Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko preberete tu.

Samostojni izpis sestavka

A
1. V slovenskem fonemu a (a) se ohranja pslovan. *a (iz ide. *ā ali *ō ali *aH, *oH pred soglasnikom ali v izglasju ali iz star. pslovan. dolgega ē za pslovan. *č, *š ali *ž), npr. máti, čȁs. (b) Lahko je nastal iz dolgega polglasnika ə̄, ki se je v sloven. končnih zlogih razvil pod cirkumflektirano, v nekončnih pa pod novoakutiranim naglasom iz pslovan. *ь (iz ide. *i) ali *ъ (iz ide. *u) v krepki poziciji, npr. vȃs, dánka, pásji. (c) V sklopih ra, la se je lahko razvil iz pslovan. *o v predsamoglasniških sklopih or, ol, npr. kráva, mlȃd.
2. V starejših ljudskih izposojenkah je nadomestil tujejezični (stvnem., srvnem. ali romanski) dolgi ā, npr. pȃpež, ki je narečno nastal tudi iz srvnem. ei, npr. ábota; v mlajših tudi kratki a, npr. papȋr, paradíž. Nadomestil je tudi srvnem. ä, æ, ou in še nekatere druge tuje glasove.
3. V imitativnih besedah velja a za najlažje izgovorljivi samoglasnik. Pojavlja se zlasti v besedah, ki se jih otroci najprej naučijo, npr. máma, áta.
Slovenski etimološki slovar³