cépec -pca m (ẹ́)
1. preprosto orodje za ročno mlačev: mlatiti s cepci; pokanje cepcev na skednjih
// del cepca, s katerim se udarja; cep1: cepec z grčasto bunko
2. zastar. debela palica, gorjača: opiral se je na okovan cepec
3. ekspr. neolikan ali omejen človek: pa si res pravi cepec; vede se kot teleban in cepec / in jaz, cepec, sem mu verjel / kot psovka: kam pa rineš, cepec; cepec neumni
● ekspr. končati prepir s cepcem surovo, neotesano
Zadetki iskanja
SSKJ²
Pravopis
Up. umetnost
Število zadetkov: 4
Dostopnost