omótica -e ž (ọ̑)
1. stanje nejasnega, nepopolnega zavedanja, zlasti z občutkom telesne slabosti: obšla ga je omotica; zdramiti se iz omotice; hoditi kakor v omotici / ekspr. vinska omotica se mu je že izkadila / star. prebuditi se iz globoke, trdne omotice nezavesti, omedlevice
2. zastar. omotična snov, sredstvo: primešati pijači omotice
Zadetki iskanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika²
SSKJ²
Slovenski pravopis
Pravopis
Sinonimni slovar slovenskega jezika
Celotno geslo
Sinonimni
Slovenski etimološki slovar³
Celotno geslo
Etimološki
omọ̑tica -e ž
Maks Pleteršnik: Slovensko-nemški slovar
Pleteršnik
omǫ̑tica, f. 1) der Schwindel, der Taumel, die Betäubung; — 2) betäubender Fischköder, Cig., Lašče-Levst. (M.), Gor.; ribe loviti z omotico, Levst. (Nauk); — 3) der Taumellolch (lolium temulentum), Z.; sama o., nič zdravega zrnja, Slc.
Slovar Pohlinovega jezika
Celotno geslo
Pohlin
Hipolit Novomeški: Slovensko-nemško-latinski slovar
Celotno geslo
Hipolit
omotica samostalnik ženskega spola
Matija Kastelec in Gregor Vorenc: Slovensko-latinski slovar
Vorenc
Slovar jezika Janeza Svetokriškega
Svetokriški
omotica -e ž omotica: glava bo v'grob ſilila, omotiza im. ed. bo martrala, shelodiz obene shpishe ne bo obdershal (I/1, 201)
Hieronymus Megiser: Slovensko-latinsko-nemški slovar
Celotno geslo
Megiser
omotica -e samostalnik ženskega spola
Besedje slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja
Besedje16
Črnovrški dialekt
Črnovrški
Kostelski slovar
Celotno geslo
Kostelski
Število zadetkov: 13
Dostopnost