modróst -i ž (ọ̑)
1. lastnost modrega človeka: občudoval je modrost svoje žene; spoštovali so ga zaradi njegove modrosti; ekspr. človek velike modrosti / podvomili so o modrosti njegove odločitve primernosti, ustreznosti
2. kar vsebuje, izraža prodorno mišljenje in ustrezno ravnanje: te besede so velika modrost; življenjska modrost; modrost v pregovorih / stara modrost pravi: kamen do kamna palača
3. ekspr. misel, spoznanje: vsi so tiščali tja, kjer je on razkladal svoje modrosti; rad je poslušal burkeževe premetene modrosti / iron. sit sem tvojih modrosti
4. ekspr. znanje: mož brez večje jezikovne modrosti; bil je nabit z vso mogočo modrostjo / glava mu je omahovala od same modrosti / šolska modrost
5. rel. krepost, ki človeku daje spoznanje in voljnost odločati se za tisto, kar je Bogu ljubo: rasti v modrosti
● iron. pojesti vso modrost z veliko žlico šteti se za zelo izobraženega, pametnega; kamen modrosti po verovanju alkimistov kamen, s katerim se dajo spremeniti nežlahtne kovine v zlato ali srebro; preg. stara kost je modrost star človek je razmeroma zelo moder, izkušen; preg. previdnost je mati modrosti kdor se hoče izogniti nesreči, mora biti previden
Zadetki iskanja
SSKJ²
Pravopis
móder2 -dra -o; -êjši -a -e tudi -ejši -a -e (ọ́; ȇ; ọ́) ~ mož; ~ nasvet; z leti postati ~ejši; poud.: biti ~a glava, imeti ~o glavo |biti pameten človek|; preveč ~ |resen, zadržan|
modróst -i ž, pojm. (ọ̑) spoštovati soseda zaradi ~i; poud. biti poln raznovrstne ~i |znanja|; števn., poud. biti nadležen s svojimi ~mi |s spoznanji, pripombami|
modróst -i ž, pojm. (ọ̑) spoštovati soseda zaradi ~i; poud. biti poln raznovrstne ~i |znanja|; števn., poud. biti nadležen s svojimi ~mi |s spoznanji, pripombami|
Število zadetkov: 4
Dostopnost