obèt -éta m (ȅ ẹ́)
1. obljuba: verjeti obetom; izpolniti obete; ponavljati obete predhodnikov / ostalo je le pri obetih
2. nav. ekspr. kar ima take lastnosti, značilnosti, zaradi katerih se pričakuje kaj pozitivnega, ugodnega: mladi skakalec je največji obet slovenskega skakalnega športa; o pesniku so pisali kot o velikem obetu za prihodnost lirike / na koncertu je izpolnil vse obete pričakovanja
3. publ., s prilastkom možnost, upanje: imajo najboljše obete za uspešen zaključek sezone; obeti za ozdravitev so minimalni
4. zastar. dar, zlasti žgalni: darovati bogovom obete; podajali so mu obete, da bi jih položil na ogenj
Zadetki iskanja
SSKJ²
Pravopis
obèt -éta m (ȅ ẹ́) neobč. izpolniti ~e obljube; publ.: najboljši ~i za uspeh |možnosti, upanje|; izpolniti ~e na koncertu pričakovanja; poud. On je ~ našega športa |upanje|
obȅt -ẹ́ta m
Pleteršnik
obẹ̀t, -ẹ́ta, m. das Versprechen, die Verheißung, Mur., Cig., Jan.; veliki, lepi obeti, Ravn.-Valj. (Rad); Obeti vaj'ni so le prazne šale, Preš.
Farmacija
SSKJ²
obljúba -e ž (ȗ)
1. izjava komu, da bo kaj dobil, bo česa deležen: ostati zvest svoji obljubi; izpolniti, preklicati obljubo; kljub obljubi nagrade ni dobil; ekspr. ne boš nas odpravil s praznimi obljubami; pisna, ustna obljuba / dati obljubo obljubiti
// izjava komu, da bo kdo kaj storil, uresničil: veže me obljuba, zato bom molčal; obljuba, da bo lahko šel na izlet, ga je pomirila / obljuba molčečnosti, zvestobe
♦ rel. krstna obljuba izjava, da se kdo odpoveduje hudobnemu duhu in da bo zvest Kristusu, dana pri krstu
2. kar kdo obljubi: obljube so se izpolnile; držal je obljubo in prišel
● preg. obljuba dela dolg kar se obljubi, se mora tudi izpolniti
1. izjava komu, da bo kaj dobil, bo česa deležen: ostati zvest svoji obljubi; izpolniti, preklicati obljubo; kljub obljubi nagrade ni dobil; ekspr. ne boš nas odpravil s praznimi obljubami; pisna, ustna obljuba / dati obljubo obljubiti
// izjava komu, da bo kdo kaj storil, uresničil: veže me obljuba, zato bom molčal; obljuba, da bo lahko šel na izlet, ga je pomirila / obljuba molčečnosti, zvestobe
♦ rel. krstna obljuba izjava, da se kdo odpoveduje hudobnemu duhu in da bo zvest Kristusu, dana pri krstu
2. kar kdo obljubi: obljube so se izpolnile; držal je obljubo in prišel
● preg. obljuba dela dolg kar se obljubi, se mora tudi izpolniti
Pravopis
obljúba -e ž (ȗ) držati ~o; odvezati od ~e; dati ~o obljubiti; poud.: prazne ~e |neuresničene|; ~ dela dolg |Obljubo je treba izpolniti|
Pleteršnik
obljȗba, f. das Versprechen, die Verheißung; obljuba dolg dela, das Versprechen begründet eine Pflicht, Mur., Cig.; — das Gelübde; obljubo storiti, ein Gelübde thun; meniška o., das Mönchsgelübde, Cig.; — das Anbot: brez obljube ni kupčije, Cig.
obljuba samostalnik ženskega spola
Vorenc
obljuba ž, F26, condictum, -cti, obluba; corban, dar, obluba, offer; devovere, oblubiti, oblubo ſturiti; pollicitatio, pollicitum, -ti, obluba; praemium, -mÿ, plazha, lón, obluba, ſhenkenga; promiſsio, promiſsum, -si, obeizhanîe, obluba, oblublenîe; repromiſsio, gviſhna obluba, obluba na poroṡhtvu; stare promiſsis, oblubo derṡhati, per oblubi oſtati; voto se obstringere, s'oblubo ſe ṡavèṡati, oblubiti, eno oblubo ſturiti
Svetokriški
obljuba -e ž obljuba, zaobljuba: ta obluba im. ed. je naroKi samerKana ǀ pravi pot v'deshelo te oblube rod. ed. ym ie kasal ǀ je oblubo tož. ed. ſturil od shenskih Pershon ſe sdershati ǀ Vna dekilza jo da s'eno golufno oblubo tož. ed. ǀ Zhes nekatere tedne na njeh oblubo tož. ed., inu ſapovid Boshjo poſabio ǀ ſe je bil veno Dekilzo salubil, inu leto s'oblubo or. ed., inu shenkigo na ſvoio vero perpravil ǀ nijh oblube im. mn. ſe ſo dopolnjle ǀ v'neuarnosti ſtu oblub rod. mn. ſte ſturili Meni ǀ Ah kulikain oblubi rod. mn. ſturj A S: Poloniæ ǀ kadar vidi, de sa te oblube tož. mn. nemaraio, yh krega
obljuba -e samostalnik ženskega spola
- « Prejšnja
- 1
- 2
- Naslednja »
Število zadetkov: 33
Dostopnost