bíč1 in bìč bíča m (ī í; ȉ í)
palica s pritrjenim jermenom ali vrvjo za udarjanje: vihteti bič; počiti, švrkniti z bičem / jahalni, pasji bič
● ekspr. če se žival upre, zapoje bič je tepena
// ekspr. udarci z bičem: žival je topo prenašala bič / bili so vajeni biča
// ekspr., s prilastkom nasilje, sila1, pritisk: lomi se pod bičem lastne krvi; bič javnega mnenja; bič usode / postal je bič svoje družine nadloga
♦ glasb. bič glasbilo v orkestru, ki posnema pok biča; zool. morski bič velika morska riba s strupeno bodico na repu, Trigon pastynaca
Zadetki iskanja
SSKJ²
Pravopis
Pravopis
Celotno geslo
NESSJ
Pleteršnik
bìč 1., bíča, m. 1) die Peitsche; z bičem pokati, mit der Peitsche knallen; mnogo biča, malo piče, Str.; — 2) die Peitschenschmitze, C.; — 3) die Saugwurzel der Pflanzen, C.; božji, (veliki, vražji) b., die Wurzel des Baldrian (valeriana), C.
Tolkala
SSKJ²
bíčati -am nedov. (ī ȋ)
1. tepsti z bičem: bičati do krvi
// knjiž. močno, ostro zadevati kaj: dež biča okna; piš biča obraz; vihar biča valove; toča ga biča po obrazu; pren. življenje ga biča
2. ostro grajati: bičati napake, razmere; bičati s satiro
3. knjiž. zelo vznemirjati: kričanje mu biča živce
1. tepsti z bičem: bičati do krvi
// knjiž. močno, ostro zadevati kaj: dež biča okna; piš biča obraz; vihar biča valove; toča ga biča po obrazu; pren. življenje ga biča
2. ostro grajati: bičati napake, razmere; bičati s satiro
3. knjiž. zelo vznemirjati: kričanje mu biča živce
- bičajóč -a -e:
bičajoča ploha; bičajoče zbadljivke
- bíčan -a -o:
bičan od krivice
Pleteršnik
Pravopis
Celotno geslo
Pohlin
SSKJ²
lážnost -i ž (á)
lastnost, značilnost lažnega: lažnost ovadbe / lažnost njegove morale / pisatelj dosledno biča vsakršno lažnost
lastnost, značilnost lažnega: lažnost ovadbe / lažnost njegove morale / pisatelj dosledno biča vsakršno lažnost
SSKJ²
licemérstvo -a s (ẹ̑)
nav. ekspr. licemersko vedenje ali govorjenje: satirik biča licemerstvo; licemerstvo in svetohlinstvo / knjiž. biti prijazen brez licemerstva hinavščine
nav. ekspr. licemersko vedenje ali govorjenje: satirik biča licemerstvo; licemerstvo in svetohlinstvo / knjiž. biti prijazen brez licemerstva hinavščine
SSKJ²
pókec -kca m (ọ̑)
končni del biča iz vlaken lanu, konoplje, ki omogoča pokanje: bič s pokcem
♦ vrtn. okrasni grm z belimi jagodami
končni del biča iz vlaken lanu, konoplje, ki omogoča pokanje: bič s pokcem
♦ vrtn. okrasni grm z belimi jagodami
Celotno geslo
Sinonimni
SSKJ²
Pravopis
SSKJ²
sléd2 -ú stil. -a m, mn. sledôvi (ẹ̑)
1. kar ostane zlasti na podlagi in kaže, da je tam kaj bilo, se premikalo: sled se je v gozdu izgubil; sledovi vodijo k potoku; brisati sledove; iskati, najti, opaziti sledove; ranjena srna je puščala krvav sled za seboj; lisičji, zajčji sledovi; sled avtomobilskih koles; v snegu so vidni sledovi čevljev, živine / iti po sledu divjačine; šel je za sledom sani
// nav. mn. kar ostane kje in kaže, da se je tam kaj dogajalo: odstraniti sledove potresa; pospraviti steklenice in druge sledove zabave; udarci biča so puščali črne sledove na hrbtih jetnikov; sledovi bitke, bombardiranja; sledovi merjaščevega ritja / sledovi umazanih prstov na knjigi; moker sled solz na licih / sledovi prestanega trpljenja
// kar ostane kje in omogoča, da se kaj najde, razkrije: sledovi za pobeglim kaznjencem vodijo v tujino; tat ni pustil sledov; po sledovih sklepam, da je skušal nekdo vlomiti
2. navadno s prilastkom kar ostane kot posledica kakega dejstva: njegovo delovanje pri nas je pustilo globoke sledove; pri otroku so še vidni sledovi neprimerne vzgoje v zgodnjem otroštvu; to so sledovi praznoverja
3. navadno s prilastkom majhen del, sestavina, element celote, ki ne obstaja več: od nekdaj velikega gradu je ostal le še sled; najti sledove rimske stavbe; slabo vidni sledovi obzidja / sledovi starih kultur
4. ekspr., z rodilnikom zelo majhna količina: to je le sled nekdanje lepote, ljubezni; v njem je še bil sled življenja / v njej ni niti sledu maščevalnosti nič; o vročini ni niti sledu ni vroče
● ekspr. ti dogodki so zapustili trajne sledove v zavesti naših ljudi so zelo vplivali na njihovo zavest; ekspr. izginil je brez sledu neznano kam; policisti so vlomilcem že na sledu po znakih, znamenjih sklepajo, kje so, kdo so vlomilci; ekspr. v teh pesmih ni sledov ekspresionizma te pesmi nimajo ekspresionističnih značilnosti; ekspr. v meni je ostal sled žalosti še sem nekoliko žalosten; ekspr. v časopisu ni bilo sledu o teh dogodkih ni bilo nič napisano o njih; o izginulem otroku, za izginulim otrokom ni sledu nihče ne ve, kje je
♦ kem. element nastopa v tej snovi v sledovih v zelo majhni količini; lov. položiti krvni sled narediti sled s krvjo divjadi, domače živali, da se pes uči sledenja; pravn. latentni sledovi; snemanje sledov prenašanje sledov (na drugo podlago) zaradi identifikacije
1. kar ostane zlasti na podlagi in kaže, da je tam kaj bilo, se premikalo: sled se je v gozdu izgubil; sledovi vodijo k potoku; brisati sledove; iskati, najti, opaziti sledove; ranjena srna je puščala krvav sled za seboj; lisičji, zajčji sledovi; sled avtomobilskih koles; v snegu so vidni sledovi čevljev, živine / iti po sledu divjačine; šel je za sledom sani
// nav. mn. kar ostane kje in kaže, da se je tam kaj dogajalo: odstraniti sledove potresa; pospraviti steklenice in druge sledove zabave; udarci biča so puščali črne sledove na hrbtih jetnikov; sledovi bitke, bombardiranja; sledovi merjaščevega ritja / sledovi umazanih prstov na knjigi; moker sled solz na licih / sledovi prestanega trpljenja
// kar ostane kje in omogoča, da se kaj najde, razkrije: sledovi za pobeglim kaznjencem vodijo v tujino; tat ni pustil sledov; po sledovih sklepam, da je skušal nekdo vlomiti
2. navadno s prilastkom kar ostane kot posledica kakega dejstva: njegovo delovanje pri nas je pustilo globoke sledove; pri otroku so še vidni sledovi neprimerne vzgoje v zgodnjem otroštvu; to so sledovi praznoverja
3. navadno s prilastkom majhen del, sestavina, element celote, ki ne obstaja več: od nekdaj velikega gradu je ostal le še sled; najti sledove rimske stavbe; slabo vidni sledovi obzidja / sledovi starih kultur
4. ekspr., z rodilnikom zelo majhna količina: to je le sled nekdanje lepote, ljubezni; v njem je še bil sled življenja / v njej ni niti sledu maščevalnosti nič; o vročini ni niti sledu ni vroče
● ekspr. ti dogodki so zapustili trajne sledove v zavesti naših ljudi so zelo vplivali na njihovo zavest; ekspr. izginil je brez sledu neznano kam; policisti so vlomilcem že na sledu po znakih, znamenjih sklepajo, kje so, kdo so vlomilci; ekspr. v teh pesmih ni sledov ekspresionizma te pesmi nimajo ekspresionističnih značilnosti; ekspr. v meni je ostal sled žalosti še sem nekoliko žalosten; ekspr. v časopisu ni bilo sledu o teh dogodkih ni bilo nič napisano o njih; o izginulem otroku, za izginulim otrokom ni sledu nihče ne ve, kje je
♦ kem. element nastopa v tej snovi v sledovih v zelo majhni količini; lov. položiti krvni sled narediti sled s krvjo divjadi, domače živali, da se pes uči sledenja; pravn. latentni sledovi; snemanje sledov prenašanje sledov (na drugo podlago) zaradi identifikacije
SSKJ²
snóbovski -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na snobe ali snobovstvo: snobovska družba ga ni sprejela medse; domišljavost snobovske elite / snobovska moda; satira biča snobovsko plitvost
nanašajoč se na snobe ali snobovstvo: snobovska družba ga ni sprejela medse; domišljavost snobovske elite / snobovska moda; satira biča snobovsko plitvost
SSKJ²
svíst -a m (ȋ)
oster, sikajoč glas: slišal se je svist biča, kose / ekspr. svist svilene obleke šumenje, šuštenje / puščica je s svistom letela mimo
oster, sikajoč glas: slišal se je svist biča, kose / ekspr. svist svilene obleke šumenje, šuštenje / puščica je s svistom letela mimo
- « Prejšnja
- 1
- 2
- Naslednja »
Število zadetkov: 33
Dostopnost