intonácija -e ž (á)
1. glasb. ton, interval, akord, dan pred začetkom izvajanja skladbe: dati intonacijo / čista intonacija
2. jezikosl. potek osnovnega tona v posameznih segmentih povedi: intonacija povedi
// nekdaj tonska podoba naglašenih ali tudi ponaglasnih samoglasnikov ali samoglasniških glasov: razločevati intonacijo / akutirana ali rastoča intonacija z dvigajočim se ali nizkim tonskim potekom naglašenega zloga in s tonsko višjim naslednjim nenaglašenim zlogom; cirkumflektirana ali padajoča intonacija z upadajočim ali visokim tonskim potekom naglašenega zloga in s tonsko nižjim naslednjim nenaglašenim zlogom; stavčna intonacija tonski potek v stavčnih segmentih ali v stavkih
3. knjiž. poudarek, naglas1: njegove pesmi imajo močno baladno intonacijo / recitirati s pretirano intonacijo poudarjanjem
Zadetki iskanja
SSKJ²
Pravopis
intonácija -e ž (á) glasb. dati ~o; jezikosl. stavčna ~; ~ povedi; neobč. Pesmi imajo baladno ~o baladni poudarek, naglas
intonácija -e ž
intonácija – glej intonȋrati
Pleteršnik
Tolkala
Gledališče
Število zadetkov: 7
Dostopnost