zaobljúba -e ž (ȗ) - 1. rel. Bogu dana obljuba, katere prekršitev je greh: veže ga zaobljuba; prekršiti zaobljubo / narediti zaobljubo / redovne, samostanske zaobljube; večne zaobljube za vse življenje; zaobljuba pokorščine, uboštva
- 2. javna, po določenem postopku dana obljuba ravnati se po načelih, navedenih v izjavi; slovesna izjava: opraviti zaobljubo / sodniška, vojaška zaobljuba / slovesna zaobljuba
- 3. ekspr. trdna obljuba, trden sklep: izpolniti zaobljubo / sam pri sebi je naredil zaobljubo, da tega ne bo več storil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 4. 2024.