Fran

Zadetki iskanja

SSKJ²
korén1 -a m (ẹ̑)
1. odebeljeni del korenine nekaterih rastlin, navadno stožčaste oblike: rastlino izpuliti s korenom; peteršiljev koren
// v zvezi koren lečen, po ljudskem verovanju zdravilna rastlina, ki ima nenavadno, skrivnostno moč: iskati koren lečen
2. zastar. podzemeljski del rastline, ki ji dovaja vodo in v njej raztopljene snovi; korenina: drevesce z dolgim korenom; spotaknil se je ob koren stare smreke
3. ekspr., navadno s prilastkom osnova, temelj: spoznati koren problema / tu je v korenu same debate nesporazum
// začetek, izvor: to ima svoj koren v preteklosti
4. jezikosl. del besede kot nosilec osnovnega pomena besedne družine: določiti koren; glagolski koren / koren besede
5. mat. količina, ki jo določujeta korenska osnova in korenski eksponent: izračunati koren / bikvadratni koren koren četrte stopnje; kubični ali kubni koren ki ima korenski eksponent 3; kvadratni koren ki ima korenski eksponent 2
● ekspr. toča je do korena vse potolkla popolnoma, čisto; ekspr. priti stvari do korena spoznati, kar je zanjo najvažnejše in najznačilnejše
♦ anat. lasni koren del lasu, ki je v koži; nohtni koren del nohta, ki je v kožni gubi; nosni koren del nosu, kjer ta prehaja v čelo; koren jezika skrajni zadnji del jezika; koren čutnega ali senzibilnega živca zadnji del hrbtenjačnega živca, ki prenaša vzburjenje k osrednjemu živčevju; koren gibnega ali motoričnega živca prednji del hrbtenjačnega živca, ki prenaša vzburjenje k mišicam; bot. črni koren rastlina z ozkimi, dolgimi listi in živo rumenimi ali rožnatimi cveti v koških, Scorzonera; trokrpi koralasti koren rastlina z rumenkasto zelenimi cveti in razvejeno koreniko, Corallorhiza trifida; rdeči koren; rožni koren rastlina s suličastimi, nazobčanimi listi in navadno zelenkasto rumenimi cveti v socvetjih, Sedum rosea; zlati koren visoka rastlina gorskih travnikov z belimi cveti v grozdih, Asphodelus; teh. koren del lopate, s katerim je ta pritrjena na kolo pri turbinah; koren vara del zvara ob stiku spodnjega roba kovinskih delov; koren zoba del zobnika, kjer prehaja zob v podlago; zool. koren kljuna, repa; koren hrbtne plavuti
Pravopis
korén -a m (ẹ̑) rastlino izpuliti s ~om; peteršiljev ~; ~ jezika; jezikosl. ~ besede; mat. izračunati ~
Pravopis
Korén -a m, oseb. i., psp (ẹ̑)
Korénka -e ž, oseb. i. (ẹ̑) ljud.
Celotno geslo Sinonimni
korén -a m
1.
jezikosl. del besede kot nosilec osnovnega pomena
SINONIMI:
zastar. korenina
2.
mat. količina, ki jo določata korenska osnova in korenski eksponentpojmovnik
SINONIMI:
mat. radikal
BESEDNE ZVEZE S SINONIMI: pojmovnik koren jezika  pojmovnik zlati koren  pojmovnik koren vara
GLEJ ŠE SINONIM: izvor, korenina, osnova
GLEJ ŠE: kačjak, korenina, roža
Prekmurski
korén -a in -rná m
1. koren, del rastline: ali z-ednoga korná vecs szteblovja 'zené KAJ 1870, 18; ali je pa pod drevešnimi korénami skriti [jež] AI 1878, 10
2. vznožje gore: Najszpôdnyi tál bregôv sze korén zové KAJ 1870, 146
3. osnovni del besede: Csi korén vöide z-literov t AIN 1876, 51
4. rodovni izvor: Ovo obládao je z-Judovoga plemena bodoucsi oroſzlány, korén Dávidov KŠ 1771, 775; Vu ſterom Dávidov korén, Jezus Ide z-ſvejta temnicze BKM 1789, 116
5. začetek, izvor: nevöra liki korén, vlaga i moucs vſzej grejhov KŠ 1771, 441; Ár lübézen pejnez je vſze hüdoube korén KŠ 1771, 642; Csi je prvotina ſzvéta i csi je korén ſzvéti, ſzvéte ſzo i vejke KŠ 1771, 473; naj kákſi britki korén ne podraſzté i zburka váſz KŠ 1771, 695
6. v zvezi korena-obraz korenska oblika besede: Vrêmena-rêcs je na formo gledôcs dvôje féle, kakti .. ino táksa, stere koréna-obráz brezi ik dokoncseka sztoji AIN 1876, 45
Agronomija
korén -a m
Botanika
korén -a m
Geologija
korén pokrôva -a -- m
Število zadetkov: 8