postávka -e ž (ȃ)
1. ekon. znesek v knjigovodskih listinah, poslovnih knjigah v zvezi z določenim področjem, dejavnostjo: črtati postavko za reprezentanco; vnesti v proračun postavko za gradnjo šole; znižati, zvišati postavko; proračunske postavke / razdeljevati sredstva po posameznih postavkah / urne postavke; pren., ekspr. otroci so pravzaprav edina pozitivna postavka v njegovem življenju
2. kar je zapisano v določenem vrstnem redu v kaki rubriki, seznamu: spremeniti postavko »uslužbenci« / črtati nekaj postavk s seznama nakupov
3. knjiž. kar predstavlja osnovo, temelj čemu; izhodišče: avtorjev oris pisatelja ima za postavko nekatera do zdaj neznana dejstva; izsledki raziskav majejo temelje trenutnih znanstvenih postavk
// navadno s prilastkom dejstvo, pojav, ki ga je treba upoštevati, z njim računati: slabo stanje kulturnih spomenikov je zaskrbljujoča postavka v sodobnem kulturnem življenju / ekspr. domotožje je pomembna postavka v življenju naših izseljencev
4. publ. misel, mnenje, predlog: na seji so sprejeli le nekatere postavke osnutka; nekaj postavk v načrtu se medsebojno izključuje / avtor je upošteval le nekatere pisateljeve postavke, druge je zamolčal
// trditev1, izjava: napačne, zgrešene postavke / njegova postavka je apriorna
● publ. to je glavna postavka srednjeročnega načrta glavni, najpomembnejši del; publ. kljub prizadevnosti igralcev ne moremo mimo nekaterih negativnih postavk v predstavi mimo slabe, nesprejemljive igre v nekaterih prizorih; knjiž. posamezne postavke v tem delu so zastarele odlomki, deli; publ. njegova izvajanja bi lahko strnili v nekaj postavk točk, poglavij
♦ filoz. postavka vsaka od dveh trditev, izjav, iz katere izhaja določen zaključek; premisa; fin. odbitna postavka znesek, ki se odbije pri odmeri dohodnine
Zadetki iskanja
SSKJ²
Pravopis
postávka -e ž (ȃ) proračunske ~e; ~ pod točko 3; publ.: znanstvene ~e raziskovanja izhodišča; nekaj postavk iz govora točk; nekatere ~e v osnutku predlogi, mnenja; zgrešene ~e v razpravi trditve, izjave
Pleteršnik
SSKJ²
razdóbje -a s (ọ̑) navadno s prilastkom
1. omejeno trajanje
a) v katerem se kaj dogaja, zgodi: za poletje so značilna daljša sušna razdobja / zimsko razdobje
b) v življenju, bivanju: razdobje rasti, staranja / to je bilo najplodnejše razdobje njenega ustvarjanja
2. omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred: razdobje povojne obnove dežele; prehodno razdobje med starim in novim načinom poslovanja
3. omejeno trajanje kot del neomejenega trajanja; čas: njegovo stanje se je v tem kratkem razdobju zelo izboljšalo / v razdobju dveh let bo hiša vseljiva v dveh letih
1. omejeno trajanje
a) v katerem se kaj dogaja, zgodi: za poletje so značilna daljša sušna razdobja / zimsko razdobje
b) v življenju, bivanju: razdobje rasti, staranja / to je bilo najplodnejše razdobje njenega ustvarjanja
2. omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred: razdobje povojne obnove dežele; prehodno razdobje med starim in novim načinom poslovanja
3. omejeno trajanje kot del neomejenega trajanja; čas: njegovo stanje se je v tem kratkem razdobju zelo izboljšalo / v razdobju dveh let bo hiša vseljiva v dveh letih
Pravopis
Pleteršnik
razdǫ̑bje, n. der Zeitraum, die Periode, der Zeitabschnitt, Cig. (T.), C., DZ., Nov., SlN.; volilno r., die Wahlperiode, DZ.
SSKJ²
dôba -e ž (ó)
1. s prilastkom omejeno trajanje
a) v katerem se kaj dogaja, zgodi: predplačnikom so podaljšali čakalno dobo; začela se je tekmovalna doba; zima je za naravo doba mirovanja / ekspedicija je opravila svojo nalogo pred nastopom deževne dobe
b) ki je potrebno, namenjeno za kaj: delovna doba; izvolili so ga za eno mandatno dobo; poskusna doba obratovanja
c) v življenju, bivanju: moška, otroška doba / z oslabljenim pomenom v dobi pubertete v puberteti / povprečna življenjska doba ljudi; pren. življenjska doba strojev
2. navadno s prilastkom omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred: doba civilizacije, napredka; to je najbolj razgibana doba tega obdobja / živimo v dobi tehnike / študij prazgodovinskih dob; kultura sedanje dobe; zlata doba rimske arhitekture / duh dobe / baročna, krščanska doba; nova doba duhovno gibanje ob koncu 20. stoletja, za katero je značilno zanimanje za alternativne duhovne in filozofske ideje; v fevdalni dobi v fevdalizmu / velja za enega največjih umetnikov vseh dob vseh časov / star. tistih dob je bila to najboljša literarna revija v tistem času, takrat; do tistih dob se je o tem dogodku le malo govorilo dotistihdob; od tistih dob je preteklo že dvesto let odtistihdob
3. navadno s prilastkom omejeno trajanje kot del neomejenega trajanja; čas: od takrat je minila le kratka doba; dolgo dobo ga že nisem videl; v dobi desetih let se marsikaj spremeni
4. zastar. starost, leta1: bil je močen človek srednje dobe
● atomska doba 20. stoletje; knjiž., ekspr. bil je pravi sin svoje dobe človek s tipičnimi značilnostmi časa, razmer, v katerih je živel, ustvarjal
♦ arheol. bronasta, kamena, železna doba; astron. obhodna doba čas, ki ga porabi eno nebesno telo, da obkroži drugo; bot. vegetacijska doba čas, ko rastlina raste in se razvija; čeb. brezpašna doba; fiz. nihajna doba čas, ki ga porabi nihajoče telo za pot od ene skrajne lege do druge in nazaj; glasb. doba osnovna metrična enota v taktu; geol. ledena doba starejša doba kvartarja; kem. razpolovna doba čas, v katerem razpade polovica atomov radioaktivne snovi; med. inkubacijska doba čas od okužbe do izbruha bolezni; ležalna doba čas, ko mora bolnik ležati; pravn. pokojninska doba delovna doba, potrebna za dosego pokojnine; šol. učna doba nekdaj predpisan čas za izučitev v poklicu
1. s prilastkom omejeno trajanje
a) v katerem se kaj dogaja, zgodi: predplačnikom so podaljšali čakalno dobo; začela se je tekmovalna doba; zima je za naravo doba mirovanja / ekspedicija je opravila svojo nalogo pred nastopom deževne dobe
b) ki je potrebno, namenjeno za kaj: delovna doba; izvolili so ga za eno mandatno dobo; poskusna doba obratovanja
c) v življenju, bivanju: moška, otroška doba / z oslabljenim pomenom v dobi pubertete v puberteti / povprečna življenjska doba ljudi; pren. življenjska doba strojev
2. navadno s prilastkom omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred: doba civilizacije, napredka; to je najbolj razgibana doba tega obdobja / živimo v dobi tehnike / študij prazgodovinskih dob; kultura sedanje dobe; zlata doba rimske arhitekture / duh dobe / baročna, krščanska doba; nova doba duhovno gibanje ob koncu 20. stoletja, za katero je značilno zanimanje za alternativne duhovne in filozofske ideje; v fevdalni dobi v fevdalizmu / velja za enega največjih umetnikov vseh dob vseh časov / star. tistih dob je bila to najboljša literarna revija v tistem času, takrat; do tistih dob se je o tem dogodku le malo govorilo dotistihdob; od tistih dob je preteklo že dvesto let odtistihdob
3. navadno s prilastkom omejeno trajanje kot del neomejenega trajanja; čas: od takrat je minila le kratka doba; dolgo dobo ga že nisem videl; v dobi desetih let se marsikaj spremeni
4. zastar. starost, leta1: bil je močen človek srednje dobe
● atomska doba 20. stoletje; knjiž., ekspr. bil je pravi sin svoje dobe človek s tipičnimi značilnostmi časa, razmer, v katerih je živel, ustvarjal
♦ arheol. bronasta, kamena, železna doba; astron. obhodna doba čas, ki ga porabi eno nebesno telo, da obkroži drugo; bot. vegetacijska doba čas, ko rastlina raste in se razvija; čeb. brezpašna doba; fiz. nihajna doba čas, ki ga porabi nihajoče telo za pot od ene skrajne lege do druge in nazaj; glasb. doba osnovna metrična enota v taktu; geol. ledena doba starejša doba kvartarja; kem. razpolovna doba čas, v katerem razpade polovica atomov radioaktivne snovi; med. inkubacijska doba čas od okužbe do izbruha bolezni; ležalna doba čas, ko mora bolnik ležati; pravn. pokojninska doba delovna doba, potrebna za dosego pokojnine; šol. učna doba nekdaj predpisan čas za izučitev v poklicu
Pravopis
dôba -e ž (ó) delovna ~; deževna ~; ~ napredka; v ~i desetih let v času; v ~i pubertete v puberteti; poud. življenjska ~ strojev |doba delovanja|
do tístih dôb čas. prisl. zv. (ȋ ȏ) star. do takrat, do tedaj: ~ ~ ~ še ni mislil na to
do tístih dôb čas. prisl. zv. (ȋ ȏ) star. do takrat, do tedaj: ~ ~ ~ še ni mislil na to
dôba -e ž
GLEJ ŠE SINONIM: čas, obdobje
GLEJ ŠE: adolescenca, adolescenca, adolescenca, čas, čas, deklištvo, holocen, holocen, interglacial, interglacial, interglacial, jura, kenozoik, kreda, mena, mladeništvo, mladeništvo, otroštvo, otroštvo, paleozoik, praskupnost, razsvetljenstvo, razsvetljenstvo, rok1, starost, stoletje, večati se, trias, trias, mladost
GLEJ ŠE: adolescenca, adolescenca, adolescenca, čas, čas, deklištvo, holocen, holocen, interglacial, interglacial, interglacial, jura, kenozoik, kreda, mena, mladeništvo, mladeništvo, otroštvo, otroštvo, paleozoik, praskupnost, razsvetljenstvo, razsvetljenstvo, rok1, starost, stoletje, večati se, trias, trias, mladost
dóba -e ž
Pleteršnik
dóba, f. 1) eine irgendwie bestimmte Zeit: die rechte Zeit, Mur.; za dobe, v dobi, ob dobi, zur rechten Zeit, Cig.; (prim. prevdobi, zufrüh, Met.-Mik.;) k dobi, zu rechter Zeit, C.; — die Frist, Cig., Jan., C.; plačilna d., die Verfallszeit, Cig.; — der Zeitraum, die Periode; zlata d., die goldene Zeit; junaška d., das Heldenzeitalter; prehodna d., die Uebergangsperiode, nk.; jesenska d., die Herbstzeit; dnevne dobe, die Tageszeiten, Cig. (T.); — die Phase, Jan.; — die Altersperiode, das Alter: v najlepši dobi, in den besten Jahren, Cig.; človek srednje dobe, ein Mensch von mittleren Jahren, Levst. (Rok.); on je moje dobe = on je moj vrstnik, er ist mein Altersgenosse, Cig., C.; v dobo priti, zu Jahren kommen, Svet. (Rok.); v dobi biti, betagt sein, C.; — die Zeit: do sih dob, bisher, do se dobe, C., Kor.-Jarn. (Rok.); do te dobe, bisher, ogr.-C.; (= tudi: bis hieher, C., pri Mariboru-Kres); po tej dobi, fürderhin, Meg.; o sej dobi, (osedobi), Navr. (Let.); katero dobo, zu welcher Zeit? Cig.; katere dobe, bisweilen, Guts.; do katerih dob, bis wann? (tudi: wie weit?) C.; v vsako dobo, zu jeder Zeit (= v jutro, o poldne, zvečer), ogr.-C.; — 2) die Art und Weise, ogr.-C.; na to dobo, pri taki dobi, auf diese Art, pri sredni dobi, mittelmäßig, C.; srednjo dobo, so, so, Guts.; v eno dobo, immer gleichmäßig, C.; človek svoje dobe, ein eigenthümlicher Mensch, C.; — prim. dob, f. 2).
Prekmurski
dòba tudi dóuba -e ž doba, čas: velka dôba szmrt AIP 1876, br. 6, 2; do sze dobe SM 1747, 55; v-sztároj dóbi KOJ 1848, 3; Od dnévov pa Ivana krſztitela do ſzej doub KŠ 1771, 36; Vnogom táli i vnougo doubo je nigda Boug gúcsao Ocsákom KŠ 1771, 672
Geologija
SSKJ²
števílo -a s (í)
1. kar izraža, koliko enot kaj obsega: povedati število; zapisati število z besedo, s številko; računati s števili; majhno število; število nič; poštevanka števila tri / nizko, visoko število majhna, velika vrednost števila / dokazati svojo trditev s števili s številkami / ekspr. tri tisoč petsto je okroglo število / simbolno število po ljudskem verovanju ki se mu pripisuje skrivnosten, mističen pomen
2. s prilastkom količina, izražena s številkami: število njegovih prekrškov narašča; število naročnikov se je podvojilo, povečalo, zmanjšalo; ugotoviti število preživelih; majhno, precejšnje, ekspr. skromno število zaposlenih; skupno število najdenih predmetov; število stalnih zob je dvaintrideset / dobil je največje število nagrad; ekspr. nepregledno število gledalcev zelo veliko / priti v velikem številu; publ. zbora so se udeležili v polnem številu vsi / učenci, petintrideset po številu, so pripravili razstavo fotografij
// ekspr., v prislovni rabi, v zvezi brez števila izraža veliko količino: bilo jih je brez števila; dala mu je brez števila nasvetov; brez števila ur je porabila za zbiranje gradiva
● star. vzeti v število revne in bolne upoštevati; ekspr. on je zraven samo za število je nepomemben, brezpomemben; zato, da bi jih bilo več
♦ fiz. kvantno število ki določa energijo atoma, molekule; Machovo število ki pove, kolikokrat je hitrost telesa v plinu večja od hitrosti zvoka v enakih okoliščinah; magično število število protonov ali nevtronov v atomskem jedru, ki ima za posledico posebno obstojnost jedra; jezikosl. (slovnično) število slovnična kategorija za izražanje količine vrednosti ena, dve ali več; kem. atomsko število ki določa položaj elementa v periodičnem sistemu; masno število vsota protonov in nevtronov v atomskem jedru; mat. deliti, množiti, odštevati, seštevati števila; algebraično število; celo, decimalno, mešano število; dvomestno, enomestno število; dvoštevilčno število; enoimensko, istoimensko, raznoimensko število; iracionalno število ki se ne da izraziti v obliki ulomka, v katerem sta števec in imenovalec celi števili; kompleksno število ki je vsota realnega in imaginarnega števila; liho, sodo število; Ludolfovo število ki izraža razmerje med obsegom in premerom kroga; pi; mersko število ki izraža, kolikokrat je merjena količina večja od merske enote; naravno število iz zaporedja 1, 2, 3 itd.; negativno število manjše od nič; občno število ki se piše s črko; okrajšano število pri katerem so izpuščene zadnje decimalke; periodično število v katerem se decimalke ponavljajo; posebno število ki se piše s številko; pozitivno število večje od nič; racionalno število ki se da izraziti v obliki ulomka, v katerem sta števec in imenovalec celi števili; realno število celo število, ulomek ali iracionalno število; recipročni števili katerih produkt je enak ena; relativno število ki ima predznak; sestavljeno število; teorija števil teorija, ki raziskuje naravna števila in odnose med njimi; teh. oktansko število ki izraža odpornost bencina proti klenkanju; zgod. rimsko število v srednjeveških listinah ki označuje vrstni red določenega leta v petnajstletnem ciklusu
1. kar izraža, koliko enot kaj obsega: povedati število; zapisati število z besedo, s številko; računati s števili; majhno število; število nič; poštevanka števila tri / nizko, visoko število majhna, velika vrednost števila / dokazati svojo trditev s števili s številkami / ekspr. tri tisoč petsto je okroglo število / simbolno število po ljudskem verovanju ki se mu pripisuje skrivnosten, mističen pomen
2. s prilastkom količina, izražena s številkami: število njegovih prekrškov narašča; število naročnikov se je podvojilo, povečalo, zmanjšalo; ugotoviti število preživelih; majhno, precejšnje, ekspr. skromno število zaposlenih; skupno število najdenih predmetov; število stalnih zob je dvaintrideset / dobil je največje število nagrad; ekspr. nepregledno število gledalcev zelo veliko / priti v velikem številu; publ. zbora so se udeležili v polnem številu vsi / učenci, petintrideset po številu, so pripravili razstavo fotografij
// ekspr., v prislovni rabi, v zvezi brez števila izraža veliko količino: bilo jih je brez števila; dala mu je brez števila nasvetov; brez števila ur je porabila za zbiranje gradiva
● star. vzeti v število revne in bolne upoštevati; ekspr. on je zraven samo za število je nepomemben, brezpomemben; zato, da bi jih bilo več
♦ fiz. kvantno število ki določa energijo atoma, molekule; Machovo število ki pove, kolikokrat je hitrost telesa v plinu večja od hitrosti zvoka v enakih okoliščinah; magično število število protonov ali nevtronov v atomskem jedru, ki ima za posledico posebno obstojnost jedra; jezikosl. (slovnično) število slovnična kategorija za izražanje količine vrednosti ena, dve ali več; kem. atomsko število ki določa položaj elementa v periodičnem sistemu; masno število vsota protonov in nevtronov v atomskem jedru; mat. deliti, množiti, odštevati, seštevati števila; algebraično število; celo, decimalno, mešano število; dvomestno, enomestno število; dvoštevilčno število; enoimensko, istoimensko, raznoimensko število; iracionalno število ki se ne da izraziti v obliki ulomka, v katerem sta števec in imenovalec celi števili; kompleksno število ki je vsota realnega in imaginarnega števila; liho, sodo število; Ludolfovo število ki izraža razmerje med obsegom in premerom kroga; pi; mersko število ki izraža, kolikokrat je merjena količina večja od merske enote; naravno število iz zaporedja 1, 2, 3 itd.; negativno število manjše od nič; občno število ki se piše s črko; okrajšano število pri katerem so izpuščene zadnje decimalke; periodično število v katerem se decimalke ponavljajo; posebno število ki se piše s številko; pozitivno število večje od nič; racionalno število ki se da izraziti v obliki ulomka, v katerem sta števec in imenovalec celi števili; realno število celo število, ulomek ali iracionalno število; recipročni števili katerih produkt je enak ena; relativno število ki ima predznak; sestavljeno število; teorija števil teorija, ki raziskuje naravna števila in odnose med njimi; teh. oktansko število ki izraža odpornost bencina proti klenkanju; zgod. rimsko število v srednjeveških listinah ki označuje vrstni red določenega leta v petnajstletnem ciklusu
Pravopis
števílo -a s (í) zapisati ~ z besedo ali s števkami; ~ zaposlenih; udeležiti se prireditve v velikem ~u; Učenci, petintrideset po ~u, so pripravili razstavo; poud.: dobiti brez ~a nasvetov |veliko|; biti pri čem za ~o |biti nepomemben; biti zraven za povečanje števila udeleženih|; fiz. magično ~; kem. atomsko ~; jezikosl. slovnično ~; mat.: algebraično ~; naravno ~; občno ~; sestavljeno ~; teh. oktansko ~
števílo-asamostalnik srednjega spolaPREDLOŽNE PODIZTOČNICE:
- količinski obseg enot
- število koga/česa
- , število s čim
- , število med čim
- število za
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- ...
- 11
- Naslednja »
Število zadetkov: 204
Dostopnost