jo1 tož. od ona, rod. je, nav. ekspr.
1. pog. stvar, ki se ne mara ali ne more imenovati: dobiti jo po glavi biti ostro grajan; biti tepen; biti premagan; jo že imam sem se že domislil; pošteno jo je izkupil dobil je hude poškodbe; doživel je velik neuspeh; ne boš je zvozil zadeve ne boš uspešno dokončal; nizko prav nastavlja mu jo ga spolno zapeljuje, vabi; srečno jo je odnesel nič hudega se mu ni zgodilo; ti jo zmerom pogodiš, uganeš pravilno poveš, narediš; godci jo urežejo skladbo, pesem; zagosti jo komu napraviti nevšečnost, neprijetnost; zasoliti jo komu kaj neprijetnega povedati, napraviti; zavozil si jo napačno si naredil
2. pog., z nekaterimi glagoli izraža
a) hojo: kresati, mahati, primahati jo; ubral jo je po bližnjici / čez mejo jo je potegnil odšel je ilegalno v tujino
b) tek, beg: brisati, odkuriti, odpetati, pocediti, popihati jo
3. navadno v nikalnih stavkih krepi predmet ali smiselni osebek: ni je ženske, ki bi si to upala / v vzkliku glej jo navihanko; prim. ga1, jih, on
Samostojni izpis sestavka
Slovar slovenskega knjižnega jezika²
Dostopnost