tedàj [tudi tədaj] prisl. (ȁ)
I.
1. izraža čas, trenutek v preteklosti ali prihodnosti, kot ga določa sobesedilo: ne vem, kje sem bil tedaj; za hip je bil nepazljiv in prav tedaj se je zgodila nesreča; ravno tedaj, ko se je mračilo, so prišli domov / kadar kdo mnogo obljublja, tedaj bodite previdni / do tedaj se nihče ni zmenil zanjo; od tedaj je preteklo že mnogo let
2. izraža vzročno-sklepalno razmerje: nisva sprta, zakaj bi tedaj ne hodila skupaj; če ljudje ne znajo brati, kaj jim tedaj koristijo časopisi in knjige / sama si ni znala več pomagati, zaupala je tedaj svoje skrbi materi; elipt. zato vas vprašam še enkrat: kaj tedaj
3. z oslabljenim pomenom izraža nejevoljo, presenečenje, začudenje: doma ga ni. Kje je tedaj; sprašujem se, kaj tedaj sploh iščeš tukaj; dobro, naj tedaj jaz vse naredim
II.
v vezniški rabi za izražanje
a) vzročno-sklepalnega razmerja: prišla sta še dva, tedaj nas je že deset; dolgo se nismo videli, tedaj si imamo dosti povedati
b) navadno v podredju pogojno-posledičnega razmerja: če je to res, tedaj bo hudo; če si moker, tedaj se preobleci / res ne veš nič? Tedaj poslušaj; konec mora rasti iz celote, tedaj šele bo povest dobra
● star. komaj sva tedaj pa tedaj spregovorila kdaj pa kdaj
Samostojni izpis sestavka
Slovar slovenskega knjižnega jezika²
Dostopnost