ôče -éta m, im. mn. očétje tudi očéti (ó ẹ́)
1. moški v odnosu do svojega otroka: njegov oče je umrl za rakom; ima še očeta in mater; ubogati očeta; dober, skrben oče; dragi, ljubi oče; materin oče; skrbi zanj kot pravi oče požrtvovalno / po očetu so si v sorodu / ekspr. svojim učencem je bil drugi oče / kot nagovor počakaj, oče
// moški, ki ima otroka: je oče dveh otrok; postal je oče / domnevni oče; družinski oče; biološki, nadomestni oče; nezakonski oče ki ob rojstvu otroka ni poročen z otrokovo materjo
// (živalski) samec, ki ima mladiča: oče konja / mati in oče nagrajenega psa imata odličen rodovnik
2. v zvezi stari oče oče očeta ali matere: varuje ga stari oče; obiskati starega očeta
// nav. mn., ekspr. prednik: naši očetje so živeli tu; zavreči vero očetov
3. zlasti v kmečkem okolju naslov za starejšega poročenega moškega, navadno gospodarja: sosedov oče so mi to povedali; hišni oče; oče župan
4. član samostanskega reda, ki je duhovnik: častiti očetje so se zbrali / očetje frančiškani / kot pristavek k imenu oče [o.] Marko Pohlin
// rel. naslov za duhovnika: oče spovednik
5. ekspr., s prilastkom idejni utemeljitelj, pobudnik: je oče eksistencialistične filozofije; oče lirike / prav oni so očetje vsega gorja povzročitelji / duhovni oče vstaje
● ekspr. lahko bi ji bil oče v primeri z njo je star; otrok je po očetu ima njegove lastnosti; ekspr. fant je cel, izrezan oče zelo mu je podoben; star. duhovni oče duhovnik; krušni oče očim; ekspr. mestni očetje člani mestne uprave; ekspr. oče naroda moški, navadno starejši, ki med ljudmi zaradi svojih zaslug velja za voditelja naroda; preg. ti očeta do praga, sin tebe čez prag slabo ravnanje s starši se zelo maščuje
♦ rel. beli očetje red, ki se ukvarja z misijonskim delom v Afriki; cerkveni očetje krščanski pisatelji iz prvih sedmih stoletij; koncilski oče kardinal, škof, vrhovni redovni predstojnik kot zakoniti odločujoči udeleženec na koncilu; nebeški Oče Bog; sveti oče papež
Zadetki iskanja
SSKJ²
Število zadetkov: 1
Dostopnost