Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

agílen agílna agílno pridevnik [agílən]
    1. ki je dejaven, spreten in se zna hitro, učinkovito odzivati, prilagajati na okoliščine
      1.1. ki je okreten, se lahko hitro, spretno giblje
    2. ekspresivno ki je okreten in se hitro, učinkovito odziva na okoliščine na vozišču
      2.1. ekspresivno ki je značilen za vozilo s takimi lastnostmi
ETIMOLOGIJA: prevzeto prek nem. agil iz lat. agilis ‛hiter, okreten, živahen’ - več ...
agílnost agílnosti samostalnik ženskega spola [agílnost]
    1. lastnost koga, da je dejaven, spreten in se zna hitro, učinkovito odzivati, prilagajati na okoliščine
      1.1. lastnost koga, da je okreten, se lahko hitro, spretno giblje
    2. ekspresivno lastnost vozila, da je okretno in se hitro, učinkovito odziva na okoliščine na vozišču
ETIMOLOGIJA: agilen
Smučanje
ambilaterálni dèskar -ega -ja m
anonímnost anonímnosti samostalnik ženskega spola [anonímnost]
    1. stanje, lastnost koga, da se zanj ne ve, kdo je, ker njegovi osebni podatki, zlasti ime in priimek, niso znani, so prikriti
      1.1. stanje, lastnost česa, da se zanj ne ve, na koga se nanaša, ker osebni podatki udeleženih, zlasti ime in priimek, niso znani, so prikriti
      1.2. stanje, lastnost česa, da so pri njegovi uporabi, delovanju, izvajanju osebni podatki udeleženih, zlasti ime in priimek, neznani, prikriti
    2. stanje, lastnost koga, da ni splošno znan, slaven
ETIMOLOGIJA: anonimen
SSKJ²
balansírati tudi balancírati -am nedov. (ȋ)
1. loviti ravnotežje: balansirati na ograji, po vrvi; balansira z rokami; pren. balansirati med dvema strankama
2. preh. držati v ravnotežju: natakar spretno balansira krožnike / med pogovorom je lahkotno balansirala s skodelico
balerína baleríne samostalnik ženskega spola [balerína]
    1. plesalka, ki se poklicno ukvarja z baletom; SINONIMI: baletka
FRAZEOLOGIJA: kot balerina
ETIMOLOGIJA: prevzeto (prek nem. Ballerina) iz it. ballerina ‛plesalka’, glej balet - več ...
balétka balétke samostalnik ženskega spola [balétka]
    1. plesalka, ki se poklicno ukvarja z baletom; SINONIMI: balerina
FRAZEOLOGIJA: kot baletka
ETIMOLOGIJA: balet
balétnik balétnika samostalnik moškega spola [balétnik]
    1. plesalec, ki se poklicno ukvarja z baletom
      1.1. kdor pleše balet
FRAZEOLOGIJA: kot baletnik
ETIMOLOGIJA: balet
banálnost banálnosti samostalnik ženskega spola [banálnost]
    1. stanje, lastnost česa, da se zaradi vsakdanjosti, predvidljivosti, enostavnosti zdi nepomembno, nevredno pozornosti
      1.1. kar kaže, izraža tako stanje, lastnost
    2. stanje, lastnost česa, da se zaradi predvidljivosti, poenostavljenosti, neizvirnosti zdi nekvalitetno, nezadostno, neutemeljeno
      2.1. kar kaže, izraža tako stanje, lastnost
STALNE ZVEZE: banalnost zla
ETIMOLOGIJA: banalen
Celotno geslo Frazemi
bláto Frazemi s sestavino bláto:
iz bláta v lúžo, iz lúže v bláto, izvléči kóga/kàj iz bláta, izvléči se iz bláta, obmetávanje z blátom, obmetávati kóga z blátom, pogrézati se v bláto [čésa], potégniti kóga/kàj iz bláta, potégniti se iz bláta, vláčiti kóga/kaj po blátu, vléči kóga/kàj po blátu, zagáziti v bláto [čésa], znájti se v blátu
SSKJ²
bŕglez1 -a m (ȓ)
zool. gozdna ptica pevka, ki spretno pleza, Sitta europaea: brglez stika po lubju in išče žuželke
brívka brívke samostalnik ženskega spola [bríu̯ka]
    ženska, ki se poklicno ukvarja z britjem, urejanjem brade in striženjem las
ETIMOLOGIJA: briti
Celotno geslo ePravopis
Bušmanka
Podatki v ePravopisu do potrditve Pravopisa 8.0 nimajo normativne veljave.
Predlog
Bušmanke samostalnik ženskega spola
PRAVOPISNI OZNAKI: ime bitja, prebivalsko ime
pripadnica afriškega ljudstva
IZGOVOR: [búšmanka], rodilnik [búšmanke]
BESEDOTVORJE: Bušmankin
Celotno geslo eSSKJ16
cicero -ona* samostalnik moškega spola
ekspresivno kdor zna spretno govoriti, pripovedovati (po rimskem govorniku Ciceru); SODOBNA USTREZNICA: govornik
FREKVENCA: 1 pojavitev v 1 delu
cvetlíca cvetlíce samostalnik ženskega spola [cvetlíca]
    2. ironično neresna, nepremišljena, neumna izjava ali dejanje, ki vzbuja dvome, pomisleke; SINONIMI: ironično cvetka
ETIMOLOGIJA: iz cvesti, glej cvet
Celotno geslo Vezljivostni G
deklarírati -am dovršni in nedovršni glagol, glagol govorjenja
1.
kdo/kaj navadno z besedami javno izraziti, izražati kaj 'misli, čustva, razpoloženja'
Stranka je /spretno/ deklarirala svoj program in nazor.
2.
kdo/kaj navesti, navajati kaj ‘podatke’
Deklarirali so tovor na ladji.
SSKJ²
dialéktika -e ž (ẹ́)
1. nauk o splošnih zakonitostih gibanja, temelječega na protislovnosti bivajočega: marksistična, materialistična dialektika / dialektika mišljenja, razvoja
 
filoz. dialektika po Heglu nauk o splošnih zakonitostih gibanja, temelječega na protislovnosti razvoja ideje
// gibanje vsega bivajočega po teh zakonitostih: družbena dialektika; dialektika narave, zgodovine
2. v sholastični filozofiji prepričevanje nasprotnika z odkrivanjem in pobijanjem protislovij v njegovih sodbah: s spretno dialektiko premagati nasprotnika; ostra dialektika
// v antični filozofiji dvogovor kot oblika filozofskega mišljenja: dialektika sofistov
3. publ. dialektičnost: dialektika pojmov; dialektika Prešernove umetnine
SSKJ²
diplomacíja -e ž (ȋ)
1. dejavnost, ki se ukvarja z zunanjo, mednarodno politiko: posvetil se je diplomaciji; zgodovina diplomacije / študirati diplomacijo
2. diplomati: izšolanost diplomacije
3. sposobnost ravnati z ljudmi spretno, okoliščinam ustrezno: z vso diplomacijo, ki je je bil zmožen, je pregovoril starše / ker ni šlo drugače, je poskusil z diplomacijo
Celotno geslo Sinonimni
diplomacíja -e ž
sposobnost koga, da ravna z ljudmi spretno, okoliščinam ustrezno; ravnanje, ki kaže to sposobnostpojmovnik
SINONIMI:
diplomatskost, knj.izroč. diplomatičnost, knj.izroč. diplomatstvo
GLEJ ŠE: dejavnost
SSKJ²
diplomát -a m (ȃ)
1. višji uslužbenec, ki zastopa koristi svoje države v mednarodnih odnosih: na sejo so povabili vse akreditirane diplomate; diplomat pri Organizaciji združenih narodov; delo naših diplomatov / ministrski predsednik je dober diplomat / poklicni diplomat
2. ekspr. kdor zna ravnati z ljudmi spretno, okoliščinam ustrezno: izkazalo se je, da ni samo dober trgovec, ampak tudi odličen diplomat / pog. toliko je že diplomata, da tega ne bo storil
Število zadetkov: 283