ústnica -e ž (ȗ)
1. vsak od dveh mesnatih robov ustne odprtine
a) pri človeku: ustnice so mu drhtele od vznemirjenja; barvati, ličiti ustnice; v zadregi si je grizel ustnico; oblizovati si ustnice; stisniti ustnice; zmočiti bolniku ustnice; okrog ustnic so se ji naredili izpuščaji; poljubiti na ustnice; blede, brezkrvne, rdeče ustnice; čutne, debele, mesnate, naprej potisnjene, štrleče, velike ustnice; od mraza pomodrele, razpokane ustnice; spodnja, zgornja ustnica; robovi ustnic; črtalo, rdečilo za ustnice / skriviti ustnice v posmeh; odhajali so s pesmijo na ustnicah pojoč / zajčja ustnica prirojena preklana zgornja ustnica
● ekspr. le pomočila je ustnice v vino vino je le pokusila; ekspr. v takem položaju ne kaže drugega kot stisniti ustnice se obvladati, potrpeti; ekspr. beseda, prošnja mu je zamrla na ustnicah ni je (do konca) izrekel, povedal
b) pri nekaterih sesalcih in ribah: konjska, pasja ustnica
2. glasb. posebno oblikovana odprtina cevi, kjer se pod vplivom zračnega toka tvori zvok: ustnice pri orgelskih piščalih
♦ anat. sramna ustnica parna kožna guba zunanjega ženskega spolovila; male, velike sramne ustnice
Samostojni izpis sestavka
Slovar slovenskega knjižnega jezika²
Dostopnost