govórec tudi govôrec -rca m (ọ̑; ó)
1. kdor govori, pripoveduje: v pogovoru sta bila oba govorca zelo glasna; ozrl se je po glasnem govorcu v gruči / glavni junak romana je govorec avtorjevih idej glasnik, posrednik
// kdor izraža, posreduje določeno besedilo z govorjenjem: ta drama zahteva zlasti govorce; vodja programa je dober govorec
2. kdor zna spretno govoriti, pripovedovati: bil je strasten govorec, nikomur ni pustil do besede; če bi izbrali boljšega govorca, bi jih prepričal; duhovit govorec
// kdor neposredno podaja v javnosti sestavek o kaki stvari; govornik: strmela je v slavnega govorca
Zadetki iskanja
SSKJ²
govórec SSKJ² samostalnik moškega spola
- kdor zastopa kak organ, organizacijo ali posameznika s predstavljanjem njegovih stališč in odločitev v javnosti
Pravopis
govórec -rca m z -em člov. (ọ̑) ~i slovenščine; redk. slavnostni ~ govornik
govórka -e ž, člov. (ọ́)
govórčev -a -o (ọ́)
govórka -e ž, člov. (ọ́)
govórčev -a -o (ọ́)
Pleteršnik
govórəc, -rca, m. der Sprecher, der Redner, Mur., Jan.; dober g., Gor.; najboljši g., Levst. (Zb. sp.).
govorec samostalnik moškega spola
Gledališče
Jezikovna
Vladni »govorec« ali pač »govornik«?
Naj vam »posredujem« vprašanje: prosim, je ustrezno poimenovanje vladni govorec ali pa bi bilo mogoče ustreznejše vladni govornik: ne glede na morebitni uradni naziv bi ga bilo najbrž dobro spremeniti?
Število zadetkov: 8
Dostopnost