj; čez nekaj časa je poprijel, povzel besedo gost; vmešati se v besedo / o tem bo beseda v drugem poglavju
- 7. ed., nav. vznes. sistem izraznih sredstev za govorno in pisno sporazumevanje; jezik: ljudstvu povedati v njegovi besedi; domača, materina beseda; naša beseda; slovenska beseda / govorjena, pisana beseda; ekspr. mojster besede pisatelj ali pesnik, ki piše v lepem jeziku
// uporaba tega sistema na določenem področju človekovega udejstvovanja; zvrst jezika, stil: odrska beseda; strokovna, tehniška, umetniška beseda / Cankarjeva beseda - 8. besedilo, tekst: v kamen vklesane besede; kantata na Gregorčičeve besede / navajati Župančičeve besede
- 9. nav. ed. vloga pri odločanju: biti brez besede v hiši; zdaj so prišle ljudske množice do besede; ali si imel tudi ti kaj besede pri tem? / dokončno, odločilno besedo imeti; vselej hoče imeti glavno, prvo besedo; pren. na ledenem snegu je prišel tudi cepin do besede
// mnenje, sodba: njegova beseda veliko velja, zaleže; o tem sem ti povedal svojo besedo; veliko da na njegovo besedo / založiti, zastaviti besedo za kaj
● beseda je dala besedo razvil se je pogovor; ekspr. zob za zob, to je naša beseda geslo, parola; te besede so mu šle težko iz ust, z jezika nerad, težko je to povedal; beseda mu je ostala v grlu, na jeziku ni povedal tega, kar je mislil; bibl. beseda je padla na kamen nauk, nasvet ni imel zaželenega uspeha; bibl. beseda je meso postala kar je bilo govorjeno, se je uresničilo; star. marca trava ne raste, če bi jo iz zemlje vlekel, pravi stara beseda pregovor, izrek; ekspr. besede mu kar vro z jezika, iz ust veliko in z lahkoto govori; ta človek je kratkih, redkih besed zelo malo govori; evfem. pazi, kako se boš vedla, da ne bo kakih besed opravljanja, obrekovanja; ekspr. saj ni vredno besed ni vredno govoriti; za brata nima lepe besede ni prijazen, dober z njim; pog., ekspr. niti besede ni dal od sebe, ni spravil iz sebe prav ničesar ni rekel; ekspr. niti besede mi ni rekel, naj ne grem prav nič mi ni branil; ekspr. o tem sem brez besed, nimam, ne najdem besed od osuplosti nad tem ne morem nič reči; ekspr. ne izgubljajva več besed o tem ne govoriva več o tem; ekspr. ne obračaj, ne zavijaj besed! razumi, obravnavaj misli tako, kot so izrečene; ekspr. niti besede mu ni privoščil prav nič ni govoril z njim; nikoli mu ne zmanjka besed kar naprej (lahko) govori; molčal je, čeprav je imel besedo že na jeziku je hotel že spregovoriti; položiti komu besedo na jezik, v usta pomagati komu, da bi povedal, kar je treba, kar se pričakuje; ekspr. učenci kar požirajo učiteljeve besede z velikim zanimanjem poslušajo, kar pripoveduje; ekspr. požreti, snesti besedo ne narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; težko je spravil te besede iz ust težko, nerad je to povedal; ekspr. strah mu je vzel, zaprl besedo od strahu ni mogel govoriti; besedo mi je vzel z jezika, iz ust rekel je prav to, kar sem hotel reči jaz; pog. vzeti besedo nazaj preklicati obljubo, sklep, izjavo; ekspr. še besedo, dve o tem še nekaj malega bi rad povedal o tem; ekspr. izginil je brez besede ne da bi komu povedal, da gre; ekspr. sedeli so brez besede molče; pripraviti koga do besede povzročiti, da govori; evfem. glej, da ne pride do kakih besed do prepira, spora; ekspr. zapomnil si je vse do besede, vsako besedo prav vse; uboga na (prvo) besedo takoj; ekspr. držati, prijeti koga za besedo zahtevati, da obljubo izpolni; ekspr. lovi se za besedo išče primernih izrazov; obnoviti, povedati kaj po svojih besedah, s svojimi besedami po svoje, na svoj način; ekspr. rad opleta z besedami veliko, a vsebinsko prazno govori; ekspr. na dan z besedo! povej, kaj misliš; elipt., knjiž. z drugimi besedami isto na drugačen način povedano; ekspr. z eno besedo (povedano) na kratko; vznes. poslušati božjo besedo evangelij, pridigo; reci zanj dobro besedo priporoči ga, zavzemi se zanj; z dobro, z lepo besedo pri njem nič ne opraviš s prijazno izraženo željo, zahtevo; ekspr. nobena beseda je ne gane vse prepričevanje je brez uspeha; nobena njegova beseda ji ni ušla prav ničesar ni preslišala; ekspr. nobene besede! niti besede več! nočem, ne dovolim, da bi še govorili o tem; ekspr. nikomur niti besede! ne povej nikomur nič o tem; ekspr. same besede so ga samo govori, naredi pa malo ali nič; ekspr. tu je vsaka beseda zastonj se ne da nič doseči, spremeniti; vsako besedo so morali vleči iz njega ker je bil molčeč, so ga morali vsako stvar posebej vprašati; zadnja beseda mode najnovejši modni domislek; zadnja beseda znanosti najnovejše dognanje; ekspr. to je moja zadnja beseda sklep, ki ga ne bom preklical; ekspr. biti mož beseda narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; ekspr. konec, mir besedi! nočem, ne dovolim, da bi še govorili o stvari; ekspr. škoda besed ni vredno govoriti; ekspr. ima polna usta besed veliko govori; se (rad) hvali; ekspr. beseda ni konj reči, prositi, vprašati še ni nič hudega; preg. besede mičejo, zgledi vlečejo; preg. lepa beseda lepo mesto najde
♦ lingv. dvozložna beseda; pogovorne, žargonske besede; pregibna beseda; samostalniška beseda; zložena beseda; koren besede; deljenje besed prenos dela besede na koncu vrste v naslednjo; tvorba besed; lit. nevezana beseda proza; vezana beseda poezija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
besédica -e ž (ẹ̑) nav. ekspr. manjšalnica od beseda: kratka, neznatna besedica / rad uporablja ljubkovalne besedice; napisal je nekaj besedic o tem / ed. niti besedice ni črhnil, ni zinil, ni spregovoril; niti z besedico, z eno samo besedico ni omenil tega; z najmanjšo besedico ni namignil na to / rada sliši take besedice; mile, prijazne besedice
● pog., ekspr. niti besedice ni dal od sebe, ni spravil iz sebe prav ničesar ni rekel; niti besedice mu ni privoščil prav nič ni govoril z njim; ekspr. niti besedice ti ne verjamem prav ničesar; ekspr. odšel je brez besedice ne da bi komu kaj povedal; ekspr. ponovil je vse do besedice prav vse; ekspr. niti besedice več! nočem, ne dovolim, da bi še govorili o tem; ekspr. nikomur niti besedice! ne povej nikomur nič o tem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
besedljívka -e ž (ȋ) star. gostobesedna, zgovorna ženska: zakričal ji je, da je grda besedljivka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
besédnik -a m (ẹ̑) knjiž. - 1. kdor govori komu v korist; zagovornik: izbral ga je za svojega besednika; tu stojim, da se dolžim in branim, sam svoj tožnik in sam besednik svoj (W. Shakespeare - O. Župančič)
♦ jur. besednik v fevdalizmu nepoklicni zastopnik stranke na sodišču - 2. govornik: bil je izbran za besednika pri pogrebu / med nami je malo dobrih besednikov / otroci so ponavadi neugnani besedniki
- 3. kdor javno izraža, razširja kako idejo, nazor: besednik revolucije / narodov besednik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
besedováti -újem tudi besédovati -ujem nedov. (á ȗ; ẹ̑) knjiž. pogovarjati se: stari so besedovali o vojni;
dolgo v noč so besedovali o umetnosti / ekspr. ni da bi dosti besedoval o tem / star. sam s seboj beseduje govori // redko govoričiti: Besedovala sta, da so se zvezde tresle, ali besede niso obrodile niti piškavega sadu (I. Cankar)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
betéžen -žna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) onemogel, slab: star sem in betežen;
hodil je upognjen in ves betežen;
betežen starec / betežno telo // zastar. bolan, bolehen: izgovarjal se je, da ne more priti, ker je nekaj betežen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
betíčka -e [bət] ž (í) šalj. manjšalnica od betica: njegova betička je še premajhna, da bi rešila to uganko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
bežáti -ím nedov., béži; béžal tudi bêžal (á í) - 1. hitro se umikati iz strahu, pred nevarnostjo: zemlja se strese, ljudje bežijo iz hiš; bežati v zaklonišče; bežati pred nevihto, sovražniki; beži, da te ne ujamejo! bežali so, kar so jih nesle noge; beži ko zajec; pren. vse beži pred težaškim delom; sam pred seboj beži; bežati pred svetom in njegovo resničnostjo
- 2. knjiž. hitro se premikati: čoln naglo beži po morski gladini; oblaki bežijo po nebu / konja bežita v diru tečeta; nizki prostor beži nekam v ozadje se izgublja; pren. pogled mu beži po hišah
● knjiž. spanec mu beži z oči ne more zaspati; pokrajina beži mimo oken se navidezno hitro premika; pog. beži v posteljo, saj že spiš pojdi - 3. nav. ekspr. hitro se časovno odmikati: čas beži; dnevi bežijo; mladost beži / dogodki so hitro bežali drug za drugim
bežèč -éča -e: bežeč se je otepal razjarjenega psa; bežeč sovražnik / bežeči koraki hitri, nagli; prim. beži
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
béži -te medm. (ẹ̄) izraža začudenje, zavrnitev: eh, beži, beži, saj ti nič ni;
beži no, nikoli ne boste zmagali;
beži no, beži;
ah, bežite, bežite, nič vam ne verjamem / nar. da se je oženil? Beži kam; prim. bežati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
bi členek, zanikano nê bi in bi ne (é) z opisnim deležnikom dela pogojni naklon sedanjega časa, v zvezi z bil in opisnim deležnikom pogojni naklon preteklega časa; raba pogojnega naklona preteklega časa peša - 1. za izražanje možnosti, negotovosti: to bi bilo krivično; išče žensko, ki bi mu gospodinjila; dvomim, da bi bila tako bolna; stopil je na prag, da bi pogledal po trgu; vede se, kakor da bi me ne poznal; če bi malo pomislil, bi drugače govoril; ko bi se bil fant hotel učiti, bi bil šolo igraje izdelal; elipt.: kaj bi rad? sam ne ve, kaj bi
- 2. za (obzirno) izražanje želje, trditve: želeti bi bilo, da škodo poravnate; njegov predlog bi bilo dobro upoštevati; (ali) bi bili tako prijazni in mi knjigo posodili? gledališče naj bi tudi vzgajalo; ekspr.: o da bi imel vsaj malo miru! da bi ga strela! prav mu je, pa naj bi bil pazil
// v zvezi z naj za izražanje domneve: po časopisnih poročilih naj bi bil zakon tik pred sprejetjem
// navadno v zvezi z misliti, reči za izražanje omejitve na samo osebni odnos do česa: rekel bi, da to ni res - 3. z oslabljenim pomenom, v zvezi ne da bi za izražanje načina, kako poteka dejanje nadrednega stavka: planeš v sobo, ne da bi pozdravil; odšel je, ne da bi se bil poslovil
● pog. kaj bi tisto stvar nima pomena; ekspr. o tem ni da bi govoril ni potrebno, ni vredno govoriti; to je praznoglavec. Ne bi rekel zdi se mi, da ni; pog. če se je vrnil? Ne da bi jaz vedel mogoče, ne vem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
bíl -à -ó in -ò opisni deležnik od biti sem (ȋ ȁ ọ̄) v zvezi sem bil itd. in opisnim deležnikom - 1. od dovršnih, redko nedovršnih glagolov; raba peša, razen kadar je preddobnost poudarjena izraža dejanje, ki je bilo že končano, ko je nastopilo drugo: popolnoma se je bilo zmračilo, že so gorele cestne svetilke; postaral se je bil od sile, brado je imel že čisto sivo; v skupščini je branil stališče, ki ga je bil že prej obrazložil / deževalo je bilo, pa mu je spodrsnilo; pisal nam je bil, potlej je pa še brzojavil
- 2. od nedovršnih glagolov, redko izraža dejanje, odmaknjeno v daljno preteklost: srečala je žensko, s katero je bila prejšnje čase dosti govorila
- 3. nar. zahodno izraža preteklo dejanje sploh: ljudje so bili že pozabili, da sta se nekoč sprla; prim. biti sem, bi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
bírmanski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na birmance ali birmo: birmanski boter / birmanska obleka; birmanska ura ura, ki jo boter da birmancu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
bistrovíd -a -o prid. (ȋ ī) knjiž., redko bistroumen, bistroviden: dovolj je bistrovid, da bo spoznal prevaro
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
bístvo -a s (ȋ) kar je za kaj najvažnejše in najznačilnejše: pusti podrobnosti in povej bistvo;
poseči v bistvo stvari;
prodreti v bistvo problema / v čem je bistvo poezije; po svojem najglobljem bistvu je pedagoško delo prizadevanje za človeka
♦ filoz. kar opredeljuje kaj, da je to, kar je // knjiž. vse značilne fizične in duhovne sestavine človeka: vse njegovo bistvo se je uprlo krivici; bolj in bolj se je oddaljeval od svojega bistva; to ni v našem bistvu
● publ. to pomeni v bistvu isto pravzaprav, dejansko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
bít -i ž (ȋ) knjiž. - 1. bistvo, vsebina, narava: prodreti v ustvarjalno bit; pačiti, spremeniti pravo bit; tako dejanje ne bi ustrezalo njegovi biti
- 2. eksistenca, obstoj, obstajanje: Kant je pripisoval prostoru samostojno bit; razmišljal je o svoji biti in nebiti
♦ filoz. bit kar opredeljuje kaj, da je; soc. družbena bit
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
bíti bíjem nedov., 3. mn. stil. bijó; bìl (í ȋ) - 1. močno, ostro zadevati se ob kaj: dež bije ob okna; plešoče noge bijejo ob tla; debele kaplje so mu bile v lice; veter jim bije v obraz; toča bije po strehi / preh., pesn. kolesa bijejo enakomerno pesem; pren. luč bije v oči; trušč nam bije v ušesa
// udarjati z nogo, z roko ob kaj: biti s pestjo po mizi; konji bijejo s kopiti ob tla / konj bije in grize brca; togotno biti okoli sebe - 2. dajati komu udarce: bije in udriha; biti do krvi; biti po glavi; bije ga kot živino; biti se po čelu
// knjiž., z notranjim predmetom udeleževati se oboroženega boja: biti odločilno bitko; biti boj s sovražnikom; bitke se bijejo; pren. biti hude duševne boje - 3. navadno v zvezi z ura z zvočnim znakom naznanjati čas: ima stensko uro, ki bije; preh. njihova ura bije tudi četrti; ura kaže tri in bije dve; pol bije; nar. ura je bila osmo osem; brezoseb. deset je bilo; pravkar bije pet
- 4. navadno v zvezi s srce s širjenjem in krčenjem ritmično poganjati kri po žilah: srce mu še bije; srce bije divje, hitro; srce bije kot kladivo / žila komaj še bije / knjiž. kri živahno bije po žilah
- 5. v zvezi biti plat zvona z udarjanjem na zvon naznanjati nevarnost, nesrečo: ko je videl, da gori, je stekel v zvonik in začel biti plat zvona; brezoseb. plat zvona je bilo; pren. problem ni tako hud, da bi bilo treba biti plat zvona
// star. z udarjanjem povzročati, da glasbilo oddaja glasove; igrati, tolči: biti na cimbale; biti v boben - 6. knjiž., redko širiti se, prihajati od kod: iz zidu bije hlad; pren. iz njegovih besed bije sovraštvo
● kap bije na prag od konca strehe padajo kaplje na prag; knjiž. na koga bije sum kdo je osumljen; vznes. zdaj bije naša ura zdaj je nastopil ugoden čas za nas, za naše delo; zdaj smo mi na vrsti, da kaj storimo; ekspr. zadnja ura mu bije umira; skrajni čas je, da to stori; ekspr. njegovemu tiranstvu bije zadnja ura bliža se konec njegovega tiranstva; vznes. zdaj bije ura ločitve zdaj se moramo ločiti; iron. saj vemo, koliko je ura bila kakšen je položaj; star. tuja vrata ga bodo bila po petah ne bo imel svojega doma; ekspr. kaj ga pa biješ kaj počenjaš neumnosti; biti (si) takt s palico dajati (si) takt; raba peša otroci bijejo žogo igrajo nogomet; rumena barva hiše bije v oči neprijetno učinkuje; njegovo vedenje bije v oči je zelo opazno; star. srce mu za drugo bije ljubi drugo
♦ etn. kozo biti otroška igra, pri kateri igralci mečejo v stoječ predmet kamne, da bi ga prevrnili; rihtarja biti družabna igra, pri kateri eden od igralcev ugiba, kdo ga je udaril po zadnjici
bíti se - 1. udeleževati se oboroženega spopada, boja: biti se za svobodo; biti se do zadnje kaplje krvi, do zadnjega; biti se na življenje in smrt; pren. novo se bije s starim
// knjiž. dvobojevati se: zaradi žalitve se je bil z njim; star. biti se na sablje - 2. zelo si prizadevati za kaj: bili so se za delavske pravice
- 3. biti v nasprotju s čim: tako ravnanje bi se bilo z njegovimi nazori / barve se bijejo med seboj
bijóč -a -e: stopala je, bijoč s palico ob tla; bijoča ura; burno bijoče srce; v oči bijoča neumnost
bít -a -o nar.: hiša iz bite ilovice zbite, steptane; deca je večkrat »bita ko sita« (I. Potrč) tepena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
bíti sem [səm] nedov., si je smo ste so; bóm bóš bó bómo bóste bódo, stil. bóte bójo, stil. bódem itd.; bódi bódite in bodíte; bíl bilà biló in bilò bilì in bilí bilè stil. bilé, stil. bíla itd.; nikalno nísem nísi ní nísmo níste níso (ī bọ̑m bọ̄dem nísem) - I. v osebni rabi
- 1. izraža materialno ali duhovno navzočnost v stvarnosti: še so stvari, ki jih ne poznamo; ali je kak izhod? red mora biti / poudarjeno sò znamenja, da se obrača na boljše / bolnik ne bo več dolgo; v pravljicah bil je kralj, ki je imel tri sinove
- 2. navadno s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom izraža navzočnost v prostoru ali času: tukaj je jama, v kateri je raslo drevo; hiša je sredi polja stoji; drva so na dvorišču; v vsakem človeku je kaj dobrega; v knjigi so napake; v vodi je kisik; za gozdom je travnik leži, se razprostira; ekspr. le kaj je na njej, da se je ne more nagledati / otroci so doma; biti na vrtu; čez teden sem v mestu živim, bivam; kje so domači? / biti na proslavi, na zabavi udeležiti se je; biti pri pouku; biti pri zdravniku na pregledu
// tedaj je bila vojna; v Kamniku je bil semenj; proslava bo v nedeljo / omenjena nesreča je bila včeraj se je zgodila; to je bilo lani - 3. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža lastnost ali stanje osebka
- a) s pregibno besedo: mož je poštenjak; prijatelj je učitelj; otrok je bolan, nadarjen; pšenica še ni zrela; knjiga je moja; klobuk je očetov; ura bo tri / dolžen mu je veliko vsoto; njegov načrt je bil, da bi napadli; on je odgovoren za tovariše; uspehi so rezultat trdega dela / zdaj je čas, da poveste svoje mnenje; ni bila moja dolžnost, naloga popravljati napake
- b) z nepregibno besedo: ta misel ni napak; hiša je naprodaj; obleka mu bo prav; tisoč je preveč / dekle mu je všeč
- c) s predložno zvezo: meso je brez kosti; čevlji so od blata; rana je od noža; biti pri zavesti; biti v neenakopravnem položaju, v slabem stanju; mi smo v sorodu v sorodstvenem odnosu
// to mi ni po volji mi ne ugaja, ustreza; vse bo še v redu se bo uredilo; dejanja niso v skladu z besedami se ne skladajo; ti boš za pričo / biti brez denarja ne imeti ga, brez težav; vsi so proti njemu mu nasprotujejo, ga odklanjajo; biti ob službo izgubiti jo, ob dobro ime; on je za reforme se strinja z njimi; jih podpira, se zavzema zanje; biti v dvomih; biti v skrbeh, v strahu za koga; drevo je v najlepšem cvetju / vse je na razpolago se lahko vzame - č) s kakovostnim rodilnikom: vidva sta istih let; on je vesele narave; mož je srednje postave; biti kmečkega rodu; soseda je slabega zdravja; publ. stvar je velikega pomena; mnenja smo, da se motiš
- d) s primerjavo: nebo je kakor oprano; fant ni, kakor bi moral biti; drevo je bilo, kakor bi dremalo / priden, kakor je, ne bo nikoli brez dela
// izraža istost, enakost: dvakrat dve je štiri; ena in ena je dve; dinar je sto par; kolikokrat je dve v osem / pedagogika je nauk o vzgoji / pride jutri, to je v torek
- II. v brezosebni rabi ali brezosebno v pomenih kakor pod I.
- a) z zanikanim osebkom v rodilniku: očeta še ni; jutri ne bo šole; pri tej hiši ni miru / ni ga človeka, ki bi mi pomagal
- b) s smiselnim osebkom v odvisnem sklonu: žal mi je bilo; zelo jo je bilo groza; mater je strah; z njim je slabo; star. vseh je bilo sram vse
// njej je bilo dvajset let bila je stara
// ekspr. kaj bo s teboj se bo zgodilo - c) z delnim rodilnikom kot osebkom, navadno odvisnim od izraza količine: kruha je še in mesa tudi; kupcev je bilo dosti; denarja je le malo; ali je kaj novega; pet jih je bilo; vsi, kar jih je, so pripravljeni
- č) z nedoločnikom kot osebkom: molčati je bilo težko, govoriti še težje; škoda bi ga bilo zavreči / treba je delati
- d) z odvisnim stavkom kot osebkom: očitno je bilo, da se moti; všeč mi je, če ostaneš doma; znano je, kakšno vlogo je imela Partija v osvobodilnem boju
- e) s prislovno rabljenim izrazom v povedku: dolgčas je; otroka mu ni bilo mar; skoraj bo poldne; na Bledu je bilo lepo; slabó ji je bilo; škoda ga je; jeseni je bilo tri leta, odkar je odšel minilo
- III. v osebni ali brezosebni rabi, navadno s prislovno rabljenim samostalnikom v pomenih kakor pod I.: mraz je bil ali bilo, da je drevje pokalo; zunaj je bila ali bilo tema / takrat ni bil čas za pogajanje pravi čas, ni bilo časa za pogajanje dovolj časa; zdaj ni govor o premirju se ne govori; zdaj še govora ni o premirju še misliti ni nanj
- IV. eliptično navadno za poživitev pripovedi
- a) z izpuščanjem deležnika s polnim pomenom: prišla je, seveda je; pa učil, kdo se bo? ali bi kaj jedel? Bi; vsak en kozarček ga bova; kaj bomo pa zdaj?
- b) z izpuščanjem dela povedka sploh: klop je iz kamna narejena, izdelana; fant je s Primorskega doma; ti čevlji so za v dež primerni, dobri; fant ni za šolo sposoben; ekspr. iz glave si jo izbij, pa je / hvala lepa. Ni za kaj
// v zvezi z nedoločnikom za izražanje možnosti ali nujnosti: žive duše ni bilo videti; kakor je slišati, dobimo nov zakon; knjiž. tako se je spremenila, da je skoraj ni spoznati ni mogoče; nižje pog. temu človeku ni za pomagati ni mogoče pomagati; star. te že naučim, kako se ti je vesti je treba
- V. kot pomožni glagol, z opisnim ali trpnim deležnikom za tvorbo časov, naklonov ali načinov: bo delal, je delal, je bil izdelal; bi delal, bi bil delal; je izdelan / v ekspresivni rabi stoji pomožni glagol tudi na začetku stavka sem si kar mislil, da je nekaj narobe
● ekspr. kar je, je nič se ne da spremeniti; ekspr. no, ali bo že kaj! čas je že, da se naredi; ekspr. dekle je lepo, da je kaj zelo; obleka je bila deset tisoč dinarjev je stala; ekspr. ta je pa lepa! česa takega nisem pričakoval; to mi ni prav nič všeč; ekspr. še tega je bilo treba to ni bilo prav nič potrebno; to mi je odveč; prav mu je zasluži, da se mu tako godi; ekspr. bilo mu je, da bi zavriskal, zajokal tako je bil vesel, žalosten; ekspr. o tem ni da bi govoril ni potrebno, ni vredno; zakon je za vse velja; biti na glasu biti znan, sloveti; ali vam je znano, kaj je na stvari če je res in koliko je res; knjiž. na tebi je, da spregovoriš ti si na vrsti, ti si dolžen; krompir je po sto dinarjev se prodaja, kupuje; ekspr. po njem je izgubljen je, mrtev je; otrok je po očetu ima njegove lastnosti; ne vem, pri čem smo kakšen je naš položaj; biti pri sebi zavedati se; biti krepek; ekspr. ves dan je v knjigah samo bere; fant je sam zase ne mara za družbo; ekspr. dež ni in ni nehal kar naprej je deževalo; sam.: knjiž. boj za biti ali ne biti za življenje, za obstanek; prim. bom, bil, bi, bodi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
bívati -am nedov. (í) - 1. raba peša prebivati, stanovati, živeti: moj prijatelj je bival v isti hiši; bivati na deželi
- 2. eksistirati, biti, obstajati: prepričan sem, da ta sreča v resnici biva; Ob predmetih bivam, kakor ob bregovih nočnih rek (E. Kocbek)
- 3. preh., publ. živeti spojen v eno z določenim pojavom objektivne stvarnosti: bivati svet, umetnost
bivajóč -a -e: ljudje, bivajoči v mestu; sam.: svet bivajočega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
blagodúšen -šna -o prid. (ū ȗ) zastar. ki je blage duše; plemenit, blag: blagodušna žena;
tako blagodušna je, da vse žrtvuje zanj / njegov blagodušni in jasni obrazblagodúšno prisl.: blagodušno se je nasmehnil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
blágor -gra m (ȃ) - 1. ed., s prilastkom duhovna in materialna korist: skrbeti za blagor domovine; javni, narodov blagor / telesni in duhovni blagor
// nav. mn., star. dobrina: zbirati posvetne blagre / iron. vsako jutro uživa blagre mestnega prometa - 2. ed., zastar. sreča, blagoslov: nad hišo počiva blagor nebes / žarg., lov. lovski blagor uspešen lov, obilen plen
- 3. v medmetni rabi izraža veselje, zadovoljnost nad srečo koga: blagor ti, da si zdrav; blagor mu, da ni poznal naših težav; blagor blagor jim, ker se jim ni treba pripravljati za izpit; blagor, trikrat blagor mu; star.: blagor se ti; blagor si ga tistemu, ki jo bo dobil
♦ rel. osmero blagrov povzetek krščanskega moralnega nauka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
blagóven -vna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na blago:- a) blagovni seznam; reguliranje blagovnih cen; nadzorstvo nad blagovno potrošnjo, proizvodnjo; blagovna znamka / blagovna borza borza, na kateri se sklepajo kupčije za blago, ki se da tipizirati; mednarodna blagovna menjava; drobna blagovna proizvodnja
♦ ekon. blagovni fetišizem pojav, da se odnosi med ljudmi kažejo kot odnosi med stvarmi; blagovna vrednost družbeno priznana količina dela, ki je vložena v blago; blagovno gospodarstvo gospodarstvo, za katero je značilno, da proizvaja za tržišče; blagovno-denarni odnosi - b) blagovni vzorci za novo modno sezono
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
blagovóljen -jna -o prid. (ọ́ ọ̄) zastar. blagohoten, dobrohoten: blagovoljni bralci naj sami ocenijo knjigo / dati blagovoljen nasvetblagovóljno prisl.: upam, da mi boste zamudo blagovoljno oprostili
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
blagrovánje -a s (ȃ) glagolnik od blagrovati: slišal je blagrovanje ljudi: Srečen si, da imaš tako pridne otroke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
blagrováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. šteti, imeti koga za srečnega: ljudje so blagrovali nevesto, da je dobila tako dobrega ženina; blagrujejo ga, ker ima prijeten dom
- 2. knjiž. imeti kaj za osrečujoče, slaviti: blagroval je trenutek, ko jo je srečal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
blêsti blêdem nedov., blêdel in blédel blêdla, stil. blèl blêla (é) v vročici zmedeno govoriti: bolnik blede;
vso noč je bledel o bojih;
nerazumljivo, zmedeno blesti;
s smiselnim osebkom v dajalniku: vročino ima in blede se ji;
star. blede se mu v glavi / bledlo se ji je, da pada v brezno // slabš. govoriti, pripovedovati: vse je laž, kar ljudje bledejo o meni
● ekspr. zaboga, ali se ti blede zakaj govoriš, ravnaš tako neumno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
blískati -am nedov., tudi bliskájte; tudi bliskála (í) - 1. v presledkih močno zasvetiti: svetilnik bliska v temi; preh. mornar bliska sporočilo / brezoseb. bliskalo se je in grmelo; za goro se bliska
- 2. ekspr. odbijati iskrečo se svetlobo: okno, rosa (se) bliska v soncu; oči (se) mu bliskajo od jeze / veselo bliska s črnimi očmi / bliskala je z očmi po ljudeh jezno ali živahno pogledovala
// ekspr. prikazovati, gibati se v iskreči se svetlobi: beli zobje se ji bliskajo izza rdečih ustnic / skozi prste ji je bliskal vesel pogled; jeza bliska iz oči
● ekspr. kolne, da se vse bliska zelo; tepejo ga, da se mu kar bliska pred očmi vidi svetlo in temno; pog. fotografi bliskajo z aparati fotografirajo z uporabo bliskovne luči
bliskajóč -a -e: bliskajoče čelade, luči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
blískoven -vna -o prid. (ȋ) star. bliskovit: spustiti se v bliskoven dir / bliskovna sprememba
♦ elektr. elektronska bliskovna žarnica plinska žarnica, ki da močno trenutno svetlobo; fot. bliskovna luč priprava za močno trenutno osvetlitev pri fotografiranju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
blízu prisl., blížje in blíže (í) - 1. izraža majhno razdaljo, ant. daleč:
- a) pri mirovanju: ljudje so blizu; hiše stojijo zelo blizu skupaj; tu blizu ni nikogar; od blizu pogledati; redko mož iz vasi blizu / biti resnici najbližje; ne poznam ga (od) bližje natančneje
- b) pri premikanju: priti blizu; stopiti bližje k oknu; najbližje ima do Kranja / prihaja bližje in bližje; čedalje, malo, še bližje
● prišli so od blizu in daleč od vsepovsod; sprl se je z nami, pa ga ni več blizu ne prihaja k nam; ne dá nikomur blizu je nedostopen; nihče mu ne more blizu je na takem položaju, da mu nihče ne more škodovati s svojo kritiko
- 2. izraža majhno časovno oddaljenost: poldne, pomlad je blizu; čas odločitve je blizu / predramil se je blizu pred polnočjo
- 3. s čustvenim dajalnikom izraža prijazno razmerje, duhovno sorodnost: te države so nam zelo blizu in prijateljske; mati mu je bolj blizu kot oče; umetnini sta si notranje blizu / publ. to poroča tisk, ki je blizu vladi
- 4. izraža precejšnje približevanje določeni polni meri; skoraj: hodila sta skupaj blizu dve leti; mesto ima blizu sto tisoč prebivalcev; tehta blizu dve kili / rod je blizu na tem, da izumre; redko govoril je blizu takole nekako; prim. bližji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
bòb bôba m (ȍ ó) - 1. kulturna rastlina s sadovi v debelih strokih: saditi bob; kakor bob debele solze / pleti korenje v bobu
● ekspr. vse je bob ob steno, v steno vse je zaman; ko da bi metal bob ob steno vse je zaman; ekspr. reci bobu bob in popu pop opiši stvari, dejstva taka, kot so v resnici, brez olepšavanja; ekspr. zdaj sem se iz boba izdrl zdaj se šele spoznam; dolgo sem premišljal, zdaj sem se šele spomnil; v pravljicah to je bilo takrat, ko je bil še bob v klasju in pšenica v stročju nikoli - 2. nar. gorenjsko ocvrto pecivo okrogle oblike z marmeladnim nadevom; krof: nacvreti bobov, boba / pojdimo po bob na obisk na dan proščenja, ko se obdaruje s pecivom
- 3. nav. mn., redko okrogel, trd iztrebek: kozji bobi
♦ vrtn. volčji bob okrasna rastlina z dlanasto razrezanimi listi in raznobarvnimi cveti v socvetjih, Lupinus
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
bóbnati -am nedov. (ọ̑) - 1. udarjati, igrati (na) boben: bobnar bobna; preh. bobnati koračnico
// z enakomernim udarjanjem povzročati votle glasove: dež bobna na šipe, po pločevinasti strehi; bobnati s prsti po mizi - 2. preh., star. ob bobnanju naznanjati: birič je bobnal, da bo popoldne dražba
// slabš. vsepovsod razglašati: bobnala je novico po vsej vasi
bobnajóč -a -e: bobnajoči bobnarji; knjiž. bobnajoči (topniški) ogenj bobneči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
bódi -te in -íte velelni naklon od biti sem (ọ́) z oslabljenim pomenom - 1. knjiž., v medmetni rabi izraža ne popolnoma prostovoljno privolitev; naj bo: praviš, da si se me naveličal. Bodi!
- 2. redko, v medmetni rabi, navadno v zvezi z no izraža začudenje, zavrnitev; beži, daj: bodi no, bodi, tega ti ne verjamem; bodite no, da se je omožila / bodi no pametna, tega ti ni mogel obljubiti
- 3. knjiž., v vezniški rabi, v dopustnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči; naj bo, čeprav: naprej moramo, pa bodi še tako nevarno; bodite z njim prijazni ali osorni, odgovora ne dobite / bodi pozimi ali poleti, nikoli ni nosil klobuka
● ekspr. fant, ne bodi len, skoči za tatom brez obotavljanja, urno; knjiž. s tem pa ne bodi rečeno, da je povest zanič ne trdim; prim. biti sem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
bódi vez. (ọ́) knjiž., v ločnem priredju, v zvezi z bodi(si), ali za vezanje stavkov ali stavčnih členov- a) ki se vsebinsko izključujejo; ali: ta poročila so bodi resnična bodi zlagana / s podrednim veznikom zabredel je v revščino, bodi da je bil sam kriv ali da so ga drugi pahnili vanjo
- b) ki kažejo na možnost izbire: fašizem jih je gnal z doma bodi v Jugoslavijo bodi čez morje; ukvarjajo se bodi s kmetijstvom bodi z obrtjo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
bodíca -e ž (í) šilast izrastek pri živalih ali rastlinah: ježeve, kaktusove bodice / nataknil se je na bodico pri bodeči žici // knjiž. pikra, zbadljiva beseda ali misel: bala se je, da ne bi sprožil še hujših bodic; v njegovi besedi je začutil bodico; satirične bodice na družbene napake
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
bódisi vez. (ọ̄) knjiž. - 1. v ločnem priredju, v zvezi z bodi(si), ali za vezanje stavkov ali stavčnih členov
- a) ki se vsebinsko izključujejo; ali: prebivalci so se bodisi poskrili bodisi razbežali / s podrednim veznikom bodisi da ga je spekla vest, bodisi da ga je obšlo usmiljenje, otrokom je prizanesel
- b) ki kažejo na možnost izbire: ptice si delajo gnezdo bodisi v grmovju bodisi v vejah; službo lahko nastopi bodisi takoj bodisi čez pol leta; naj pride bodisi jutri bodisi v torek ali sredo
● ekspr. bodisi staro ali mlado, vse ga ima rado stari in mladi
- 2. v dopustnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči; čeprav, če: njegove opombe, bodisi še tako pametne, odklanjajo / bodisi pozimi ali poleti, nikoli ni nosil suknje
// za omejevanje: spanje, bodisi (tudi) kratko, poživi človeka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
bóg -á m, daj. ed. stil. bogú; mn. bogóvi; im., tož. dv. bogóva in bogá (ọ̑) - 1. ed., v enoboštvu nadnaravno bitje, ki je ustvarilo svet in ki posega v njegov razvoj: častiti, moliti boga; klicati boga na pomoč; prositi boga za zdravje; verovati v boga; prisegati pred bogom; kot boga te prosim / v krščanstvu pravični, večni, vsemogočni Bog; gospod Bog; Bog oče; vznes. Bog ga je poklical, vzel k sebi umrl je; pred smrtjo se je spravil z Bogom prejel je zakrament za umirajoče
// v mnogoboštvu vsako od človeku nadrejenih bitij: Homerjevi bogovi in junaki; Perun, bog starih Slovanov; sončni bog; bog vojske; bogovi na Olimpu; živi ko mali bog zelo dobro, v izobilju
// ekspr. to ti je bil prizor za bogove imeniten, čudovit, zabaven - 2. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom izraža
- a) začudenje, navdušenje: bog, koliko lepote je okoli nas! ljubi bog, ali je to mogoče
- b) nejevoljo, nestrpnost: kaj pa govoriš, bog te je dal; pojdi že, bog te nesi; ali boš kar naprej počival, bog te nima rad; bog nebeški, kaj sem jaz kriv; kod si hodil tako dolgo, za bóga milega; pustite me pri miru, za bóga svetega
- c) strah, vznemirjenje, obup: o bog, kaj bo iz tega; moj bog, kako smo nesrečni; o ti moj bog, saj ne bom zdržal
- č) dvom, negotovost, upanje: sam bog ve, če je res; bog vedi, kod hodi; če bog da, se bomo kmalu videli
- d) svarilo, prepoved, opozorilo: bog ne daj, samo tega ne; bog varuj, da bi kaj takega storil; bog ne zadeni, da bi pozabil na nas
- e) hvaležnost, zadovoljstvo: dobro smo opravili, hvala bogu; bog plačaj za dar hvala; elipt. vzemi ga, še bog če te mara; še bog da je prišel / boga zahvali, da se je tako zgodilo
- f) najboljšo željo, naklonjenost: bog daj srečo, zdravje; bog daj, da bi bilo res; bog (te) živi! / ob spominu na umrle Bog ji daj dobro, nebesa
- g) zlasti v kmečkem okolju pozdrav: dober večer bog daj; »Dober večer!« »Bog daj! ali Bog ga daj!«; vznes., ob slovesu bog s tabo
- h) podkrepitev trditve: govoril bom resnico, tako mi bog pomagaj; o njej ne vem nič slabega, bog varuj; bog mi je priča, da ne lažem; pod milim bogom za nobeno rabo nisi prav za nobeno; to je gotovo kakor bog v nebesih
- 3. ekspr. človek, ki ima veliko veljavo: ta otrok je bog v družini; v vasi je bil mali bog / imela ga je za boga zelo ga je občudovala, oboževala
// najvišji vzor, ideal: njegov bog je denar
● ekspr. najljubša ji je kava, no, bog ji jo blagoslovi privoščim ji; šalj. ustavili se bomo, kjer bog roko ven molí v gostilni; bog ga tepe nesreče ga zadevajo; naj gre, bog z njim ni mi žal; bibl. dajte cesarju, kar je cesarjevega, in bogu, kar je božjega vsakemu svoje; živeti bogu za hrbtom v oddaljenem, zakotnem kraju; ekspr. bogu čas krasti lenariti; drži se ko lipov bog je neroden, molčeč; to je pa narejeno, da se bog usmili, star. da se bogu smili zelo slabo; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj; preg. bog je sam sebi najprej brado ustvaril vsak poskrbi najprej zase
bóže ekspr.: bože, kako hladne roke imaš; kaj bo, če zamudim, bože mili; prim. bogami, bogdaj, bogpomagaj, bogsigavedi, bogvaruj, bogve, bogvedi, bogzna ipd.
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
bogabojèč -éča -e prid. (ȅ ẹ́) star. ki se ravna po božjih zapovedih: vsi so vedeli, da je bogaboječbogabojéče prisl.: bil je bogaboječe vzgojen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
bogástvo -a s (ȃ) - 1. stanje bogatega človeka: iz nekdanjega bogastva je padel v najhujšo revščino / živeti v bogastvu v izobilju
- 2. velike materialne dobrine: vse svoje bogastvo je zapustil sinu; neizmerno bogastvo; nepošteno pridobljeno bogastvo / koncentracija bogastva / zdravje je največje bogastvo; pren. duhovno, kulturno bogastvo; bogastvo duha, srca
// nav. mn., s prilastkom kar obstaja na zemlji v velikih količinah in se da izkoriščati: naravna, rudna bogastva - 3. knjiž., z rodilnikom velika in raznovrstna množina: bogastvo barv, misli
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
bogatínec -nca m (ȋ) raba peša bogataš: saj vem, da vsi bogatinci skupaj držijo;
ne bom več garal za te bogatince
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
boglónaj [-kl- stil. -hl-] medm. (ọ̑) v kmečkem okolju izraža hvaležnost; hvala!: pa boglonaj za pijačo;
stokrat boglonaj;
prisl.: za boglonaj ti ne bo pomagal zastonj;
za boglonaj me pa še toži v zahvalo;
sam.: od samega boglonaj se ne da živeti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
bógváruj in bóg váruj stil. bógvári [-kv-] prisl. (ọ̑-á) - 1. izraža svarilo, prepoved: bogvaruj da bi se mu približal; bogvaruj povedati komu
- 2. v medmetni rabi izraža podkrepitev zanikanja: saj tega ne govorim vam, bogvaruj!
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
bógvé in bóg vé [-kv-] prisl. (ọ̑-ẹ́) - 1. izraža negotovost, nedoločnost: bogve ali še živi; bogve zakaj ga ni; joče ali od žalosti ali od jeze, bogve; spomin na bogve koga; ženejo jih bogve kam; prišel je od bogve kod
// ekspr., z zaimkom ali zaimenskim prislovom poudarja veliko mero: misli, da je bogve kaj; bogve koliko težav te še čaka; bogve kolikokrat je to pravil; zdaj bi bila že bogve kje daleč
// ni bogve kako svetlo; nimam bogve kaj denarja imam malo denarja
// piše se tudi skupaj: vino ni bogvekaj prida; rodil se je bogvekje - 2. v medmetni rabi izraža podkrepitev trditve: bogve da ga je vesela / bogve, ne poznam ga
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
bojázen -zni ž (ȃ) tesnobno duševno stanje zaradi pričakovanja česa hudega, neprijetnega: čutiti bojazen;
vstopil je brez bojazni;
bojazen pred prihodnostjo;
obhajala jo je bojazen, da se ne bo vrnil / z oslabljenim pomenom: neupravičena je bojazen, da se ne bi mogel uveljaviti; iz bojazni, v bojazni, da jih ne bi izdal, mu ni ničesar povedala / z bojaznijo so se začeli vključevati v debato z negotovostjo, plahostjo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
bojazljívec -vca m (ȋ) ekspr. bojazljiv človek: vidi se mu, da je bojazljivec;
imajo ga za bojazljivca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
bókati1 -am nedov. (ọ̄ ọ̑) - 1. dajati čemu vzbočeno obliko: bokati doge, pločevino / nad očmi so se bokale goste črne obrvi
- 2. gozd. uravnavati dogorevajočo kopo, da se enakomerno useda: bokati kopo
bókan -a -o: lepo bokan prsni koš
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
bolést -i ž (ẹ̑) knjiž. občutek duševnega trpljenja; bolečina: bolest jo teži;
lajšati, občutiti bolest;
srce se ji stiska od bolesti;
pekoča bolest;
solze bolesti // zastar. neugoden telesni občutek zaradi bolezni, udarca: oplazil ga je z bičem, da je vpil od bolesti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
bolésten -tna -o prid., boléstnejši (ẹ̄) - 1. nanašajoč se na bolest: bolesten krik, nasmeh, vzdih; bolesten izraz; bolestne poteze obraza / bolestno razočaranje
- 2. ki tako presega navadno mero, da kaže skoraj bolezenske znake: bolestna občutljivost, razburljivost / bolestna lažnivost; z bolestno radovednostjo je poizvedoval o njej
boléstno prisl.: bolestno zaječati, zaklicati; bolestno častihlepen; bolestno trpka beseda
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
boléti -ím nedov., bôlel (ẹ́ í) nav. 3. os. - 1. povzročati bolečine: glava, zob me boli; ko sta nekaj časa hodila, so jo začele boleti noge / od tvojega klepetanja me že ušesa bolijo; vino je tako kislo, da me za ušesom boli; pren. neuspeh, sramota ga boli; srce ga boli zaradi sinove neposlušnosti
- 2. brezoseb. čutiti bolečine: ali te boli; v prsih me boli; pren. boli me, ker si takšen; boli ga, ko vidi mater jokati; zastar. v srce ga boli, da je sin tak
● ekspr. zaradi tega jih bo še zelo glava bolela bodo imeli velike skrbi; občutili bodo neprijetne posledice; zastar. stroški niso bili veliki in jih niso dosti boleli prizadeli, oškodovali; ekspr. vse me že boli zelo sem utrujen; preg. po slabi družbi rada glava boli; prim. boleč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
bôlj prisl., nàjbolj (ȍ) - 1. stopnjuje
- a) pridevnike, ki nimajo primernika z obrazilom, in iz njih izpeljane prislove: bolj zelen; bolj goreč, oddaljen, razvit; bolj moški; bolj domač, zdrav; najbolj gozdnati kraji; bolj divje gleda / tako se stopnjujejo, posebno kadar je poudarek očiten, tudi tisti pridevniki in prislovi, ki imajo sicer primernik z obrazilom: bolj pametno govori, kakor smo pričakovali; to je najbolj pohleven človek / zagotovljena je kar najbolj izdatna podpora
- b) nepridevniške prislove: premakniti bolj naprej; stal je bolj zadaj kakor jaz; bolj natanko pogledati; to mi je bolj prav / to vprašanje je danes bolj kot kdajkoli pereče; ogiba se ga bolj ko mogoče kolikor se le da
- 2. izraža večjo mero glagolskega dejanja ali stanja: eden je bolj molčal kakor drug; ono drugo blago mi je bolj po volji; izkazal se je bolj moža, kot bi si mislil; naraven je, da bolj ne more biti; telesna moč ga ne mika manj od duševne, če ne celo bolj; doma je najbolj brez skrbi / čedalje, še, veliko, vse, zmerom bolj me skrbi; poleti ni bral, tem bolj pa pozimi
● bolj in bolj mu je všeč čedalje bolj, zmerom bolj; stvar je bolj ali manj jasna kolikor toliko, približno - 3. izraža sorazmernost dejanja v nadrednem in odvisnem stavku: kolikor bolj so jih tlačili, toliko bolj so se upirali; čim nižje greš, tem bolj je zeleno; bolj ko se ga otepaš, bolj sili vate; Kmet če je bolj jezen, bolj pije (F. Detela) ; Bolj psa dražiš, huje laja (I. Koprivec)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
bón -a m (ọ̑) dokument, ki daje imetniku pravico, da dobi denar ali blago: unovčiti bon;
kupiti blago na bone;
del izkupička je dobil v bonih;
boni in živilske nakaznice;
bencinski boni;
bon za kosilo v obratni menzi;
boni za nakup industrijskih izdelkov;
bon v vrednosti tisoč dinarjev
♦ fin. blagajniški bon začasno potrdilo o prejemu denarja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
bóna fíde prisl. (ọ̑-ȋ) knjiž. v prepričanju, da je tako prav; v dobri veri: to je storil bona fide
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
boríti se -ím se nedov. (ī í) - 1. udeleževati se oboroženega spopada, boja: boriti se s sovražnikom; junaško se je boril; bataljon se je boril do zadnjega moža; boriti se na nož, na življenje in smrt; boril se je kakor lev; pren. boriti se zoper obup; boriti se sam s seboj; boriti se s težavami; več ur se je boril z valovi
- 2. zelo si prizadevati za kaj: tekmovalec se bori za prvo mesto; boriti se za kruh, za obstoj, za pravice; bori se, da bi obdržal svoj položaj
// v zvezi s s, z s težavo upirati se čemu: boriti se s solzami, s spancem - 3. ekspr. težko hoditi skozi kaj ovirajočega: boriti se skozi zamete
● šalj. že štiri dni se krepko bori s cvičkom ga pije; boriti se s smrtjo biti v agoniji, umirati; v Parizu se je hudo boril s francoščino jo je težko in slabo govoril; knjiž. boriti se z mlini na veter spopadati se z namišljeno nevarnostjo; publ. boriti se z ramo ob rami skupaj, složno
borèč se -éča -e: boreč se za enakopravnost; boreče se države
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
borjáč -a m (á) - 1. nar. kraško dvorišče: In ko ji je roka sama po sebi v temi padla na kljuko kolone, je začutila, da je končno doma: borjač, latnik, pod latnikom kockasto pristriženi pušpani (A. Rebula)
- 2. nar. dolenjsko ograjen prostor za prašiče: zapahniti borjač
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
botíti -ím nedov. (ī í) agr. vlažiti seme pred sajenjem ali setvijo, da bolje kali: botiti fižol, žito
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
bótra -e ž (ọ́) - 1. rel. zastopnica otroka pri krstu ali priča pri birmi: botra je nesla otroka h krstu; teta ji bo za botro; birmanska botra
// navadno kot nagovor starejša znana ženska; teta: botra, kaj se je pa zgodilo / iron., šalj. botra, to pa ne bo držalo!
● tako je bil pijan, da je mački botra rekel da se ni zavedal, kaj dela - 2. častna zastopnica otroka pri vpisu osebnega imena v rojstno matično knjigo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
bradikardíja -e ž (ȋ) med. pojav, da srce utripne v minuti manjkrat, kot je normalno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
brán -a tudi -ú m (ȃ) nar. zid z nasipom, ki varuje pristanišče pred valovi; valobran: Sanjal je, da je na branu pred tržaško luko (B. Pahor) // star. nasip, pregrada pri vodi: reka je stopila čez branove
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
braníti in brániti -im nedov. (ī á) - 1. odvračati napad: braniti most, prehod čez reko; ko je branil tovariša, je bil še sam ranjen; ekspr. braniti do zadnje kaplje krvi, na življenje in smrt; braniti z orožjem; hrabro, srdito braniti; ni napadal, ampak se je samo branil; posadka se ni mogla več braniti / telo se brani pred mikrobi
// varovati, ščititi: armada brani naše meje / votlina jih je branila pred dežjem in soncem / braniti čast, pravico - 2. z dajalnikom preprečevati, ne dovoljevati: nihče ji ne more braniti, da ne bi tega storila / težke misli mi branijo spati; to je edina stvar, ki mi brani oditi / elipt.: žena mu brani pijačo; branili so ji (iti) na ples; starši so mu jo branili odsvetovali, da bi se poročil z njo
- 3. odvzemati, zmanjševati krivdo, zagovarjati: brani ga dober odvetnik; vsi so jo obsojali, samo ona jo je branila; obtoženec se brani s prostosti
// dokazovati pravilnost ideje, mnenja: trdovratno je branil svoje stališče; braniti kaj z dokazi
● ekspr. kar šel bom. Kdo ti brani? pojdi, če hočeš; publ. barve svoje države je uspešno branil na tekmovanju je kot reprezentant svoje države dosegel športne uspehe; publ. braniti naslov tekmovati za pravico do naslova, pridobljenega na prejšnjem tekmovanju
♦ šah. braniti figuro zavarovati; šol. braniti disertacijo pred komisijo zagovarjati disertacijo; šport. braniti vrata igrati v vratih, v golu
braníti se in brániti se odklanjati, ne marati: otrok se brani zdravila / braniti se časti / hvalili so ga, on pa se je branil, češ da ni napravil nič posebnega; vzemi, kaj se braniš kakor kmečka nevesta v zadregi; zelo
// upirati se, zoperstavljati se: sklonil se je k nji in jo poljubil. Ni se branila; star. težko se je branil silnim prošnjam
● domače potice se nikoli ne branim imam jo rad; brani se izročiti ključe noče jih izročiti; ekspr. na vse kriplje, z vsemi štirimi se je branil iti zelo; dražili so jo, da ima fanta, a se je branila, da ne govorila, zatrjevala
branèč -éča -e: padel je, braneč domovino
bránjen -a -o: letala so napadla najmanj branjeno pristanišče; žarg., šport. dobro branjena žoga
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
branljív -a -o prid. (ī í) ki se da braniti: postavil je strojnico nad lahko branljivo sotesko;
žarg., šport. žoga ni bila branljiva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
bràt bráta m, im. mn. brátje stil. bráti (ȁ á) - 1. moški v odnosu do drugih otrok svojih staršev: to je moj brat; sta brat in sestra; ima brata; pravi brat; rodni, star. rojeni brat; starejši brat; brat moje žene; podobna sta si kakor brat bratu / popol(i) brat; knjiž. solunska brata Ciril in Metod
// vznes. pripadnik istega ali sorodnega naroda: izdajati brate; južni bratje; bratje Čehi; Slovani smo bratje po krvi / vsi ljudje smo bratje - 2. vznes. kdor je komu soroden po mišljenju ali usodi: bil mu je brat po duhu in po srcu; brata v nesreči / kot nagovor Le malo vam jedila, bratje, hranim (F. Prešeren) / šalj. to so njegovi vinski bratje / brat po mleku človek, ki ga je dojila ista ženska
- 3. član samostanskega reda, ki ni duhovnik: samostanski brat; brat vratar
// nekdaj naslov za člana istega telovadnega društva: brat načelnik
● ekspr. vsi so vedeli, da je vinski brat da rad pije, poseda po gostilnah; ekspr. hiša je med brati vredna milijon cena hiše je nizka; ekspr. kakor brata sva si velika prijatelja
♦ etn. deseti brat po ljudskem verovanju deseti sin, ki mora z doma po svetu; rel. češki bratje husitska verska sekta, razširjena zlasti na Češkem in Moravskem; manjši bratje frančiškani; usmiljeni bratje samostanski red, ki se posveča strežbi bolnikov
bráte ekspr.: dobro srečo, brate; ne boš, brate!
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
bráti bêrem nedov., tudi beró; brál (á é) - 1. razpoznavati znake za glasove in jih vezati v besede: zna brati in pisati; brati glagolico; brati na glas, črkovaje, gladko; ta pisava se težko bere / ali vaša mala že bere? zna brati; slepi berejo s prsti
// dojemati vsebino besedila: brati časopis, knjigo, pesmi; brati francosko; bral sem, da je predstava uspela; bral sem o železniški nesreči; to sem bral pri Cankarju, v knjigah / brati Župančiča njegove pesmi; star. brati na bukve / berem, berem, pa ne razumem; tam je stal, kakor beremo, velik grad; knjiga se lepo bere; na prvi strani se bere / brati otrokom pravljice - 2. razumevati ustaljene, dogovorjene znake: brati note, zemljevid; brati gradbeni načrt / naučil sem se brati sledove
- 3. ugotavljati misli, čustva po zunanjih znamenjih: brati z obraza, na obrazu, v očeh / vsako željo ji bere iz oči; na nosu mu berem, da laže / brati misli; skrb se mu bere na obrazu
// ugibati, napovedovati: brati (usodo) iz kart, iz zvezd, z dlani - 4. nabirati, trgati: brati jagode; redko brati rože, smolo, suhljad; brati za svinje / čebele že berejo; čebele berejo na ajdi, ajdo / nar. vzhodno letos smo brali v lepem vremenu trgali (grozdje)
● publ. evropski (beri: zahodni) modernizem razumi; to je; brati mašo maševati; šalj. brati fantu levite, kozje molitvice oštevati ga; brati med vrsticami uganiti prikrito misel; preg. s hudičem ni dobro lešnikov brati s hudobnim človekom ni dobro imeti opravka
♦ rad. brati živo v mikrofon pri neposredni oddaji; šol. učitelj bere naprej, učenci za njim; tisk. brati korekture označevati napake, nastale pri stavljenju
beróč -a -e: čudil se je, beroč njegovo najnovejšo knjigo; beroče občinstvo
brán -a -o: Jurčič je bolj bran kot Mencinger; najbolj brana knjiga
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
brazgotíniti se -im se nedov. (í ȋ) nav. 3. os., med. celiti se tako, da nastaja brazgotina: rana se brazgotini
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
bŕbati -am nedov. (ȓ) bezati, brskati: brbati po nosu;
brbati s prsti po ustih / raca brba po plitvini; pren. brbati po preteklosti
● ekspr. ne da si brbati pod nosom ne pusti, da bi se norčevali iz njega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
bŕblja -e ž (ȓ) ekspr. kdor govori mnogo in nepomembne stvari: poznali so ga, da je brblja;
naj bodo same zase, kdo bo poslušal te brblje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
brég -a m, mn. bregóvi stil. brégi; mest. mn. stil. bregéh (ẹ̑) - 1. pas zemlje ob vodi: voda izpodjeda, odnaša breg; reka je prestopila bregove; priveslati do brega; odriniti od brega; plavati proti bregu; reka stopi, udari čez bregove; valovi butajo, pljuskajo ob breg; nizek, peščen, skalnat breg; breg jezera, reke / desni breg reke gledano v smeri toka
// morski breg / stopiti na breg na kopno, na suho; pren. Ti se ne boš mogla nikoli odtrgati od svojega sveta in je zato bolje, da pretrgaš vse zveze z menoj, ki stojim odločno na nasprotnem bregu (M. Mihelič) - 2. nagnjen svet, strmina: hiše so pomaknjene v breg; stekel je po bregu v dolino; hud, položen, strm breg / pesn. breg in dol; v breg hoditi, voziti navkreber; postavil si je hišo na bregu na hribu; hiša v bregu na pobočju
● nar. izpod brega gledati jezno, grdo; pog. ima nekaj za bregom nekaj skriva, taji; nekaj skrivaj pripravlja, namerava storiti; preg. tiha voda bregove dere na zunaj tih, miren človek je zmožen storiti kaj nepričakovanega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
bremeníti -ím nedov. (ī í) - 1. obteževati kot z bremenom; obremenjevati: plačevanje anuitet bremeni podjetja; nesamostojnost je bremenila našo preteklost / noče je bremeniti še s tako skrbjo
♦ ekon. izdatki za vojsko bremenijo državni proračun se plačujejo iz državnega proračuna - 2. publ. obtoževati, dolžiti: obtožnica ga bremeni, da je vlomil; priča ga bremeni pomoči pri tatvini
- 3. zastar. ležati kot breme: dolg bremeni na zemljišču
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
brez predl., z rodilnikom - 1. za izražanje odsotnosti, manjkanja koga ali česa: biti brez dela; umrl je brez oporoke; brez potrebe se razburjaš; izginiti brez sledu; otrok je brez staršev; posestvo brez dolga; meso brez kosti; letalo brez pilota; človek brez vesti / sam brez kake priče, brez vsake priče; nar. brez nobenega vzroka brez kakršnegakoli vzroka; evfem. pot ni brez nevarnosti je nevarna; evfem. trudi se, ne brez uspeha z uspehom; publ. naskakovali so brez ozira na žrtve neglede na žrtve; elipt.: mož ima denar, o, ni brez; pog. čaj brez sam čaj
● ekspr. zdaj je brez dvoma prepozno prav gotovo; prišli so vsi brez izjeme prav vsi; pog. plačal je brez nadaljnjega ni se obotavljal plačati; ekspr. brez števila ljudi zelo mnogo; pog. ta denar ti brez vsega posodim rad; ne da bi se obotavljal; ekspr. o tem se povsod šušlja, čisto brez nič ne bo nekaj je najbrž res; preg. brez dela ni jela
♦ ptt vzorec brez vrednosti - 2. z glagolskim samostalnikom za izražanje dejstva, da se dejanje ni zgodilo: iti v kino brez dovoljenja; ubogati brez odlašanja; oditi brez pozdrava; prebiti noč brez spanja / neprav. vstopiš, brez da bi potrkal ne da bi potrkal
- 3. za izražanje pogoja, ki preprečuje nastop dejanja: brez knjig mu je dolgčas; brez njega bi ne mogla živeti
- 4. za izvzemanje: tudi brez tebe nas bo dovolj; imeli so deset jedi brez sadja in slaščic; polk je imel velike izgube, čez sto brez ranjencev in bolnikov ne vštevši ranjence in bolnike
- 5. star., zlasti s števnikom za izražanje dejstva, da manjka del do polnosti: mož jih ima že devetdeset brez dveh
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
brezbóžnik -a m (ọ̑) kdor taji, ne priznava boga: znano je bilo, da je brezbožnik / kot nagovor molči, brezbožnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
brezčásje -a s (ȃ) knjiž. neodvisnost od časa: ustvaril je like, ki so občečloveški in stoje v brezčasju / njegova drama se dogaja v brezčasju // časovna neomejenost: brezčasje narave / zdelo se mu je, da tone v brezčasje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
brezdomovínec -nca m (ȋ) človek brez domovine, državljanstva: povsod je bil tujec, brezdomovinec;
postal je brezdomovinec // knjiž. kdor ne ljubi domovine: očitali so mu, da je brezdomovinec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
brezmádežen -žna -o prid. (ȃ) - 1. rel. ki je brez madeža, greha: brezmadežna devica Marija / dogma o brezmadežnem spočetju dogma, da je bila Kristusova mati spočeta brez izvirnega greha
- 2. knjiž., redko zelo čist: brezmadežna polt
brezmádežno prisl.: hiša je brezmadežno čista; brezmadežno bela stena; sam.: rel. Brezmadežna Kristusova mati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
brezplóden -dna -o prid. (ọ̄) knjiž. ki je brez uspeha, koristi: vsi poskusi, da bi dosegel breg, so bili brezplodni;
brezplodno delo, iskanje / dolga, brezplodna leta / spustil se je v brezplodno prerekanje nepotrebno, nesmiselnobrezplódno prisl.: brezplodno izgubljati čas
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
brezpôselnost -i [səl] ž (ȏ) pojav, stanje, da je del ljudi brez stalnega dela, zaposlitve: brezposelnost v svetu narašča;
odpraviti brezposelnost;
boriti se proti brezposelnosti / akutna brezposelnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
brezštevílen -lna -o prid. (ȋ) ekspr. ki se ne da prešteti: vpitje brezštevilne množice;
brezštevilne, utripajoče reklame
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
brezúmen -mna -o prid. (ū) knjiž. - 1. ki je brez uma, pameti: brezumno bitje; kričala je kakor brezumna / brezumna pijanost; blodne, brezumne sanje
// ekspr. ki je brez razsodnosti, presoje: ne bi si mislil, da so tako zaslepljeni in brezumni; zmerom bolj živčen in brezumen / brezumno ravnanje, uničevanje - 2. ekspr. ki zelo presega navadno mero: obšel ga je brezumen strah; brezumna ljubezen, radost
brezúmno prisl.: ne govori tako brezumno; brezumno ljubosumen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
brízgniti -em dov. (í ȋ) - 1. izteči, izliti se v močnem curku: kri brizgne iz žile / voda mu je brizgnila v obraz
- 2. hitro se razpršiti: val je udaril ob čoln, da je voda brizgnila na vse strani / krogle so brizgnile skozi odprtino
- 3. preh. v močnem curku izpustiti kaj tekočega: brizgniti vodo v zrak, slino iz ust; pren., ekspr. molči, je strupeno brizgnil ded
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
brlívka -e ž (ȋ) preprosta svetilka, navadno na olje: brlivka sveti, utriplje pred sliko;
prižgati, ugasniti brlivko // ekspr. luč, ki slabo, medlo sveti: pri taki brlivki se ne da brati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
brlízgniti -em dov. (í ȋ) - 1. predirljivo zapiskati ali zažvižgati na prste: stopil je na prag in brlizgnil; brezoseb. v grmu je brlizgnilo, da je šlo skozi ušesa
- 2. ekspr. v tankem, močnem curku iztisniti slino skozi zobe: brlizgniti slino skozi stisnjene zobe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
brljàv -áva -o prid. (ȁ á) - 1. ekspr. ki slabo vidi: ali si brljav, da ga ne vidiš? brljav človek / brljave oči
- 2. ki slabo, medlo sveti: bere pri brljavi luči; brljava petrolejka
brljávo prisl.: sveča brljavo gori
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
brlòg -óga m (ȍ ọ́) - 1. bivališče zveri, zlasti v kaki votlini: medved se zavleče v svoj brlog; lisičji, volčji brlog / skrival se je po brlogih pred vojaščino / ekspr. čas je, da zlezem v svoj brlog v posteljo, na ležišče
- 2. ekspr. slabo, neprimerno stanovanje: živi v vlažnem kletnem brlogu
- 3. slabš. skrivališče, zbirališče ničvrednih, slabih ljudi: odkrili so razbojniški brlog / kvartopirski brlog
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
brnjálo -a s (á) nar. opravljanje drobnih, nepomembnih del: čič ne da nič, brnjalo pa le malo (F. Finžgar)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
bród -a m, mest. ed. bródu in brôdu; mn. brodóvi tudi bródi (ọ̑) - 1. splav ali čoln za prevoz čez vodo: brod drsi čez reko; prepeljati se z brodom; brod na vrvi navezan
// v grški mitologiji Haronov in Karonov brod - 2. raba peša ladja: na brodu so razpeli jadra; pren. Metternich je spretno krmaril avstrijski brod (E. Kardelj)
- 3. kraj, kjer je voda tako plitva, da se da bresti: prebresti reko na brodu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
brôden -dna -o prid. (ó) ki se da prebresti: tu voda ni brodna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
brodíšče -a s (í) - 1. kraj, kjer je voda tako plitva, da se da bresti: plitvo brodišče
- 2. zastar. pristanišče: ladje so zasidrane v brodišču
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
brtvíti -ím nedov., brtvèn (ī í) teh. zapirati, zmanjševati reže, da tekočina ne uhaja; tesniti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
brúncelj -clja in -na [cəl] m (ú) nar. panj, čok: Pri tem delu je oče redno imel nalogo, da je na primerno dolžino razžagane brunceljne klal na drobna polenca (F. Finžgar)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
brús -a m (ȗ) - 1. kamen ali priprava za brušenje: z nogo poganjati brus; z brusom gladiti kamen; potegniti z brusom po kosi; ročni brus / knjiž. jezikovni brus priročnik z nasveti za odpravljanje jezikovnih napak
- 2. redko način brušenja, stopnja izbrušenosti: dvignil je briljant proti luči, da bi ocenil brus in lesk
- 3. slabš. neroden, velik človek, navadno mlajši: tak brus si že, pa se še z otroki podiš; spravi se že ven, brus brusasti!
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
brusíti2 in brúsiti -im nedov. (ī ú) s silo izmetavati iz ust: konj brusi vodo iz gobca;
žvečil je kruh in brusil iz ust prežvečeno kašo // pog., slabš. govoriti, pripovedovati: boli ga, da mu sin brusi take besede; brusi kletve in psovke na vse; take mu je brusil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
bŕzdati -am nedov. (r̄) - 1. nadevati, nameščati brzdo: sluge so brzdali konje
- 2. zadrževati z brzdo: brzdal je iskrega konja, da je stopal v korak
// knjiž. obvladovati, zadrževati: brzdati čustva, strasti; komaj je brzdal jezo; človek se mora znati brzdati
● ekspr. brzdaj jezik pazi, kaj, kako govoriš; ne govôri mnogo
bŕzdan -a -o: v strasteh brzdan človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
brzojáviti -im dov. (á ȃ) sporočiti po brzojavu: brzojavil je, da pride zvečer / takoj je treba brzojaviti po očeta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
brzorézen -zna -o prid. (ẹ̄ ẹ̑) teh., v zvezi brzorezno jeklo jeklo za obdelovalno orodje, s katerim se da hitro rezati; hitrorezno jeklo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
brzostrúžen -žna -o prid. (ū ȗ) teh., v zvezi brzostružno jeklo jeklo za obdelovalno orodje, s katerim se da hitro rezati; hitrorezno jeklo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
bŕž prisl. (ȓ) - 1. izraža, da se dejanje zgodi brez odlašanja: to reče in brž odide; brž razume; prinesi, pa brž; brž domov; brž, brž, čakajo te / glej, da se brž brž pobereš / pridi brž ko brž bržkobrž, na brž nabrž
// izraža, da se dejanje zgodi v kratkem času: brž potem je izginil; dežja ne bo tako brž - 2. redko v neposredni bližini; tik: hišice so brž ob morju
bŕž ko vez., v časovnih odvisnih stavkih za izražanje, da se dejanje v nadrednem stavku zgodi neposredno za dejanjem v odvisnem stavku: brž ko bo mogoče, se vrni; brž ko so ladjo spravili v dok, so jo pregledali; obkolili so ga, brž ko so ga zagledali / odkrižaj se jih, brž ko bo mogoče kar najhitreje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
bubljáti -ám nedov. (á ȃ) ekspr. nerazločno govoriti: tako bublja, da ga ne razumem // govoriti, pripovedovati: bubljati neumnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
búcniti -em dov. (ú ȗ) otr. narahlo dregniti ali zbosti: mama, bucnil me je;
pazi, da se ne bucneš s škarjami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
búčman -a m (ȗ) šalj. fant: z bučmani ima učitelj več težav kot z dekleti / ponosen je na svoje tri bučmane sinove // kot nagovor umaknite se, bučmani // slabš. trmast ali nekoliko omejen človek: ti si pa bučman; ta bučman si ne da nič dopovedati / kot psovka bučman zabiti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
budílka -e ž (ȋ) ura, ki zvoni ob določenem času: budilka se sproži, zvoni;
budilka me je zbudila ob petih;
naviti budilko
● nastaviti budilko na šesto uro postaviti njen mehanizem tako, da bo zvonila ob šesti uri
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
budíti -ím nedov., bujèn (ī í) - 1. povzročati prehajanje iz spečega stanja v budno: dolgo je budila zaspanca; ropot budi ljudi iz spanja; ptice se že budijo / buditi bolnika iz omame; pren. pomlad budi naravo
- 2. knjiž. povzročati, da kaj nastane; vzbujati: pesem mi budi spomin na mladost; pogled nanj ji budi žalostne misli; buditi radovednost, občudovanje, upanje / buditi v ljudeh narodno zavest; v srcu se mu budi sočutje
budíti se pesn. porajati se, nastajati: pomlad, jutro se budi
budèč -éča -e: domišljijo budeče razvaline; budeči se dan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
búkve -kev ž mn. (ū ȗ) star. - 1. večje število trdno sešitih tiskanih listov; knjiga: brati bukve, na bukve; tako stoji v bukvah; debele, stare bukve; latinske bukve / mašne bukve; pogledati v sanjske bukve
- 2. kot knjiga trdno sešiti listi za uradne zapise: pogledati v krstne bukve; voditi gruntne bukve zemljiško knjigo
● star. govori, kakor bi iz bukev bral gladko; učeno; star. kar naprej je v bukvah bere, študira; črne bukve po ljudskem verovanju knjiga, s katero se da čarati, vedeževati; star. njegovo ime je zapisano v zlatih bukvah zgodovine ta človek je zelo zaslužen; učenca so vpisali v zlate bukve nekdaj v knjigo z imeni odličnjakov
♦ etn. šembiljske bukve knjiga ljudskih prerokovanj; jur. gorske bukve zapis dolžnosti in dajatev zakupnikov vinogradov v fevdalizmu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
búla1 -e ž (ú) - 1. oblasta oteklina, nabreklina: na nogi se mu dela bula; na hrbtu se mu je zbrala bula; udaril se je, da mu je kar bula zrasla; predrl je bulo, ki je dozorela; gnojna bula / ekspr. ves je v bulah
- 2. med. skupek izrojenih celic kakega tkiva: operirati bulo; benigna, maligna bula
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
búnkati -am nedov. (ȗ) - 1. udarjati s pestjo: bunkati po vratih
// ekspr. tepsti, tolči: ko sem bil otrok, so me dostikrat bunkali - 2. udarjati s težkim kladivom, da se sliši glas bunk: kovač bunka po nakovalu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
búrja -e ž (ú) - 1. močen severovzhodni veter: burja brije, piha, vleče, se zaganja; burja piska, žvižga; burja prepiha do kosti, razpiha oblake; mrzla, ostra burja; planil je v sobo kot burja / okno je obrnjeno proti burji / kraška burja; pren. burja življenja
- 2. ekspr. razburjenje, vznemirjenje: kaj mu je, da je s tako burjo odšel; izjava je povzročila dosti burje
- 3. ekspr. vihrav človek: ne bodi burja; burja burjasta
- 4. nar. alpska grmičasta rastlina z rdečimi cveti; dlakavi sleč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
butíčnik -a m (ȋ) ekspr., redko trmast, nepopustljiv človek: stari butičnik se ne da pregovoriti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
buzakljún -a m (ȗ) star. neumen, neroden človek: kakšen buzakljun pa si, da še premišljuješ / kot psovka molči, buzakljun
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
cácek -cka m (ȃ) nar. mevža, tepček: A v tem kratkem času me je preletelo več različnih misli .. da sem najbrž videti tepček in cacek (J. Conrad - O. Župančič)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
capín -a m (ȋ) ekspr. malopriden, malovreden človek: ta fant je pa res capin;
ogoljufal me je ta capin / kot psovka ti capin nesramni // postopač, potepuh, berač: ušiv capin; tak je kot kak capin / preobleci se, da ne boš tak capin
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
carína -e ž (ī) - 1. davek na uvoženo ali izvoženo blago: plačati, zvišati carino; visoka carina; carine prosto blago / izvozna, uvozna carina
♦ ekon. prohibitivna carina tako visoka, da onemogoči uvoz ali izvoz določenega blaga; zaščitna carina predpisana zaradi zaščite domačih proizvodov - 2. državni organ, ki opravlja carinske posle: pri carini je v službi
// pog. carinarnica: pregled prtljage na carini; blago že dolgo leži na carini
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
cécelj -clja m (ẹ́) nar. vzhodno jezičasti podaljšek mehkega neba; jeziček: zakriči, da se mu cecelj vidi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
cedljív -a -o prid. (ī í) ki se da cediti: cedljive snovi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
cél -a -o tudi -ó [ceu̯] prid. (ẹ̑ ẹ́) - 1. ki ni razdeljen na kose, dele: na policah so ležali celi in razrezani hlebci; skleda celega krompirja; vlaganje celih kumaric
// ki še ni načet: kolač je še cel, ga še niso pokusili; sod je še cel; naše zaloge so cele
// ki ni poškodovan: pri bombardiranju ni ostala niti ena hiša cela; cela in obtolčena posoda / cela žoga nepreluknjana, nepredrta; srajca je še cela ni še nič raztrgana
// stopiti v cel sneg nepregažen, neprehojen; pog. iz tepeža je prišel cel brez ran, poškodb - 2. ki predstavlja glede na določeno količino ali obseg polno mero: ta mesec ni dobil cele plače; otrokom ne dajo cele porcije hrane; popil je celo skodelico mleka / plačati je moral celo karto / ura bije cele ure in četrti / cel grunt nekdaj posestvo, ki obsega približno 15—20 ha
// ki zajema določeno stvar v njenem polnem obsegu: prebral je celo knjigo; poslikal je celo steno; celo popoldne je ležal; s celim telesom se je nagnil skozi okno / novica se je razširila po celi deželi; celo življenje je pridno delal; pog. babnica je celo vožnjo klepetala med vso vožnjo; po cele noči je kvartal in popival / ekspr.: cel svet že to ve vsi ljudje; cela vas se mu smeje vsi vaščani - 3. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: dobil je cel kup pisem; na semenj so gnali cele črede živine; za celo glavo je višji od tebe; celo uro, večnost te že čakam; cela vrsta problemov je ostala nerešena; tako sem lačen, da bi pojedel celega vola
// omejuje pomen samostalnika, na katerega se veže: saj si že cel mož; postal je cel umetnik; kmalu bo cela gospodična; pripravili so nam celo gostijo; pog. iz te malenkosti je nastala cela afera
// poudarja majhno količino: cele tri dinarje je vredno; prijavilo se je celih pet ljudi; na razpolago imam celi dve minuti
● ekspr. biti cel človek moralno neoporečen, dosleden človek; to delo zahteva celega človeka vse človekove fizične in umske sposobnosti; pog., ekspr. tam je cel hudič godijo se neprijetne, težke reči; ekspr. sin je cel oče zelo mu je podoben; ekspr. tega ne dam za cel svet sploh ne, pod nobenim pogojem; ekspr. propadli so na celi črti popolnoma, v celoti; pog., ekspr. odnesti celo glavo, celo kožo nepoškodovan priti iz tepeža, boja; ekspr. naredi tako, da bo volk sit in koza cela da bo prav za obe strani
♦ bot. celi list list, pri katerem listna ploskev ni razdeljena; mat. celo število število, ki nima delov enote; muz. celi ton interval velike sekunde; šport. osvojiti celo točko; tisk. knjiga je vezana v celo platno, celo usnje ima platnen, usnjen ovitek
céli -a -o sam.: zastar. dobil ga je do celega na svojo stran popolnoma, docela; gaziti na celo, v celo, po celem po nepregaženem, neprehojenem snegu; ekspr. to si je na celem, s celega izmislila popolnoma, čisto; star. konj se je na celem ustavil iznenada, nepričakovano; star. v celem je stvar dobra (gledano) v celoti; na njem ni ostalo nič celega; obleka iz celega v enem delu
♦ mat. ena cela, pet stotink 1,05
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
célebret -a m (ẹ̑) rel. škofijsko potrdilo, da sme duhovnik v tujem kraju maševati: izdati celebret
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
celó prisl. (ọ̑) - 1. stopnjuje povedano z dodatno močnejšo ali nepričakovano trditvijo: prepirali so se in celo stepli; izvoz je celo večji od lanskega; morda bi bilo celo dobro, da ga obiščeš; to je huda pijača, celo za krepkega moža; celo po smrti mu ne more odpustiti / dvomim celo, če je pošten; zdi se mi celo, da ga poznam / ne upa se ji približati, da, celo ogiba se je; še celo s starši se prepira; tvoja pomoč mu je nepotrebna, če ne celo nadležna
- 2. ekspr., kadar ima stavčni poudarek sploh, nikakor: dolgočasiti pa se še celo ne smete; ne hodi mi tja, ponoči pa še celo ne / redko svojega daru ni celo nič izrabil; pomagaj mu, če je v stiski, pa še celo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
cenljív -a -o prid. (ī í) ki se da (o)céniti: cenljive stvari
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
cenzurírati -am nedov. in dov. (ȋ) opravljati cenzuro: cenzurirati članke, filme, knjige / zapornikom so cenzurirali vsa pisma // pri cenzuri izločiti, prepovedati: oblast je dve kitici pesmi cenzurirala, češ da imata protidržavno ostcenzuríran -a -o: v drugi izdaji je avtor znova vstavil cenzurirane odstavke prve izdaje; cenzurirana verzija pesmi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
cenzúrka -e ž (ȗ) žarg., film. filmska predstava za izbran krog ljudi, da se oceni primernost filma
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
cépek -pka -o prid. (ẹ́) ki se da cepiti, klati; cepljiv: cepek les
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
cepljív -a -o prid. (ī í) - 1. ki se da cepiti, klati: cepljiv les / cepljive niti
- 2. fiz. v katerem se lahko doseže cepitev: cepljiv plutonij, uran
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
césta -e ž, mn. stil. cesté (ẹ́) - 1. širša, načrtno speljana pot, zlasti za promet z vozili: ceste se križajo, vzpenjajo; kam drži, pelje ta cesta; prečkati cesto; zapeljati s ceste; priti na cesto; stati na cesti; vas leži ob cesti; iti, voziti se po cesti; dolga, ravna, široka cesta; blatna, poledenela cesta; asfaltirana, makadamska cesta; cesta Ljubljana-Zagreb / pesn. bela cesta / dela pri cesti pri gradnji ali vzdrževanju ceste
// avtomobilska cesta namenjena za motorni promet; dovozna, enosmerna, glavna, gozdna, hitra, javna, obvozna, slepa cesta; cesta prvega reda ki povezuje države, republike ali gospodarsko in turistično pomembna središča
// pesn. Morja široka cesta peljala me je v mesta (F. Prešeren) - 2. redko, s prilastkom razdalja, ki jo je treba preiti do namembnega kraja; pot: cesta do tja je še dolga; izbral si je najkrajšo cesto; pren. njegova življenjska cesta je bila kratka
- 3. redko možnost za premikanje iz enega kraja v drugega; pot: tu ni več nobene ceste / tu ni ceste ni dovoljen prehod; pren. ljudje so postavili medse pregrade, zapravili vest in zapravili ceste (M. Klopčič)
- 4. redko način, sredstvo za dosego česa; pot: do učenosti ne drži gladka cesta
● slabš. otroka je vzgajala cesta prepuščen je bil slabim vplivom pouličnega življenja; ekspr. kar dobro je meril cesto pijan se je opotekal po njej; miličnik odpira in zapira cesto dovoljuje in prepoveduje prehod; ekspr. čudna poroka, kar s ceste jo je pobral ni dosti vedel o njej, o njeni družini in življenju; ekspr. pognati, postaviti, vreči koga na cesto dati koga iz službe ali iz stanovanja; ekspr. biti na cesti biti brez službe ali brez stanovanja; na cesti je bil že mrak zunaj je bilo že temno; ekspr. zmeraj je na cesti vedno hodi okrog, nikoli ga ni doma; ekspr. misliš, da denar na cesti pobiram! da ga na lahek način zaslužim; zastar. železna cesta železnica, vlak
♦ astr. Rimska cesta medlo se svetlikajoči pas na nebu, ki ga sestavljajo številne, zelo oddaljene zvezde; avt. hitra cesta za vozila z večjo hitrostjo; odprta cesta na kateri ni omejitve hitrosti; prednostna cesta na kateri imajo vozila prednost pred vozili z drugih cest; urb. dvopasovna cesta; vpadna cesta ali cesta vpadnica ki povezuje središče mesta z zunanjimi četrtmi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
cigàn -ána m (ȁ á) - 1. pripadnik iz Indije priseljenega ljudstva, navadno brez stalnega bivališča: pravili so, da cigani kradejo otroke; ogrski cigani; tolpa ciganov; črn kot cigan; laže kot cigan
● ekspr. je tak cigan slabo oblečen; ekspr. pri nas je kot pri ciganih vse je v neredu; smeje se kot cigan belemu kruhu široko, na vsa usta - 2. slabš. zvit, lahkomiseln ali malopriden človek: to ti je pravi cigan; še hujši cigan je, kot si ti; potepa se, cigan / kot psovka cigan ciganski
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
ciganíca -e ž (í) nar. ciganka: ciganico so obdolžili, da je ukradla kokoš
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
cílj -a m (ȋ ī) - 1. kraj ali predmet, do katerega se hoče priti: hoditi, tavati brez cilja; priti na cilj; končno sva na cilju; cilj potovanja je Dubrovnik
♦ šport. prvi priteči skozi cilj natanko označeni konec tekmovalne proge
// predmet, v katerega se strelja, tarča: strel zgreši cilj / streljanje v cilj; pren. v debati je streljal mimo cilja - 2. kar se hoče doseči s prizadevanjem: imeti svoj cilj; strateški, vzgojni cilj; njegovi visoki cilji; cilj življenja; postavil si je za cilj, da zmaga; ne izbira sredstev za dosego cilja / neprav., v prislovni rabi kopati jarke v cilju izsuševanja terena zaradi izsuševanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
cíljati -am nedov. (í) pog. ocenjevati lego, oddaljenost cilja pred streljanjem, metanjem; meriti: ustrelil je, ne da bi bil ciljal;
s kamnom je ciljal v drevo;
dobro cilja;
pren. iz njegovih pogledov je uganil, da cilja nanj // redko na tihem želeti, pričakovati kaj: na to službo jih več cilja / ekspr. ta pa visoko cilja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
cinkografíja -e ž (ȋ) - 1. tisk. obdelava cinkove plošče ali drugega materiala z jedkimi kemikalijami, da nastane kliše; kemigrafija
- 2. um. grafična tehnika, pri kateri se risba na cinkovo ploščo odtiskuje s ploskim tiskom: razvoj cinkografije
// odtis v tej tehniki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
cípica -e ž (í) manjšalnica od cipa1: ne misli, da sem kaka cipica;
mladoletna vojaška cipica;
obnaša se kakor cipica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
cmíhati se -am se tudi cmíhati -am nedov. (ī) pridušeno, sunkovito jokati: otrok se že dolgo cmiha v zibki;
govoril je tako pretresljivo, da so se ženske cmihale // ekspr. jokati: kaj bi se cmihal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
cmòk medm. (ȍ) posnema zamolkel glas pri udarcu, padcu: od vsake strani ga je, cmok, po licu;
zdrsne in cmok v vodo // šalj. posnema glas pri poljubu: potegne jo k sebi in ji, cmok, da poljub
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
cmokáč -a m (á) ekspr. kdor govori, kakor da bi imel cmok v ustih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
cmôkniti -em dov. (ó ȏ) - 1. z ustnicami in z jezikom dati nizek, nezveneč glas: izpil je in cmoknil
- 2. dati mlaskajoč glas: voda se je prelivala med čermi in včasih glasno cmoknila; brezoseb. poljubil ji je roko, da je kar cmoknilo
- 3. preh., pog., šalj. slišno poljubiti: naglo ga je cmoknila na usta / cmoknil ji je poljub na lice
- 4. ekspr. slišno, plosko pasti: cmokniti v vodo
- 5. preh., pog., ekspr. slišno, plosko udariti: cmokniti vsiljivca po obrazu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
copotáti -ám nedov. (á ȃ) plosko stopati, da se sliši glas cop: medved copota;
copotati z bosimi nogami po veži // plosko, zamolklo udarjati ob tla: cokle copotajo po mokrem tlaku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
cóprati -am nedov. (ọ̑) pog. čarati: mislili so, da zna coprati / ekspr. vse mu gre po sreči, menda copra
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
cŕkati -am nedov. (r̄ ȓ) pog. poginjati: konji crkajo
● pog. v španoviji še pes crka od družabništva ni koristi // nizko umirati: rajši se zdajle stegnem, kakor pa da takole počasi crkam
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
cŕkniti -em dov. (ŕ ȓ) pog. - 1. poginiti: svinja mu je crknila
● pog. v španoviji še pes crkne od družabništva ni koristi
// nizko umreti: če crknem jaz, crkni še ti! pognal te bo na cesto, da boš crknil v kakšnem jarku - 2. nehati delovati, odpovedati: avto, motor, radio crkne; zdaj je pa še elektrika crknila
cŕknjen -a -o: crknjen konj
● pog., ekspr. delal sem, da sem čisto crknjen zelo utrujen, zdelan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
cúcek -cka m (ȗ) - 1. slabš. majhen, zanikrn pes: cucek bevska; garjav, pocesten cucek; moker kakor cucek zelo; stoji pred njim kakor polit cucek boječe, preplašeno; trese se kot cucek zelo
// kot kletvica da bi te cucek!
// pes sploh: nekega cucka je lovil - 2. nizko pohleven, bojazljiv človek: dela z vami, kar hoče, ker ste taki cucki / kot psovka z besedo na dan, ti cucek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
cúcelj -clja m (ú) gumijast tulec za pitje iz stekleničke ali za sesanje: navaditi se na cucelj;
otrok pije iz stekleničke s cucljem / pog. vleči cucelj sesati cucelj ali piti po njem; ovčko so vzredili po cuclju vzredili so jo tako, da so ji dajali piti iz stekleničke s cucljem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
cúckovec -vca m (ȗ) nar., slabš. zelo kislo, slabo vino: To sami veste, da je prva kranjska novina z večine cuckovec, ki človeka strese (J. Trdina)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
cvéliti -im nedov. (ẹ́ ẹ̄) star. žalostiti: Mar bi raje bil ostal doma za pečjo, da bi ne cvelil svoje stare matere (F. Levstik) / ne cveli mi starosti!
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
cvénkniti -em in cvênkniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑; é ȇ) dati kratek, zveneč, kovinski glas: zadel je z železom ob kamen, da je cvenknilo / kovanec je cvenknil na krožnik s cvenkom padel // preh., ekspr. slišno, naglo udariti: cvenknil ga je po ustih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
cvíček -čka m (ȋ) lahko kiselkasto rdeče dolenjsko vino: jedli so kranjske klobase in pili cviček;
kozarec cvička // star. zelo kislo vino: vino pa je bilo cviček, da najstarejši ljudje niso pomnili take kislice (J. Trdina)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
cvíkati -am nedov. (ȋ) nekdaj igrati cvik: ovadili so ga, da je cvikal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
cvíliti -im nedov., cvilíla tudi cvílila (í) - 1. oglašati se z zelo visokim glasom: pes, prašič cvili / ženske so preplašeno vreščale in cvilile
// dajati cviljenju podobne glasove: zmrzli sneg cvili pod nogami; vlažna drva cvilijo v peči / kolo cvili; vrata, zavore cvilijo - 2. slabš. (polglasno) jokati: otrok je bolan, pa vso noč cvili; nehaj že cviliti!
● ekspr. tepli smo se s fašisti, da je vse cvililo zelo, srdito bojevali
cvilèč -éča -e: pes je cvileč zbežal; govoriti s cvilečim glasom; cvileč sopran; prisl.: ženske so se cvileče hihitale
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
cvŕkati -am nedov. (r̄ ȓ) - 1. dajati ostre, pokljajoče glasove: čevlji cvrkajo; naložila je, da je koš kar cvrkal; sneg cvrka pod nogami
- 2. redko oglašati se z ostrimi, odsekanimi glasovi; cvrčati: cvrček je cvrkal
cvrkajóč -a -e: previdno stopati po cvrkajočem podu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
cvrkútniti -em dov. (ú ȗ) - 1. oglasiti se z ostrim, odsekanim glasom: v grmičju je nenadoma cvrkutnil ptič
- 2. dati cvrkutanju podoben glas: vrata so v tečajih glasno cvrkutnila; sedel je z vso težo na klop, da je cvrkutnila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
cvrtína -e ž (í) nar. jed, zlasti iz stepenih jajc, ocvrta na maščobi; cvrtje: Posadili so ga za mizo in Katica je morala v kuhinjo, da bi napravila očetu cvrtino (M. Kranjec)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
čáj -te medm. (ā) nar. čakaj, počakaj: čaj, da pogledam / čaj, kako se že pišeš? / čaj, ti že pokažem!
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
čákati -am nedov., čákajte in čakájte; čákala in čakála (á ȃ) - 1. biti, ostati na kakem mestu, zlasti računajoč, da kdo, kaj pride: mudi se mi, stranke me čakajo; čakal te ne bom, pohiti; pacienti čakajo zdravnika; dolgo je čakal na avtobus; čaka jo na postaji / čakati v vrsti za vstopnice
♦ lov. šel je čakat lisico
// živeti, računajoč, da se bo kaj zgodilo: čaka ugodne prilike, ugodno priliko; čaka na odgovor; diplomiral je in zdaj čaka na službo; čaka, da bo operiran / ne čakaj na tujo pomoč ne zanašaj se, ne računaj nanjo; vsi so čakali, da bo tudi on kaj rekel; pren. prošnje čakajo na rešitev
// navadno s prislovnim določilom biti v posebnem čustvenem razpoloženju zaradi stvari, ki se bo zgodila: težko čaka pomladi; komaj čakajo, da prideš; vsa v strahu čaka, kaj bo; pren. polje čaka dežja - 2. ne začeti takoj s kakim delom, dejanjem: nič ne ukrene, kar čaka; udari ga, kaj čakaš; čakati s kosilom; z otvoritvijo ceste še čakajo; dolgo čaka s plačilom / gradnja vodovoda še čaka se še ni začela
- 3. biti v prihodnosti namenjen, določen za koga: čakajo jih še težke naloge; ne ve, kaj ga še čaka; nič dobrega ga ne čaka; čaka jih žalostna usoda / iti moram, delo me čaka; vse nas čaka smrt vsi bomo umrli; tam ga čaka sreča tam bo srečen
// biti pripravljen, gotov za koga: kosilo vas čaka na mizi; topla soba ga čaka / vlaki čakajo na odhod - 4. pog. biti dolgo uporaben, užiten: zimska jabolka čakajo; ta jed ne čaka
● ekspr. ne smeš samo čepeti in čakati biti nedejaven; dekle ga je čakalo se ni poročilo z drugim; to delo ne more čakati je neodložljivo; ekspr. upniki ne čakajo zahtevajo plačilo ob dogovorjenem času; ekspr. na to boš še dolgo čakal to se verjetno ne bo zgodilo; tega najbrž ne boš dosegel; pog. pri mojem bratu čakajo bratova žena je noseča; ekspr. on ne bo čakal s prekrižanimi rokami bo kaj ukrenil; pog. zmeraj me pusti čakati nikoli ne pride točno; preg. kdor čaka, dočaka
čakáje: sedeli so po klopeh, čakaje, da pridejo na vrsto
čakajóč -a -e: ustavil se je, čakajoč na signal; čakajoči potniki; sam.: tudi jaz sem bil med čakajočimi; prim. čakaj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
čáranje -a s (ȃ) glagolnik od čarati: verjeli so, da ima moč čaranja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
čárati -am nedov. (ȃ) po ljudskem verovanju - 1. s skrivnostnimi silami vplivati na naravo: čarovnice so čarale; verjeli so, da zna čarati
- 2. preh. s čarovnimi sredstvi klicati ali ustvarjati kaj: čarati zaklade iz zemlje; pren. domišljija čara nove svetove; sanje mu čarajo pred oči čudovito prihodnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
čàs čása m (ȁ á) - 1. neomejeno trajanje: prostor in čas; čas teče; ekspr. čas beži, se vleče; meriti čas; enota časa / v teku časa / s časom se bo marsikaj spremenilo sčasom
- 2. navadno s prilastkom omejeno trajanje kot del neomejenega trajanja: zdaj ni časa za take stvari; za kratek čas je skočil k sosedu; gradnja je odložena za nedoločen čas; ves čas je stal; že dalj, dolgo časa ni bilo dežja; že nekaj časa ga čakam; čez nekaj, nekoliko časa sem ga zopet srečal; pog. vsake toliko časa je treba stroj očistiti od časa do časa; imeli smo toliko časa, da smo si ogledali najnujnejše; narediti kaj v doglednem, rekordnem času; delo je opravil v istem času kot drugi; veliko časa je porabil za učenje; med tem časom, ko ga ni bilo doma, se je marsikaj spremenilo / star. ta čas tajnik zdaj, sedaj
// čez čas je spet spregovoril čez nekaj časa; določen čas ga ne bo nekaj časa; pog.: en čas bom čakal, dolgo pa ne nekaj, malo časa; čez en čas se je spet oglasil čez nekaj časa
// pred časom so bili še vsi njegovega mnenja do nedavnega, ni dolgo od tega
// od časa do časa je drget prešinil zemljo v manjših časovnih presledkih; ves čas, odkar je prišla, samo klepeta kar naprej, neprestano
// za čas nam je izginil izpred oči za kratek čas, za trenutek; umakniti se za časa začasa
// točka v neomejenem trajanju: objavili so datum, čas in kraj prireditve, odhoda / napovedovalec v radiu je povedal točen čas koliko je ura
// od tistega časa ni več govoril - 3. omejeno trajanje
- a) s katerim človek razpolaga: pridem, če bo čas; nima časa za razvedrilo; s pridom izrablja svoj čas; nočem vam krasti dragocenega časa; ekspr. po gostilnah trati, ubija, zapravlja čas; zmeraj najde čas za branje; pog. utrgala, vzela si je čas za vzgojo otrok; takrat ni bilo časa za pogajanje dovolj časa
// ker ni v službi, ima dosti časa prostega časa; izgubljen, zapravljen čas nekoristno porabljen
// prosti čas s katerim človek po opravljenem poklicnem delu lahko sam razpolaga - b) s prilastkom ki je dogovorjeno ali določeno za kaj: čas za povračilo dolga je pretekel; opravil je vse v prej določenem času; za prijavo je že skrajni čas; zadnji čas je, da to storiš; dali so mu čas za premislek; ni še čas za kosilo / obratovalni čas / vrnil se je o pravem času, ob času pravočasno
// trgali so pred časom, zato je grozdje kislo predčasno; zaradi nezadostne hrane umre dosti ljudi pred časom prekmalu, prezgodaj
// delovni čas uradno določeno trajanje (dnevne ali tedenske) zaposlitve; deljen, izmeničen delovni čas; osemurni delovni čas - c) s prilastkom ki je ugodno, primerno za kaj: bo že prišel čas, ko bova obračunala; spregovoril je ob nepravem času, v ugodnem času; do koče smo prišli ravno pravi čas, potem se je ulila ploha; to ni primeren čas za obiske, učenje; takrat ni bil čas za pogajanje pravi čas
// naš čas še ni prišel; njegov čas je minil / ekspr. čas je že, da poveste svoje pripombe potrebno, nujno je; čas je pozabiti stare razprtije - č) s prilastkom v teku dneva, leta: vsak dan odhaja ob istem času; čas košnje, čas največjega dela; v času glavne sezone; v času od zgodnje jeseni do začetka zime; poletni, zimski čas; predpustni čas; zdravnik mora k bolniku ob vsakem času kadarkoli
// vsak čas se lahko vrne kmalu, vsak hip
// pomlad je najlepši letni čas / z oslabljenim pomenom: v večernem času se je zrak prijetno ohladil zvečer; v času počitnic med počitnicami, o počitnicah - d) s prilastkom v življenju, bivanju: čas mladosti, staranja; v času zorenja
- 4. tudi mn., navadno s prilastkom omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred: ta čas mi bo ostal za vedno v spominu; to je bil za narod usoden, odločilen čas; poznata se iz partizanskih časov; razvoj gospodarstva v povojnem času; v prejšnjih, davnih, starih časih; bil je eden največjih umetnikov vseh časov; v času okupacije, turških vpadov / to je nenavadno za naš čas sedanjost; tu je vse tako kot prejšnje čase nekdaj, v preteklosti
// za časa Rimljanov / v zadnjem času, zadnje čase si se zelo spremenil; prve čase je imela še nekaj upanja sprva; svoj čas svojčas, svoje čase je bil velik gospod nekoč, prej
// razmere, okoliščine, stvarnost v omejenem trajanju: danes niso časi za tako brezskrbno življenje; ni se mogel prilagoditi novemu času; za tiste čase so bile njegove ideje napredne; v teh časih tak človek ne more najti razumevanja; današnji, dobri, stari časi; težki, žalostni časi; pesn. grenki časi; ekspr. obetajo se mu zlati časi / gledališče je ogledalo časa; delo je napisano v duhu časa; odnesel ga je tok časa / ekspr. to so bili časi! dobri, imenitni
● odločite se, še je čas ni še prepozno; prišel bom, če mi bo čas dopuščal če bom imel čas; ker so dela prepozno začeli, jih bo lovil čas bodo morali hiteti; stavbo je že načel čas, ekspr. zob časa zaradi starosti začenja razpadati; pri delu ga je čas prehitel dela ni utegnil dokončati; ekspr. s tem ne bom izgubljal časa se ne bom ukvarjal; s petjem si krajša čas se zabava, odganja občutek praznote; ekspr. bogu čas krasti lenariti; s klepetanjem si preganja čas se kratkočasi, se zabava; presti čas z igro prstov kratkočasiti se, zabavati se; vidita se na redke, ekspr. svete čase malokdaj, poredkoma; ekspr. na, za (vse) večne čase se mu je zameril za zmeraj; publ. pridobiti na času storiti kaj prej kot v določenem času; imeti časovno prednost pred kom; iti, hoditi s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; ekspr. že lep čas nismo videli dobrega filma precej dolgo; dolg čas dolg čas mu je dolgčas; ekspr. dolg čas prodajati dolgočasiti se; iz dolgega časa si žvižga iz dolgočasja; od dolgega časa je ves bolan od dolgočasja; kratek čas delati komu kratek čas kratkočasiti, zabavati ga; slikanje mu je le za kratek čas za razvedrilo, v zabavo; ekspr. ima pisan, zlat, židan čas veliko prostega časa; star. bliža se ji njen čas porod; redko svoj čas je preživel mirno svoje življenje; star. bolnik ima svoje čase obdobja, ko ga bolezen napade; vsako delo potrebuje svoj čas se ne da opraviti v prekratkem roku; njegovo delo v svojem času ni našlo razumevanja ob nastanku; bilo je ob tistem času, ko se mu je rodil otrok tedaj; toliko časa je delal, pa nima svojega kotička dolgo, daljši čas; ekspr. dober, lep del časa je zapravil v gostilni večino časa; kolo časa se ne more obrniti nazaj preteklost se ne vrne; knjiž., ekspr. bil je pravi otrok svojega časa človek s tipičnimi značilnostmi časa, razmer, v katerih je živel, ustvarjal; ekspr. je na tesnem s časom ima zelo malo časa (za kaj); ekspr. za božji čas! izraža nejevoljo, nestrpnost; čas celi rane; čas prinese svoje po daljšem trajanju se stvari omilijo; pustimo času čas pustimo, da se stvari normalno razvijajo; vse ob svojem času; vsaka reč le nekaj časa traja vse se spremeni, nič ni večno; njegov odstop je samo še vprašanje časa moral bo odstopiti, samo ne ve se še, kdaj; preg. čas je zlato
♦ astr. sončni čas po Soncu merjeno trajanje; krajevni ali lokalni čas po krajevnem poldnevniku merjeno trajanje; fiz. nihajni čas čas, ki ga porabi nihajoče telo za pot od ene skrajne lege do druge in nazaj; fot. čas osvetlitve trajanje osvetlitve filma pri fotografiranju; aparat z več časi z napravami za uravnavanje trajanja osvetlitve; geogr. greenwiški čas; jur. čakalni čas; čas zastaranja; kem. razpolovni čas čas, v katerem razpade polovica atomov radioaktivne snovi; lingv. čas gramatična kategorija za izražanje sedanjosti, preteklosti in prihodnosti glagolskega dejanja; sedanji, pretekli, prihodnji čas; prislovno določilo časa; tvorba časov; šol. učni čas trajanje pouka; šport. dosegel je dober, rekorden čas rezultat pri hitrostnem športu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
část -í ž (ȃ) - 1. občutek velike etične, moralne vrednosti; dostojanstvo, ponos: ima še nekaj časti v sebi; s tem je zapravil svojo čast; ali sem ti rekel kaj čez čast? veliko da na svojo čast; pod častjo mu je, da bi prosil / kot vljudnostna fraza čast mi je sporočiti vam; kot vljudnostna fraza pri seznanjanju: »Moje ime XY.« »Čast mi je!«; s kom imam čast govoriti?
// ugled, veljava, dober glas: braniti čast domovine; krade jim čast in poštenje; omadeževala je čast družine; tega ne dovoljuje moja narodna čast / otroci mu ne delajo časti; izreden uspeh razreda je vsej šoli v čast / razžaljenje, žalitev časti - 2. priznanje velike vrednosti ali veljave; spoštovanje, slava: dajati delu čast; izkažite nam to čast, da pridete; piti dobrodošlico na čast gostu; to je storil vam na čast; prirediti večerjo gostu v čast; njeno prijateljstvo si šteje v čast; v čast si štejem, da ste prišli; to je pošten in vse časti vreden človek; ni bil željen časti; hišo je doletela čast visokega obiska / zapeti bogu na čast; zastar. čast bodi bogu, da smo končali hvala bogu
// ekspr.: vsa čast jim, pogumno so se borili; čast komur čast!
// nav. mn. dejanje v znamenje spoštovanja: sprejeli so ga z vsemi častmi; pokopali so ga z vojaškimi častmi / izkazali so mu zadnjo čast pri pogrebu - 3. služba ali naslov, ki vzbuja poseben ugled in spoštovanje: odrekel se je predsedniški časti; povzpel se je do visokih časti; akademska čast
● ekspr. na mojo čast res je tako; ekspr. laž je pri njih zelo v časteh radi lažejo; očeta imajo v velikih časteh, v časti zelo ga cenijo, spoštujejo
♦ rel. dosegel je čast oltarja bil je proglašen za svetnika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
částen -tna -o prid., částnejši (á) - 1. ki je v skladu s človekovim dostojanstvom, ponosom: naša zgodovina je častna; vsako pošteno delo je častno / to je častna dolžnost / ekspr. dati častno besedo zagotovilo, obljubo, da je rečeno res, da bo obljubljeno storjeno
// kot podkrepitev trditve, obljube res, častna beseda! - 2. namenjen počastitvi koga: častni bataljon; častna četa, salva, straža; sedeti na častnem mestu / podeliti častni naslov; z veseljem sem sprejel to častno nalogo / častni član, doktor, meščan naslov, podeljen zaradi posebnih zaslug; pren. to delo ima častno mesto v naši književnosti
- 3. ki ne prinaša materialnih koristi: častna funkcija odbornika; ta služba je v bistvu častna
- 4. zastar. pošten, častivreden: brodnik je bil časten človek
● ekspr. vedno je kakšna častna izjema kdo, ki je boljši od drugih
♦ jur. častni dolg dolg, katerega poravnava je le častna, ne pa pravna dolžnost; častno sodišče razsodišče društva, organizacije, ki razsoja moralne, etične prestopke svojih članov; šport. častni gol edini gol, ki ga je dalo poraženo moštvo
částno prisl.: častno se bojevati; mladina je častno izpolnila naloge
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
častihlépje -a s (ẹ̑) hlepenje po časti, slavi: častihlepje mu ni dalo, da bi odnehal;
ima veliko mero častihlepja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
če vez. - 1. v pogojnih odvisnih stavkih za izražanje pogoja, s katerim se uresniči dejanje nadrednega stavka
- a) s povednim naklonom: nič se ti ne bo zgodilo, če boš pameten; če si lačen, ti dam kruha; če je hotel živeti, je moral delati
- b) s pogojnim naklonom: če bi to korenino presekali, bi se drevo posušilo; če bi globoko kopali, bi prišli do vode / če bi ne imela gub, bi bila videti mlada; nikoli se ne bi bila omožila, če bi ji bili starši branili
// nav. ekspr., z oslabljenim pomenom za izražanje - a) skromnega mnenja, vljudnega pridržka: zakaj tako, če smem vprašati; zmotil sem se, če naj bom odkrit; plačam, če ni drugače / užaljen je, če se ne motim; če kaj vem, bo kmalu svatba
- b) ugibanja, domneve: le kje je nož? Če ni v kuhinji? lepe jagode, če le niso predrage? / v litru če je bilo četrt vina, več ne; komaj če sta spregovorila deset besed
- c) želje ali omiljenega ukaza: oh, če bi nam že dali mir! oče so rekli, če bi rajši prišli jutri / kaj, če bi malo stopili v hišo
- č) stopnjevanja z dodatno trditvijo: stvar je nepotrebna, če ni celo nevarna; to vsoto lahko podvoji, če ne celo potroji / elipt.: če kje, pri njem se dobi; kdo, če ne on? čemu mi bodo smučke, če ne, da se bom smučal; prekliči, če ne ... / v vzkliku: če bi vi vedeli! pa če ti rečem, da ga ni doma! če ti nisi prismojen! prav gotovo si
● ekspr. to je moj sorodnik ali, če hočete, moj nečak natančneje povedano; pog., ekspr. če si ti (kakšen) gospodar, sem jaz papež! sploh nisi gospodar
- 2. v časovnih odvisnih stavkih, s povednim naklonom za izražanje dejstva, da se dejanje nadrednega stavka ponovi, kadarkoli se izpolni pogoj: jezna sem, če kdo joka; dobro mu je delo, če ga je kdo hvalil
- 3. nav. ekspr., v dopustnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči: če se na glavo postaviš, ti ne dam; če je še tako pameten, vsega ne zna; če bi tudi hotel, ne sme; ne grem, pa če me na kolenih prosite / njegove misli, če so še tako dobre, odklanjajo
// navadno z nikalnico za izvzemanje: tam upa najti, če ne sreče, pa vsaj mir; jabolko je vsaj lepo, če že ni okusno - 4. v vzročnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen za izražanje dejstva, da je vsebina odvisnega stavka vzrok dogajanju v nadrednem: moral sem priti, če sem obljubil; kako bi me slišal, če pa dremlješ / ekspr.: čisto tako je bilo, če že hočete vedeti; pij, če ti rečem!
- 5. v primerjalnih odvisnih stavkih za izražanje primerjave ali sorazmernosti dejanja v nadrednem in odvisnem stavku: s tem ga bolj žališ, kot če bi ga udaril; če je bolj jezen, bolj pije; prej če začnemo, prej bo opravljeno
- 6. v pripovednih odvisnih stavkih za izražanje, da je trditev v nadrednem stavku resnična, kolikor je resnična trditev v odvisnem: sramota je, če jo pretepa; nimam rad, če se prepiraš; učitelj ni kriv, če otrok nič ne zna / ekspr. gotovo se vrne, še bog če bo smel
- 7. v odvisnih vprašalnih stavkih za uvajanje vprašanja: vprašal sem ga, če je res
// za izražanje domneve, negotovosti: ne vem, če ga poznaš; vseeno mi je, če ostane ali odide; sam.: nehaj že s svojim večnim če!
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
čebeláriti -im [čeb in čəb] nedov. (á ȃ) gojiti čebele: na starost je čebelaril;
nekdaj so čebelarili v kranjičih
♦ čeb. čebelariti na med preprečevati rojenje čebel, da naberejo več medu; čebelariti na roje pospeševati rojenje čebel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
čéča in čêča -e ž (ẹ̄; é) - 1. nar. severozahodno dekle: postala je že cela čeča / dražili so me, da imam čečo
- 2. redko igrača, ki predstavlja deklico; punčka: naredila je ljubko čečo iz cunj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
čék -a m (ẹ̑) nakaznica z nalogom, ki ga da imetnik bančnega računa banki za izplačilo ali prenos določene vsote: izplačati, podpisati, preklicati, unovčiti ček;
plačati s čeki;
ček za petdeset dolarjev
♦ fin. barirani ček; gotovinski ček izplačljiv v gotovini; potovalni ček s katerim je mogoče dvigati gotovino pri različnih bankah
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
čeláda -e ž (ȃ) - 1. zaščitno pokrivalo, navadno kovinsko: povezniti si čelado na glavo; jeklena, usnjena, železna čelada; gasilska, tropska, vojaška čelada; čelade za motoriste / iz mraka so se pokazale svetle čelade ljudje v čeladah
● publ. modre čelade vojaška formacija Organizacije združenih narodov, ki jo sestavlja vojaštvo različnih držav - 2. ekspr. glava: pazi, da je ne dobiš po čeladi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
čeljustáti -ám nedov. (á ȃ) slabš. vsebinsko prazno, nespametno govoriti: kaj pa čeljustaš! neprenehoma ji je nekaj čvekal in čeljustal // govoriti, pripovedovati: ljudje čeljustajo, da sem jaz kriv; vse mogoče čeljustajo o njem / tudi ti bi se bal, kaj bi čeljustal se hvalil, bahal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
čeljústiti se -im se nedov. (ū ȗ) slabš. hvaliti se, bahati se: čeljusti se, da bo sam napravil red
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
čemér -a [čəm in čem] m (ẹ̄) nar. nejevolja, jeza: Zgrabil ga je čemer, da bi najrajši vrgel ročko, ki je stala na mizi, v steno (F. Godina)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
čénča -e ž (ẹ̑) nav. mn., ekspr. neresnična vest, izmišljotina: to so navadne čenče;
ne verjemi tem čenčam;
pripovedovati, raznašati čenče;
to so same babje čenče;
prazne čenče // vsebinsko prazno govorjenje: bile so zatopljene v svoje čenče // nav. ed. klepetav človek: ti si prava čenča; vem, da bo molčal, saj ni čenča
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
čenčáriti -im nedov. (á ȃ) čenčati: prepameten je, da bi čenčaril / rada čenčari o dogodkih v vasi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
čenčáti -ám nedov. (á ȃ) ekspr. - 1. vsebinsko prazno govoriti: uganjal je burke, čenčal in pel; po cele ure čenčajo; čenča kot stara baba
// govoriti, pripovedovati: saj ne ve, kaj čenča; same neumnosti čenča; ni ji mar, kaj čenčajo o njej - 2. pripovedovati neresnične vesti: saj ni res, kaj čenčaš! čenčal je, da je našel cekine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
čenčàv -áva -o prid. (ȁ á) ekspr. ki (rad) čenča: pravijo, da je zelo čenčav;
opravljive in čenčave ženske / čenčav časopis
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
čènda medm. (ȅ) nar. izraža pritrjevanje; seveda, da: Boli. Čenda! Boli, boli! (I. Pregelj)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
čestítanje -a s (ȋ) glagolnik od čestitati: po sporočilu, da je diplomiral, je bilo slišati glasno čestitanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
čestítati -am dov. in nedov. (ȋ) izraziti komu veselje nad pomembnim dogodkom, uspehom: čestitati k diplomi;
čestitati za poroko;
dovolite, da vam iskreno čestitam;
pismeno čestitati / ekspr. čestitam, čestitam / neustalj. čestitati na ozdravljenju
● ekspr. lahko si čestitaš lahko si zadovoljen; ali smem že čestitati? ali se je pričakovano že zgodilo // voščiti, želeti srečo: čestitati očetu za rojstni dan; ob dnevu republike čestitamo vsem delovnim ljudem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
čèš [tudi čəš] prisl. (ȅ; ə̏) za uvajanje subjektivno podanega govora ali misli- a) rabi se samostojno, za njim lahko stoji vejica: držal se je samozavestno, češ jaz se ne bojim nikogar; iz njegovih besed je zvenela škodoželjnost, češ tebi se tudi tako godi; rekel mi je, naj sedem, češ saj se ti nikamor ne mudi
- b) v zvezi z da: prišla je za njo šele čez kakšne pol ure, češ da je v temi zgrešila pravo pot; zamahne z roko, češ da ni nič; zagrozil mi je, češ (da) naj se pazim
● redko priredila je veselico, kakor češ za otvoritev vrta s pretvezo, da otvarja vrt
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
čévelj -vlja m (ẹ̑) - 1. nav. mn. obuvalo s trdnejšimi podplati, segajoče največ čez gleženj: čevlji žulijo; čevlji škripljejo; nositi, obuti, sezuti, zavezati čevlje; čistiti, potempljati čevlje; desni čevelj ga tišči; pošvedrani, razhojeni, težki čevlji; čevlji na zaponko, z visoko peto, z gumijastimi podplati / krema za čevlje; trgovina s čevlji / boksasti, lakasti čevlji; delovni, ortopedski, otroški, smučarski čevlji / nizki čevlji ki ne segajo do gležnja; visoki čevlji ki segajo do gležnja ali malo čez
● ekspr. vem, kje ga čevelj žuli poznam njegove težave ali napake; ekspr. ne bo mu treba čevljev trgati po hribih živeti v hribih; ekspr. nisem vreden, da mu čevelj zavežem on je veliko boljši, več vreden od mene; ekspr. ne, vode pa ne bom pil, voda še za v čevlje ni dobra voda mi kot pijača ne prija; preg. brez muje se še čevelj ne obuje brez truda, prizadevanja ni pričakovati uspeha
// nar. škorenj: nosi čevlje z mehkimi golenicami - 2. teh. kar se natakne, pritrdi na konec predmetov: da so pilote lažje zabili, so jih na konicah okovali s čevlji
- 3. angleška ali ameriška dolžinska mera, približno 30 cm: zid je dolg deset jardov in dva čevlja
// nekdaj dolžinska mera, 31,6 cm: Pet čevljev merim, palcev pet (F. Prešeren)
♦ elektr. polov čevelj posebno oblikovan zaključni del magnetnega pola; med. mavčni čevelj mavčna obveza za nogo; zgod. španski čevelj srednjeveška mučilna priprava za stiskanje noge
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
čez predl., s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka čéz- (ẹ̑) - 1. za izražanje gibanja ali smeri na drugo stran
- a) nad čim: skočiti čez jarek; oblaki se pode čez gore; sklonil se je čezenj; potaknil je sadike in čeznje nametal zemljo; pren. pomagati začetniku čez prve težave
- b) povprek po čem: steči čez cesto; odpraviti se čez morje; iti čez most; dal je levo nogo čez desno; iti z roko čez oči / reka se vali čez jez; pomesti čez prag / obesiti puško čez ramo; potegniti krilo čez koleno
- c) po površini: smeh se razlije čez obraz
- č) skozi kaj: voz pelje čez vas; potovati v Zagreb čez Novo mesto; pog.: dihati čez nos; gledati čez okno skozi
// čez pol preklati; čez sredo prerezati - d) okoli česa: tanka čez pas; koliko meri čez prsi?
// za izražanje stanja: nositi srajco čez hlače; veja visi čez potok; most čez reko / stanuje tam čez cesto
- 2. za izražanje časa
- a) po katerem se kaj godi: čez nekaj časa ga boš spet videl; vrnem se čez deset minut / ura je dve čez polnoč
- b) v katerem se kaj godi: sova se čez dan skriva; prihaja samo ob nedeljah, čez teden ga ni / jabolk bo dovolj za čez vso zimo
- 3. za izražanje presežene mere: meri čez dva metra; nekaj čez sto dinarjev; delo čez uro / čez mero vesel; voda mu sega čez pas; ne piši čez rob; čez vse drag
// star. za izražanje nadrejenosti: imeti oblast čez deželo; postavljen čez vse druge - 4. za izražanje nejevolje, nasprotovanja: pritoževati se čez draginjo; zabavljati čez vino / ali si mu rekel kaj čez čast; pog. vsi so čezme proti meni
● ekspr. drug čez drugega vpijejo vsevprek; eden bolj kot drug; pog. fant je očetu čez glavo zrasel se ga ne boji več, se ne zmeni za njegove opomine; ekspr. ima dela čez glavo zelo veliko; pog. dobiti jih čez hrbet biti tepen; ekspr. napraviti križ čez kaj odpovedati se čemu; obupati nad čim; pog. dati otroka čez koleno natepsti; pog., ekspr. biti čez les čudaški, neumen; star. čez leto in dan približno čez eno leto; pog. čez mejo jo je popihal odšel je ilegalno v tujino; pog. imeti koga čez noč prenočiti; ekspr. čez noč je zaslovel naenkrat, nepričakovano; publ. drama je šla čez oder je bila uprizorjena; čez ramo gledati z nazaj obrnjeno glavo; žarg., šol. izprašati čez vso snov iz vse snovi, vso snov; vino se toči čez ulico za pitje zunaj lokala; pog., ekspr. čez to vino ga ni ni boljšega vina; star. čez zobe vleči opravljati, obrekovati; zastar. usmilite se čezme usmilite se me; preg. čez sedem let vse prav pride vsaka stvar se da kdaj s pridom uporabiti; preg. ti očeta do praga, sin tebe čez prag slabo ravnanje s starši se zelo maščuje
♦ šport. tek čez drn in strn
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
čìč číča m (ȉ í) nar. sedenje: čič za pečjo
● preg. čič ne da nič, stalo pa malo počivanje, brezdelje ne prinaša koristi, premoženja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
číkniti -em dov. (í ȋ) ekspr. - 1. s silo izpljuniti slino, navadno skozi zobe: voznik čikne in požene; čikniti predse; preh. čikniti rjavo slino
- 2. pog. pasti, telebniti: pazi, da ne čikneš, drsi
- 3. žarg., šol. ne izdelati v šoli, pri izpitu; pasti: čiknil je v matematiki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
čimbòlj in čím bòlj in čim bòlj prisl. (ȍ; ȋ-ȍ) kar se da (veliko), kar najbolj: čimbolj se mu približaj! trudi se, da bi bil čimbolj prisrčen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
čimdàlj in čím dàlj in čim dàlj prisl. (ȁ; ȋ-ȁ) kar se da (daleč), kar najdalj: vrzi čimdalj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
čimmànj in čím mànj in čim mànj prisl. (ȁ; ȋ-ȁ) kar se da malo, kar najmanj: čimmanj razsipaj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
čimpréj in čím préj in čim préj prisl. (ẹ̑; ȋ-ẹ̑) kar se da hitro, kar najhitreje: glej, da čimprej izgineš;
cesto je treba čimprej popraviti;
čimprej na zrak!
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
čimpréjšnji -a -e prid. (ẹ̄) kar se da hiter, kar najhitrejši: prizadevanje za čimprejšnji podpis pogodbe;
potreben čimprejšnje pomoči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
čimvèč in čím vèč in čim vèč prisl. (ȅ; ȋ-ȅ) kar se da veliko, kar največ: posvetiti čimveč skrbi kakovosti izdelkov;
železnica naj prepelje čimveč blaga
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
číra čára medm. (ȋ-ā) pri čaranju izraža željo, ukaz, da se zaželeno zgodi: čira čara, že ga ni več
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
číslo -a s (ī) - 1. zastar. število, številka: precejšnje čislo pisarjev / tiskovne pomote v zadnjem Zvonovem čislu
- 2. nav. mn., star., v zvezi biti, imeti v čislih ceniti, spoštovati: zadovoljna je bila, da je njegovo ime tako v čislih; zelo ga imajo v čislih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
čitljív -a -o prid. (ī í) ki se da brati: podpis ni čitljiv;
težko čitljiva pisava / čitljiva knjiga ki se prijetno bere
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
čívkati -am nedov. (ȋ) oglašati se s kratkimi, visokimi glasovi: piščanci, ptiči čivkajo
● ekspr. o tem čivkajo že vrabci na strehah to je že zdavnaj splošno znano // ekspr. govoriti z glasom, podobnim čivkanju: otroci čivkajo drug čez drugega; Kako je ta punčka zrasla! je čivkala starka / slabš. že dolgo čivkajo, da bodo popravili cesto govorijo, pripovedujejočivkajóč -a -e: čivkajoč se spreletavati; čivkajoč glasek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
čívkniti -em dov. (í ȋ) - 1. oglasiti se s kratkim, visokim glasom: ptič prestrašeno čivkne
// pog., ekspr. reči, povedati: glej, da mi ne čivkneš o tem - 2. nizko umreti: ta je že čivknil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
článski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na člane: članski sestanek;
članski prispevki / članska izkaznica izkaznica, ki potrjuje, da je kdo član // tekmovanje v mladinski in članski konkurenci
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
člének -nka m (ẹ̑) - 1. gibljiv stik dveh ali več kosti, navadno prstnih: nategoval si je prste s tako silo, da so mu členki pokali; zapestni členek / prstan ji je zdrknil čez členek; potrkati s členki ob mizo
// nav. mn. gleženj: do členkov gaziti blato - 2. del, ki se veže z drugimi v celoto: speti členke verige; pren. to je samo droben členek v verigi dogodkov
♦ bot. del stebla med dvema kolencema; lingv. beseda brez samostojnega pomena, ki se navadno prideva drugim
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
človéče -ta s (ẹ̄) nav. slabš. majhen, suh človek: bil je majhno človeče zgubanega obraza // slabš. človek, oseba sploh: bil je užaljen, da mu to človeče ukazuje; naduto človeče / kot nagovor izgini, človeče, preden se razjezim
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
člôvek -éka m ed. in dv. (ó ẹ́) - 1. bitje, ki je sposobno misliti in govoriti: človek in narava; človek se rodi, umrje; te živali se bojijo človeka; anatomija človeka; razlika med človekom in živaljo
- 2. oseba neglede na spol ali oseba moškega spola: neki človek stoji pred vrati; ta človek ni priljubljen; našel sem človeka, ki me razume; bližal se je neki bradat, visok človek; pri mizi je prostora še za dva človeka / ekspr. ni ga človeka, ki bi tega ne vedel to vsakdo ve
// kot nagovor: človek, kaj pa misliš; ali te ni sram, človek božji / človeka vredno življenje
// s prilastkom oseba kot nosilec kake lastnosti: dober človek to rad stori; boj se hinavskega človeka; pameten, pošten človek; star človek tega ne more razumeti / star. popotni človek popotnik
// v povedni rabi: čustven, izobražen človek je; saj ni ravno lahkomiseln, slab človek; postal je čisto drug človek
// s prilastkom oseba kot nosilec časovno, krajevno ali kako drugače povezane skupine: mišljenje evropskega, renesančnega človeka; biti kmečki, mestni človek; slovenski človek / gledališki, poslovni človek / skrb za delovnega človeka - 3. ekspr., navadno v povedni rabi kdor združuje v sebi vse pozitivne moralne lastnosti: bodi človek in ne živina; to je človek, to je mož; ni vreden, da se imenuje človek; v vsakem človeku je nekaj človeka
- 4. nar., s svojilnim zaimkom (zakonski) mož: kje pa je tvoj človek
- 5. v zaimenski rabi izraža nedoločeno, katerokoli osebo: hudo je, če človek nima strehe; človek mora potrpeti, pa gre; star. tej ženski ni da bi človek verjel / človek bi rad vedel, kaj bo iz tega; človeku je žal, da nismo vsega opravili / človek bi dejal, da to ni res / ekspr. živ človek ga ni več videl nihče
● v tujini je srečal domačega človeka pripadnika iste države, rojaka; publ. mali človek človek brez važnejšega družbenega položaja in brez velikega premoženja; ekspr. to je naš človek privrženec, somišljenik; prvi človek po bibliji Adam; naš oče je človek starega kova v vsem se drži ustaljenih navad iz prejšnjih časov; ne zabavljaj čezenj, on je že človek na mestu zaupanja vreden, pošten; ekspr. vse sta si rekla, samo človek ne z zelo grdimi izrazi sta se zmerjala; vsak človek je sebe vreden vsak človek zasluži spoštovanje; obleka dela človeka kdor se lepo, izbrano oblači, ima večji ugled, dela boljši vtis; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj; preg. človek človeku volk v določenih okoliščinah se ljudje zelo sovražijo
♦ antr. pleistocenski človek; človeku podobne opice; igr. človek, ne jezi se družabna igra, pri kateri se premikajo figurice za eno do šest mest; jur. pravice človeka pravice, ki pripadajo človeku ne glede na raso, jezik ali politično pripadnost; prim. ljudje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
človekoljúb -a m (ȗ) knjiž. kdor ljubi ljudi in jim rad pomaga: s tem dejanjem je pokazal, da je človekoljub;
človekoljubi obsojajo vojskovanje;
igral je vlogo samaritana in človekoljuba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
čmôkniti -em dov. (ó ȏ) ekspr. slišno, plosko pasti; cmokniti: čmokniti v blato, v vodo;
kakor vreča je čmoknil na tla / pazi, da ne čmokneš
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
čôfniti -em in čófniti -em dov., tudi čofníte; tudi čofníla (ó ȏ; ọ́ ọ̑) ekspr. - 1. slišno, plosko pasti: težka kaplja je čofnila na tlak
- 2. pog. pasti sploh: drži se, da ne boš čofnil
// žarg., šol. ne izdelati v šoli, pri izpitu; pasti: ponavlja, lani je čofnil - 3. preh. slišno, plosko udariti z roko: čofnila ga je po licu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
čokáti -ám nedov. (á ȃ) nar. skakljati in hkrati kljuvati: pač pa se dobro spominjam, da so po bukvah napravljali velik nemir sivkastomodri brglezi, ki so čokali po deblih gori in doli (I. Tavčar)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
čópič in čôpič -a m (ọ̑; ȏ) orodje za barvanje ali mazanje, navadno iz daljših dlak: nanašati lak s čopičem;
pisati s čopičem po zidu;
okrogel, ploščat čopič;
pleskarski, slikarski čopič;
čopič iz mehke dlake / ekspr. mojster čopiča
● ekspr. prizor je vreden čopiča velikega umetnika da bi ga upodobil, naslikal velik umetnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
čôrav in čórav -a -o prid. (ō; ọ̄) nižje pog., slabš. slep, brljav: kaj si čorav, da ga ne vidiš
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
čréda -e ž (ẹ́) - 1. večja skupina živali iste vrste: gnati čredo na pašo; pasti čredo; družiti se v črede; vaška, zadružna čreda; čreda krav, ovc; napadla jih je čreda volkov; hoditi kot čreda neurejeno
// ekspr. na semenj so prignali cele črede; pren. z učiteljico je šla čreda deklic; čreda oblačkov - 2. slabš. neosveščena človeška množica: menil je, da je poklican voditi čredo / uspavati človeško čredo z obljubami
- 3. star. skupnost vernikov: krščanska, verna čreda
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
čréditi -im nedov. (ẹ́ ẹ̑) agr. pasti živino s stalnim menjavanjem mesta na pašniku: redno čreditičréditi se - 1. družiti se v večje skupine: srnjad se čredi v trope / oblaki se čredijo
- 2. nar. vrstiti se, menjavati se: delavci se čredijo pri delu, da ne opešajo / obiski so se neprestano čredili
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
čŕhniti -em dov. (ŕ ȓ) ekspr., navadno z nikalnico spregovoriti, reči: poslušal je, ne da bi kaj črhnil;
niti besedice ni črhnil / ne upa se niti črhniti
● ekspr. ni črhnil ne bele ne črne molčal je; ni povedal svojega mnenja // povedati, omeniti: glej, da ne boš kje kaj črhnil; živi duši ni črhnil o svoji nameri
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
čŕka -e ž (ŕ) - 1. znak za glas: beseda ima tri črke; napisati črko a; vklesati črke v kamen; naslov je natisnjen z debelimi črkami; črne, zlate črke; razločne, velike črke; podpisal se je samo z začetnimi črkami svojega imena; zadnja črka abecede; tip črk / cirilske, latinske črke; pisane, tiskane črke; otrok pozna že vélike in male črke; črke za slepe / tiskarna je dobila novo garnituro črk; ulivanje črk
♦ tisk. krepka črka z debelimi potezami; kurzivna črka oblikovana postrani; svetla črka s tankimi potezami - 2. ed., knjiž. kar predstavlja zunanjo stran povedanega: to je tuje duhu in črki mojega spisa; ni prevzel duha njegovih del, ampak samo njihovo črko / slepo se držati črke zakona
● črke mi plešejo pred očmi pri branju imam občutek, da niso pri miru; ekspr. ni vse do črke tako, kot so te učili popolnoma, čisto; premisliti odgovor od prve do zadnje črke od začetka do konca; ne smeš razumeti po črki dobesedno; sklepi ne smejo ostati samo mrtva črka se morajo uresničiti; ekspr. to dejanje bo zapisano v zgodovini z zlatimi črkami dobilo bo pomembno mesto, ohranilo se bo v častnem spominu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
čŕn -a -o stil. -ó prid. (ŕ) - 1. ki je take barve kot oglje ali saje, ant. bel: črni lasje; črn maček; obleka iz črnega žameta; plašč je črn; črna barva; črna obleka; črna šolska tabla; sivkasto, vranje, zamolklo črn; črn kot oglje, kot vrag; črno-bel vzorec; črno-žolta zastava / pesn.: črni mrak; črni vran; črna noč, tema / izobesili so črno zastavo kot znamenje žalovanja
- 2. ki je temne barve: gost črn dim; na nebu visijo črni oblaki; črna prst; črne oči; čisto črn; gara ko črna živina zelo, hudo; ekspr.: nabil te bom, da boš ves črn; plačal bo, da bo črn zelo, veliko; črno-beli film film, ki kaže sliko samo v vseh odtenkih sive barve, od črne do bele; črno-bela fotografija / pesn.: črni grob; črni kovači; črna kri / črn(i) kruh kruh iz črne moke; črna kava kava brez dodatka mleka; črna moka pšenična ali ržena moka, ki vsebuje veliko količino otrobov; črno pivo, vino; ali je svetlolasa ali črna temnih las; nosi črna očala očala s temno obarvanimi stekli; črn od sonca zagorel
// ki ima plodove ali gomolje temne barve: grmi črnega ribeza; črna murva; črna redkev / jesti črni ribez - 3. ekspr. za človeka zelo neprijeten: tedaj so se zanje začeli črni dnevi; črna usoda / preženi črne misli; obhajajo ga črne slutnje
// ki vsebuje, izraža hudobijo, zlobo: črn naklep; bala se je njihovih črnih pogledov; ima črno dušo; snoval je črne misli
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: navdajal ga je črn obup; črna groza; najbolj črna revščina; črna žalost / to je črna nehvaležnost, zavist, zloba; črno sovraštvo - 4. ki ni v skladu z veljavnimi zakoni, predpisi: z lažnimi računi so si ustvarili črni fond; preprečevanje črnih gradenj; nekateri šoferji podjetij zaslužijo s črnimi vožnjami / črna borza nezakonito, nedovoljeno trgovanje, zlasti kadar blaga ni dovolj v prodaji
- 5. slabš. nanašajoč se na klerikalce, desničarje: občina je bila črna
● publ. črni kontinent Afrika; črni prebivalci Amerike črnski prebivalci; črni revirji rudarski kraji Trbovlje, Zagorje, Hrastnik; črna Afrika Afrika s črnskim prebivalstvom; ljudi prikazuje s črnimi barvami, v črni luči negativno; črne bukve po ljudskem verovanju knjiga, s katero se da čarati, vedeževati; publ. črna kronika tega tedna (prometne) nesreče; črna lista seznam osumljenih oseb, prekrškov, nesreč; črna metalurgija metalurgija železa, mangana in kroma; ekspr. je črna ovca v družini edini, ki je drugačen, slab; dobil je črno piko zabeležilo se je slabo mnenje o njem; črna roka teroristična skupina na Slovenskem, ki je na skrivaj pobijala pripadnike Osvobodilne fronte; star. črna smrt kuga; slabš. črne srajce italijanski fašisti; slabš. glej no, črna suknja duhovnik; črna šola ljudski naziv, nekdaj vmesna šola med šestletno gimnazijo in univerzo; publ. črna umetnost tiskarstvo, tisk; črna vojska nekdaj vojska, sestavljena iz vojakov, ki niso redni vojni obvezniki in so vpoklicani le ob veliki vojni nevarnosti; vznes. pokriva ga črna zemlja je mrtev, pokopan; šalj. ponoči je vsaka krava črna v določenih okoliščinah se človek zadovolji tudi z manj kvalitetnim; slabš. črno-žolta monarhija Avstro-Ogrska; publ. črno zlato premog; ekspr. če pravim jaz, da je belo, trdi on, da je črno najini mnenji si popolnoma nasprotujeta; ni ne belo ne črno je neizrazito, nejasno
♦ antr. črna rasa; bot. črni bor, hrast, koren, trn, zobnik; etn. črni mož otroška igra, pri kateri eden od igralcev, črni mož, lovi druge; črna kuhinja kuhinja, v kateri dim ni speljan v dimnik; geogr. Črna gora; gozd. črni gozd gozd z iglastim drevjem; črni les les iglastega drevja; igr. črni Peter otroška igra s kartami, pri kateri izgubi tisti, ki mu ostane karta s figuro črne glave; kem. črni smodnik strelivo, zmes solitra, žvepla in lesnega oglja; lit. črno-bela tehnika prikazovanje oseb ali dogodkov, pri katerem so nekateri samo pozitivni, drugi pa samo negativni; med. črne koze; metal. črna pločevina; petr. črni premog premog z visoko stopnjo pooglenitve; rel. črna barva v bogoslužju simbol žalosti, smrti; črna maša maša, ki se opravlja v črnih oblačilih za umrle; šah. črna figura; črno polje; trg. črna posoda posoda iz železne pločevine; zool. črni dular, medved, žužek; črna podgana; črna žolna
čŕno prisl.: črno orisati položaj; črno obrobljen robec; črno pobarvana tabla; črno vezana knjiga / piše se narazen ali skupaj: črno lisast ali črnolisast; črno pikast; črno progast; črno rjav; črno zelen / pesn. črno črn oblak
● ekspr. črno gledati biti jezen; biti pesimistično razpoložen; črno gleda na razvoj dogodkov pričakuje neugoden razvoj dogodkov; črno gleda predse jezno; ekspr. vse črno jih je zelo veliko
čŕni -a -o sam.: črni je ponudil belemu remi kdor igra pri šahu s črnimi figurami; nav. slabš. črni in rdeči desničarji, klerikalci; pog. pol kile črnega in dve žemlji črnega kruha; ekspr. ni črhnil, rekel, zinil ne bele ne črne molčal je; ni povedal svojega mnenja; črno se mi dela pred očmi zaradi slabosti, bolezni se mi zdi, da vidim pred očmi črne lise, ploskve; ekspr. ne boš dobil niti toliko, kolikor je za nohtom črnega prav nič; nosi črno za sinom črno, žalno obleko; ekspr. dobil boš črno na belem napisano izjavo, potrdilo; ekspr. dokazati črno na belem pismeno; neizpodbitno, popolnoma; na črno prodajati tujo valuto, zidati hišo; ekspr. zadel si v črno pravilno si nakazal problem, povedal si bistvo stvari; istrsko črno črno vino; črno za nohtom umazanija; pog. liter črnega in narezek črnega vina; žena v črnem v črni, žalni obleki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
črnávkast tudi črnjávkast -a -o prid. (ȃ) redko poln črnavk: pretepli so ga, da je bil ves črnavkast
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
črnína -e ž (í) - 1. lastnost črnega, črna barva: črnina debel in belina sten; črnina dima; motna črnina oblek; pren. črnina misli
- 2. črna, žalna obleka: nositi črnino; obleči se v črnino; ni še odložila vdovske črnine
- 3. črno, temno vino: piti gosto črnino / metliška črnina
// trta s temnim grozdjem: vinogradi so zasajeni s črnino / črnina se že barva - 4. redko kar je črno sploh: črnina za nohtom; pren. imel je občutek, da blodi po črnini
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
črnoglédnež -a m (ẹ̑) kdor vidi vse v življenju slabše, kot je: očitali so mu, da je zabavljač in črnoglednež;
črnogledneži so napovedovali poraz
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
črnoglédost -i ž (ẹ̄) lastnost črnogledega človeka: v svoji črnogledosti je mislil, da ni izhoda / spet ga je napadla čudna črnogledost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
črnošólec -lca m (ọ̑) - 1. po ljudskem verovanju kdor je hodil v črno šolo in se naučil čaranja: verjela je, da črnošolci znajo delati točo
- 2. zastar. slušatelj bogoslovja; bogoslovec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
črvív -a -o prid. (ī í) - 1. razjeden od črvov: črviv les; črviva goba, miza
// ki ima črve: črvive češnje; črvivo sadje - 2. ekspr. ničvreden, slab: črviv čas; pravi, da je ves svet črviv
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
čúden -dna -o prid. (ū ȗ) - 1. ki se razlikuje od navadnega, znanega: spoznal ga je na čuden način; včasih se pripetijo čudne reči; stvar se jim zdi čudna
// ki se po vedenju, ravnanju razlikuje od drugih: po nesreči je postala nekam čudna; čuden je, ne morem ga razumeti / bil je zelo čuden človek / ekspr. ne bodi no čuden, daj si dopovedati - 2. ki se ne da določiti, opredeliti: obšla ga je čudna slabost, utrujenost; občutila je čudno grozo / umetnost ima čudno moč do človeka
- 3. ekspr. ki vzbuja dvom, navadno o moralni neoporečnosti: zaradi žensk uživa čuden sloves; v čudno druščino zahaja / o tej stvari imaš nekam čudne pojme
● ekspr. ti si pa res čuden patron, svetnik čudak, posebnež; zadnji dogodki so ga postavili v čudno luč so odkrili njegove negativne strani; ekspr. čudne muhe mu rojijo po glavi ima presenetljive, nenavadne misli, načrte
čúdno prislov od čuden: nikar me ne glej tako čudno; čudno se je smehljal vase; čudno ga je spreletelo; pesn. čudno dober, lep, tih / čudno sta se morala pogledati, ko sta se srečala v zaporu presenečeno, začudeno
// v povedni rabi izraža presenetljivost, nenavadnost česa: prav čudno je, da se je rešil; ne bi bilo čudno, če bi ga strlo mučenje; elipt. čudno, da ni zmagal; sam.: ali je kaj čudnega, če ti ne verjame; nekaj čudnega je bilo v njenem smehu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
čúdež -a m (ȗ) - 1. rel. dogodek, ki se ne da razložiti z naravnimi zakoni: godili so se čudeži; storiti čudež; verovati v čudeže / ekspr. storim, kar morem, čudežev pa ne znam delati; pren. čudež umetniškega ustvarjanja
// ekspr. nenavaden, izreden dogodek ali naključje: če se ne zgodi čudež, je izgubljen; čudež je, da še živi; pismo je le po čudežu prišlo na cilj / v povedno-prislovni rabi čudež je bil(o), da je ostal živ - 2. ekspr. kar zaradi izredne dovršenosti, popolnosti vzbuja občudovanje: ta stroj dela čudeže; operacija je bila pravi čudež moderne medicine / luč, ta najpreprostejši in najskrivnostnejši čudež
- 3. zastar. začudenje, presenečenje: od čudeža godcem roke so zastale (F. Prešeren)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
čudíti se in čúditi se -im se nedov. (ī ú ȗ) čutiti in izražati presenečenje, začudenje: popotnik je poslušal in se čudil;
čudili so se njegovemu nerodnemu vedenju;
ekspr. čudim se nad tvojim vprašanjem;
ekspr. čudim se, kako moreš to prenašati;
čudila se je, ko je slišala, da sta se sprla;
na ves glas se je čudil;
star. čudom se je čudil njegovi prošnji // čutiti in izražati občudovanje: čudil se je njeni lepotičudíti in čúditi preh., neustalj. spravljati v začudenje, presenečenje: njihovo početje ga čudi; čudi me, da tega še nihče ni opazil
čudé se star.: čude se je poslušal njegove besede
čudèč se -éča -e: čudeč se je gledal za njim
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
čúdo -a stil. -ésa s (ū, ẹ̑) - 1. nenavaden, izreden dogodek ali naključje: tedaj se je zgodilo čudo, da so se oblaki razmaknili; želim si to čudo, da bi začel delati; o njem pripovedujejo razna čuda / ekspr. pravo čudo bo, če bo kaj ujel / ekspr., v povedno-prislovni rabi: saj je res čudo, da je vzdržal; ni čudo, ni čuda, da ga nihče ne mara; elipt. čudo, da ni padla
// star. čudež: delati čuda - 2. kar zaradi izredne dovršenosti, popolnosti vzbuja občudovanje: razkazoval mu je čuda starega gradu; ta človek je pravo čudo, vse si zapomni; Niagarski slapovi so eno od sedmih čudes sveta / ekspr. novi most je čudo sodobne tehnike izreden dosežek
// nenavadno, fantastično bitje ali stvar: iz vode se je pokazalo čudo: pol človek, pol riba; železnica je bila nekdaj veliko čudo; gledali so ga kot deveto čudo zelo presenečeno - 3. knjiž., s predlogom začudenje, presenečenje: od čuda je izbuljil oči; na največje čudo otrok se je zvezda utrnila; v veliko čudo vseh je zmagal; v strahu in čudu so se spogledali
- 4. v medmetni rabi izraža presenečenje, iznenadenje: žival se mu približa in - čudo - spregovori kot človek; čudo božje, kaj si še živ; čudo prečudno, zadeti petelin se ni premaknil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
čúfati -am tudi čufáti -ám nedov. (ȗ; á ȃ) kljuvati: Ona .. zveže solato z vrvico in priveže vrvico k vratcem štedilnika, zato da jo kokoš lahko čufa (B. Pahor)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
čustvováti -újem nedov. (á ȗ) doživljati čustva, čustveno vznemirjenost: vsakdo misli in čustvuje po svoje;
zdelo se je, kot da tudi narava čustvuje z njim // preh., knjiž. podoživljati kaj s čustvom: dejal je, da sveta ne moremo razumeti, ampak da ga lahko samo čustvujemo / so stvari, je čustvoval pri sebi, ki jih ni mogoče pozabitičustvujóč -a -e: ti si razumski, jaz pa predvsem čustvujoč človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
čút -a m (ȗ) - 1. sposobnost za sprejemanje fizičnih dražljajev: zaradi neprestane nevarnosti so se mu čuti izostrili / svetlobni, tipni čut; čut okusa, vida; čut za vonj / čut za barve, za bolečino / ekspr. z vsemi čuti je užival sonce in morje
♦ anat. mišični čut sposobnost za zaznavanje dražljajev v mišicah in kitah pri gibanju - 2. navadno s prilastkom sposobnost za zaznavanje in dojemanje duhovnih prvin, pojavov: manjka mu pedagoški čut za to; oblikovati, vzgajati estetski čut; etični, moralni čut; imeti čut za lepoto, za umetnost / nekak notranji čut mu je povedal, da se godi nekaj hudega; njenemu ženskemu čutu ni bilo mogoče ničesar skriti / čut za orientacijo
// določen odnos do teh prvin, pojavov: užalili so njegov domovinski čut; njen družinski čut je bil s tem močno prizadet; taka rešitev se upira njegovemu socialnemu čutu; v otroku je treba vzgajati čut dolžnosti, odgovornosti; čut za pravičnost, za red / med študijem se mu je jezikovni čut zelo razvil; pri takem delu je treba imeti oster kritični čut / ekspr. nima nobenega čuta za njegove probleme razumevanja, smisla - 3. star. občutek: ob pogledu nanj jo je obšel neprijeten, zoprn čut / ob spominu nanj jo je spreletel čut zapuščenosti; čut manjvrednosti, negotovosti
- 4. zastar. čustvo: glavni čut njegove poezije je ljubezen do domovine / z vsemi čuti in željami so bili na njihovi strani / nič se mu ne smili, čisto brez čuta je brez sočutja
● knjiž. če me čut ne vara, je stvar taka če se ne motim; pomagal ji je njen šesti čut intuicija, nagon
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
čúti1 čújem nedov. in dov., čúl in čùl (ú ȗ) raba peša - 1. s sluhom zaznavati; slišati: ne kliči, saj te nihče ne čuje; čul je glasne korake in udarce na vrata; čuti govorjenje, smeh; v daljavi je bilo čuti grmenje; ni čul, kdaj je prišel; dobro, razločno čuti; zaradi nevihte se vpitje ni čulo / ekspr. povem samo to, kar sem čul na lastna ušesa / nar. vzhodno star je, pa slabo čuje
- 2. seznaniti se s čim s poslušanjem: ali bi rade kaj čule o njej; želela je čuti njegovo mnenje; slabih stvari ne čuje rada / zdaj pa čujmo zanimivo zgodbo poslušajmo
// izvedeti kaj iz pripovedovanja ljudi: gotovo ste že čuli zanj; o novih sosedih nismo čuli nič slabega; brezoseb. čuje se, da bo prišel nadzornik - 3. star. uslišati: Nebo mu prošnje te ne čuje (S. Gregorčič)
● ekspr. to se čuje kot bridka ironija je; preg. da se resnica prav spozna, treba je čuti dva, oba zvona trditev in nasprotno trditev
čúvši zastar.: to čuvši, se mož razveseli; prim. čuj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
čutíti in čútiti -im nedov. (ī ú) - 1. zaznavati s čutili: čutiti kri v ustih; čutiti mokroto v čevljih; pod prsti je čutil utripanje žile; čutil je, da ga duši; vsi so čutili potres / nepreh. njegova roka ne čuti več / psi so čutili ljudi, zato so lajali / tako ga je zeblo, da ni čutil nog / star. nihče me ni čutil, ko sem prišel po stopnicah me ni slišal, opazil
- 2. nagonsko dojemati ali predvidevati kaj: čutila je njegovo bližino, čeprav ga ni videla; ne vem zakaj, a čutim, da je tako; čutili so, da govori iz srca / živali čutijo nevarnost / čutil je, da se ne bosta več videla slutil
- 3. ugotavljati z zavestjo prisotnost česa: poslušalci niso čutili osti njegovih besed / čutimo potrebo po boljši organizaciji dela; čuti dolžnost, da skrbi zanj / na trgu se že čuti znižanje cen kaže, opaža; ekspr. v zraku se čuti pomlad
- 4. imeti, doživljati čustva, občutke: ta človek živo in globoko čuti; po njegovem odhodu je spet čutila v sebi žalost in praznino / ali kaj čuti do njega ali ga ljubi
// čutiti z reveži sočustvovati - 5. doživljati, navadno kaj neprijetnega, hudega: vsi čutimo posledice vojne; nikoli ni čutil pomanjkanja / njegovo surovost smo čutili na lastni koži
- 6. z oslabljenim pomenom, zlasti z glagolskim samostalnikom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: v nogi čuti bolečine; ne čuti lakote; čutiti utrujenost / čutiti ljubezen, simpatijo do koga; pred njim je čutila spoštovanje; pri srečanju ni čutila niti najmanjše zadrege
● vsak čuti to besedo drugače dojema, pojmuje; pog., ekspr. precej sta ga že čutila bila sta vinjena; ekspr. po padcu je čutil vsako kost vse ga je bolelo; čutiti vsako vremensko spremembo imeti bolečine, težave ob njej; čuti trdna tla pod nogami prepričan je, da je na varnem; pri njem je čutil denar domneval, predvideval je, da ga ima; pog. dali so mu čutiti, da so nekaj očitno, v neprimerni obliki so mu to pokazali; ekspr. to vam bom dal še čutiti se vam bom maščeval
čutíti se in čútiti se - 1. imeti določeno osebno mnenje o svojem stanju, položaju: v lastni hiši se je čutil tujca; čuti se ponižanega, srečnega, užaljenega; čuti se še vedno mlado / ne čuti se krivega ne priznava krivde
- 2. imeti, šteti se za kaj: čuti se aristokrata; čuti se komunista / čutil se je boljšega od drugih; čutila se je dolžno, da pomaga; ne čutimo se poklicane, da bi sodili o tem
● čutila sta se eno bila sta zelo velika prijatelja
čutèč -éča -e: čuteč, da je vse zaman, si je nehal prizadevati; socialno čuteč človek; nežno čuteče dekle; ima čuteče srce
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
čútje2 -a s (ȗ) zastar. čustvo, občutek: odkrila mu je svoja čutja;
domoljubno čutje;
ne more se znebiti zoprnega čutja, da ni dobrodošel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
čútnosten -tna -o prid. (ū) knjiž., redko čuten1: slutil je, da je zelo čutnostna / čutnosten obraz
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
čuvár -ja m (á) kdor si prizadeva, da se kaj ohrani: razjezili so čuvarje morale in pravovernosti;
lastil si je vlogo čuvarja javnega reda / ta organizacija je čuvar pridobitev revolucije
♦ film. čuvar kamere kdor skrbi za pravilno delovanje in vzdrževanje kamere med snemanjem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
čuvaríca -e ž (í) ženska, ki si prizadeva, da se kaj ohrani: čuvarica ognja v templju / babica je bila čuvarica družinskega ugleda / pri mrliču je ostala samo stara čuvarica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
čuvárka -e ž (á) ženska, ki si prizadeva, da se kaj ohrani: čuvarka ognja v templju / vneta čuvarka tradicije / nanj je pazila kot budna čuvarka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
čúvati -am nedov. (ū) - 1. prizadevati si, skrbeti, da se odvrne nevarnost od česa: pes čuva hišo; čuvati gozd pred požarom; čuva jo ko punčico svojega očesa
// imeti v oskrbi, varstvu: pastir čuva čredo; čuvati avtomobile na parkirnem prostoru; čuvati sosedovega otroka - 2. prizadevati si, da se kaj ohrani: čuvati obleko / čuvati javni red, samostojnost
- 3. zastar. posvečati čemu vso skrb; bedeti: kapitan čuva nad usodo ladje
čúvati se paziti se, izogibati se: čuvati se psa / čuvati se prenagljenosti
čúvan -a -o: skrbno čuvana skrivnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
čvekáti -ám nedov. (á ȃ) - 1. slabš. vsebinsko prazno, nespametno govoriti: nehaj že čvekati; ni znal drugega kakor čvekati
// govoriti, pripovedovati: kaj čvekaš neumnosti; vedno je čvekal, da bo vse skupaj pustil in odšel; drzne si čvekati o privatnih stvareh / samo čveka, pa nič ne naredi - 2. redko dajati cmokanju podobne glasove; cmokati: pod nogami ji je čvekalo blato
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
da vez. - 1. v pripovednih odvisnih stavkih za uvajanje stavka, ki dopolnjuje nadrednega
- a) glede na osebek: prav je, da si prišel; škoda, da zapraviš toliko časa
- b) glede na prilastek: nima navade, da bi se pritoževal; ni dvoma, da imaš prav; rada ga ima neglede na to, da je včasih poreden / publ. dejstvo, da je proizvodnja padla, kaže na resen položaj v tovarni
- c) glede na predmet: bojim se, da je prepozno; omogočila mu je, da je končal študij; že vidim, da nimam sreče; pravim, da ga sploh ne poznam / z velelnim ali želelnim naklonom: saj sem ti rekel, da rajši počakaj; prosi, (da) naj mu dajo mir / raba peša, v vprašalnih odvisnih stavkih vsakega je vprašal, kaj da je in kam da gre
// navadno z veznikom ali prislovom za uvajanje subjektivno podanega govora ali misli: odsvetoval je pot skozi gozd, češ da ni varno; posojilo da vrne v kratkem, pravi, zdaj pa da še ne more, ker da premalo zasluži; napadli so tudi radio, ki da oddaja dekadentno glasbo
- 2. v vzročnih odvisnih stavkih, za glagoli čustvovanja za izražanje dejstva, da je vsebina odvisnega stavka vzrok dogajanju v nadrednem: kesa se, da je tako ravnal; žal mu je, da se je spozabil
- 3. v namernih odvisnih stavkih, včasih v zvezi z zato za izražanje namena, ki ga ima dejanje nadrednega stavka: dala je otroku igračo, da bi ne jokal; sedel je, (zato) da bi se odpočil; prišel sem, da se pritožim; povedal sem ti zato, da se boš vedel ravnati
// s preteklim ali nedovršnim sedanjim časom za izražanje doseženega namena: ima delavce, da mu kopljejo temelje; najel je domačine, da so mu nosili živila - 4. v načinovnih odvisnih stavkih, navadno z nikalnico za izražanje načina, kako poteka dejanje nadrednega stavka: nihče ga ne omeni, da se ne bi zraven nasmehnil; planeš v sobo, ne da bi potrkal / pomagaj rajši, namesto da gledaš; pol ure jima je minilo, da nista vedela kdaj
- 5. v primerjalnih odvisnih stavkih, v zvezi s kakor, kot, ko za izražanje primerjave z dejanjem v nadrednem stavku: smeje se, kakor da se ni nič zgodilo / prime za kljuko, kot (da) bi hotel iti; noge ko da niso njegove
- 6. v posledičnih odvisnih stavkih, včasih v zvezi s tako, toliko za izražanje posledice, ki jo ima dejanje nadrednega stavka: menda sem se ti kaj zameril, da greš brez pozdrava mimo; zavriskal je, da je odmevalo od bregov; tako ga je udaril, da se je kar opotekel; toliko se je učil, da je zbolel / ekspr.: opekel se boš, da bo joj; v hribih je snega, da je kaj
- 7. knjiž., v pogojnih odvisnih stavkih za izražanje pogoja, s katerim se uresniči dejanje nadrednega stavka; če bi: vse bi bilo lahko drugače, da nisem bila tako lahkomiselna / star., s pogojnim naklonom vse bi zapravil, da mu ne bi branila žena
- 8. knjiž., redko, v dopustnih odvisnih stavkih, včasih okrepljen za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči; čeprav: trepeče, da sam ne ve zakaj
- 9. raba peša, v časovnih odvisnih stavkih za izražanje, v kakšnem časovnem zaporedju sta dejanji nadrednega in odvisnega stavka: počakal sem, da se je odkašljal; gledala je za njim, da je izginil med drevjem dokler ni izginil
// minila so leta, da nisem bil doma (od)kar
// ne bo dolgo, da bomo pod svojo streho ko bomo - 10. nav. elipt., ekspr. za izražanje
- a) ukaza, želje: da mi pri priči izgineš; da ste mi zdravi / da bi te strela
- b) ugibanja, domneve: pa ne, da si bolan; fant, čigav si? Da nisi Jerajev
- c) začudenja, ogorčenja: da te vendar, kako si nališpana; pa ta da bi nas učil; da te ni sram; pa ti da greš in me pustiš na cedilu
- č) poudarjanja, pojasnjevanja: ne maram zanj, da boš vedel; da smo si na jasnem: tega ne trpim več; da ne pozabim, pošta je zate
- d) stopnjevanja z dodatno trditvijo: živela sta zadovoljno, da ne rečem srečno; nad tem so se zgražali celo prijatelji, da ne govorim o sovražnikih
- 11. v zvezi z le, samo za omejevanje prej povedanega: tudi v naših tovarnah imamo iznajditelje, le da premalo; takoj pridem, samo da se oblečem
- 12. z oslabljenim pomenom, s prislovom za poudarjanje: baje da pride; odzdravlja milostno, komaj da skloni glavo; nemara da ga ne bo
● kako da si to naredil? zakaj; zastar. »kaj meniš, da je hudobija v krvi?« »To je da!« vpije Krjavelj (J. Jurčič) seveda; pog. če mi je všeč? Pa ja da seveda; ekspr. si zadovoljen? Kako da ne da, seveda; pog. če se je vrnil? Ne da bi jaz vedel mogoče, ne vem; ekspr. o tem ni da bi govoril ni potrebno, ni vredno govoriti; star. žanjejo ves dan, dokler da zaide sonce dokler ne; elipt. predsednik težko da pride na sejo verjetno ne pride; pog. vino je toliko da ne zastonj skoraj zastonj; pog. toliko da je spregovoril, že so udarili po njem komaj je spregovoril; pog. pri nas je ostal vem da dve uri gotovo; vsaj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dà prisl. (ȁ) knjiž. - 1. izraža pritrjevanje, ant. ne: »Si pripravljen?« »Da.« / na trkanje se oglasi iz sobe: da! naprej!
● ni rekel ne da ne ne ni povedal svoje odločitve; sprašujete, ali se strinjam: da in ne delno se strinjam, delno pa ne - 2. izraža podkrepitev trditve: da, tako je bilo; gledam te, da, pa te komaj spoznam; da, da, pa pojdimo; pomirila se je, da, celo smeje se že; grem zraven, to da, ne bom pa igral
- 3. izraža domislek: ah da, zdaj se spomnim
- 4. izraža obotavljanje, pomislek: da, kje sem že to zvedel? no, da, pa pridi jutri; sam.: odgovarja samo z da in ne; to je njegov odločni da
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
da cápo [dakapo] prisl. (ȃ) muz., označba za ponovitev (začetnega) dela skladbe od začetka: igrati da capo;
neskl. pril.: da capo arija arija s ponovitvijo prvega dela
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dàj -te in dájte medm. (ȁ, ȃ) - 1. izraža ukaz, spodbudo: daj, vstani; daj no, pomagaj mi; dajmo, dajmo, ne tako počasi; le dajte, povejte po pravici
- 2. izraža začudenje, zavrnitev: daj, daj, kaj boš prosil! daj no, da se bo poročila? dajte no, dajte, saj niste stari; prim. dati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dajálec -lca [u̯c] m (ȃ) kdor kaj da, daje: dajalec krvi;
pogodba med dajalcem štipendije in štipendistom / dajalec prenočišč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dajátev -tve ž (ȃ) kar se obvezno da, daje v denarju ali naturalijah: plačevati dajatve;
denarna dajatev;
davčne, fevdalne, javne, vojne dajatve;
davki in druge dajatve;
dajatve v naturalijah;
znižanje dajatev;
pren. mladinske igre so njegova najtrajnejša dajatev našemu gledališču
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dajáti dájem, tudi dájati in dajáti -em, stil. dajáti -èm nedov., dajàj dajájte tudi dájaj dájajte; dajál tudi dájal (á á; á á á; á ȅ) - 1. delati, da prehaja kaj k drugemu: denar za kino mu je dajal oče / dajati jesti, piti / dekla je dajala svinjam krmila svinje
// dajal mu je nove in nove naloge / dajati na kredit, star. na kredo prodajati; dajati na upanje; hišo dajejo v najem / pog. zakaj mi to daješ nazaj vračaš
// podarjati, poklanjati: dajati za spomin / dajati darove, miloščino
// delati, da prehaja kaj drugemu v uporabo: ne dajaj knjig, peresa drugim
// delati, da lahko kdo kaj dela, s čim razpolaga: dajejo jim na izbiro / otrokom dajejo čudna imena - 2. delati, da česa, kar je kdo prej imel, nima več: vse življenje moram samo dajati; krvodajalci dajejo kri
- 3. delati, ustvarjati čemu kako lastnost: obleka ji daje gosposkost / delo daje zadovoljstvo
- 4. s širokim pomenskim obsegom delati, da prihaja kaj kam z določenim namenom
- a) s prislovnim določilom: otroke so dajali v šole / založba daje na trg cenene knjige / ker so bili revni, so dajali otroke za pastirje in dekle
- b) z namenilnikom: obleke je dajala delat boljšim šiviljam; otroke so dajali študirat pošiljali
// z nedoločnikom delati, povzročati, da se s čim kaj dogaja: to mi daje misliti / na nastopih se je dajal slaviti
- 5. pog. plačevati: dajal je za pijačo, za vino / koliko ti je kupec dajal za avto? je bil pripravljen plačati, je ponujal
- 6. ustvarjati kaj kot rezultat svoje sposobnosti, dejavnosti: krave mu dajejo malo mleka; plantažni nasad bo dajal sto vagonov jabolk; ovca daje volno / drevo daje vrtu senco; zvezde so dajale bledo svetlobo / pog. kinematograf daje štiri predstave na dan; kaj dajejo danes v gledališču / pog. preživlja se s tem, da daje ure iz matematike poučuje izven šole, inštruira
// pohištvo daje sobi poseben pečat, ton; dajati povod, upanje, videz, vtis, zgled
// povzročati, da kdo kaj dobi, ima: dajati potuho, pravico, priložnost; šola daje izobrazbo izobražuje - 7. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: dajati bolnikom injekcije; dajati nauke, odgovore; dajati pohujšanje pohujševati; dajati pomoč pomagati; dajati ukaze ukazovati; star. dajati hvalo
- 8. delati, da prihaja kaj na določeno mesto: dajati obleke v omaro; ves čas je dajal drva na ogenj
- 9. navadno z nikalnico delati, da se kaj more goditi: skrbi mu ne dajejo spati; tega mi duša, srce, vest ne daje
- 10. ekspr., v zvezi z na prisojati komu vrednote; ceniti: vsak, kdor kaj daje nase, bo prišel
- 11. nav. 3. os., pog., ekspr. povzročati bolečine; boleti: želodec ga daje / mrzlica, naduha, revmatizem jo daje; hoja v hrib me je dajala / brezoseb.: v križu me daje; spet me daje, je zastokal / bolečine so ga dajale / lakota jih daje
● ekspr. v pesmih daje duška svoji žalosti sproščeno izraža svojo žalost; daje se samo tistemu, ki ji je všeč ima ljubezenske, spolne odnose z njim; daje prednost udobni obleki pred lepo obleko raje se odloča za udobno obleko kot za lepo obleko; to nerad dajem iz rok prepuščam v last drugemu, v vodstvo drugemu; pog. delavci dajejo vse od sebe, da bi delo končali do skrajnosti se trudijo; pog. v nič dajati omalovaževati, podcenjevati; pog. sosedom se v zobe daje povzroča, omogoča, da ga opravljajo; ekspr. z obema rokama daje je radodaren, velikodušen; ekspr. dajati si opraviti, opravka z vrtom ukvarjati se
dajáti se tudi dájati se ekspr. bojevati se, tepsti se: onstran meje se že dajejo; partizani se dajejo z Nemci; z noži sta se dajala
● šalj. dajal se je s pečenko in jo pridno zalival z vinom jo jedel
// v zvezi s s, z s težavo upirati se čemu: neusmiljeno se je dajal z zaspanostjo
// prepirati se: sinova se dajeta za dediščino
dajajóč -a -e: pel je, dajajoč si z roko takt pri vsaki besedi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dáleč prisl. (á) - 1. izraža veliko razdaljo, ant. blizu:
- a) pri mirovanju: postaja je daleč; najbolj daleč; daleč naokoli najbogatejši; knjigo drži daleč od sebe; daleč po svetu znan; ekspr. daleč daleč spredaj; kmetije so daleč vsaksebi; tam daleč za drevjem; vidi le na daleč / ne daleč od hiše nedaleč; od daleč gledati, pozdravljati oddaleč
// po mišljenju sva si daleč narazen; biti daleč od družbenega dogajanja, od resnice; v tehniki so daleč pred nami; ostal je daleč za časom - b) pri premikanju: domov nima daleč; nocoj ne prideš daleč; premakniti mejo daleč naprej; spremil ga je daleč iz mesta; prevažati blago na daleč / od daleč se ga bom ognil oddaleč
// izraža razdaljo sploh: izmeril je, kako daleč je skočil; do vode je uro daleč; kakor daleč seže oko, je sama ravnina; on stanuje bolj daleč kot jaz
- 2. izraža veliko časovno oddaljenost: konec leta je še daleč; daleč nazaj najpomembnejši dogodek; pameten je in vidi daleč vnaprej, v prihodnji razvoj
- 3. ekspr. izraža veliko mero: daleč presega vrstnike; tako daleč se spozabi, da ga udari / daleč močnejši nasprotnik; daleč najhitrejši; cena je daleč previsoka
● z zidavo hiše so že daleč precej hiše so že sezidali; brez znanja ne prideš daleč ne boš imel uspehov; iron. daleč si prišel moralno, gospodarsko si zelo propadel; pripravila ga je celo tako daleč, da se je smejal dosegla je; ekspr. daleč sem od tega, da bi vse zanikal nikakor nočem vsega zanikati; ekspr. še (od) daleč mu ni podoben sploh ne; preg. jabolko ne pade daleč od drevesa otrok je tak kot starši; preg. počasi se daleč pride premišljena vztrajnost je koristnejša kot naglica; prim. dalj, dalje, dlje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dáljen -jna -o prid. (ā) - 1. krajevno zelo oddaljen, ant. bližnji: neznani daljni kraji; daljne dežele, gore, zemlje; daljne zvezde / Daljni vzhod
// ki prihaja od daleč: daljni romarji so prišli prvi / daljni glas, odmev
// časovno zelo oddaljen: daljni časi; spomin na daljno mladost; daljna preteklost, prihodnost - 2. ki sega, se razprostira v daljavo: pripraviti se na daljno pot; daljno obzorje / daljna prostranstva; pesn. daljne dalje
- 3. ki ni zelo soroden, povezan s kom: daljni sorodnik; bili so samo daljni znanci / bil je daljen in tuj taki miselnosti; slika je daljna njegovemu srcu / knjiž. nasmeh je bil ljubezniv, čeprav nekam daljen; sam.: spomin na nekaj daljnega
♦ ped. od bližnjega k daljnemu načelo, da se pri pouku najprej obravnava snov, ki je učencu znana
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
daljnoglèd -éda m (ȅ ẹ́) optična priprava, ki navidezno približa predmet: pogledati skozi daljnogled;
gledati, opazovati z daljnogledom
♦ fiz. astronomski daljnogled za opazovanje zvezd, ki dá obrnjeno sliko; zrcalni daljnogled ki zbira žarke s konkavnim zrcalom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dán -a -o prid. (á) - 1. knjiž. na katerega se v obravnavanem primeru misli: izhlapevanje vode v danem času; v danem položaju je vsak ravnal po svoje; znajti se v danih razmerah
● knjiž., ekspr. gleda na stvari, kot da so dane enkrat za vselej dokončno določene, nespremenljive - 2. mat. za katerega je v podatku povedano, kolikšen je, kje je: iz danega polmera izračunati obseg in ploščino kroga; iz dane funkcije iskati novo funkcijo / dane točke krivulje; sam.: zadovoljiti se z danim; prim. dati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dánes [nəs] prisl. (á) - 1. pričujočega, sedanjega dne: danes je njegov god; danes je 4. julij; danes smo prvega (v mesecu); danes zjutraj, zvečer; danes ob 17. uri; do danes mi ni vrnil; od danes ne smeš sama ven; za danes se ni pripravil; za danes dovolj! pa naj bo za danes / pridi danes teden čez sedem dni, danes mesec čez trideset dni; danes teden je umrl
- 2. v sedanjem času, zdaj: ognjišča so danes že redka; še danes mu stvari niso jasne / star.: danes ta dan je to že zastarelo; še danes ta dan se ga spominjajo
● ekspr. saj nisem šele danes na svet prišel, da ti bom verjel nisem tako neizkušen, naiven; ekspr. znebil bi se ga rajši danes kakor jutri čimprej; knjiž. danes ali jutri bo to odveč prav kmalu; ekspr. tak je: danes tukaj, jutri tam brez obstanka v istem kraju; ekspr. njegova služba je od danes do jutri nestalna, nezanesljiva; knjiž. sloves tega dela ni od danes ali včeraj je že dolgotrajen; ekspr. težav ne premagaš od danes do jutri kmalu, hitro; ekspr. živel je od danes do jutri ne da bi mislil na prihodnost; v slabem, negotovem materialnem položaju; preg. kar danes lahko storiš, ne odlašaj na jutri; preg. danes meni, jutri tebi nesreča, smrt lahko vsakogar doleti; sam.: Danes in jutri bosta skoro včeraj (O. Župančič)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
daníti se -ím se nedov. (ī í) nav. 3. os. - 1. brezoseb. prehajati iz noči v dan: dani se; vstal je, ko se je začelo daniti; pren. v vsej Evropi se je v tistih letih danilo
- 2. redko prihajati do spoznanja česa: začelo se mi je daniti, da sem osovražen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
darítven -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na daritev: daritveni obred;
daritvena žival / daritvena pogodba darilna
● knjiž., ekspr. v tej aferi je bil on daritveno jagnje njegovi sodelavci so dopustili, da je on sam nosil posledice za skupno krivdo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dáti dám dov., 2. mn. dáste, 3. mn. stil. dadó, dadé; dál (á) - 1. napraviti, da preide kaj k drugemu: dati komu knjigo, kos kruha, rožo; dati sinu denar za kino; daj sem tisto knjigo / dati komu kosilo, jesti, piti / dati posestvo sinu / dati komu kaj na posodo, v dar, v last, v najem, v zakup; dati za doto; zastonj dati / višji organi so dali nižjim navodila za delo / pog.: za koliko daš fotografski aparat? dajte mi tri kile fižola prodajte
// pog. nazaj dati vrniti
// podariti, pokloniti: tega ni treba plačati, ampak ti kar dam; dati za rojstni dan, za spomin; ekspr. dela se revnega, da bi mu človek dinar dal dela se zelo revnega
// narava mu je dala telesno moč / dati vbogajme
// napraviti, da preide kaj drugemu v uporabo: dati komu stanovanje za nekaj mesecev; dati popotniku zavetje / daj svinčnik, da se podpišem
// napraviti, da lahko kdo kaj dela, s čim razpolaga: predsednik je dal besedo diskutantu; dati komu čas za premislek / dati na izbiro, na razpolago; dati na vpogled / dati komu časten naslov; dati otroku ime / pog. dajte mi potrdilo, da sem vam plačal izdajte, sestavite
// kakšno zdravilo ti je dal zdravnik? predpisal - 2. napraviti, da česa, kar je kdo prej imel, nima več: kar smo imeli, smo dali; dati svoj delež za kaj; mnogo krvodajalcev je dalo kri / ekspr. dati glavo, življenje / kot podkrepitev glavo dam, da je tako / krava ne da mleka zadržuje mleko pri molži
- 3. narediti, ustvariti čemu kako lastnost: dati besedi nov pomen; dati čemu dokončno, ustaljeno obliko, ustrezne razsežnosti / uspeh mu je dal novega poguma
- 4. s širokim pomenskim obsegom napraviti, da pride kaj kam z določenim namenom
- a) s prislovnim določilom: dati predlog na glasovanje; dati čevlje v popravilo; dati kaj v promet; dati osnutek zakona v javno razpravo; dati otroka v rejo; dal je sina v šolo / dati pismo na pošto; tovarna je dala na trg nov izdelek; dati denar v banko, pog. na knjižico; dati oglas v časopis; malo pšenice je dal v mlin / pog. na sodnijo ga bom dal vložil bom tožbo proti njemu
- b) z namenilnikom: dati delat obleko; dati meso prekajevat; dati sina učit poslati
// z nedoločnikom napraviti, povzročiti, da se s kom kaj zgodi: dati otroka ostriči; dati si napraviti obleko / dati se fotografirati, operirati, ostriči
- 5. pog. plačati: koliko si dal za avto? dati za mašo; dati na račun / dati komu denar na roko neposredno izplačati
// kot klic pri dražbi kdo da več? - 6. ustvariti kaj kot rezultat svoje sposobnosti, dejavnosti: nekatere rude dajo velik odstotek železa; polje je dalo obilen pridelek; konferenca je dala važne rezultate; mastna hrana da veliko kalorij / pog. gledališče je dalo dobro predstavo / dati odsekan, tleskajoč, zamolkel glas / dati dober, slab zgled; dati povod
// povzročiti, da kdo kaj dobi, ima: boljšega zaslužka mi ne dajo / dati možnost, pravico, priliko, priložnost / ekspr. letos je bog dal dobro letino / knjiž. usoda ne daj, da bi tako zgodaj umrl
// z združitvijo postati nova celota: ti podatki dajo visoko številko; račun da rezultat; pog. koliko dá to? znese
// zadnje vrstice posameznih kitic glose dajo zaključno misel - 7. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: dati brco, klofuto; dati garancijo, kazen, pobudo, pomoč, poudarek, prisego, priznanje, slabo oceno, slovo, soglasje, zagotovilo; dati svoj glas za odbornika; dati bolniku injekcijo; dati izjavo izjaviti; dati obljubo obljubiti; dati odgovor odgovoriti; dati odpoved odpovedati službo; dati komu poljub; dati transfuzijo krvi; dati znak, znamenje; dati komu dobro vzgojo; dati na posodo posoditi
// dati gol / ta vas je dala mnogo žrtev; publ. v delo so dali mnogo truda vložili
// ekspr. dati častno besedo zagotoviti, da je rečeno res; obljubiti, da bo obljubljeno storjeno - 8. napraviti, da pride kaj na določeno mesto: dati knjigo na mizo, obleko v omaro, robček na usta, roko okrog vratu; grižljaj se da naenkrat v usta / daj to proč / dati na seznam, v zapisnik; dati v oklepaj / pog. dati psa na verigo prikleniti
// pog. dati stroj narazen razstaviti ga (na dele)
// pog. prosim, dajte mi tovariša XY (k telefonu) pokličite ga k telefonu; uredite, omogočite, da bom telefonično govoril z njim - 9. navadno z nikalnico napraviti, da se kaj more goditi: ozke razmere mu ne dajo delovati; delo mu ne da počitka; skrbi mu ne dajo spati; zvedavost ji ni dala, da ne bi vprašala; tega si ne dam reči; ne da si dopovedati
- 10. nedov., ekspr., v zvezi z na prisojati komu vrednote; ceniti: sosed da veliko name, nase / veliko da na poštenost, prijateljstvo; jezi ga, da ne dajo na njegovo besedo / na to nič ne dam
- 11. z nedoločnikom ukazati, naročiti: dal je poklicati k sebi služabnike, prinesti jedi na mizo; župan je dal zapreti pretepače
// pog., v medmetni rabi, z nedoločnikom izraža omiljen ukaz, željo, spodbujanje: dajva kupiti liter vina; dajmo si ogledati še to oglejmo si; pog. dajte se pomakniti naprej pomaknite se
// kot poziv pri pitju dajmo ga! - 12. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom, v zvezi z bog izraža
- a) nejevoljo, nestrpnost: zakaj molčiš, bog te je dal
- b) upanje: če bog da, se bomo kmalu videli
- c) svarilo, prepoved: bog ne daj, da bi storil kaj takega
- č) najboljšo željo: bog daj srečo, zdravje; bog daj, da bi bilo res
- d) zlasti v kmečkem okolju pozdrav: dober dan, dober večer bog daj
● beseda je dala besedo razvil se je pogovor; nikomur ne da blizu je nedostopen; nikomur ne da dobre, lepe, prijazne besede je osoren; z nikomer ne govori; ekspr. dati duška svoji jezi, veselju sproščeno izraziti svojo jezo, veselje; ekspr. zanj ne dam roke v ogenj nisem prepričan, da je pošten, sposoben; knjiž. dala je življenje otroku rodila ga je; pog., ekspr. dali smo jim (jih) po grbi natepli smo jih; premagali smo jih; ekspr. ne dam se jim v roke ne pustim, da bi me ujeli, da bi o meni odločali; pog. dal se je ljudem v zobe povzročil, omogočil, da ga opravljajo; pog. dal mi je čutiti, razumeti, vedeti, da me ne mara očitno, v neprimerni obliki mi je to pokazal; pog., ekspr. daj mu eno okrog ušes, za uho, po nosu udari ga; ekspr. ne da si dvakrat reči napravi brez obotavljanja; pog., ekspr. ženske so si dale opraviti okoli dojenčka so se ukvarjale z njim; ekspr. ti bom že dal! kaznoval te bom; tepen boš; ekspr. (jaz) ti bom dal popra, vetra nabil te bom; napravil ti bom kaj neprijetnega; ekspr. dušo bi dala zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi; na vsak način si ga želi pridobiti; dal je sosedu hčer (v zakon, za ženo) privolil je v poroko z njim; žarg., šport. dati glavico odbiti, zbiti žogo z glavo; pog. dati komu košarico zavrniti njegovo ponudbo za ples; zavrniti ponudbo; ekspr. daj mi mir ne moti me, ne nadleguj me; dal je prednost karieri pred znanstvenim delom raje se je odločil za kariero kot za znanstveno delo; knjiž. dal ji je prstan zaročil se je z njo; dal mi je proste roke dovolil mi je, da ravnam po svojem preudarku; dati komu roko prijeti koga za dlan desnice, zlasti v znamenje pozdrava, prijateljskega odnosa; ekspr. dati komu srce čustveno, zlasti ljubezensko se navezati na koga; pog. dajte, da si vas ogledam dovolite; pog. dati čez izbruhati, izbruhniti; pog. sinu posestvo čez dati izročiti, prepisati; ni mi dal do besede ni mi pustil govoriti; ekspr. dati vajeti iz rok nehati opravljati vodilno delo; pog. dati vse iz sebe, od sebe do skrajnosti se potruditi; pog., ekspr. niti besede ni dal od sebe prav ničesar ni rekel; ekspr. ni dal glasu od sebe ni spregovoril; se ni javil, ni pisal; pog. ta pa ne da do sebe, k sebi vztraja pri svojem; je nedostopen; ekspr. veliko da na obleko posveča veliko pozornost in skrb oblačenju; pripisuje veliko pomembnost oblačenju; pog. dal je nov sod na pipo začel je točiti pijačo iz novega soda; pog. od plače lahko še kaj na stran da prihrani; star. knjigo na svetlo dati izdati, objaviti; dati na znanje sporočiti, pojasniti; pog., ekspr. dali smo ga na zob pili smo alkoholno pijačo; ekspr. tatove so dali pod ključ zaprli so jih v ječo; pog., ekspr. dati (jih) komu pod nos zavrniti koga, spraviti ga v zadrego zaradi njegove napake; pog. dali so ga v časopis pisali so o njem v časopisu; ekspr. v koš te dam, kadar hočem premagam te, boljši sem kot ti; pog. dati komu posestvo v roke prepustiti mu ga v upravljanje; ekspr. nima kaj v usta dati reven je; strada; pog. dati za liter, za pijačo plačati pijačo v kaki druščini; pog. gledala ga je, a ni vedela, kam bi ga dala ni se mogla spomniti, kdo je; ekspr. ne ve, kam bi se dal od dolgega časa kaj bi počel; ne vem, koliko (let) bi ti dal po tvojem videzu ne morem sklepati, koliko si star; pog. prav ti dam soglašam s teboj; nižje pog. med vojno je veliko skozi dal pretrpel; pel je, kar mu je duša dala z vsemi močmi; teci, kar ti noge dajo kolikor hitro moreš; obljubiti in dati je dvoje obljubiti je lahko, obljubo izpolniti težje; preg. čič ne da nič, stalo pa malo počivanje, brezdelje ne prinaša koristi, premoženja; preg. dvakrat da, kdor hitro da hitra pomoč je največ vredna
♦ rel. dati odvezo; šah. dati mat
dáti se - 1. z nedoločnikom izraža
- a) osebkovo dopustitev, dovolitev, da se z njim kaj zgodi: dati se motiti, odpraviti, potolažiti, pregovoriti, preprositi; daj se prepričati / pog. daj se kaj videti pridi (na obisk)
// ekspr. ni se jim dal kar tako; ekspr. ne dajte se - b) možnost, da se z osebkom kaj zgodi: to se ne da brati; snov se da cediti; stvar bi se dala bolje urediti, s pridom uporabiti; vrata se ne dajo zapreti / brezoseb.: ne da se povedati z besedami; nič se ne da opraviti, spremeniti; z njo se ne da živeti; ekspr. o tem bi se dalo (še) govoriti ni še vse razčiščeno; ne mislijo vsi tako; ne da se mu pomagati ni mu mogoče
- 2. s smiselnim osebkom v dajalniku izraža pripravljenost koga za kako dejanje: ne da se mu delati; pridi, če se ti da / elipt. ne da se mi v kino
- 3. v prislovni rabi, v zvezi kar se da izraža zelo visoko stopnjo: kar se da srečni smo; kar se le da natančno poglej; teci, kar se le (najbolj) da kolikor moreš; kar se da hitro, lep karseda
dán -a -o: ne jemlji nazaj dane stvari; to ni bilo dano iz prijaznosti; to je bilo dano vam v varstvo; na dano znamenje so začeli teči / knjiž.: tolikšna sreča mi ni bila dana; ni mi bilo dano, da bi ga spoznal; ni mi bilo dano tako lepo peti ne morem, ne znam; vsakomur je dano na voljo, kam pojde / star., pri datiranju dano v Ljubljani, dne 23. novembra 1866; prim. daj, dan prid.
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dávek -vka m (á) - 1. splošna dajatev za kritje skupnih izdatkov javne uprave: izterjati, odmeriti, odpraviti davek; plačati, utajiti davke; pobirati, znižati davke; naložiti davke; občinski davek / prometni, vinski, zemljiški davek; davek od dohodka, od prometa; davek na dohodek, na promet; odmera, znižanje davka; biti prost davka; imeti sto tisoč dinarjev davka
♦ jur. direktni ali neposredni davek od dohodkov in premoženja; indirektni ali posredni davek ki ga plača potrošnik ob nakupu blaga - 2. ekspr. kar kdo stori, dá kot svoj delež za izpolnitev obveznosti: naši narodi so plačali svoj davek v krvi; pesnikov davek literarni modi / dolgo so plačevali davek zaostalosti trpeli posledice zaostalosti
● Turki so pobirali krvni davek jemali s seboj dečke iz osvojenih dežel; publ. krvni davek izgubljena življenja, navadno v vojni, v prometnih nesrečah
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
davílen -lna -o prid. (ȋ) ki davi: davilni krči
♦ zgod. davilna hruška srednjeveška mučilna priprava, ki se da obsojencu v usta, da mu ovira dihanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dáviti -im nedov., tudi davíla (á ā) s stiskanjem grla oteževati, onemogočati dihanje: zgrabil ga je za vrat in ga davil;
zanka ga je davila za grlo / jok, kašelj ga je davil; brezoseb. davilo jo je v grlu; pren. jeza, skrb, strah davi // moriti s stiskanjem grla: dihur davi kokoši; mačka davi miši; pren. glad, kuga davi ljudi
● ekspr. izgubila sem se, je davila skozi jok jecljaje, pretrgano govoriladáviti se - 1. težko požirati, kar je obtičalo v grlu: pes se davi s kostjo / ekspr. otrok se davi z močnikom ga nerad, posili jé, požira
● ekspr. krčevito se je davila z besedami težko, pretrgano je izgovarjala besede - 2. imeti močne krče v grlu kot pri bruhanju: davil se je, a ni mogel bruhati; kar davil se je od smeha
davèč -éča -e: daveč občutek tesnobe; na grlu je čutil daveče prste
dávljen -a -o: ugotovili so, da je bila žrtev tudi davljena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
debáta -e ž (ȃ) izmenjava mnenj, navadno v razgovoru, razpravljanje: sprožiti, začeti debato;
poseči v debato;
vnela se je burna debata;
ostra, živahna, žolčna debata
● ekspr. njegova umetnost je izven vsake debate nesporno dobra; ekspr. tako bo, kot pravim, in konec debate nočem, ne dovolim, da bi še govorili o stvari
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
debatírati -am nedov. (ȋ) izmenjavati mnenja, navadno v razgovoru, razpravljati: debatirati o literaturi;
vneto sta nekaj debatirala;
z njim se ne da debatirati
● ekspr. o vrednosti drame bi se dalo debatirati vprašanje vrednosti drame še ni razčiščeno; drama (najbrž, verjetno) ni dobra
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
debirokratizírati -am nedov. in dov. (ȋ) odpravljati, opuščati birokratizem: čas je, da začnemo debirokratizirati zdravstveno delo;
debirokratizirati gospodarsko upravljanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
déčica -e ž (ẹ̑) manjšalnica od deca: dečica nosi zrnja ptičkam / dečici dajte, da ne bodo stradali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dedljív -a -o prid. (ī í) ki se da dedovati: dedljiva pravica / dedljiva bolezen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dédnost -i ž (ẹ̄) - 1. biol. lastnost organizmov, da se njihove lastnosti prenašajo na potomce: pravila dednosti; nauk o dednosti / naturalisti so skušali dokazati teorijo dednosti
- 2. dejstvo, da se kaj deduje: dednost prestola
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
defetišizácija -e ž (á) knjiž. odstranitev videza, da ima kaj posebno moč, vrednost: defetišizacija nacionalne ekonomije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
defetišizírati -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. odstraniti videz, da ima kaj posebno moč, vrednost: defetišizirati preživele politične dogme
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
defetízem -zma m (ī) mnenje, prepričanje, da je kako (pomembno) delo, prizadevanje brezuspešno, malodušje: to ni več skepticizem, ampak defetizem;
širiti med ljudmi defetizem;
moreč defetizem;
pojavi defetizma med vojaki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
deficitárnost -i ž (ȃ) publ. dejstvo, da je kaj deficitarno, pomanjkanje: deficitarnost nekaterih materialov;
deficitarnost surovin / deficitarnost kadrov / deficitarnost nekaterih zemljepisnih področij
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
definitíven -vna -o prid. (ȋ) ki se ne da spremeniti; dokončen: definitivna odločitev, rešitev;
ocene so že definitivne;
definitivno besedilo zakona
♦ jur. definitivni uradniki nekdaj stalno, redno nameščeni uradnikidefinitívno prisl.: definitivno se odreči nečemu; biti definitivno sprejet v službo; sam.: ne morem povedati še nič definitivnega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
defravdírati -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. poneveriti: kdo bi si mislil, da bo ta človek defravdiral
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
déj1 -a m (ẹ̑) - 1. knjiž. dejanje, akt: to je ustvaril z enkratnim stvariteljskim dejem
- 2. filoz. kar povzroči, da kaka stvar je: dej stvari / čisti dej po tomistični filozofiji bog
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dejánski -a -o prid. (ȃ) ki v resnici je, obstaja: povrnili mu bodo samo dejanske izdatke;
dejanski položaj;
dejanska vrednost;
ugotoviti dejansko stanje / proletariat je dejanski voditelj naroda; podpora ne ustreza njihovim dejanskim potrebam
♦ ekon. dejanska cena cena, po kateri se blago prodaja; jur. dejanska razžalitevdejánsko prislov od dejanski: vse se je dejansko uresničilo; vprašanje je, če se bo to dejansko zgodilo
● v prepiru se ga je dejansko lotil ga je pretepel, udaril
// publ. poudarja trditev: podjetje je dejansko že osvojilo tuje tržišče; tako ravnanje dejansko samo škoduje; dejansko je anahronizem, da še tako ravnajo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dejáti1 déjem dov., tudi dém; 2. mn. déjete tudi déste, 3. mn. tudi dejó; déj in dèj; dejál (á ẹ̑) navadno kot deležnik na -l - 1. izraziti z besedami, reči: tako je dejal govornik v svojem govoru; dejala je, da pride jutri domov; saj ni tako hudo, je dejal nežno, priliznjeno; star. krasen dan, deje sam pri sebi reče, pravi
// po vsem tistem, kar smo dejali o njegovem delu, vidimo, koliko je storil povedali - 2. nedov. in dov. biti kakega mnenja; misliti, meniti: ljudje so dejali, da je prav ravnal; oče je dejal, da se je hči pomirila; starši so dejali, da se morajo otroci navaditi skromnosti / kaj boš dejala na to? kaj bi dejal, ko bi to vedel / o tebi smo dejali, da si lenuh in postopač
// z oslabljenim pomenom, v zvezi z bi izraža- a) omejitev na samo osebni odnos do česa: človek bi dejal, da to ni mogoče; dejal bi, da ni res, kar praviš; star. saj mu ni, da bi dejal, nič do žensk
- b) stopnjevanje z dodatno trditvijo: z dopusta sem se vrnil svež in spočit, dejal bi, prerojen
- 3. nedov. imenovati, reči: dejali so mu Peter; pri hiši se je dejalo pri Ribičevih
● nekaj mu je dejalo, da naj ostane čutil je, zdelo se mu je, da je prav, če ostane; če bi to storil, bi lahko kdo kaj dejal imel kako neugodno pripombo, mnenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dejáti2 déjem dov., tudi dém; 2. mn. déjete tudi déste, 3. mn. tudi dejó; déj in dèj; dejál (á ẹ̑) star., navadno kot deležnik na -l napraviti, da pride kaj na določeno mesto; dati, deti denem: očeta so dejali na mrtvaški oder;
dejala je otroka v posteljo / vola so dejali na raženj / kam se bodo vsi ti ljudje dejali; kam neki so se dejali? kam so šli; kje so
● dejati prašiča iz kože odstraniti zaklanemu prašiču kožo; ekspr. saj te ne bodo iz kože dejali nič hudega se ti ne bo zgodilo; star. dejali so ga ob glavo obglavili so ga; star. dejali so ga pod ključ zaprli so ga v ječo; ekspr. v koš sem ga dejal premagal sem ga, bil sem boljši kot on; star. nima kaj v usta dejati reven je; strada; sončni žarki dobro dejo prijajo, koristijo; dobro mu de, če ga hvalijo ugaja mu; star. dobro mu je dejalo, da so ga hvalili ugajalo mu je; pog. gledala ga je, a ni vedela, kam bi ga dejala ni se mogla spomniti, kdo je; nič ne dé nič hudega; vseeno je; ekspr. od zadrege ni vedela, kam bi se dejala kaj bi počela, kako bi se vedla
♦ rel. dejati v sveto olje podeliti zakrament maziljenjadeján -a -o star.: ob premoženje je bil dejan in izgnan iz dežele; truplo je bilo v grob dejano
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
déjstvo -a s (ẹ̑) kar dejansko obstaja ali se je dejansko zgodilo: dejstva pričajo proti njegovi trditvi;
izkrivljati, ponarejati dejstva;
upoštevali so samo dejstva;
seznaniti koga z dejstvi / ekspr. omejiti se na gola, suha dejstva; navajal je le že znana zgodovinska dejstva / publ., z oslabljenim pomenom: bolezen se je izredno hitro širila, to dejstvo je oviralo učinkovito zatiranje; dejstvo, da je proizvodnja padla, kaže na resen položaj v tovarni
♦ jur. pravno dejstvo dogodek, ki ima pravne posledice // navadno v zvezi z izvršen kar je odločeno, opravljeno: o tem ne moremo več razpravljati, to je že izvršeno dejstvo // ekspr., v povedni rabi izraža podkrepitev trditve: motite se, to je dejstvo; dejstvo je, da se nanj ne moremo zanesti
● zamisel je postala dejstvo se je uresničila; postaviti koga pred (izvršeno) dejstvo seznaniti ga s stvarmi, ko so že odločene, izvršene
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
deklamatóričen -čna -o prid. (ọ́) - 1. ki se da deklamirati: lahke in deklamatorične pesmi / deklamatorični slog deklamatorski
- 2. slabš. vznesen, a vsebinsko prazen: izumetničena deklamatorična proza
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
deklamírati -am nedov. (ȋ) - 1. umetniško podajati (pesniški) tekst na pamet: učenec je zelo lepo deklamiral; deklamirati pesem, verze; deklamirati na proslavi / ekspr. tako zna, da kar deklamira
- 2. slabš. vzneseno, a vsebinsko prazno govoriti: deklamirati o pravici
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
déklica -e ž (ẹ́) - 1. oseba ženskega spola do pubertete: v razredu so same deklice; zgubila se je štiriletna deklica; drobna deklica s črnimi kitkami; prostori, telovadba za deklice / ima dve lepi deklici majhni hčeri
// včeraj se je rodilo pet deklic in trije dečki - 2. ekspr. dekle: rad je dvoril prikupnim deklicam; odrasla je v lepo deklico / izbral si je že svojo deklico / morska deklica ženski podobno bajeslovno bitje, ki je od pasu navzdol riba
♦ etn. ajdovska deklica po ljudskem verovanju dekle, ki je bilo tako veliko, da je stalo z vsako nogo na drugem hribu in pralo v reki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
deklìč -íča m (ȉ í) ekspr. dekle: bila je tak deklič, da se je vsak rad ozrl za njo;
neugnan, živahen deklič / kot nagovor no, deklič, kam greš / take ni, kot je moj deklič
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
deklína -e ž (í) - 1. slabš. dorasla mlada ženska, ki še ni poročena; dekle: prizadeval si je spraviti deklino k pameti; le čakaj, deklina, to se ti bo še maščevalo
- 2. ekspr. krepko, postavno dekle: je taka deklina, da je vsakemu delu kos; zdrava kmečka deklina
- 3. nar. vzhodno dorasla mlada ženska, ki še ni poročena; dekle: zbrale so se dekline iz vse vasi
- 4. s prilastkom vlačuga, prostitutka: javne, pocestne, vojaške dekline
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dekrét -a m (ẹ̑) uradna listina, ki ureja službeno razmerje, odločba: zaprosil je za službo in kmalu dobil dekret;
izdati, podpisati dekret;
prejel sem dekret, da sem odpuščen iz službe;
nastavitveni, premestitveni dekret // odredba, ukaz: ustanoviti šolo z dekretom / ekspr. takega stanja ni mogoče odpraviti z dekretom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dekretíranje -a s (ȋ) glagolnik od dekretirati: mislil je, da lahko naloge reši le z dekretiranjem;
administrativno, birokratsko dekretiranje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
délati -am nedov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. zavestno uporabljati telesno ali duševno energijo za pridobivanje dobrin: delati in počivati; dela od jutra do večera; vse življenje je delal; cel dan je delal na polju, pri stroju, v pisarni; delati fizično, umsko; pridno, težko delati; na roko delati ročno; učiti otroka delati; dela kakor za stavo, ko mravlja, ko nor; dela kot črna živina / zelo je delal, da je naredil v tako kratkem času se je trudil
// navadno s prislovom opravljati delo na določenem področju: kulturno, politično delati / delati proti okupatorju; dela za narod; dela z mladino / dela pri društvu, v organizaciji / delati za odpravo zaostalosti, v korist človeštva
// navadno s prislovom izpolnjevati, opravljati kako nalogo: novi odbor slabo, uspešno dela; novi člani ne delajo tako, kot se je od njih pričakovalo; nekatere naše organizacije sploh ne delajo / pog.: avto mu dobro dela; vse naprave odlično delajo delujejo - 2. opravljati delo na kakem področju celotnega proizvajalnega procesa kot vir zaslužka: ugotoviti, koliko ljudi dela v industriji, kmetijstvu; dela v rudniku, v tovarni / dela pri črpalni napravi, pri odpremljanju blaga; dela v sprejemnem oddelku; dela kot skladiščnik / pog. nekateri otroci še hodijo v šolo, drugi pa že delajo so zaposleni; delati honorarno, priložnostno / v službi dela dopoldne in popoldne; dela osem ur dnevno
// imeti opravka s čim kot predmetom svoje zaposlitve, dela: delati s kemikalijami; knjižničarji delajo s knjigami / pog. nerad dela z ljudmi - 3. preh., s širokim pomenskim obsegom z delom omogočati nastajanje česa: delavci delajo malto; delati dopis sestavljati; delati nov most čez reko graditi; več strokovnjakov dela načrt za novo cesto; delati nalogo pisati; razstavo smo delali dva dni; začeli smo delati temelje stavbe; delati cesto s stroji; delati jamo z lopato; publ. dela na slovarju sestavlja, dela ga
// dal je delat plašč; vaša obleka se že dela / pri rezanju je delala velike kose
// proizvajati, izdelovati: tovarna dela le športne čevlje; delati električne aparate za izvoz; delati stroje / v Idriji delajo čipke; pozimi delajo drva; ekspr. delati verze / ona dela dobro pecivo
// pridobivati, napravljati: gumi delamo iz kavčuka; vino se dela iz grozdja - 4. preh. opravljati, izvrševati kako delo ali aktivnost sploh: zgodaj zjutraj raznaša časopise, to dela vsak dan; vse dela prizadevno, z veseljem / poglej, kaj delajo otroci na dvorišču; zmeraj kaj dela, da moti druge; klepeta s sosedi, to dela najraje / delati zla dejanja; delati dobro
// z oslabljenim pomenom, zlasti z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: delati čudeže; delati korake korakati; delati grehe grešiti; delati izpit, maturo; delati kompromise, napake; delati kupčije kupčevati; delati nemir; delati šale šaliti se; delati zločine - 5. biti dejavno udeležen pri nastajanju česa: tanke pete delajo jamice v parketu; veter dela valove; na tem mestu voda dela brzice / drevo dela senco; glivice delajo tanko prevleko na siru / rože delajo popke poganjajo; solata dela glave / glasove delamo z govorilnimi organi
// dajati čemu kako lastnost, značilnost: ta frizura jo dela mlajšo, kot je v resnici; neprestano deževje je delalo bivanje na morju manj prijetno; moderna dekoracija dela dvorano zanimivo; delati kaj toplo; delati kaj bolj lepo lepšati
// pog. alkohol ga dela čisto zmedenega / dela mu žalost, veselje; dela si iluzije, upe / otroci mu ne delajo časti - 6. s širokim pomenskim obsegom biti v delovnem stanju: prezračevalne naprave so delale neprestano; vsi motorji delajo so v pogonu; srce mu je začelo delati utripati, biti
// za stranke delamo od desete do dvanajste ure; pošta ne dela; uredništvo danes ne dela; skupščina med počitnicami ne dela ne zaseda; nekatere tovarne zaradi stavk ne delajo ne obratujejo
// pog. učinkovati, delovati: strup je začel hitro delati - 7. s prislovom kazati do česa določen odnos, ki se izraža zlasti v dejanjih: grdo dela s knjigami; rad bi videl, kako bo delal z njo; ne smemo tako delati z maternim jezikom; z njo dela kakor s cunjo / delaj, kot misliš, da je prav; zmeraj dela po vesti; delati v skladu s predpisi
● delati komu kratek čas kratkočasiti, zabavati ga; dela mu druščino, družbo je z njim, da ni sam; v tej stroki delamo prve korake smo se z njo šele začeli ukvarjati; krivica dela hudo kri razburja, draži, jezi; ekspr. kaj bi delal kisel obraz kazal nejevoljo; on dela razlike ne ravna z vsemi enako; žena mu dela scene javno kaže nejevoljo nanj, se netaktno vede; v tej stvari ti ne bomo delali sile te ne bomo izsiljevali; pog. to mi dela skomine vzbuja želje; ekspr. delati hud veter zaradi česa močno se razburjati, ostro ukrepati; bil je mož, ki je delal zgodovino je odločujoče posegal v zgodovino; delati moram še po urah po končanem delovnem času; popoldne ne mara delati po urah za plačilo, ki je odvisno od porabljenega časa; obleka dela človeka kdor se lepo, izbrano oblači, ima večji ugled, dela boljši vtis; pog. delati račun brez krčmarja ne upoštevati vseh okoliščin; pog. delati iz muhe slona močno pretiravati; preg. obljuba dela dolg kar se obljubi, se mora tudi izpolniti; preg. kdor ne dela, naj ne je; prilika dela tatu priložnosti se je težko ubraniti; vaja dela mojstra
♦ fiz. oddajnik dela s frekvenco 20,003 megahertza; les. les dela se krči in širi zaradi sušenja ali vpijanja vlage; šport. delati stojo stati na rokah
délati se - 1. biti v stanju nastajanja: bula se mu dela na vratu; ivje, led se dela; na cesti se delajo jame, razpoke / dela se velika škoda nastaja
// dan se dela dani se; mrak se dela mrači se; tema se dela temni se
// fant se dela se duševno in telesno pozitivno razvija - 2. kazati določeno stanje ali lastnost, ki v resnici ne obstaja: dela se bolnega tudi bolan; dela se gluhega, imenitnega, skromnega; pog. kaj se boš delal važnega, saj vemo, kako je s teboj; dela se junaka; dela se ji prijateljico; samo dela se, da spi; delal se je, kot da ni opazil
● pog. dela se norca iz njega ne upošteva, ne obravnava ga resno; se norčuje, šali; ekspr. ima toliko sadja, da se gnoj dela iz njega zelo veliko; tako je lačen, da se mu delajo pajčevine v želodcu zelo
deláje star.: zaprl je oči, delaje se, kakor da bi spal
delajóč -a -e star.: stopal je, delajoč dolge korake
délan -a -o: film je delan po znanem gledališkem delu; doma delano blago; delano vino umetno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
delávnica -e ž (ȃ) - 1. prostor, v katerem se kaj izdeluje ali popravlja: najeti delavnico; avtomehanična, čevljarska, mehanična, mizarska delavnica; gledališke delavnice delavnice, v katerih se izdeluje scenska in kostumska oprema; pren. pogled v duhovno delavnico slavnega filozofa; velikanska delavnica narave
- 2. obrat, manjše podjetje, ki kaj izdeluje ali popravlja: oženil se je in odprl delavnico; mnogo naših tovarn je zraslo iz obrtnih delavnic / dognano je, da so vse te slike delo iste slikarske, umetniške delavnice / prisilna delavnica nekdaj zavod, v katerega so sodišča po prestani kazni oddajala delomrzne kaznjence
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
délavski -a -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na delavce: delavske hiše;
delavska obleka / delavski razred; delavska stranka; delavske množice; boj za delavske pravice; delavsko gibanje; delavsko-kmečka oblast / delavska knjižica delovna knjižica; delavska univerza ustanova za dodatno splošno in strokovno izobraževanje delavcev // delavski svet samoupravni organ v gospodarski delovni organizaciji; delavsko samoupravljanje odločanje članov delovne skupnosti pri upravljanju gospodarske delovne organizacije // delavski zaupnik nekdaj oseba, ki so jo izbrali delavci, da bi zastopala njihove koristi pri lastniku proizvajalnih sredstev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
délež -a m (ẹ̑) - 1. kar ob delitvi česa odpade na posameznika: vsak bo dobil svoj delež; zahteval je svoj delež; delež od dobička / imeti delež po očetu; izplačal je bratu njegov delež del dediščine
// publ.: glavni delež celotnega uvoza odpade na naše podjetje; nositi delež odgovornosti del - 2. s čimer kdo sodeluje, pomaga pri skupnem prizadevanju: ugotoviti delež slovenske industrije v skupnem izvozu / list ima važen delež pri oblikovanju politične zavesti; tudi on je prispeval svoj delež k temu, da smo zmagali
● ekspr. pri dobičku je pograbil levji delež vzel si je največji del dobička; publ. levji delež k uspehu komedije je prispeval nosilec glavne vloge ima največ zaslug za uspeh; star. nesreča je bila njegov življenjski delež v življenju je bil vedno nesrečen
♦ ekon. delež znesek, s katerim je kdo udeležen pri glavnici kake gospodarske organizacije ali podjetja; jur. dedni delež ki pripada posameznemu dediču; nujni delež ki ga zakoniti dedič mora dobiti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
deléžen -žna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) - 1. v povedni rabi, navadno z rodilnikom ki kaj dobi, doživi: biti deležen pozornosti, sreče, sovraštva; v mladosti je bila deležna dobre vzgoje; ali bom tudi jaz česa, pog. kaj deležen? / publ. gostje so bili deležni toplega sprejema / bil je deležen dobička dobil je delež od dobička
- 2. zastar. udeležen, prisoten: povabi ljudi, da bodo deležni pri zabavi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
delílnik -a m (ȋ) strojn. naprava na obdelovalnem stroju, ki omogoča, da se obdelovani predmet poljubno zavrti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
delítev -tve ž (ȋ) - 1. glagolnik od deliti: delitev dohodka na posamezne sklade; delitev oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno oblast; delitev parcele na tri dele; delitev po delu; pravilnik o delitvi osebnih dohodkov / delitev hrane poplavljencem
♦ ekon. delitev dela delitev enotnega produkcijskega procesa na več ločenih procesov; mednarodna delitev dela specializacija posameznih narodnih gospodarstev na proizvajanje posameznih vrst blaga, ki jih na svetovnem trgu med seboj zamenjujejo - 2. biol. razmnoževanje organizmov z razpolovitvijo: podolžna, prečna delitev / delitev celice razpolovitev celice tako, da se najprej razpolovi jedro, nato pa ostali del
- 3. strojn. razdalja med ponavljajočimi se oblikami ali elementi na delih stroja: delitve pri zobniku niso enakomerne; utorska delitev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
delíti -ím nedov. (ī í) - 1. iz celote delati, napravljati dele: jarek deli njivo na dva dela; deliti na pet delov; zavesa deli sobo v dva prostora / dobiček sta pošteno delila / deliti ljudi na dobre in slabe
- 2. nav. ekspr. od večje količine dajati po delih: mati jim je delila orehe in hruške / deliti darove, miloščino; darežljivo deliti / učitelj je delil zaušnice; pren., nav., iron. deliti nauke; deliti ljudem pravico
- 3. navadno v zvezi z z ne imeti česa sam, ampak skupaj s kom: deliti sobo s prijateljem / z nikomer noče deliti oblasti, odgovornosti; prvo mesto si delita naš in avstrijski smučar / ekspr. delila je z možem veselje in žalost; deli usodo s svojimi tovariši, svojih tovarišev ima enako usodo
// dajati kaj od svojega: vsak grižljaj je delila z njim; kar je imel, je delil z reveži; vedno je našel koga, da je delil z njim - 4. biti, nahajati se vmes: Gibraltarski preliv deli Afriko od Pirenejskega polotoka; delilo ju je rešetkasto okno; pren. od tega dogodka nas deli skoraj osemdeset let; štel je dneve, ki ga še delijo od vrnitve domov ločijo
- 5. mat. delati računsko operacijo, pri kateri se ugotavlja, kolikokrat je deljenec večji od delitelja: deliti in množiti; deliti dvajset s pet
● publ. ne delim vašega mnenja nisem takega mnenja kot vi; ekspr. dêli in vladaj! vnašaj neslogo med ljudi, narode, da jim boš lažje gospodoval, vladal
♦ biol. celica se deli se razpolavlja tako, da se razpolovi najprej jedro, nato pa ostali del; lingv. deliti besedo prenesti del besede na koncu vrste v naslednjo
deljèn -êna -o: nosil je črno, deljeno brado; deljeni delovni čas delovni čas dopoldne in popoldne
● v pisarno sem stopil z deljenimi občutki različnimi, negotovimi; mnenja so deljena so različna, se ne skladajo
♦ mat. deset deljeno s pet je dve
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
deljív -a -o prid. (ī í) ki se da deliti: deljiva snov
♦ ekon. deljivi dohodek skupni viri prejemkov družbenopolitičnih skupnosti, ki se delijo po določenem ključu; mat. deljivo število število, ki se da brez ostanka deliti s kakim drugim številom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
delkrédere m neskl. (ẹ̑) ekon. jamstvo posrednika prodajalcu, da bo na kredit prodano blago plačano: dobiti delkredere;
nagrada za delkredere
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
délo -a s (ẹ́) - 1. zavestno uporabljanje telesne ali duševne energije za pridobivanje dobrin: ceniti, spoštovati delo; blaginja temelji na delu; rezultati, sadovi skupnega dela; plačilo po delu / fizično, umsko delo; kvalificirano, strokovno delo; plačano delo; prostovoljno delo / braniti, izogibati se dela; pripraviti se k delu; biti utrujen od dela; ekspr. vreči se na delo; ekspr. zagristi, zakopati se v delo; prizadeven, vztrajen pri delu; večkrat si oddahnem med delom; pretirano delo; delo od jutra do večera / mehanizirati delo; organizirati, voditi delo; pohiteti, prenehati, začeti z delom; zboljšati način dela / prva leta po 1945 družbenokoristno delo / praznik dela
// trud, napor: uspehi niso v sorazmerju z vloženim delom; ta reč bi zahtevala preveč dela; ekspr. škoda dela za to - 2. navadno s prilastkom delanje, vezano na določeno področje: pritegniti koga k delu proti okupatorju; vključil se je v delo za napredek; načrtno, večletno, vztrajno delo z mladino; pedagoško, politično delo; praznovali so štiridesetletnico njegovega umetniškega dela; delo pri društvu, v odboru / v članku je dobro prikazal njegovo pisateljsko delo; dobil je nagrado za svoje življenjsko delo
// to delanje za izpolnjevanje kake (skupne) naloge: oceniti delo komisije; spremljati delo skupščine; ovirati delo šole - 3. kar se uresničuje z delanjem: to delo dobro napreduje; vsega dela ne more opraviti sam; dal mu je najtežje delo; dela vsako delo, ki mu pride pod roko; izvršiti, končati, zaključiti kako delo; nujno, važno delo; loti se tudi umazanega, zahtevnega dela; svoje delo opravlja vzorno; ima dosti, preveč dela / mn.: gradbena, mizarska, obrtniška, tehniška, vzdrževalna dela; drobna dela opravila; hišna dela / nav., slabš. pravi, da ne bo delal hlapčevskih del del, ki so zanj ponižujoča; star. najeli so ga za hlapčevska dela dela na polju in pri živini
// to kot vir zaslužka: dati delo boljšemu ponudniku; podjetje je dobilo novo delo; prevzeti komu delo; biti preskrbljen z delom / delo na gradbišču so opravili v dogovorjenem roku / skleniti pogodbo o delu - 4. navadno s prilastkom kar je uresničeno z delanjem, zlasti na umetniškem področju: izdati pomembno delo; kritizira, ocenjuje dramska, pesniška dela; literarno delo; razstava del baročnih umetnikov / knjiž. človek umre, njegovo delo pa ostane
// s prilastkom izdelek, predmet glede na izdelovalca ali način izdelave: ti čevlji so industrijsko, ročno delo; stavba je baročno delo / ženska ročna dela ročno izdelane vezenine ali pletenine - 5. predmet, stvar, ki jo kdo izdeluje: delo ji je od razburjenja padlo iz rok; komaj je vzela delo v roke, ga je že zopet odložila
- 6. zaposlitev, služba: dobiti, iskati delo; biti brez dela; odpustiti koga z dela; sprejeti koga na delo; honorarno, priložnostno, sezonsko delo / dela prosti dnevi; izostanek od dela; nadurno delo ki presega delovno obveznost
// iti, voziti se na delo v kraj zaposlitve; biti na delu v tujini
// s prilastkom področje v okviru celotnega proizvajalnega procesa kot možnost zaposlitve: kmečko delo ga ne veseli; zanima se za delo v rudniku; opravlja delo pri stroju, v izvoznem oddelku - 7. redko dejanje: zagovarjal se bo za svoja dela; junaško, krvavo delo
- 8. fiz. premagovanje sile na določeni poti: delo, ki ga opravi stroj / enota za merjenje dela
● to delo ne more čakati je neodložljivo; propaganda je opravila svoje delo dosegla zaželeni učinek; knjiž. živi od dela svojih rok sam se preživlja; pog. ne prime za nobeno delo noče delati; sovražne sile so že na delu že delujejo; obleka je v delu se izdeluje, izgotavlja; ekspr. ne moti ga, je ves v delu zelo vneto dela; odšel je z doma v največjem delu v kmečkem okolju v času košnje in žetve; pri delu ga je čas prehitel dela ni utegnil dokončati; očetova smrt je njegovo delo on jo je povzročil; skrb za otroke je njeno delo naloga, dolžnost; delo hvali mojstra delavčeva strokovnost se sodi po kvaliteti njegovih izdelkov; preg. brez dela ni jela
♦ ekon. družbeno potrebno delo povprečen delovni čas za proizvodnjo določenega blaga; presežno delo delo, katerega produkti ne ostanejo delavcu; delitev dela delitev enotnega produkcijskega procesa na več ločenih procesov; družbena delitev dela specializacija posameznih gospodarskih enot na proizvajanje posameznih vrst blaga, ki jih med seboj zamenjujejo; mednarodna delitev dela specializacija posameznih narodnih gospodarstev na proizvajanje posameznih vrst blaga, ki jih na svetovnem trgu med seboj zamenjujejo; zal. izbrano delo po določenem kriteriju izbrana in v knjižni obliki izdana dela kakega avtorja; zbrano delo vsa dela kakega avtorja, izdana v knjižni obliki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
delodajálec -lca [u̯c in lc] m (ȃ) kdor najame drugega, da mu za plačilo opravlja delo: delodajalci so zavrnili zahteve delavcev;
pogodba med delodajalcem in delojemalcem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
deložírati -am dov. in nedov. (ȋ) prisilno izseliti koga iz stanovanjskih ali poslovnih prostorov: vse kaže, da jih bo treba deložirati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
demonízem -zma m (ī) - 1. knjiž. kar je demonsko: skrivnostni demonizem / erotični demonizem; nazor o demonizmu človeške volje
- 2. verovanje primitivnih ljudstev v demone: demonizem nekaterih ljudstev
♦ um. prizadevanje ob koncu 19. stoletja in v 20. stoletju likovno izraziti prepričanje nekaterih primitivnih ljudstev, da se v stvareh skrivajo demonske sile
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
demontážen -žna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na demontažo: ustaviti demontažna dela / demontažna skupina delavcev / demontažno pohištvo ki se da razstaviti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
denár -ja m (á) - 1. splošno veljavno plačilno sredstvo in merilo vrednosti: imeti, posoditi denar; vložiti denar v hranilnico; denarja je zmanjkalo; služiti, zaslužiti veliko denarja; ostal je brez denarja; igrati za denar; dobiti plačilo v denarju / denar priteka, se steka v blagajno; denar je pošel; na lahek način priti do denarja; ekspr. lahko bi zaslužil na kupe denarja; ima denarja kot toče, kot pečka zelo veliko
// ta denar je še v veljavi; država je zamenjala denar dala v obtok novo plačilno sredstvo; zamenjati denar v banki eno valuto za drugo; plačati z gotovim denarjem z gotovino; menjalnica denarja
// kovinski ali papirnati predmeti, ki se uporabljajo kot plačilno sredstvo: dal mu je ves denar, ki ga je imel pri sebi; skrbno je začel preštevati denar; denarnico ima polno denarja; ponarejen, srebrn denar; ekspr. cel šop denarja je držal v rokah / menjati, zmenjati denar bankovec, kovanec večje vrednosti v drobiž; droben denar drobiž
// kovinski, papirnati denar; poznam ga kot slab denar zelo dobro, zlasti po slabih lastnostih - 2. nav. ekspr., s prilastkom plačilo, znesek: dobiti za drag, velik denar; lepe denarje dobiva, pa vse zapravi; kupiti za majhen denar; tega ne prodam za noben denar
● ekspr. denar se je ne drži ne hrani ga; je zapravljiva; ekspr. denar mu ne gre rad iz rok skop je; ekspr. sto tisoč, to je že denar to je velika vsota denarja; to blago je vredno svojega denarja njegova cena ustreza vrednosti; iron. ta ti je svojega denarja vreden je slab, pokvarjen človek; ekspr. kaj mislijo, da denar po tleh pobiramo, da denar delamo da ga na zelo lahek način zaslužimo; ekspr. denar spravlja v nogavico ga hrani doma; varčuje; pog. knjiga gre v denar proda se dosti izvodov knjige; pog. spraviti v denar prodati; pog. nisem pri denarju nimam denarja; ekspr. to je zlatega denarja vreden delavec zelo dober, marljiv; pog., ekspr. denar na roko ali pa nič plačati takoj in v gotovini; preg. denar je sveta vladar za denar se vse dobi; preg. za malo denarja malo muzike za majhno plačilo se malo dobi
♦ ekon. aktivni denar; bančni denar bankovci emisijske banke in knjižni denar; knjižni denar imetje na bančnem računu, ki se uporablja kot plačilno sredstvo; kreditni denar državne in bančne zadolžnice, ki veljajo kot plačilno sredstvo; kupna moč denarja veljava denarja, izražena v količini blaga, ki se dobi za denarno enoto; obtok denarja krožno gibanje denarja med posameznimi sektorji narodnega gospodarstva; količina denarja, ki je v krožnem gibanju; vrednost denarja; fin. emisija denarja; razvrednotenje denarja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
denaturácija -e ž (á) - 1. kem. dodajanje primesi kakemu živilu, da postane za človeka neužitno: denaturacija sladkorja, špirita
- 2. knjiž. spreminjanje prvotne, naravne podobe: moderna civilizacija povzroča denaturacijo pokrajin
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
denuklearizírati -am dov. in nedov. (ȋ) skleniti, določiti, da na kakem področju ne bo atomskega orožja: denuklearizirati srednjo Evropodenuklearizíran -a -o: denuklearizirano področje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
deróčnost -i ž (ọ́) lastnost, značilnost deročega: deročnost reke je bila tolikšna, da niso mogli veslati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
desánt -a m (ā) prevoz vojaštva na sovražnikovo ozemlje z namenom, da opravi določeno nalogo: letalski, padalski, pomorski desant;
nemški desant na Drvar / na karti je označen kraj desanta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
desetlétje -a s (ẹ̑) doba, ki traja deset let: pred dvema desetletjema;
v zadnjem desetletju so se razmere spremenile / videlo se ji je, da je že dolgo v četrtem desetletju stara blizu štirideset let // ekspr.: dolga desetletja sta si bila smrtna sovražnika; desetletja in desetletja so bila potrebna za to znanstveno resnico; ta težnja narašča od desetletja do desetletja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
desétnik -a m (ẹ̑) - 1. čin komandirja desetine ali nosilec tega čina: napredovati za desetnika; desetnik 17. pešpolka
- 2. etn., po ljudskem verovanju deseti sin, ki mora z doma po svetu; deseti brat: žalostna usoda desetnika; bil je kot desetnik brez obstanka
// ekspr. brezdomec, potepuh: slikar upodablja razcapane berače, slepce in desetnike; potepuški desetnik - 3. v fevdalizmu kdor prejema desetino: patent določa, da mora kmet spravljanje krompirja oznaniti svojemu desetniku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
deskvamácija -e ž (á) med. pojav, da se koža lušči, lupi: deskvamacija po škrlatinki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
desolidarizírati se -am se dov. in nedov. (ȋ) publ. prenehati biti solidaren: desolidarizirati se z vlado / na seji so se člani desolidarizirali s statutom, češ da je bil vsiljen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
despótka -e ž (ọ̑) ženska oblika od despot: vsemogočna despotka / zabrusil ji je v obraz, da je despotka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dešifrírati -am dov. in nedov. (ȋ) - 1. razbrati s šiframi napisano besedilo: dešifrirati pismo, tajno sporočilo; dešifrirati radiogram
// razbrati neznano pisavo ali nerazumljive znake: dešifrirati napise na nagrobnih kamnih; dešifrirati staro pisavo / ekspr.: njegova pisava je bila tako nečitljiva, da jo je bilo treba najprej dešifrirati; poskusil je dešifrirati zdravniški recept - 2. knjiž. spoznati, doumeti: štab je pravilno dešifriral sovražnikove premike; ekspr. tega človeka je težko dešifrirati
dešifríran -a -o: dešifriran stenogram; dešifrirano sporočilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dète medm. (ȅ) star. izraža začudenje; beži, eja: dete, da je ta človek še živ? dete, dete, kako si preudaren
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
detektív -a m (ȋ) uslužbenec organov za javno, državno varnost, ki raziskuje kazniva dejanja: proti tihotapcem mamil se bori cela armada policistov in detektivov;
drzni detektivi iz ameriških filmov // v zahodnih deželah oseba, ki jo kdo najame, da poklicno skrbi za zaščito njegovih interesov: bil je zaposlen kot detektiv v veleblagovnici; hotelski detektiv / privatni detektiv
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dételjica -e ž (ẹ́) nav. ekspr. manjšalnica od detelja: zajčke je krmil s sočno deteljico / iskal je štiriperesno deteljico, da bi mu prinesla srečo
● ekspr. onadva in jaz smo bili v mladih letih triperesna deteljica trije nerazdružni prijatelji
♦ bot. zajčja deteljica detelji podobna rastlina z belimi zvezdastimi cveti, ki raste po senčnatih gozdovih, Oxalis acetosella
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
déti dém dov., 2. mn. déste (ẹ́ ẹ̑) star. izraziti z besedami; reči, dejati1: jaz pa mislim in dem: to ni nobeno plačilo;
ne dam tako poceni, de trgovec;
del je, da so ga napadli razbojniki / kaj deš ti, kaj bo iz tega; gotovo so že vsi odšli, si je del mislil, menil; prim. dejati2
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
déti dénem dov., dêni deníte (ẹ́) napraviti, da pride kaj na določeno mesto: lovec dene puško na ramo;
dela je roke pod glavo;
krčmar dene pipo v usta in potegne;
del je roke v žep;
kam si del knjigo;
dela si je ogrlico okrog vratu / počakaj, še konja denem v hlev / deni to iz rok!
● knjiž. ponekod, denimo na deželi, ta običaj še poznajo na primer, recimo; knjiž. denimo, da je tako mislimo si, recimo; star. deli so ga ob glavo obglavili so ga; pog. denimo šale na stran začnimo govoriti resno; ekspr. ta nas dene v koš premaga nas, boljši je kot mi; star. deli so ga v okove in vrgli v ječo uklenili; star. nima kaj v usta deti reven je; strada; pijača mu je dobro dela prijala, koristila; dobro mu dene, če ga hvalijo ugaja mu; ekspr. od zadrege ni vedela, kam naj se dene kaj naj počne, kako naj se vede
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
detonírati -am dov. in nedov. (ȋ) eksplodirati ob zelo hitrem širjenju sežiga v eksplozivu: razstrelivo detonira / preh. detonirati dinamit povzročiti, da detonira
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dévati -am in -ljem nedov., tudi devála (ẹ́) star. delati, da prihaja kaj na določeno mesto; dajati: ves večer je deval roko pred usta;
gostje so si kar sami devali na krožnike / prišel je, ko je ravno otroka devala spat / pog. devati stroj narazen razstavljati ga (na dele)
● devati prašiča iz kože odstranjevati zaklanemu prašiču kožo; pog. vse je v nič deval omalovaževal, podcenjeval; pog. otroke v red devati skrbeti zanje; pog. za hude dni devati na stran hraniti, varčevati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
devét devêtih štev. (ẹ̑ é) - 1. izraža število devet [9]
- a) v samostalniški rabi: trikrat tri je devet; devetih se ne ustraši / ura bije devet; o pol devetih dopoldne; pridemo ob devetih (zvečer) 21h
- b) v prilastkovi rabi: devet otrok; v devetih primerih; tudi neskl.: opisuje dogodke zadnjih devet(ih) let; trajalo bo okoli devet dni
// neskl. izraža številko devet: oddaja na kanalu 9; v razmerju štiri proti devet
- 2. ekspr. izraža nedoločeno večjo količino: močen je za devet mož
● ekspr. tako te bom, da boš devet sonc videl močno te bom udaril po glavi; v pravljicah iti čez devet gorá in devet vodá zelo daleč; star. v devetih vaseh ni takega dekleta daleč naokoli; sam.: igr. pikova devet devetica, devetka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
deviírati -am nedov. in dov. (ȋ) knjiž. odmikati se od normalnega, pravega, odklanjati se: birokracija je bedela nad tem, da umetnost ne bi deviirala;
preh. človeka deviirajo lastni interesi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
devolúcija -e ž (ú) jur. pravica višjega organa, da prevzame kako zadevo iz pristojnosti nižjega organa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dezinformírati -am dov. in nedov. (ȋ) napačno informirati, zlasti namerno: k takšnim sredstvom se je zatekal sovražni tisk, da bi dezinformiral domačo in tujo javnost / nejasna poročila so ga čisto dezinformirala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dezorientácija -e ž (á) pomanjkanje, izguba orientacije, zlasti idejne: v kolektiv vnaša dezorientacijo;
nenaden sklep vlade je povzročil politično dezorientacijo;
splošna dezorientacija / idejna, moralna dezorientacija / poskusi na živalih so pokazali, da je dezorientacija posledica breztežnostnega stanja / časovna dezorientacija duševnega bolnika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dèž -jà tudi -ja [dəž] m (ə̏ ȁ, ə̀) - 1. padavine v obliki vodnih kapelj: dež curkoma lije; dež pada, rosi; dež je ponehal; pog. dež me je dobil; pog. dež gre dežuje; ti oblaki prinašajo dež; droben, gost, rahel dež; mrzel jesenski dež; ekspr. pohleven dež; dež in sneg; dež z vetrom; debele kaplje dežja; govorila je ko dež hitro, veliko; drži se ko dež v pratiki čemerno; potreben je spanja kot suha zemlja dežja; hiše rastejo kot gobe po dežju / dež bije na okno; dež bobna, škrablja po strehi; spet bo dež; pripravlja se k dežju; kaže na dež; pog. na počitnicah smo imeli sam dež / pri označevanju krajevnosti ali časovnosti: na dežju dela; ne stoj na dežju; hoditi po dežju; dela tudi v dežju in mrazu; pren., ekspr. ognjen, svinčen dež
- 2. ekspr., z rodilnikom velika količina česa padajočega, razsipavajočega se: dež cvetja se je usul na zmagovalca; iz lokomotive je buhnil dež isker; dež izstrelkov, kamenja, krogel
● ekspr. priti z dežja pod kap iz ene neprijetnosti v drugo, še hujšo; ekspr. lase ima počesane na dež tako, da mu visijo in da so ravno prirezani; šalj. babe se zbirajo, dež bo; preg. za dežjem sonce sije težkim, hudim časom sledijo boljši
♦ agr. umetni dež v drobne kapljice razpršen vodni curek za zalivanje rastlin; astr. meteoritski dež veliko število meteoritov, ki padajo na zemljo; meteorski dež veliko število hkrati vidnih meteorjev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
deževáti -újem [dəž] nedov. (á ȗ) nav. 3. os. - 1. brezoseb. padati iz oblakov v obliki vodnih kapelj: zunaj dežuje; počakaj, da neha deževati; neprenehoma dežuje; če bo pravi čas deževalo, bo dobra letina / dežuje z vetrom
- 2. ekspr. v veliki količini padati, razsipavati se: cvetje je deževalo z oken na ulico; granate, krogle dežujejo na sovražnika; star. kamenja je kar deževalo / na nesrečnika so deževale brce in udarci; pren. prošnje so deževale; od vseh strani kar dežujejo vabila, vprašanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
diatóničen -čna -o prid. (ọ́) muz. ki je iz celih tonov in poltonov: diatonični sistem;
diatonična lestvica lestvica, ki ima v obsegu oktave cele tone in poltone;
diatonična stopnja / diatonična harmonika harmonika, pri kateri da pritisk na isti gumb ob raztegovanju ali stiskanju meha dva različna tona
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
diferénca -e ž (ẹ̑) - 1. kar kaže na neenakost med primerjanimi stvarmi; razlika, razloček: ugotoviti diferenco; diferenca med letno in zimsko temperaturo v Sloveniji je velika; diference med spoloma / knjiž. diference v pogledih na vprašanje; med njima je prišlo do diferenc neskladja, nesoglasja
- 2. mat. število, ki se dobi pri odštevanju: pri preizkusu je dognal, da je v diferenci napaka / logaritemska diferenca diferenca med danim logaritmom in logaritmom, ki je v logaritemskih tablicah
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
diferenciál -a m (ȃ) - 1. avt. ohišje z zobniki, ki omogočajo, da napravi eno gonilno kolo toliko daljšo pot, kolikor napravi drugo krajšo: zamenjati olje v diferencialu
- 2. mat. razmeroma majhna sprememba količine: diferencial neodvisne spremenljivke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
difrákcija -e ž (á) fiz. pojav, da se valovanje v bližini izvirov in ovir ne širi premo; uklon: difrakcija svetlobe, zvokov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
díh -a m (ȋ) - 1. enkraten sprejem zraka v pljuča in njegovo iztisnjenje: šteti dihe; to je bil njegov zadnji dih; pogostnost dihov
// dihanje: stisnil ga je tako močno, da mu je zastajal dih; pridrževati, zadrževati dih; dolgo je zdržal brez diha - 2. iz pljuč iztisnjeni zrak: čutil je njegov dih na obrazu; grela ga je s toplim dihom; pren., ekspr. zjutraj se je videl dih zemlje nad vlažno črnico
// knjiž. rahlo pihanje, pihljanje: dih večernih sapic; sveži dih z gora
// knjiž., s prilastkom rahlo znamenje prisotnosti, bližine česa: pomladni dih; čutim dih smrti; dih novega časa
● ekspr. nenavadna lepota jim je jemala dih zaradi nenavadne lepote so bili zelo prevzeti; brez diha je čakal, kaj bo zelo napeto; ekspr. do zadnjega diha se je boril do konca življenja, do smrti; knjiž., ekspr. v tem ni niti diha resnice prav nič
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
díhati -am stil. díšem nedov. (í ȋ) - 1. zajemati zrak v pljuča in ga iz njih iztiskati: bolnik težko diha; dihati skozi nos, usta; enakomerno, globoko, sunkovito dihati; diha kot kovaški meh; bilo ga je tako strah, da si še dihati ni upal / dvoživke dihajo tudi s kožo sprejemajo zrak; ribe dihajo s škrgami / najlonska srajca ne dovoljuje koži, da bi dovolj dihala; les pod linolejem ne more dihati ne pride v stik z zrakom; pren., ekspr. morje je čisto rahlo dihalo v zalivu; zemlja je mirno dihala
● evfem. ponesrečenec ne diha več je mrtev
// preh. vdihavati: dihati svež gorski zrak; pren. dihati atmosfero novega časa; dihati svobodo
// izdihavati: ne dihaj vame - 2. z odprtimi usti rahlo iztiskati zrak: dihala si je v roke, da bi jih ogrela; dihati v šipo
- 3. ekspr. živeti, bivati: vse, kar diha, se veseli pomladi; vsi rodovi so dihali v tem upanju / vedno ga je vleklo v gore, v dolini ni mogel dihati se je slabo, nelagodno počutil; diha le za svoje otroke se jim popolnoma posveča
// uspevati, shajati: morali bomo pošteno delati, če bomo hoteli dihati; s tem denarjem bomo za silo že dihali / ozke razmere mu ne pustijo, ne dajo dihati se polno razvijati, delovati - 4. ekspr. širiti se, prihajati od kod: iz kleti diha vlaga / z njegovega obraza diha dobrohotnost; ljubezen diha iz vsake vrstice pisma; iz fanta sta dihala zdravje in moč; preh. vsaka njena beseda je dihala neodločnost
- 5. ekspr. rahlo pihati, pihljati: južni veter diha čez polje; skozi okno diha topel zrak; preh.: gozd diha prijeten hlad; peč diha toploto
diháje: bolnik leži težko dihaje
dihajóč -a -e: naglo dihajoč je tekla po stopnicah; težko dihajoč bolnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dihetáti -ám nedov. (á ȃ) nar. hitro, na kratko dihati: ali že se je sklonila nekam nad otroka, kakor da bi ga hotela pokriti, in začela .. dihetati in potihoma jokati (I. Potrč)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
díhniti -em dov. (í ȋ) - 1. zajeti zrak v pljuča in ga iz njih iztisniti: odrasel človek dihne približno petnajstkrat v minuti; na hitro dihniti; ekspr. še dihniti si ni upal, da ne bi kaj preslišal
- 2. z odprtimi usti rahlo iztisniti zrak: dihniti v šipo; dihnil je vame
● ekspr. besedo je komaj dihnil zelo tiho izgovoril
// preh., ekspr. dati, vdihniti: rdečim streham je jutro dihnilo moder blesk; sonce dihne v naravo novo življenje - 3. ekspr. rahlo zapihati, zapihljati: topel veter je dihnil z juga; v obraz mu je dihnila zatohla sapa; pren. lepota večera je dihnila v njegovo srce; groza ji je dihnila v dušo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
diktírati -am nedov. in dov. (ȋ) - 1. govoriti besedilo, namenjeno za dobeseden zapis; narekovati: najprej je razlagal, nato pa je glavne misli diktiral; diktirati strojepiski / pog. diktirati (dopis) v stroj sestavljati (dopis) sproti ob narekovanju
- 2. predlagati kaj tako, da je za drugega sprejem obvezen: diktirati pogoje posojila, premirja / publ.: mednarodno ekonomsko sodelovanje je nujnost, ki jo diktira povezanost svetovnega gospodarstva; domače moštvo je diktiralo tempo igre
// dajati ukaze, vsiljevati svojo voljo: mislil je, da bo lahko diktiral zgodovini / ekspr. tukaj ne boš diktiral
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dimenzionírati -am dov. in nedov. (ȋ) določiti ali dati čemu dimenzije, ustrezne namenu: dimenzionirati dotočne jarke;
steno v spalnici je treba dimenzionirati tako, da je obnjo mogoče postaviti dve postelji;
pren. pisatelj dimenzionira glavne osebe in njihova doživljanja z več aspektov;
igralec je izredno lepo dimenzioniral svoj nastopdimenzioníran -a -o: pravilno dimenzionirana konstrukcija; figure v drami so razločno dimenzionirane; ta miza je dimenzionirana za šest oseb
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dímiti -im nedov. (ī ȋ) izpostavljati delovanju dima zaradi konzerviranja; prekajevati: dimiti svinjsko meso;
dimiti ribe
♦ čeb. dimiti čebele puhati dim v panj, da se čebele pomirijodímiti se kaditi se: požgana vas se je še dimila; mokre veje so se na ognju močno dimile / v mestu so se dimile neštete tovarne / pečica se dimi
dimèč -éča -e: dimeča se drva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dimorfízem -zma m (ī) biol., min. pojav, da ima bitje ali stvar iste vrste dve različni obliki, dvoličnost: sezonski dimorfizem v barvi dlake;
spolni dimorfizem;
dimorfizem pri žuželkah
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dinamízem -zma m (ī) knjiž. - 1. dinamičnost, dinamika: dinamizem dogodkov je zunanji znak notranje idejne in moralne problematike; dinamizem njegove življenjske sile; politični dinamizem v odnosih med državami
- 2. kar povzroča, pospešuje razgibanost, živost dejanja: dramski dinamizem / ob takih filmih se sproščajo gledalčevi dinamizmi čustvene reakcije
♦ filoz. nazor, da je sila osnova vsega bivajočega in vzrok razvoja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dioptríja -e ž (ȋ) fiz. enota za merjenje lomnosti očalnih leč: meriti dioptrije leče / velika dioptrija; dioptrija njegovih očal je plus dve / pog. fant ima močno dioptrijo stanje njegovih oči je tako, da potrebuje očala z veliko dioptrijo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dioráma -e ž (ȃ) - 1. prostor z živalmi, rastlinami, prikazanimi tako, kot živijo v naravi: ogledati si dioramo; muzejske diorame
- 2. slika, osvetljena tako, da vzbuja vtis plastičnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
diplomát -a m (ȃ) - 1. višji uslužbenec, ki zastopa koristi svoje države v mednarodnih odnosih: na sejo so povabili vse akreditirane diplomate; diplomat pri Organizaciji združenih narodov; delo naših diplomatov / ministrski predsednik je dober diplomat
- 2. ekspr. kdor zna ravnati z ljudmi spretno, okoliščinam ustrezno: izkazalo se je, da ni samo dober trgovec, ampak tudi odličen diplomat / pog. toliko je že diplomata, da tega ne bo storil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
diplomátski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na diplomate ali diplomacijo:- a) diplomatski predstavnik; imeti diplomatske stike s tujimi državami; živahna diplomatska dejavnost; rešiti spor po diplomatski poti; biti v diplomatski službi / francoščina je diplomatski jezik; diplomatski zbor vsi tuji pooblaščeni diplomati v kaki državi; diplomatska pošta pošta, ki je carina ne pregleduje; pren. diplomatska bitka za pozicije na afriškem kontinentu
♦ jur. diplomatska imuniteta nedopustnost kazenskega pregona diplomatov - b) lani so nas odkrito napadali, zdaj pa so postali diplomatski; potrebna ji je bila vsa diplomatska spretnost
diplomátsko prisl.: diplomatsko odstraniti nesporazum; tako diplomatsko ga je znal prepričati, da je popustil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dírati -am nedov. (ȋ) zastar. vtikati se, vmešavati se: v moja načela ne diraj / ne diraj vame, da se ne spozabim
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dírjati -am nedov. (ī) - 1. hitro teči: konji dirjajo skozi vas; vranec je dirjal v velikih skokih; dirjati kakor blisk, kakor vihar / dirjati na konju / ekspr. vlak dirja skozi noč; pren., ekspr. čas dirja kakor še nikoli
- 2. ekspr. zelo hitro se premikati: kaj pa tako dirjaš, saj te komaj dohajam; nervozno dirja po sobi / na vrat na nos je dirjal v mesto; toliko dela ima, da ves dan dirja sem ter tja
♦ vet. zelo hitro, skokoma teči
dirjajóč -a -e: dirjajoč konj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
diskrecíja -e ž (ȋ) - 1. diskretno ravnanje, vedenje: lahko računamo z njegovo diskrecijo; potrebna je popolna diskrecija
- 2. jur. pravica javnega organa, sodišča, da iz več pravno možnih rešitev izbere tisto rešitev, ki je v javnem interesu; svobodni preudarek: sodnik je odločil po diskreciji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
diskréten1 -tna -o prid., diskrétnejši (ẹ̑) - 1. ki ne govori o kočljivih, zaupnih stvareh: diskreten človek; bil je diskreten in je molčal; obljubim ti, da bom ostal diskreten / zastavil mu je diskretno vprašanje / diskretno vedenje taktno, obzirno
// hvaležen sem vam za to diskretno sporočilo zaupno - 2. ki s svojim videzom, značilnostmi ne izstopa; nevsiljiv, nevpadljiv: diskreten vzorec blaga; diskretna razsvetljava; diskretna reklama / uporabljati diskreten parfum / diskreten lokal
diskrétno prisl.: oblačiti se diskretno in elegantno; diskretno pripovedovati o dogodku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
diskutánt -a m (ā á) kdor diskutira: glavni referat so dopolnjevali številni diskutanti;
izjave diskutantov / poznali so ga, da je dober diskutant
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
disociácija -e ž (á) - 1. kem. razpad molekul v enostavnejše molekule, ione, atome: disociacija karbonatov; stopnja disociacije / elektrolitska, toplotna disociacija
- 2. psiht. nenormalna, navadno bolezenska zveza, povezava med duševnimi dejavnostmi: disociacija mišljenja / disociacija osebnosti pojav, da se kdo čuti in vede kot dvojna, večkratna osebnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
distánca -e ž (ȃ) - 1. knjiž. dolžina najkrajše črte med dvema predmetoma ali točkama; razdalja, oddaljenost: distanca med objektoma je premajhna; povečati distanco
// časovna dolžina, ki loči dva dogodka: distanca do teh doživetij je že precejšnja; časovna distanca - 2. kritičen odnos do česa: nima potrebne distance, da bi lahko objektivno presojal sodobne umetniške stvaritve; dogodki so še tako blizu, da je težko dobiti pravo distanco; avtorjeva distanca do snovi
● zna varovati potrebno distanco do podrejenih ni z njimi preveč prijazen, domač; zavzeti distanco do česa izraziti odklonilno stališče do česa; pog. držati ljudi v distanci ne biti z njimi preveč prijazen, domač; gledati na kaj z distanco imeti odklonilno ali nezaupljivo stališče do česa
♦ geom. razdalja med projekcijskim središčem in projekcijsko ravnino (v perspektivi)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
distributívnost -i ž (ȋ) mat. lastnost množenja, da se lahko eden izmed faktorjev razčleni in posamezni členi množijo: zakon distributivnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dišáti -ím nedov. (á í) - 1. oddajati, dajati prijeten vonj: akacije močno, opojno dišijo; zrak je dišal od samega cvetja; brezoseb. diši po vrtnicah; iz kuhinje vabljivo diši
// oddajati, dajati vonj sploh: vsak predmet je drugače dišal; kuhinja diši po dimu; vino diši po sodu; brezoseb. v sobi je dišalo po jabolkih
● ekspr. ta pa še po mleku diši je še zelo mlad, neizkušen
// evfem. zaudarjati, smrdeti: salama že diši; brezoseb. iz ust mu diši - 2. ekspr. imeti, kazati značilnosti česa: ta beseda diši po čitalniški dobi; zavračal je vse, kar je dišalo po razkošju; brezoseb.: diši po snegu; že takrat je močno dišalo po vojni
- 3. z dajalnikom vzbujati željo, mikati: cigareta mu še nikoli ni tako dišala; hudo je bolan, saj mu še vino ne diši / ekspr.: delo mu ne diši; ni mu dišalo, da bi šel v mesto
- 4. preh., zastar. vohati, duhati: mačka diši miš
dišèč -éča -e: dišeč po kadilu; dišeče seno; prijetno dišeč dim / dišeča sol
♦ bot. dišeči les prijetno dišeč okrasni grm, Calycanthus floridus; dišeči volčin grmičasta rastlina z dišečimi rdečimi cveti, Daphne cneorum; dišeča perla zdravilna rastlina s suličastimi listi in belimi cveti, Asperula odorata; vrtn. dišeči grahor
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
divjáti -ám nedov. (á ȃ) - 1. divje, razposajeno tekati sem ter tja: ne divjaj, saj si že ves poten; otroci divjajo po sobi, za žogo; divjati gor in dol / krava divja po travniku / ekspr. pri delu kar divja zelo hitro dela
// ekspr. zelo hitro se premikati: mudilo se mu je, da je kar divjal v mesto; kam divjaš? / divjati na konju; tako divja z motorjem, da se bo še ubil - 2. nastopati, pojavljati se z veliko silo, intenzivnostjo: burja silovito divja; morje divja in veter dviga valove čez krov ladje; na Dolenjskem je zjutraj divjalo neurje s točo; vihar divja že nekaj dni / v dolini so prav takrat divjali najhujši boji; v deželi že več let divja vojna; pren. v njem divja vihar strasti; v srcu mu je divjala jeza; brezoseb. strašno je divjalo v njem
- 3. v dejanju kazati svojo jezo, togoto: pijan je divjal nad otroki; divja kot obseden
- 4. ekspr. divje, nepravilno rasti: korenje divja, namesto da bi delalo koren; pren. zadnje čase cene kar divjajo
divjajóč -a -e: divjajoč hudournik; divjajoča nevihta; divjajoča žival
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dívji -a -e prid. (í) - 1. ki živi, raste svobodno v naravi: divji golob, zajec; v starem štoru je našel divje čebele; cepiti divjo češnjo; jata divjih rac; divje in gojene rastline; divje in domače živali
- 2. ki še ni kultiviran, civiliziran: ti kraji so še zelo divji / divja dolina, pokrajina; divja, nedotaknjena narava / divji predeli celine; film o Divjem zahodu o življenju v zahodnem delu Združenih držav Amerike, ko ta še ni bil popolnoma civiliziran
// divja plemena ki živijo na zelo primitivni stopnji družbenega razvoja - 3. ki se ne da ukrotiti: konja je prodal, ker je bil divji / pri sosedu imajo zelo divjega psa / bik je ves divji razgrajal po vasi razdražen
- 4. nav. ekspr. ki ne obvladuje svojih negativnih lastnosti: tega divjega človeka se vsi izogibajo; vojaki so bili divji; bal se je divje drhali, ki je pustošila po deželi / imel je divje navade / otroci so tako divji, da jih komaj krotim neugnani, razposajeni
// ekspr., v povedni rabi zelo jezen: kmalu se vrni, sicer bo oče divji; divji ko ris / na koga je tako divji? ves divji je nanj
// ki izraža, kaže divjost, veliko jezo: divji obraz; ustrašil se je njegovega divjega pogleda / opazil je divji blesk v njegovih očeh / zaslišal se je divji lajež psov - 5. ekspr., navadno v povedni rabi ki se boji tujih ljudi: ne bodi tako divji in pridi bližje
- 6. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji in z veliko intenzivnostjo: prijela ga je divja jeza; ljubil jo je z divjo strastjo / zaslišal se je divji krik, smeh / vnel se je divji boj / mraz je sicer divji, a snega ni; začutil je divjo lakoto
// ki ima veliko hitrost, silovitost: pognal je konja v divji dir; od divje vožnje z avtomobilom ga boli glava / utrujen od divjega plesa - 7. ekspr., s širokim pomenskim obsegom čuden, nenavaden: to je napravilo nanj prav divji vtis; imel je divje sanje / vedno nosi obleke divjih barv
- 8. ki ni v skladu z veljavnimi zakoni, predpisi: divji lov; divja gradnja črna gradnja
// divji zakon skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze
// divji lovec, ribič
● pog., ekspr. ves divji je na meso zelo rad ga je; pog., ekspr. divji je na ženske ima veliko slo po ženskah
♦ bot. divji bezeg; divji kostanj okrasno drevo z belimi, rumeno ali rdeče lisastimi cveti v piramidastih socvetjih, Aesculus hippocastanum; divja roža šipek; etn. divji mož po ljudskem verovanju moškemu podobno kosmato bitje, ki prebiva v gozdu; divja jaga po ljudskem verovanju truma duhov prednikov, ki se podi v božičnem času po zraku; med. divje meso nepravilno razraslo tkivo v rani, ki se slabo celi; šport. tekmovanje na divjih vodah tekmovanje v kajaku ali kanuju na deroči reki; vrtn. divja mladika mladika, ki zraste iz starega tkiva; zool. divji petelin velika gozdna ptica temne, na prsih zelenkasto modre barve, Tetrao urogallus; divja koza gams
dívje prisl.: divje kričati; divje rasti; divje voziti; divje romantična pokrajina; divje smo navijali za naše moštvo
● ekspr. divje ga je imelo, da bi ga udaril komaj se je premagoval; sam.: nekaj divjega je v njegovi naravi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dívnjak -a m (ȋ) zastar. park, vrt: pustite, ljubi oča, me, da v divnjak grem sprehajat se (F. Prešeren)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dláka -e ž (á) nitast izrastek na koži sesalcev: na nogah ima dolge dlake;
puliti si dlake;
med svetlimi dlakami je bilo tudi nekaj črnih / kot psovka molči, ti suha dlaka ti; kot kletvica pasja dlaka, tega ti ne verjamem // ed. več dlak, dlake: dlaka raste, se obnavlja; naježiti dlako; žival ima gladko, mehko, sivo dlako / odeja iz kamelje dlake; klobuk iz zajčje dlake / resasta dlaka trša, daljša; zimska dlaka
● ekspr. cepiti dlako razčlenjevati problem do nepomembnih malenkosti; ekspr. iskati dlako v jajcu pretiravati v zahtevah po natančnosti; pog., ekspr. niti za dlako se nisi spremenil prav nič; pog. vedno mu gredo po dlaki v vsem mu skušajo ustreči, mu ne nasprotujejo; ekspr. ta nima dlake na jeziku v vsakem položaju si upa odkrito povedati, kar misli, da je prav; kjer osel leži, dlako pusti nekulturen človek se (rad) podpisuje, kjer ni primerno; nereden človek se spozna po tem, da za seboj pušča nered; preg. volk dlako menja, a narave nikdar človek ne more zatajiti svojega bistva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dlán -í ž (ȃ) - 1. notranja stran roke od zapestja do prstov: črte na dlani; mesto pozna kakor svojo dlan zelo dobro; to je kakor na dlani očitno, jasno; pokrajina pred nami je kot na dlani dobro, razločno vidna
// ekspr.: miza je bila tako obložena, da ni bilo niti za dlan prostora skoraj nič; okoli hiše je komaj za dlan zemlje zelo malo
// notranja stran roke od zapestja do konca prstov: razpreti dlan; skrčiti dlan v pest; nasloniti glavo v dlani; na dlaneh se mu pozna, da težko dela; podprl si je glavo z dlanmi; raskava, žuljava dlan / pesn. božja dlan nebo, nebesni obok - 2. knjiž. del zgornje človeške okončine od zapestja do konca prstov; roka: moja dlan nima več take moči; položila mu je dlan na ramo
● pog. pazi se, me že srbijo dlani imam željo, čutim potrebo, da bi te udaril; ekspr. uspeh je bil na dlani očiten, jasen, zagotovljen; ekspr. na dlani imamo vse tvoje dosedanje delo dobro, natančno vemo, kaj si delal; ekspr. nositi srce na dlani vedno očitno kazati svoja čustva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dnò -à s, rod. mn. dnòv in dnóv stil. dán, mest. mn. dnìh in dnéh (ȍ ȁ) - 1. spodnji, osnovni del posode ali posodi podobne priprave: izbiti sodu dno; napraviti, očistiti dno; vstaviti sodu dno; gošča se zbira na dnu lonca; kovček z dvojnim dnom; ravno dno; skleda brez dna / dno ladje, panja; posteljno dno iz žične mreže / izpiti kozarec do dna do konca, popolnoma
// kot poziv pri pitju do dna! / pesn. izpiti kupo bridkosti do dna
// spodnji, najnižji del poglobitve v zemeljski površini: voda je tako globoka, da ne dosežeš dna; ladja je zadela ob dno; morsko, rečno dno; peščeno dno; plitvo dno; kamenje na dnu potoka / v dno se je prišlo po skalnati in grmičasti strmini; pren. dno neba - 2. navadno s prilastkom del prostora ali plast, ki je tik nad spodnjo ploskvijo: zajeti vodo z dna; potopiti kaj na dno morja; pog. kaj delate s čolnom, bi radi šli na dno? bi se radi potopili; na dnu brezna, jame je temno; globoko v dnu je ležalo mesto; pren. s pogledom je hotel prodreti na dno njegove duše; na dnu sta si prav blizu, saj sta že dolgo prijatelja; če natančneje presodimo, ni na dnu nič resnega
// spodnji del česa: tam je dno stene; brezno je segalo nekako do dna hriba; sedel je na dnu stopnic
// najbolj oddaljeni del česa: z dna ulice so prihajali neprijetni zvoki / v dnu oči je smeh; pren., vznes. njegov glas prihaja k nam iz dna stoletij - 3. knjiž., navadno s prilastkom najnižji, najrevnejši družbeni sloj: dno družbe; v drami je prikazano dno takratnega življenja; ljudje z malomeščanskega dna / bil je pometač, živel je prav na dnu
- 4. ekspr., v prislovni rabi, s predlogom, v zvezi dno duše, srca izraža visoko stopnjo, intenzivnost čustvene prizadetosti: iz dna duše je prepričan; iz dna srca sem ti hvaležen; ljubiti, sovražiti iz dna srca; v dno duše, srca ga je bilo sram / v dnu svoje duše se je čutil ponižanega
// v zvezi do dna popolnoma, čisto: dojeti do dna; dogodek ga je do dna pretresel; spoznal ga je do dna
● pog., ekspr. ta človek nima dna ni mu nikoli dovolj jedi in pijače; tej stvari ne vidim dna konca; publ. to sporočilo je izbilo sodu dno je sprožilo proces, ki se je dolgo pripravljal; ekspr. ta prepad je brez dna zelo globok; pogledati, seči stvari do dna spoznati, kar je zanjo najvažnejše in najznačilnejše; priti vprašanju do dna razrešiti vprašanje; dihniti iz dna globoko iz pljuč; iz dna spremeniti življenje popolnoma, v celoti; publ. naše moštvo je na dnu tabele na enem izmed zadnjih mest; na zadnjem mestu; ekspr. polniti sode brez dna opravljati nekoristno delo; opravljati delo, ki ni nikoli končano
♦ anat. lobanjsko dno sestavljena ploščata kost, ki deli lobanjsko votlino od ustne in nosne votline; medenično dno mišična obloga spodnjega dela medenice; bot. listno dno del lista, kjer vstopa iz stebla osrednja listna žila; geogr. dno doline; muz. resonančno dno spodnja plošča resonančnega trupa pri klavirju, godalih in nekaterih brenkalih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
do predl., z rodilnikom - 1. za izražanje meje v prostoru
- a) do katere sega dejanje: priteči do cilja; ne morem do njih; voda sega do pasa; do roba poln kozarec / kako daleč je do tja / z drugim predlogom: v vodi do nad kolen; zapet je do pod brade; do pod vrh hriba je še dobro uro; pren. priti do prepričanja; pomagati do uspeha; ključ do spoznanja
- b) redko proti kateri je dejanje usmerjeno: imam prošnjo do vas; obrni se do župana na župana
- 2. za izražanje meje v času, do katere sega dejanje: do tega časa, trenutka se še ni vrnil; bedeti do jutra; vztrajati do konca; bil je pri zavesti do zadnjega (trenutka); koliko (dni) je še do praznikov; ura je pet (minut) do dvanajstih 1155
// do takrat bo vse drugače; do včeraj je bil še zdrav; do nedavna je bilo podjetje še močno donedavna
// otroci do petega leta starosti; čas do počitnic / s prislovno predložno zvezo: cesta bo asfaltirana do pod konec jeseni; do pred tremi dnevi se še ni vedelo; do pred kratkim je delal v tovarni - 3. za izražanje količine: tehtnica je do tisočinke grama natančna; zapor do treh dni
// z nesklonljivim izrazom količine za izražanje- a) dosežene mere: našteti do deset
- b) skrajne dosegljive mere: za ta prekršek je določena kazen do pet tisoč dinarjev / gorovje se vzpenja do tri tisoč metrov; vinograd daje do deset hektolitrov
- c) približne mere: drevesa so do trideset korakov vsaksebi
- 4. v zvezi z od za izražanje začetne in končne meje: vlak vozi od Ljubljane do Beograda / dela od šestih do dveh; prodaja vstopnic od 9. do 11. ure; odprto (od) 7-20 / nočne temperature se gibljejo od minus dve do plus tri
// včasih v zvezi z od za izražanje približne, vmesne mere: takrat je imelo mesto od osem do deset tisoč prebivalcev; ležal bo pet do deset dni / publ. jutri bo rahlo do pretežno oblačno - 5. za izražanje načina, posledice dejanja: dež jih je do kože premočil; smejati se do solz; urezati se do krvi
// za izražanje visoke stopnje, intenzivnosti: odkrit do brezobzirnosti; do dobrega se seznaniti s problemi; do grdega sta se sprla zelo, hudo
// dogodek ga je do dna pretresel popolnoma, čisto - 6. za izražanje razmerja, navadno čustvenega: dekletu ni dosti do plesa; veliko nam je do tega, da pridete; ljubezen do domovine; ima veselje do glasbe; usmiljen do trpečih / obveznosti do družbe; pravica do pokojnine
● ekspr. sestradan do brezumja popolnoma, čisto; ekspr. ni vse do črke tako, kot so te učili popolnoma, čisto; ekspr. vsi do enega so prišli prav vsi; ekspr. težav ne premagaš od danes do jutri kmalu, hitro; ekspr. do kraja naveličan popolnoma; ekspr. zna do malega vse vse; skoraj vse; knjiž., redko stali so mož do moža tesno skupaj; publ. cesta bo do nadaljnjega zaprta dokler ne bo odlok preklican; ekspr. do skrajnosti površen zelo; ekspr. do vraga je vroče zelo, silno; preg. zrno do zrna pogača, kamen do kamna palača iz vztrajnega drobnega dela nastanejo velike stvari
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dôba -e ž (ó) - 1. s prilastkom omejeno trajanje
- a) v katerem se kaj dogaja, zgodi: predplačnikom so podaljšali čakalno dobo; začela se je tekmovalna doba; zima je za naravo doba mirovanja / ekspedicija je opravila svojo nalogo pred nastopom deževne dobe
- b) ki je potrebno, namenjeno za kaj: delovna doba; izvolili so ga za eno mandatno dobo; poskusna doba obratovanja
- c) v življenju, bivanju: moška, otroška doba / z oslabljenim pomenom v dobi pubertete v puberteti
// povprečna življenjska doba ljudi; pren. življenjska doba strojev
- 2. navadno s prilastkom omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred: doba civilizacije, napredka; to je najbolj razgibana doba tega obdobja; prehodna doba med kapitalizmom in socializmom / živimo v dobi tehnike / študij prazgodovinskih dob; kultura sedanje dobe; zlata doba rimske arhitekture / duh dobe / baročna, krščanska doba; v fevdalni dobi v fevdalizmu
// velja za enega največjih umetnikov vseh dob vseh časov
// star. tistih dob je bila to najboljša literarna revija v tistem času, takrat; do tistih dob se je o tem dogodku le malo govorilo dotistihdob; od tistih dob je preteklo že dvesto let odtistihdob - 3. navadno s prilastkom omejeno trajanje kot del neomejenega trajanja; čas: od takrat je minila le kratka doba; dolgo dobo ga že nisem videl; v dobi desetih let se marsikaj spremeni
- 4. zastar. starost, leta: bil je močen človek srednje dobe
● atomska doba 20. stoletje; knjiž., ekspr. bil je pravi sin svoje dobe človek s tipičnimi značilnostmi časa, razmer, v katerih je živel, ustvarjal
♦ arheol. bronasta, kamena, železna doba; astr. obhodna doba čas, ki ga porabi eno nebesno telo, da obkroži drugo; bot. vegetacijska doba čas, ko rastlina raste in se razvija; čeb. brezpašna doba; fiz. nihajna doba čas, ki ga porabi nihajoče telo za pot od ene skrajne lege do druge in nazaj; geol. ledena doba starejša doba kvartarja; jur. pokojninska doba delovna doba, potrebna za dosego pokojnine; kem. razpolovna doba čas, v katerem razpade polovica atomov radioaktivne snovi; med. inkubacijska doba čas od okužbe do izbruha bolezni; ležalna doba čas, ko mora bolnik ležati; muz. doba osnovna metrična enota v taktu; šol. učna doba predpisan čas za izučitev v poklicu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dobavljív -a -o prid. (ī í) ki se da dobaviti: premog bo dobavljiv čez dva meseca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dóber dôbra -o prid., bóljši (ọ́ ó) - 1. ki ima pozitivne lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: dober človek; fant je dober in pošten / daje jim dober zgled; ima veliko dobrih lastnosti; dobro dejanje, delo / pog. bodi dober z menoj prizanesljiv, usmiljen; je iz dobre družine; ima dobro vzgojo
// ki ima pozitivne lastnosti v odnosu do ljudi: dober sosed; vedno je bil dober z nami; srčno dober; dober kot duša, kot kruh / živijo v dobrih odnosih; želi si kake dobre besede / v nagovoru bodite tako dobri in nas obvestite - 2. s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost, kakovost v precejšnji meri: dobri čevlji; dober papir ne vpija črnila; dober radijski sprejem; dober zrak; povsod so speljane dobre ceste; dobra zemlja / dobra hrana okusna; izdatna, obilna; točimo dobro vino / operacijo bo prenesel, ker ima dobro srce zdravo, močno
// knjiga je pisana v dobrem jeziku pravilnem, izrazno bogatem
// kot voščilo pri jedi dober tek, pri kakem delu dobro srečo želim; žarg., lov., kot voščilo za uspešen lov dober pogled
// ki v precejšnji meri izpolnjuje dolžnosti ali delovne zahteve: dober državljan; on je dober oče / dober delavec bi to naredil v polovičnem času / biti dober delavec prizadevno, uspešno delati; ta zdravnik je dober diagnostik / dober prevodnik toplote
// glede na določene zahteve uspešen, učinkovit: naredil je dober načrt za delo; dal mu je dober nasvet; vodi dobro politiko / dober začetek - 3. ki glede na možni razpon dosega precejšnjo pozitivno stopnjo: dobra kakovost; dobra prehranjenost organizma; dobro razumevanje snovi / dosegli so dobre rezultate; hiša je v dobrem stanju / midva sva dobra znanca, prijatelja / po eni uri dobre hoje smo prišli na cilj hitre, urne
// precejšen, obilen: ima dobre dohodke; delo je težko, zaslužek je pa dober; dobra letina / predstava je imela dober obisk - 4. ki prinaša ugodnosti, veselje: dobra novica; poznam dobre in slabe strani potovanja z avtomobilom; to je za vas dobro znamenje / živi v zelo dobrih razmerah; pri njem ima dobro življenje / film je doživel dobro kritiko pozitivno, pohvalno; ohranili so ga v dobrem spominu; o njem imam dobro mnenje / kot pozdrav: dober dan! dober večer! dobro jutro!
// ki prinaša precejšnje gmotne koristi: ima dober poklic, položaj; napravil je dobro kupčijo - 5. navadno v povedni rabi ki glede na kak kriterij, normo, zahtevo ustreza, zadovoljuje: pritisk imate dober, ni se vam treba zdraviti; sin je še kar dober, hči je slabša; naloga bo dobra, lahko jo oddaste / za kuharja bo že dober; nizki čevlji niso dobri za v hribe; ta obleka je še čisto dobra za v šolo
- 6. navadno v povedni rabi veljaven, uporaben: stari vozni listek ni več dober; ta znamka ni dobra za pismo / kolo je še dobro; mleko ni več dobro je pokvarjeno, neužitno
- 7. v povedni rabi ki ugodno vpliva, koristi: počitek po delu je dober; čaj je dober proti prehladu; mleko je dobro za otroke / prevelika strogost ni dobra / gumijasti podplati so dobri za v dež
- 8. z izrazom količine ki nekoliko presega točno mero: dober meter visok steber; posoda drži dobrega pol litra; do mesta je dobro uro / tako sodi dober del naše kritike precej velik, precejšen; opravila sta dober kos poti / star. čakam ga že dober čas precej dolgo
- 9. pog., v povedni rabi, s širokim pomenskim obsegom izraža
- a) stanje, ki je v nasprotju s prejšnjim, navadno pozitivno: še dva dni boš ležal, pa boš dober zdrav; ti si že dober, mene pa še vse čaka si prestal neprijetnosti, težave; še ta izpit, pa sem dober; s tobakom sem dober za pol leta založen, preskrbljen; ekspr. če te zalotijo, si dober za dve leti boš zaprt; še malo se bo jezila, pa bo dobra pomirjena
- b) občudovanje, priznanje: dober je, da je zdržal toliko časa; dober je, da ni povedal / dobra je, da si upa pogumna
- c) ekspr. nevoljo, grajo: ti si pa dober, lahko bi mi prej povedal; ta je pa dobra, vsak bi že rad gospodaril!
● igralec je imel včeraj dober dan dobro je igral; ta hiša je na dobrem glasu ljudje imajo ustaljeno pozitivno mnenje o njej; pog. ima dober jezik spretno govori, dober nos bistro, pravilno predvideva; star. prodati dober kup poceni; pog. vedno so si bili dobri v prijateljskih odnosih; pog. že dalj časa sta si dobra se imata rada; v sili sem mu bil tudi jaz dober je mene prosil za pomoč; pog. on je dober za družbo družaben, zabaven; reci zanj dobro besedo priporoči ga; zavzemi se zanj; z dobro besedo pri njem nič ne opraviš s prijazno izraženo željo, zahtevo; ekspr. ima dobro glavo se lahko uči; pog. ona je dobrih rok radodarna; otrok je v dobrih rokah zanj skrbijo skrbni ljudje; to je storil v dobri veri v prepričanju, da je tako prav; posodil jim je v dobri veri, da bodo vrnili v trdnem prepričanju; biti dobre volje veselo razpoložen; pokazati dobro voljo za kaj pripravljenost; zgubil je dobro ime ni več spoštovan; on je dobrega srca, ima dobro srce je usmiljen, dobrohoten; konec dober, vse dobro; naglica ni nikjer dobra ni koristno, če se kaj opravi hitro, brez preudarka; prisiljena reč ni dobra če mora kdo kaj storiti proti svoji volji, ima to navadno slabe posledice
♦ bot. dobra misel zdravilna rastlina z drobnimi škrlatnimi cveti, Origanum vulgare; jur. misija dobre volje delegacija, ki jo pošlje kaka država v drugo, da izboljša medsebojne odnose; rel. dobro delo dejanje, narejeno iz ljubezni do ljudi; šol. dober uspeh uspeh s povprečno oceno dobro; prav dober uspeh uspeh s povprečno oceno prav dobro
dôbro - 1. prislov od dober: dobro gospodariti; dobro misliti o ljudeh; sadje je letos dobro obrodilo; dobro postavljeno vprašanje; vročino dobro prenaša; umil si se dobro, še počeši se; dobro vzgojen otrok; dobro zaslužiti / vse se je dobro končalo srečno, uspešno; rad dobro jé in pije; dobro kuha; blago se dobro nosi je trpežno in se ne mečka; za v sneg se dobro oblecite v topla oblačila; udarce ste dobro prenesli; dobro prodati po visoki ceni; vidi in sliši dobro razločno, jasno; tu ljudje dobro živijo v izobilju, lagodno
- 2. izraža precejšnjo temeljitost dejanja: posodo dobro očistite in posušite; dobro je poslušal, kaj bo povedal; publ. iz dobro poučenih krogov se je zvedelo; dobro znan obraz / dobro pritrditi močno, trdno; dobro shranite varno
// ekspr.: dobro si ga ugnal; dobro ste se držali / kot podkrepitev dobro veš, da ne morem
// star. precej, zelo: dobro dolgo smo ga čakali; dobro hitro je hodil - 3. z dovršnim glagolom poudarja pravkaršnjo izvršitev dejanja: ni še dobro sedla, že so ji dali novo delo; zbudili so jo, ko je komaj dobro zaspala
- 4. v povedni rabi izraža
- a) primernost, koristnost česa: zate bo dobro, če boš delal; najbrž bi bilo dobro, če bi mu dali injekcijo; dobro bi se bilo posvetovati še z drugimi / če boš govoril resnico, bo dobro / zdaj ni dobro molčati ne sme se
- b) v zvezi z bi (obzirno) željo, trditev: dobro bi bilo malo manj govoriti, pa več delati; ta njegov predlog bi bilo dobro upoštevati; dobro bi bilo, da bi začeli
- c) precejšnjo zadovoljivost razmer, okoliščin: pri vas je zdaj dobro, ne morete se pritoževati
- č) s smiselnim osebkom v dajalniku precejšnjo zadovoljivost psihičnega, zdravstvenega ali gmotnega stanja: dobro mi je; malo si odpočij, pa ti bo bolje
- 5. nav. elipt. izraža
- a) zadovoljstvo nad čim: dobro, da si ostal doma; dobro, da ni zamudil
- b) začudenje, presenečenje nad čim: dobro, da vse zmore; še dobro, da ga poslušajo
- 6. v medmetni rabi izraža
- a) soglasje, privolitev: mi bomo tudi šli z njimi. Dobro; dobro, pa naj bo po tvojem
- b) zadržano pritrjevanje: dobro, drugače tudi narediti nisi mogel; dobro, kaj si pa drugega hotel
- c) nevoljno sprijaznjenje s čim: dobro, bom vsaj vedel, pri čem sem; dobro, zdaj vsaj vidim, kaj je na stvari
● pijača mu je dobro dela prijala, koristila; dobro mu dene, če ga hvalijo všeč mu je, ugaja mu; dobro se jim godi so, živijo v dobrih gmotnih, zdravstvenih razmerah; ne počuti se dobro ne čuti se zdravega; pri vas se dobro počuti se mu zdi prijetno, domače; pog. v matematiki je dobro podkovan jo temeljito obvlada; pog. pri meni je dobro zapisan o njem imam ugodno mnenje; dobro se mu zdi, da ste prišli veseli ga; z njim ni dobro češenj zobati imeti opravka
♦ šol. fizika: dobro; zemljepis: prav dobro
dôbri -a -o sam.: pomagal je dobrim in slabim; ekspr. ta je pa dobra! česa takega nisem pričakoval; dobro in zlo; pri omenjanju pokojnega sosed, bog mu daj dobro, je bil čuden mož; do dobrega se seznaniti s problemom temeljito, popolnoma; delati za dobro naroda blaginjo, blagostanje; pog. on vse za dobro vzame ne pripisuje slabega namena ravnanju, dejanjem ljudi, čeprav so zanj neugodna; v njegovo dobro sem to storil korist, prid; 100 din imam še v dôbrem in dóbrem jih moram še dobiti; storil je dosti dobrega; to ne pomeni nič dobrega / kot nagovor kaj bo dobrega kakšne novice prinašate; kaj želite
♦ fin. v dobro desna stran, kolona v knjigovodskih kontih, kamor se vpisujejo odobritve; knjižiti v dobro; šol. dobiti dobro v matematiki pozitivno oceno, ki je za eno stopnjo višja od zadostne; dobiti prav dobro iz fizike drugo najvišjo pozitivno oceno; prim. boljši
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dobeséden -dna -o prid. (ẹ̑) natančno ponovljen od besede do besede: dobeseden zapisnik pričanja;
dobesedna ponovitev stavka / dobesedni prevod prevod, ki se popolnoma ujema s predlogo, z originalom // ekspr. junaštvo v dobesednem smisludobesédno prislov od dobeseden: dobesedno navajati, ponoviti, prevajati
● jemati, razumeti kaj dobesedno natanko tako, kot je rečeno ali zapisano
// ekspr. poudarja trditev: za osvoboditev je žrtvoval dobesedno vse; tako se je potil, da je dobesedno lilo z njega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dobíti -ím dov., tudi dóbil; stil. dobóm (ī í, ọ̑) - 1. postati imetnik česa neposredno danega ali poslanega: povsod kaj dobi; dobiti kos kruha, kozarec vina; si že dobil plačo za ta mesec; dobiti brzojavko, pismo / dokumente je dobil nazaj / dobiti vznemirljive novice s fronte; dosti so dobili za domačo nalogo / v kateri trgovini si to dobil kupil; pren. dobiti možnost, priložnost za kaj
- 2. s širokim pomenskim obsegom postati bogatejši
- a) za kako stvar: kmetje so dobili zemljo v dar; dobiti svoj delež; za rojstni dan ni dobil ničesar; dobiti na pósodo, za doto; dobiti za denar, za gotovino, zastonj / dobiti otroka, sina / mačka je dobila mlade povrgla, skotila; po starših je dobil kmetijo podedoval
- b) za kako lastnost: jed je dobila zaradi dodatkov prijeten okus; njegov obraz je spet dobil barvo; stvar je dobila visoko ceno; zbiralna akcija je dobila širok obseg / dobiti veselje do dela / dobiti sive lase osiveti; dobiti pogum opogumiti se
// postati deležen - a) kakega stanja, navadno neprijetnega: dobiti bolezen, jetiko, vročino; dobiti kašelj, živčni napad; ob eksploziji je dobil hude opekline; pri padcu je dobil pretres možganov; dobiti prehlad prehladiti se
- b) kakega pojava, navadno vremenskega: dobili smo dež, sneg; po dolgem času smo dobili lepo vreme
- 3. sprejeti denar kot nadomestilo za kaj prodanega ali storjenega: koliko si dobil za avto, delo, garanje; za hišo je dobil premalo / za to nisem dobil ničesar / samo posmeh je dobil za zvestobo
- 4. s širokim pomenskim obsegom biti uspešen v prizadevanju, da bi se doseglo kaj, prišlo do česa: nikjer nisem mogla dobiti solate; delo zaostaja, ker ne dobimo delavcev; dobiti delo v tovarni; še ob pravem času so dobili dokumente; dobiti kredit za zidanje šole, lokacijo za gradnjo hiše; dobiti konju par; dobiti prostor v avtobusu / v zakon je dobil zdravo kmečko dekle; dobila je bogatega moža / dobiti neodvisnost, samostojnost, svobodo / žensko so dobili otrokom za varuha najeli
// najti koga, naleteti na koga: gospodarja ni dobil doma; dobila ga je mrtvega; dobil jih je v živahnem pogovoru / gob je bilo malo, vendar jih je nekaj le dobila / če pohitite, boste vlak še dobili
// z uspehom končati določen proces, v katerem nastopata navadno dve nasprotni strani: dobiti bitko, igro, pravdo, stavo, vojno - 5. s širokim pomenskim obsegom priti do koga, biti uspešen v iskanju koga, ki se tega izogiba: kurirja je dobila sovražnikova patrulja; če te dobijo, te bodo zaprli; vlomilca so kmalu dobili; ko te dobim, boš tepen / pog.: dež me je dobil; nevihta ga je dobila v gorah; brezoseb. dobilo jih je sredi polja bili so tam, ko je začelo deževati, snežiti
- 6. napraviti, da kdo kam pride: trudili so se, da bi ga dobili iz ječe; dobiti smet iz očesa; ekspr. komaj so ga dobili iz postelje / dobiti koga na svojo stran; niso ga mogli dobiti v svojo družbo
// knjiž. napraviti, da pride kaj iz česa kot rezultat določenega postopka: če delimo dvajset s štiri, dobimo pet; žveplo, ki ga dobimo iz spojin; podatki, ki jih dobimo v analizi - 7. izraža, da je kaj kje na razpolago: delavcev ni mogoče dobiti; vstopnice dobite pri blagajni; v trgovini se dobi tudi tobak / dobiš me lahko vsako popoldne
- 8. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da je kdo deležen dejanja, ki ga določa samostalnik: dobiti odgovor, odlikovanje, opomin, plačilo, pohvalo, pomoč, priznanje, soglasje; dobiti nagrado biti nagrajen; dobiti oceno biti ocenjen
// dobiti gol; dobiti obisk / dobiti ime Peter / dobiti dobro, prijazno besedo / dobiti klofuto, udarec; dobiti jih s palico; pog. dobil je eno okrog ušes / dobiti vtis, da so otroci nedisciplinirani; dobiti vpogled v stvar
● žarg., trg. prosim, že dobite? vam že strežejo; pog. med njimi se dobijo tudi pošteni ljudje med njimi je tudi nekaj poštenih ljudi; pog. dobiti košarico biti zavrnjen ob ponudbi za ples; biti zavrnjen sploh; ekspr. dobiti kroglo v glavo biti ustreljen; biti ranjen v glavo; pog., ekspr. tu dobi vsaka stvar noge vsaka stvar se tu izgubi, izgine; pog. dobiti pet let, mesecev (zapora) biti obsojen na pet let, mesecev (zapora); pog. končno je nesramnež dobil svoje bil je ostro zavrnjen, kaznovan; pog. prosim, bi lahko dobil tajnika bi lahko govoril z njim; ekspr. pošteno jih je dobil pod nos zavrnili so ga, spravili so ga v zadrego zaradi njegove napake; ekspr. pazi se, če te dobim pred oči če prideš v bližino; pog. precej ga je dobil v glavo precej je vinjen; ta ženska ga je popolnoma dobila v svojo oblast popolnoma se podreja njeni volji, njenim zahtevam; pog. dobiti koga v pest, v roke ujeti in kaznovati ga; pog. v vas smo dobili vojake v našo vas so prišli vojaki; pog. dobiti kaj toplega v želodec pojesti kako toplo jed; pog., ekspr. rad bi dobil kaj za pod zob rad bi kaj pojedel; ekspr. če še toliko govoriš, ga ne boš dobil za stvar ga ne boš pregovoril, pridobil; pog. dobiti koga na laži ugotoviti, da se je kdo zlagal; pog., ekspr. dobiti jih po glavi biti ostro grajan; biti tepen; biti premagan; pog., ekspr. dobiti jih po grbi biti tepen; biti premagan; ekspr. dobiti po nosu biti deležen zbadljivega, odklonilnega ravnanja; brezoseb., pog. v rudniku ga je dobilo se je ponesrečil; kar je iskal, to je dobil zaradi nepremišljenega, neprevidnega ravnanja je doživel kaj neprijetnega; preg. kdor dolgo izbira, izbirek dobi
♦ navt. dobiti veter v jadra; rel. dobiti odvezo; šport. dobiti točko zmagati
dobíti se pog. sestati se, sniti se: dobimo se pred odhodom vlaka, ob desetih; dobiti se s kom
dobívši zastar.: dobivši pismo od prijatelja, je takoj odpotoval
dobljèn -êna -o: pripraviti načrt na osnovi dobljenih podatkov; preveriti dobljene rezultate; ta denar ni po pravici dobljen; z destilacijo dobljena snov; zmaga je dobljena
● preg. kakor dobljeno, tako izgubljeno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dobívati -am nedov. (í) - 1. postajati imetnik česa večkrat neposredno danega ali poslanega: ob vsaki priložnosti dobiva velika darila; vsak dan dobiva pisma; pokojnino dobiva redno
- 2. s širokim pomenskim obsegom postajati bogatejši
- a) za kako stvar: kmetje so dobivali zemljo v zakup; orodje je dobival na posodo / pog. dobivati trebuh rediti se v trebuh; otrok že dobiva zobe začenjajo mu rasti
- b) za kako lastnost: pšenica je začela dobivati barvo; stvar dobiva dokončno obliko; mesto dobiva docela drugačno podobo / počasi je dobival veselje do dela / meso že dobiva duh začenja zaudarjati, smrdeti; dobivati sive lase siveti
// postajati deležen kakega stanja, navadno neprijetnega: pogosto je dobival nahod; srce mu je nagajalo in dobival je težko sapo; od ran dobiva vročino
- 3. navadno s prislovnim določilom biti oskrbovan s čim, navadno v ustaljenem redu: dobivati časopis po pošti; mleko, zelenjavo dobivajo pri kmetu; dobivati malico v šoli; delavci dobivajo v tovarni topel obrok hrane / dobivati zdravila vsako uro / za svoje delo dobiva lepo plačo; dobiva pokojnino ima redne dohodke v obliki pokojnine
- 4. postajati uspešen v prizadevanju, da bi se doseglo kaj, prišlo do česa: tisto leto so vsi dobivali kredite za popravilo hiš; plemstvo je dobivalo oblast v roke / kolonialne države dobivajo samostojnost
// z uspehom končavati določen proces, procese, kjer nastopata navadno dve nasprotni strani: pravde je navadno dobival; pri kartah je neprestano dobival - 5. knjiž. delati, da prihaja kaj iz česa kot rezultat določenega postopka: iz teh analiz dobivamo običajno dobre podatke; žveplo, ki ga dobivamo iz rude pridobivamo
- 6. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da je kdo deležen dejanja ali dejanj, ki jih določa samostalnik: dobivati nagrade; dobiva slabe ocene / dobivati klofute
● ekspr. kar naprej garam, za plačilo pa dobivam samo klofute ne le, da moje delo ni cenjeno, ljudje mi celo povzročajo neprijetnosti, delajo krivico; pog., ekspr. dobivati jih po grbi biti večkrat tepen; biti večkrat premagan
dobívati se pog. sestajati se, shajati se: z dekletom sva se začela dobivati; dobivali smo se v parku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dobríkati se -am se nedov. (ī) izkazovati komu prijaznost, navadno z namenom pridobiti si naklonjenost: ni njegova navada, da bi se dobrikal;
zaman se ji dobrikaš;
toliko časa se mu je dobrikal, da je privolil / pes se mi dobrikadobrikajóč se -a -e: pes se je dobrikajoč stisnil h gospodarju; spregovoriti z dobrikajočim se glasom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dobročúden -dna -o prid. (ȗ) redko ki je dobre, blage čudi, narave: vedeli so, da je dobročuden / dobročudna papiga
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dobrodôšel -šla -o [əu̯] prid. (ó) - 1. čigar prihoda je kdo vesel: dobrodošel gost; vedno boš dobrodošel v naši hiši; kamor pride, je dobrodošel; opustila je obiske, ker je čutila, da ni več dobrodošla / kot pozdrav dobrodošli, kar vstopite
- 2. ki se da uporabiti, izkoristiti: vsak izgovor mu je dobrodošel; dobrodošla priložnost / nova izdaja pesmi je kar dobrodošla
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dobrotljív -a -o prid., dobrotljívejši (ī í) ki (rad) izkazuje, deli dobrote: dobrotljiv človek;
prizadeva si, da bi bil dobrotljiv
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dobrótnica -e ž (ọ̑) - 1. ženska, ki izkazuje, deli komu dobrote: mati je otrokova največja dobrotnica
- 2. iron., redko vlačuga, prostitutka: Pozneje sem zvedel, da je ta njena hči tako zvana dobrotnica, h kateri prihajajo moški iz okolice (Prežihov)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dobrotováti -újem tudi dobrótovati -ujem nedov. (á ȗ; ọ̑) star. izkazovati, deliti dobrote: preskop je, da bi dobrotoval
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dobrovéren -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) jur. prepričan, da je do česa upravičen: dobroverni posestnik / dobroverna priča priča, ki je prepričana, da govori resnico
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
docírati -am nedov. (ȋ) - 1. slabš. govoriti ali razlagati, kakor da bi poučeval: ta človek rad docira
- 2. zastar. predavati (na univerzi): docira na pravni fakulteti
- 3. šol. poučevati abstraktno: njihov profesor preveč docira
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dočákati -am dov., dočákajte in dočakájte; dočákala in dočakála (á ȃ) - 1. s čakanjem priti do česa, doseči kaj: dočakati mir; končno smo dočakali osvobojenje; komaj sem dočakal, da je šla / po dolgih letih je dočakala brata; dočakati vlak
- 2. živeti do določene dobe, dogodka: dneva ne dočaka več, tako je slab; dočakal je redek jubilej; dočakati sto let; dočakati visoko starost; nar. mogoče se dočakamo jutra
● ekspr. oh, kaj sem dočakal kako velika nesreča me je zadela; dočakala me je s kavo in slaščicami sprejela; preg. kdor čaka, dočaka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dodájati -am nedov. (ȃ) - 1. dajati (k) čemu še kaj: hrani dodajamo začimbe; vinu dodajati vodo / avtor dodaja vire na koncu razprave
♦ čeb. dodajati panjem matice oskrbeti panje z maticami - 2. dodatno, zraven pripovedovati: vse je bilo, kot bom povedal, ničesar ne mislim dodajati; list še dodaja, da je zmaga pravična; ljudje so ga tolažili in modro dodajali: Saj si imel še srečo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dodátek -tka m (ȃ) - 1. kar se da (k) čemu zraven, povrhu: izboljšati jed z dodatki; kavni dodatek; pecivo z dodatkom cimeta / fant je bil tako lačen, da je šel dvakrat po dodatek
♦ obl. modni dodatki vse, kar dopolnjuje, krasi oblačilo
// kar se doda k rednim prejemkom, k plači: prejemati dodatek / otroški dodatek izplačan upravičenim zavarovancem za otroke; položajni dodatek uslužbencem na določenem položaju; terenski dodatek za delo na terenu; varstveni dodatek osebnim in družinskim upokojencem, katerih pokojnine ne dosegajo predpisane višine; ker zaradi službe ni mogel stanovati pri družini, so mu odobrili dodatek za ločeno življenje - 2. kar se da (k) čemu na koncu, pristavek: dodatek k razlagi, k zapisniku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dodáten -tna -o prid. (ȃ) ki se da (k) čemu zraven, povrhu: dodatni material;
dodatni sedeži;
dodatna lokomotiva / dodatni pouk, predlog; potrebna je še dodatna razlaga; dodatno vprašanje pri izpitu / honorarno delo mu omogoča dodatne zaslužkedodátno prisl.: dodatno pognojiti, soliti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dodáti -dám dov., 2. mn. dodáste in dodáte; dodál (á) - 1. dati (k) čemu še kaj: dodati testu jajca; dodal je še, kolikor je manjkalo / namesto da bi pritisnil na zavoro, je dodal plin
- 2. dodatno, zraven povedati: priča doda k prejšnji izpovedi naslednje; dodal je, da kljub vsemu ni izgubil poguma; koliko skrbi mi delaš, je dodala; ne verjemi mu vsega, kar pripoveduje, ker rad kaj iz svojega doda
dodán -a -o: v novi izdaji so dodane še štiri pesmi; betonski mešanici dodana voda
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dodejáti -déjem dov., tudi dodém; 2. mn. dodéjete tudi dodéste, 3. mn. tudi dodejó; dodéj in dodèj; dodejál (á ẹ̑) star., navadno kot deležnik na -l dodati: pismu je dodejal še denar / drugi ljudje pa so dodejali, da je dober
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dodeljív -a -o prid. (ī í) ki se da dodeliti: dodeljivo stanovanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dodelováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. približevati se koncu dela: ali ste že končali? Ne še, a danes dodelujemo / pisatelj je povedal, da dodeluje svojo zadnjo dramo
- 2. opravljati dokončna dela za lepši videz, boljšo kakovost: po strojenju usnje dodelujejo s kemičnimi in mehanskimi postopki; podjetje blago uvaža, ga dodeluje in prodaja / metodo so dolgo preizkušali, popravljali in dodelovali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dodéti -dénem dov., dodêni dodeníte (ẹ́) dodati: mati mu dodene še nekaj denarja;
dodenite še malo masti / dodenimo še, da je njegova zgodba neverjetna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dogájati se -am se nedov. (ā) nav. 3. os. večkrat se zgoditi: v podjetju se dogajajo napake;
to se pogosto dogaja v naši industriji / ekspr. v tej igri se nič ne dogaja v njej ni dramatskih konfliktov // izraža obstoj, potek v prostoru in času: ne vem, kaj se dogaja v tej hiši / roman se dogaja v nekem zdravilišču / slutil sem, da se z bratom nekaj hudega dogaja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
doganljív -a -o prid. (ī í) knjiž. ki se da dognati: doganljive prvine lirike;
ta dejstva so doganljiva // ki je sposoben z razmišljanjem, raziskovanjem priti do česa: doganljiv in intuitiven kritik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
doglèd -éda m (ȅ ẹ́) knjiž. oddaljenost, v kateri se da kaj (razločno) videti: jezdeci so izginili iz dogleda;
ladja je priplula v dogled;
vlak je že na, v dogledu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
doglédnost -i ž (ẹ́) knjiž. - 1. bližnja prihodnost: upamo, da se bo to v doglednosti uresničilo
- 2. razdalja, do katere se da (razločno) videti: hiša se zgublja na robu doglednosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dognáti -žênem dov., doženíte (á é) - 1. z razmišljanjem, raziskovanjem priti do česa: premišljeval je, a dognati ni mogel ničesar; poskušal je dognati kaj stvarnega; dognati resnico; zdravnik je dognal vnetje; hotel bi dognati, če dogovor še drži; dognal je, da mora nalogo opraviti čimprej; brez težave je dognal, kaj pomeni njeno vedenje; dognati s poskusi
♦ jur. dognati istovetnost osebe; dognati krivdo - 2. knjiž. izoblikovati popolnoma, do konca: prevajalec je prevod res dognal / misli ni mogel vselej do kraja dognati; nekatere pesmi je dognal do take popolnosti, da so neprevedljive
- 3. star. narediti, izvesti kaj do konca: delo je srečno dognal; dognati kupčijo, pravdo
● star. rad bi umrl, dognal sem prišel sem do konca življenja; star. dognala je svoje življenje umrla je - 4. star. skleniti, dogovoriti se: starši so dognali, naj se fant in dekle vzameta
dognán -a -o: Prešernov vpliv na druge pesnike je dognan; to je že dognana resnica; ta novela je najbolj dognana; pravda je dognana; stvar še ni dognana; oblikovno in vsebinsko dognan prevod; film je po izrazu dognan
● redko opazil sem, da so čevlji že močno dognani ponošeni, obrabljeni; redko ljudje so bili od dolge poti dognani do konca zelo utrujeni, izčrpani
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dogodíti se -ím se dov., dogódil se (ī í) nav. 3. os., raba peša zgoditi se, pripetiti se: dogodil se je čudež;
to se mu ni še nikoli dogodilo / dogodilo se mu je, da je prezrl napis
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dohájati -am nedov. (ȃ) - 1. iti enako hitro kot kdo drug: deček je skoraj tekel, da so ga težko dohajali; komaj dohaja moža; pren. storitvena dejavnost ne dohaja potreb potrošnikov; delo komaj dohajamo
● teče, da ga komaj dohajajo peté zelo hitro - 2. s hitrejšim premikanjem prihajati do koga, ki gre spredaj; dohitevati: nikogar ni srečaval, nikogar dohajal
- 3. publ. dojemati, razumevati: uprizoritev je toliko modernistična, da jo gledalci še lahko dohajajo; občinstvo težko dohaja sodobno likovno umetnost; umsko dohajati
- 4. zastar. prihajati: kupci so dohajali iz daljnih krajev / z bojišča dohajajo pretresljive novice
dohajajóč -a -e: opazovala je dohajajoče povabljence
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dohitéti -ím dov., dohítel (ẹ́ í) - 1. s hitrejšim premikanjem priti do koga, ki gre spredaj: dohitel ga je na ovinku; tako beži, da ga ne morem dohiteti / z avtom je dohitel vlak
● smrt ga je dohitela na potovanju umrl je na potovanju - 2. izenačiti se s kom v čem: dohiteti sosede pri delu; tik pred koncem ga je dohitel na tabeli; v šolstvu smo dohiteli napredne države; v znanju ne more dohiteti svojih sošolcev
- 3. redko nadomestiti, popraviti: zamujenega ne moremo več dohiteti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dohòd -óda m (ȍ ọ́) - 1. kraj, prostor, kjer se da do česa priti: eksplozija je zasula dohod do rudarjev; vsi dohodi v mesto so bili zaprti / hiša ima dohod z dveh strani; dohod na teraso je z vrta
- 2. zastar. prihod: vse je bilo pripravljeno za očetov dohod
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dohtáriti -im nedov. (á ȃ) ekspr. prizadevati si govoriti učeno: misli, da ga vsi občudujejo, kadar dohtari;
sredi večje družbe je dohtaril bradat študent
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dójem in dôjem -jma m (ọ́; ó) knjiž., navadno s prilastkom vtis, občutek: ne more se otresti dojma zapuščenosti;
imam dojem, da me noče razumeti / predstava je pustila v gledalcih globok dojem; še ves je pod dojmom žalostnega dogodka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dojémati -am nedov. (ẹ̑) - 1. vključevati, sprejemati v zavest: fant hitro dojema; toliko novega je, da otrok komaj dojema; učenci so slabo dojemali učiteljevo razlago; čustveno, površno dojemati / razlagal je tovarišem, kako dojema partizansko življenje; umetnino dojema elementarno
- 2. sprejemati čutne dražljaje, zlasti s sluhom, z vidom: oko dojema svetlobo; njegova ušesa ne dojemajo več ropota; streljanje je še komaj motno dojemal
dojemajóč -a -e: hitro dojemajoč človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dojemljív -a -o prid. (ī í) - 1. ki hitro dojema: dojemljiv človek / bister, dojemljiv duh
// knjiž., navadno v zvezi z za dovzeten, sprejemljiv: nekateri učenci niso dojemljivi za vzgojne ukrepe / mladenič je bil za lepoto močno dojemljiv - 2. ki se da dojeti: njegova poezija je težko dojemljiva; čutno dojemljive stvari / to mu je treba prikazati na dojemljiv način
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dokàz -áza m (ȁ á) kar utemeljuje, podpira kako trditev: vsi dokazi govorijo proti vam;
manjkalo mu je neizpodbitnih dokazov;
predložiti, zbirati dokaze;
trditev je podprl z dokazi;
otipljivi, tehtni dokazi;
dokazi za in proti;
za to imamo že dovolj dokazov;
zaradi pomanjkanja dokazov je bil oproščen;
priznal je pod pritiskom dokazov / dokaz o strokovnosti
♦ jur. nasprotni dokaz s katerim se ovrže kaka trditev; obremenilni, razbremenilni dokaz; mat. aritmetični dokaz pri katerem se uporabljajo samo aritmetične operacije; direktni dokaz pri katerem se izvede izrek tako, da se izhaja iz že znanih resnic; geometrijski dokaz pri katerem se uporabljajo samo geometrijske konstrukcije; indirektni dokaz pri katerem se dokaže, da privede neveljavnost izreka do protislovja // zunanji izraz, znamenje česa: to je zgovoren in prepričljiv dokaz, da je tvoja sodba napačna; dokaz ljubezni; v dokaz prijateljstva mu je podarila sliko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dokázati tudi dokazáti -kážem dov. (á á á) - 1. utemeljiti, podpreti kako trditev z dokazi: dokazati svoj alibi; na sodišču je dokazal svojo nedolžnost; dokažem ti resnico; dokazali so, da to bolezen povzročajo virusi; s pričami je dokazal, da ni kriv; neovrgljivo, prepričevalno, zanesljivo dokazati; statistično se to ne da dokazati / to je bila priložnost, da ji je lahko dokazal svojo ljubezen; dokazati svojo moč / lahko ti dokažem laž / tega laikom ne bomo dokazali ne bomo jih mogli prepričati
● ekspr. dokazati črno na belem pismeno; neizpodbitno, popolnoma - 2. postati zunanji izraz, znamenje česa: pregled dela je dokazal, da smo se v napovedih zmotili
dokázan -a -o: dokazane trditve; krivda je dokazana; to je znanstveno dokazano
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dokazljív -a -o prid. (ī í) ki se da dokazati: dokazljiva hipoteza;
to dejstvo je dokazljivo;
pravilnost te trditve ni znanstveno dokazljiva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dokazováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. utemeljevati, podpirati kako trditev z dokazi: dokazoval je svojo nedolžnost; dokazoval je, da ni kriv; z uradnim spričevalom dokazovati; prepričevalno dokazovati
- 2. biti zunanji izraz, znamenje česa: povečan obisk dokazuje, da je za prireditev vedno več zanimanja; rezultati dokazujejo, da je tekmovanje uspelo / zgodovina nam dokazuje, da so imela narodna gibanja revolucionaren značaj; to nič ne dokazuje / primer zgovorno dokazuje napredek
dokazujóč -a -e: hodil je po uradih, dokazujoč svojo pravico; deduktivno dokazujoča metoda
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
doklèr in dókler in dòkler vez. (ȅ; ọ̑; ȍ) v časovnih odvisnih stavkih - 1. z nedovršnim glagolom za izražanje, da traja dejanje nadrednega stavka toliko časa kolikor dejanje odvisnega: dokler je zakon v veljavi, se ga je treba držati; revež bo, dokler bo živ; dokler smo imeli denar, smo kupovali knjige; tega ne bi dovolil, dokler bi imel še kaj oblasti nad njo
● upamo, dokler živimo; preg. dokler lipa cvete, ji ne manjka čebel v sreči ima človek dosti prijateljev - 2. z zanikanim glagolom za izražanje, da traja dejanje nadrednega stavka do nastopa dejanja v odvisnem: gledal je za njo, dokler ni izginila za hišo; varuj otroka, dokler se ne vrne mati / ni miru, dokler vse ne spi / brez nikalnice: star. žanjejo ves dan, dokler da zaide sonce; zastar. bolj dan na dan brli življenja sveča, dokler ji reje zmanjka, in ugasne (F. Prešeren)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
doklíc -a m (ȋ) - 1. knjiž. oddaljenost, v kateri se da kaj priklicati: fanta ni več na doklicu / oddaljen na doklic
- 2. redko klic, klicanje: z doklicem ga je opozoril na nevarnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
doklicáj -a m (ȃ) oddaljenost, v kateri se da kaj priklicati; doklic: ladja je bila na doklicaj oddaljena od brega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
doklícati -klíčem dov., doklícala in doklicála (í ȋ) s klicanjem doseči, da se kdo odzove ali pride: kliče ga, pa ga ne more doklicati;
sosed je predaleč, da bi ga doklical;
stražarja so komaj doklicali / s težavo je doklical spečega prijatelja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dokliceváti -újem nedov. (á ȗ) s klicanjem dosegati, da se kdo odzove ali pride: zaman ga je doklicevala;
tovariši so se doklicevali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dokončáti -ám dov. (á ȃ) - 1. narediti, izvesti kaj do konca: slikar je dokončal portret / dokončati začeto delo; dokončati partijo šaha; pravdo smo dokončali / učenec je dokončal šolo
● vznes. dokončal je svojo življenjsko pot umrl je - 2. zastar. skleniti: zbor je soglasno dokončal, da je treba stvar urediti
dokončán -a -o: po dokončanem obredu so se ljudje razšli; ali je preiskava dokončana? ta roman ni dokončano delo; njeno življenje je dokončano
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dokônčen -čna -o prid. (ó) - 1. narejen, izveden do konca: pripraviti dokončni načrt; dokončen proizvod; dokončna montaža / dokončna zmaga / delo dobiva dokončno podobo
- 2. ki se ne da spremeniti; nepreklicen, neovrgljiv: odločba ustavnega sodišča je dokončna; sodba je dokončna / ustvaril si je dokončno mnenje; zavzeti dokončno stališče
● publ. o tem pojavu znanstveniki še niso izrekli dokončne besede pojav še ni popolnoma raziskan
dokônčno prisl.: dokončno oblikovati; kdo bo o tem dokončno odločal? športno igrišče je treba dokončno urediti; dokončno redigirana drama; sam.: nočem trditi kaj dokončnega; ni še nič dokončnega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dóktor -ja m (ọ́) - 1. najvišji akademski naslov, ki ga podeli univerza ali znanstvena ustanova: promovirati za doktorja; doktor prava; doktor matematičnih ved; kandidat je dobil naslov doktorja znanosti / častni doktor naslov, podeljen zaradi posebnih zaslug
// kot nagovor tovariš doktor; kot pristavek k imenu: doktor [dr.] Ivan Prijatelj; tudi neskl. govoril sem z doktor Zarnikom; neskl.: doktor Korenova; doktor Bleiweisove Novice
// kdor ima doktorski naslov: zbrali so se sami doktorji biologije - 2. pog. zdravnik: doktor mu je zapisal zdravila; poslali so me po doktorja
- 3. star. odvetnik, advokat: tako se spozna na pravde, da marsikakega mladega doktorja spravi v zadrego / za jezičnega doktorja študira
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dólg -a -o stil. -ó [u̯g] prid., dáljši (ọ̑ ọ́) - 1. ki ima med skrajnima koncema razmeroma veliko razsežnost, ant. kratek: dolg hodnik; stopa z dolgimi koraki; nosi zelo dolge lase; pes z dolgimi visečimi uhlji; zadnji predor je bil izredno dolg; dolga cesta; dolga palica, vrv; vojaki so stali v dolgi, ravni vrsti / ima dolg obraz podolgovat; ekspr. fant je res dolg zelo velik in suh; dolg kakor prekla / šalj. Ljubljana je bila takrat še dolga vas majhno, provincialno mesto
// dolga večerna obleka obleka, ki sega (skoraj) do tal; dolge hlače hlače, katerih hlačnice segajo približno do gležnjev
// žarg. avtomobilist je imel pri srečanju prižgane dolge luči luči, ki osvetljujejo cesto približno 100 m naprej
// obširen, obsežen: v zadnji številki je objavil o tem dolg članek; dolga pesem; napisal mu je dolgo pismo - 2. z izrazom količine ki izraža razsežnost med skrajnima koncema: stavba je dolga dvajset metrov; kilometre dolg sprevod; meter, pol sežnja dolg
- 3. ki traja razmeroma veliko časa: dolgi zimski večeri; dolga bolezen; jesen je bila dolga in lepa; utrujen od dolge poti; dolgo deževje, življenje / ozrl se je za njo z dolgim pogledom; dolg poljub / pil je z dolgimi požirki; mitraljezec je sprožil dolg rafal / po dolgem času sta se spet srečala; dolg rok
// s časovno enoto ki se zdi, da traja veliko časa: čaka ga že dolge mesece; dan mi je bil strašno dolg; dolgo uro je premišljeval celo; tiste ure so bile zelo dolge; od tedaj so pretekla že dolga leta mnogo let - 4. z izrazom količine ki izraža razsežnost v času: predavanje je lahko dolgo največ deset minut; dolg čas bilo mu je zelo dolg čas dolgčas; od dolgega časa je ves bolan od dolgočasja
● slabš. imeti dolg jezik biti opravljiv, odrezav; veliko govoriti; ekspr. oditi z dolgim nosom osramočen; ne da bi kaj opravil; ekspr. narediti dolg obraz z mimiko na obrazu izraziti razočaranje, žalost; evfem. imeti dolge prste krasti; pog. mesec je še dolg treba je varčevati (z denarjem), ker ne bo še kmalu naslednje plače; pog. saj ne bova dolga hitro bova opravila, se pogovorila; pog., ekspr. je širši kot daljši zelo debel; ekspr. padel je, kakor je dolg in širok tako, da je bil ves na tleh; ekspr. dolgi lasje — kratka pamet ženske niso posebno pametne, razsodne; preg. ni tako dolg dan, da ne bi bilo večera vsaka stvar se kdaj konča; preg. dolga bolezen, gotova smrt
♦ lingv. dolg glas; dolgi nedoločnik nedoločnik na -ti ali -či; navt. ladja dolge plovbe ladja, ki ima dovoljenje za plovbo po vseh morjih; rad. dolgi valovi radijski valovi z valovno dolžino od 1.000 do 2.000 m; šport. tek na dolge proge tek na razdaljo, večjo od 1.500 m
dólgo prislov od dolg: dolgo smo ga čakali; ljudje že dolgo govorijo o tem; dolgo je ostal doma; ne dolgo potem se ga je spomnil nedolgo; ekspr. tega ne bom več dolgo prenašal; že dolgo časa ni bilo dežja; ekspr. dolgo v noč ni mogla zaspati / v povedni rabi dolgo je še do večera
// izraža trajanje sploh: kako dolgo boš ostal tukaj / ekspr. uro dolgo ga je čakal
● evfem. slab je, ne bo dolgo kmalu bo umrl; pog. to imam že dolgo na jeziku že zdavnaj sem hotel povedati
♦ lingv. dolgo naglašen samoglasnik
dólgi -a -o sam.: pog. še dvajset ur se bomo vozili, dolga bo; časopis je na dolgo pisal o tem; pripoveduje na dolgo in široko zelo obširno, s številnimi podrobnostmi; nevihta ni ponehala za dolgo; po dolgem jih je le pregovoril; prerezati kumaro po dolgem podolgem; prim. daljši; dalj, dalje, dlje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dólgčas -a [u̯g] m (ọ̑) duševno stanje neugodja, nezadovoljstva, osamljenosti zaradi pomanjkanja primernega dela, družbe, zabave: fanta je mučil dolgčas;
čutiti, občutiti dolgčas;
po nekaj dneh, polnih neznosnega dolgčasa, je končno le lahko odpotoval / v povedno-prislovni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku dolgčas mi je; v mestu mi je bilo zelo dolgčas; med predstavo mu je postalo dolgčas / dolgčas mi je bilo po prijatelju pogrešal sem ga, želel sem si njegove prisotnosti // vse te neumnosti dela iz dolgčasa dolgega časa // ekspr. okolje, okoliščine, ki povzročajo takšno stanje: ne mara v hribe, v tisti dolgčas; kaj te je le prineslo v dolgčas tega podeželskega mesteca / tukaj je grozen dolgčas
● pri nas ni nikoli dolgčas zmeraj se kaj zanimivega, zabavnega zgodi; ekspr. v tem kraju ima dolgčas mlade je (zmeraj) dolgočasno, pusto; ekspr. jesti sam krompir in repo je res dolgčas ni prijetno, ni dobro jesti sam krompir in repo; ekspr. pasti, preganjati, prodajati dolgčas dolgočasiti se; ekspr. preganjati dolgčas ukvarjati se s čim, da ne bi bilo dolgčas
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dolgočásje -a [u̯g] s (ȃ) duševno stanje neugodja, nezadovoljstva, osamljenosti zaradi pomanjkanja primernega dela, družbe, zabave: mori ga dolgočasje;
to dela samo iz dolgočasja;
v tem kraju bi umrl od dolgočasja;
neznosno dolgočasje;
dolgočasje zimskih večerov / njegov obraz ni kazal ničesar razen dolgočasja / natisnili so tako dolgočasje dolgočasno besedilo
● ekspr. preganjati dolgočasje ukvarjati se s čim, da ne bi bilo dolgčas
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dolóčen -čna -o prid., dolóčnejši (ọ́) podan tako, da se ne da dvomiti o tem, kaj izraža: nihče mu ni dal določnega odgovora;
zahtevam določno izjavo;
izreči o tem določno mnenje / misel je dobivala določnejšo obliko
♦ lingv. določna glagolska oblika oblika, ki zaznamuje osebo, spol, število, naklon in način; osebna glagolska oblika; določna oblika pridevnika oblika kakovostnega pridevnika, ki označuje večjo določenost, pogosto oblikovno, naglasno drugačnadolóčno prisl.: oče se ni določno izrazil; povedal mu je samo na splošno, ne pa določno; stvari je treba določneje razmejiti; šele zdaj je določneje videl njen obraz; sam.: izvedel ni nič določnega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
določíti in dolóčiti -im dov. (ī ọ́) - 1. ukazati, zahtevati, kako naj bo: to bo določil poseben predpis; določili so, da bo sestanek jutri; določiti z zakonom / določiti ceno, vrstni red, smer razvoja / določiti datum prihodnjega zasedanja; določiti rok plačila
// izbrati, nameniti za kaj: komisija je določila kandidate; določiti koga za dediča; starši so ga določili za mizarja; v reprezentanco so določili sedemnajst igralcev / sredstva za to se določijo v predračunu - 2. na podlagi znakov, podatkov postaviti kaj v kako skupino, okvir: določiti pasmo živali; določiti krvno skupino / težko mu je določiti leta
♦ biol., min. določiti mineral, rastlino, žival po značilnostih ugotoviti njeno sistematsko pripadnost; navt. določiti položaj ladje ugotoviti zemljepisno dolžino in širino točke, na kateri je ladja; num. določiti novec ugotoviti vladarja in kovnico pri starem novcu
dolóčen -a -o - 1. deležnik od določiti: dokončati delo v določenem času, roku; prišel je določeni dan; narod ima v zgodovini svoj točno določeni položaj; določena cena; obveznosti so določene s pogodbo; razprava je določena za peti junij ob desetih; časovno, dobro, jasno določen; določen je bil za talca
- 2. ki je znan, a se noče, ne more imenovati; neki, nekateri: te hvalnice so napisali določeni kritiki; take težnje se pojavljajo pri določenih ljudeh / publ., z oslabljenim pomenom: današnja premiera pomeni določeno novost; zaradi tega bodo nastopile določene težave; prisl.: čisto določeno sem se zavedal tega; sam.: o njem ne vem nič določenega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
določljív -a -o prid. (ī í) ki se da določiti: določljiv pomen;
čas in prostor sta določljiva;
stvar je težko določljiva;
izrazno, zgodovinsko določljiv;
matematično določljivi pojavi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
doložíti -ím dov., dolóžil (ī í) dati, položiti zraven: doložiti drva v peč;
k svojim vrečam je doložil še naše;
doloži na ogenj, da ne ugasne
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dólžen in dolžán dólžna -o stil. -ó [u̯ž] prid. (ọ́ ȃ ọ́) - 1. ki še ni poravnan, plačan: plačati dolžno naročnino; vrniti dolžno vsoto
// v povedni rabi ki ima dolg: na vse strani je dolžen / dolžen mu je veliko vsoto; dolžen mu je za delo; dolžni ste mi najemnino za pol leta / hvala lepa za trud, koliko sem pa dolžen koliko vam moram plačati; polovico bom plačal takoj, ostalo pa ostanem dolžen; pren. družbi je bil dolžen za vzgojo
● pog., ekspr. nobene nam ni ostal dolžen vsak naš napad, obdolžitev je učinkovito zavrnil - 2. ki se glede na zasluge pričakuje, zahteva: izkazujejo mu dolžno čast, spoštovanje; izreči komu dolžno priznanje
// v povedni rabi obvezan komu kaj izkazovati, storiti: dolžen sem mu hvaležnost, hvalo; dolžni ste nam pojasnilo o tem, kar se je zgodilo / vsi smo dolžni skrbeti za red pričakuje se od nas, moramo; dolžni smo, da mu pomagamo - 3. obvezen, predpisan: določili so dolžni delež posamezne občine pri financiranju skupnih zadev
♦ jur. dolžno pismo pismena obveza o napravljenem dolgu; zadolžnica; dolžni delež delež, ki ga zakoniti dedič mora dobiti; nujni delež
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dolžína -e [u̯ž] ž (í) - 1. razsežnost med koncema ali najbolj oddaljenima ploskvama česa: izmeriti dolžino ceste; dolžina hiše ni v sorazmerju z višino in širino; dolžina in debelina niti / graditi ladje predpisane dolžine / cesta je na, v dolžini petih kilometrov uničena; reka je po vsej dolžini plovna; prepogniti list po dolžini v smeri, vzporedni z daljšim robom
- 2. velikost trajanja v času: določiti dolžino pogovora; spreminjanje dolžine dneva in noči
- 3. lastnost dolgega: ladja se zaradi dolžine ni mogla hitro obrniti / dolžina je knjigi v škodo obširnost, obsežnost
♦ avt. zavorna dolžina razdalja, ki je potrebna, da se vozilo pri določeni hitrosti ustavi; fiz. valovna dolžina razdalja (v smeri širjenja valovanja) med točkama, v katerih doseže valujoča količina hkrati največjo vrednost; geogr. zemljepisna dolžina oddaljenost kake točke na zemeljskem površju od začetnega poldnevnika, merjena na vzporedniku; lingv. dolžina samoglasnika; mat. dolžina razdalja med dvema točkama
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
dolžíti -ím [u̯ž] nedov., dólži (ī í) delati, imeti koga za krivega česa: dolžili so ga tatvine;
dolžil me je, da sem mu pokvaril sina;
po krivem ga dolžidolžíti se star. zadolževati se: obljubi mi, da se ne boš pri nikomer dolžil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
Prikazanih je prvih 500 zadetkov od skupno 9003 zadetkov.