Fran > NESSJ

letev

Gradivo

lẹ̄tev f, g -tve ‘podolgovat kos lesa ali kovine, navadno pravokotnega prereza’ (SSKJ), lȇtev, g -tve ‘letev’ (dol. (Ig, Lašče) – Pleteršnik); tudi lẹ̄tva f ‘isto’ (SSKJ), lȇtva (po Pleteršniku je variantni g letvẹ̑ znan na Dolenjskem).

Dem lẹ̄tvica; denom lẹ̄tviti -im impf ‘pritrjevati letve’, letvíti -ím ‘isto’; denom adj lẹ̑tven, f -a, lẹ̑tvan, f -a ‘obit z letvami’, lẹ̄tvast, f -a; lẹ̑tvenik/letveník ‘ogrodje za vinsko trto’, ‘gozd, v katerem imajo drevesa debelino letev’ (SSKJ); dem letvíca (Pleteršnik).

16. st.: naſhih hiſh trami ſo Cedrovi, naſhe Letve ſo Cypreshove (Dalmatin 1584); 17. st.: letva ‘latta’ (Kastelec, Vorenc 1680–1710).

Rekonstrukcija in primerjalno gradivo

Psln. *lètu̯a f in *letu̯ȁ f (na slednjo varianto kaže dol. Gsg letvẹ̑);

= hrv. lȅtva ‘letev’ z dem lȅtvica, kajk. lˈe̦tva f ‘ozka in dolga deska’ z dem lˈe̦tvica (Lipljin 2002), čak. le lȅtvice ‘lesni trakovi’ (Orbanići – Kalsbeek 1998), srb. lȅtva ‘letev’ z dem lȅtvica, mak. letva ‘isto’, blg. lètva;
< jslov. *lètu̯a/letu̯ȁ f ‘letev’;
<< psl. NApl *letu̯a̋/lètu̯a << psl. *letu̯o̍ n.

Etimološka razlaga

Miklošič 1867: 32 je kljub razhajanju v korenskem vokalu sln. letva in lȃtva f ‘letev’ (► latva) oba samostalnika izvajal iz stvn. latta ‘letev’ oz. srvn. latte (► lata), kar so sprejeli Berneker 1908–1913: I:694; Skok 1971–1974: II:290s.; Bezlaj ESSJ: II:127. Skok 1971–1974 l.c. je vokal e namesto pričakovanega a skušal pojasniti z opozorilom na enak pojav pri hrv. drȅtva ‘dreta’ (tudi čak. drȉtva ‘isto’, sln. drẹ̑tev) ob č. dratev ‘dreta’, p. dratwa ‘dreta’ ⇦ stvn. drât m ‘žica’. Tu bi na nastanek sekundarnega vokala lahko vplival r, prim. hrv. vrábac m ‘passer’ ob dial. vrébac ‘isto’. V BER: III:373 se blg. lètva proglaša za izposojenko iz srb.
Ker jslov. *lètu̯a/letu̯ȁ pogoja za nastanek razvoj rā > rě ne izpolnjuje in ker tudi mlajši refleksi stvn. latta ne potrjujejo morebitne preglašene n. oblike, se razlaga o izposoji ne zdi verjetna.
Na podlagi pomenskega razmerja med hrv. lèto ‘žrelo pri panju’, v Liki léto ‘vhod v panj, iz katerega čebele izletavajo’ (Čuljat 2009), čak. letȍ ‘isto’ (ČDL) in kajk. lˈẹto ‘deščica na vhodu panja, s katere odletavajo čebele’ (Lipljin 2002), srb. lèto ‘majhna odprtina pri panju, skozi katero letajo čebele’ (Rečnik SANU) < *let(u̯)o̍ (← *let-ti ‘volare’), bi bilo jslov. *lètu̯a/letu̯ȁ f ‘letev’ mogoče povezati z r. dial. lëtva ‘odprtina v čebeljem panju’, ukr. dial. lʼotvá ‘delo čebel pri nabiranju medu’ in br. dial. ljatvó ‘žrelo pri panju’ (ÈSSJa: 14:150), tudi r. letók, g -tká ‘žrelo pri panju’, ukr. dial. lʼotok, g -tká ‘isto’, br. ljatók (ÈSSJa: 14:152) in sklepati na psl. čebelarski termin *let-u̯o̍ (← *let-ti ‘volare’), ki je prvotno označeval izletavanje čebel iz panja, nato odprtino pri panju, iz katere so čebele izletavale, kasneje pa podolgovato deščico, s katero so čebelarji pokrili umetno narejeno odprtino v naravnem panju. Izhodni subst *let-u̯o̍ n ‘letenje; kar leti’ je verjetno spadal med psl. deverbativna nomina actionis na *-u̯o (Furlan, SB 2014: 149ss.) tipa *pi-u̯o n ‘pitje; kar se pije’, *melu̯o ‘mletje; kar se melje’, prim. srb. dial. mlȇvo ‘mletje’, hrv. čak. mlȋvo ‘žito za mletje’, blg. dial. mlevò, mlèvo ‘žito za mletje’, r. pskov. mólovo ‘isto’, p. mlewo ‘kar se melje’ (ÈSSJa l.c.; Vaillant 1950–1974: IV:709).
Medtem ko se je odraz psl. *let-u̯o̍ ohranil le v sln. lȇtvo n ‘palica, vtaknjena skozi odprtino v peči’ (Pleteršnik) in blg. dial. ljatvó ‘žrelo pri panju’, je bila tvorba *let-u̯o̍ z Npl *letu̯a̋/lètu̯a analoško preoblikovana v sln. letev pod vplivom subst tipa cerkev : cerkva.
Verjetno bi bilo v to sln. besedno družino treba vključiti glede zvenečega zapornika osamljeno dol. ledvíca f ‘neka šiba, palica’ (Dobrepolje – Pleteršnik). K alternaciji po zvenu prim. sln. ledvíce ‘renes’, hrv. dial. lȅdvice ‘isto’ (Istra – Skok 1971–1974: II:285), toda v Vodicah lȅtvice ‘lumbi’ (Ribarić, SDZb 9, 1940, 164).

Povezave

leteti

FURLAN, Metka, NESSJ: Novi etimološki slovar slovenskega jezika 2017, www.fran.si, dostop 20. 4. 2024.