1. knjižno pogovorno uporablja se, ko govorec ob slovesu koga pozdravi, zlasti znancaNo, pa adijo, se vidimo, morava iti! Umolknila je, me spet objela, zaklicala adijo in odhitela po stezi. Ko zjutraj vstopim v kombi, pozdravim šoferja z dobro jutro, ko izstopim, pa rečem adijo.
1.1. ekspresivno uporablja se, ko govorec želi izpostaviti, poudariti, da se čemu odpoveduje, navadno začasnoKazalec na tehtnici ne sme biti edino vodilo pri hujšanju. Raje izmerite obseg pasu. Adijo, želja po tortici! Adijo, družba, pozdravljene, plenice.
2. ekspresivno uporablja se, ko govorec želi izpostaviti, poudariti, da kdo ni več zaželen, potrebenDelaš za konkurenta? Adijo, pri nas nimaš več kaj iskati. Izkoristili so nas še za inventuro, ko je bilo garanje še hujše, potem pa takoj adijo!
3. kot členek, ekspresivno uporablja se, ko govorec želi izpostaviti, poudariti, da ob neizpolnjevanju pogojev česa ni ali ne bo večČe v šoli ne bo v redu, adijo šport. Zavarovalnice bi morale tukaj poostriti svoje pogoje: če je guma neprimerna – adijo odškodnina v primeru nesreče! Če na pobočjih Vitranca ne bo snežnih topov, potem adijo zimski turizem!
4. kot samostalnik, knjižno pogovorno pozdrav ob slovesu, zlasti znancaNa koncu jezika sem že imel iskreni adijo, pa sem v zadnjem hipu iz previdnosti raje zaželel: »Nasvidenje.« Dobila je le zaspan jutranji pozdrav in hladen adijo med vrati.
4.1. kot samostalnik, ekspresivno prenehanje kake dejavnosti, odpoved čemuOdločil sem se, da je nastopil pravi trenutek za adijo modnemu svetu. Nastopal je vse redkeje, dokončni adijo pa je napovedal za pomlad.
- knjižno pogovorno biti adijo pamet
- STRNJENI PRIKAZ: biti adijo (pamet)
- knjižno pogovorno iti papa
- knjižno pogovorno iti pa-pa
- STRNJENI PRIKAZ: iti adijo/papa/pa-pa
☞ reči zbogom komu, čemu
- knjižno pogovorno reči adijo komu, čemu
- reči nasvidenje komu, čemu
- reči na svidenje komu, čemu
- STRNJENI PRIKAZ: reči zbogom/adijo/nasvidenje ipd. komu, čemu
knjižno pogovorno izraža, da se govorec zgraža, posmehuje nad čim; izraža, da je govorec ogorčen, presenečen; izraža, da je govorec čustveno vznemirjen, zlasti nejevoljen, jezen»Adijo pamet!« je zagodrnjal. Adijo pamet! Ta tekma je bila zame res vse – od pekla do nebes. Adijo pamet ... s kakšnimi neumnostmi nas pitate!
1. knjižno pogovorno uporablja se, ko govorec ob slovesu koga pozdravi, zlasti znancaNo, pa adijo, se vidimo, morava iti!
1.1. ekspresivno uporablja se, ko govorec želi izpostaviti, poudariti, da se čemu odpoveduje, navadno začasnoKazalec na tehtnici ne sme biti edino vodilo pri hujšanju. Raje izmerite obseg pasu. Adijo, želja po tortici!
2. ekspresivno uporablja se, ko govorec želi izpostaviti, poudariti, da kdo ni več zaželen, potrebenDelaš za konkurenta? Adijo, pri nas nimaš več kaj iskati.
3. kot členek, ekspresivno uporablja se, ko govorec želi izpostaviti, poudariti, da ob neizpolnjevanju pogojev česa ni ali ne bo večČe v šoli ne bo v redu, adijo šport.
4. kot samostalnik, knjižno pogovorno pozdrav ob slovesu, zlasti znancaNa koncu jezika sem že imel iskreni adijo, pa sem v zadnjem hipu iz previdnosti raje zaželel: »Nasvidenje.«
4.1. kot samostalnik, ekspresivno prenehanje kake dejavnosti, odpoved čemuOdločil sem se, da je nastopil pravi trenutek za adijo modnemu svetu.
- knjižno pogovorno biti adijo pamet
- STRNJENI PRIKAZ: biti adijo (pamet)
- knjižno pogovorno iti papa
- knjižno pogovorno iti pa-pa
- STRNJENI PRIKAZ: iti adijo/papa/pa-pa
☞ reči zbogom komu, čemu
- knjižno pogovorno reči adijo komu, čemu
- reči nasvidenje komu, čemu
- reči na svidenje komu, čemu
- STRNJENI PRIKAZ: reči zbogom/adijo/nasvidenje ipd. komu, čemu
knjižno pogovorno izraža, da se govorec zgraža, posmehuje nad čim; izraža, da je govorec ogorčen, presenečen; izraža, da je govorec čustveno vznemirjen, zlasti nejevoljen, jezen