abdicírati -am dov. in nedov. (ȋ)
odpovedati se kakemu položaju, zlasti vladarski oblasti, odstopiti: Edvard VIII. je abdiciral v korist svojega brata
Zadetki iskanja
SSKJ²
Pravopis
abdicírati -am dov. in nedov.
SSKJ²
razdedíniti -im dov. (í ȋ)
odvzeti pravico do dedovanja: oče ga je razdedinil; pren., knjiž. zavzemal se je za ljudi, ki jih je življenje razdedinilo
odvzeti pravico do dedovanja: oče ga je razdedinil; pren., knjiž. zavzemal se je za ljudi, ki jih je življenje razdedinilo
- razdedínjen -a -o:
razdedinjena hči
Pravopis
razdedíniti – glej dẹ̑dič
Pleteršnik
SSKJ²
odrêči -rêčem dov., odrêci odrecíte; odrékel odrêkla (é) navadno z dajalnikom
1. meniti, trditi, da kdo ni upravičen do tega, kar nakazuje določilo: odrekli so mu pravico do nastopa / kritika mu je odrekla umetniški talent
2. ne narediti, kar se pričakuje: odreči plačilo stroškov; očetu ne morem nič odreči; ni mogla odreči, da bi šla z njim / odreči komu azil
// z oslabljenim pomenom narediti, da kdo ne postane, ni več deležen česa pozitivnega od osebka: odreči komu gostoljubje, pomoč, zaupanje / odreči pokorščino ne biti več pokoren, ubogljiv
3. nav. 3. os., knjiž. prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo; odpovedati: od dolge hoje so mu skoraj noge odrekle; oči so mu že odrekle / za hip so mu odrekle moči / nekateri igralci so popolnoma odrekli / malo pred ciljem mu je odrekel motor
● od presenečenja mu je odrekel glas ni mogel (spre)govoriti; star. pridelali so dosti koruze, repa pa je odrekla slabo obrodila; star. vsaka mu odreče, če jo pride snubit ga zavrne; te prošnje mi gotovo ne boš odrekel gotovo boš naredil, kar te prosim
1. meniti, trditi, da kdo ni upravičen do tega, kar nakazuje določilo: odrekli so mu pravico do nastopa / kritika mu je odrekla umetniški talent
2. ne narediti, kar se pričakuje: odreči plačilo stroškov; očetu ne morem nič odreči; ni mogla odreči, da bi šla z njim / odreči komu azil
// z oslabljenim pomenom narediti, da kdo ne postane, ni več deležen česa pozitivnega od osebka: odreči komu gostoljubje, pomoč, zaupanje / odreči pokorščino ne biti več pokoren, ubogljiv
3. nav. 3. os., knjiž. prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo; odpovedati: od dolge hoje so mu skoraj noge odrekle; oči so mu že odrekle / za hip so mu odrekle moči / nekateri igralci so popolnoma odrekli / malo pred ciljem mu je odrekel motor
● od presenečenja mu je odrekel glas ni mogel (spre)govoriti; star. pridelali so dosti koruze, repa pa je odrekla slabo obrodila; star. vsaka mu odreče, če jo pride snubit ga zavrne; te prošnje mi gotovo ne boš odrekel gotovo boš naredil, kar te prosim
- odrêči se
1. izjaviti, da osebek česa ne želi sprejeti, več imeti: odreči se dediščini, nagradi; odreči se prestolu
2. zavestno narediti
a) da osebek česa zaželenega ne dobi, nima več: odreči se udobju; vsemu, kar človeka osrečuje, se je odrekel / odreči se prijateljem
b) da se osebek zaželenega dejanja ne udeleži, ga ne opravlja: odreči se izletu; odreči se kajenju / odreči se hrani, pijači, sladkarijam / kavi se nikoli ne odreče
3. izjaviti, da osebek ni več s čim v pozitivnem odnosu, zvezi: odreči se svojim idejam, načelom; odreči se veri
4. prenehati priznavati sorodstveno razmerje: po tem dogodku se mu je oče odrekel; doma so se ji odrekli / publ. družba se ga je odrekla
Pravopis
odrêči -rêčem dov.; drugo gl. reči (é) komu/čemu kaj ~ športniku pravico do nastopa; neobč. Noge so mu odrekle odpovedale; Ni mu odrekla, da bo šla z njim
odrêči se -rêčem se (é) komu/čemu ~ ~ dediščini; ~ ~ sinu; publ. odreči se koga Družba se ga je odrekla ni ga več sprejela
odrêči se -rêčem se (é) komu/čemu ~ ~ dediščini; ~ ~ sinu; publ. odreči se koga Družba se ga je odrekla ni ga več sprejela
odrêči se -rêčem se dovršni glagol, tvorni (dejavni/dogodkovni/procesni) glagol
v posplošenem pomenu kdo/kaj zavestno odreči se komu/čemu
/Zaradi bolezni/ se je odrekel funkciji.
/Zaradi bolezni/ se je odrekel funkciji.
SSKJ²
odpovédati -povém dov. (ẹ́)
1. narediti, povzročiti, da za koga preneha obstajati določeno (pravno) razmerje: zaradi spora sem odpovedal službo; odpovedati komu službo, stanovanje
// izjaviti, da osebek
a) ne priznava več veljavnosti česa: odpovedati pogodbo, sporazum
b) česa naročenega ne želi več: odpovedati časopis / odpovedati naročeno kosilo
2. izjaviti, sporočiti, da napovedanega, obljubljenega dejanja ne bo: zaradi bolezni v ansamblu so predstavo odpovedali
3. z oslabljenim pomenom narediti, da kdo ni več deležen česa pozitivnega od osebka: odpovedati komu gostoljubje; odpovedati staršem pokorščino ne biti več pokoren, ubogljiv
4. nav. 3. os. prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: ko sem to slišal, so mi odpovedale noge; včasih mu odpove spomin / odpovedale so mu moči; ob tem problemu je tudi njegovo znanje odpovedalo / v drugem polčasu je moštvo odpovedalo / po eni uri dela je stroj odpovedal / publ. slabši material v takih razmerah odpove postane neprimeren, se pokvari
● od presenečenja mu je odpovedal glas, jezik ni mogel (spre)govoriti; ekspr. koruza je letos odpovedala slabo obrodila; za taka merjenja klasična metoda odpove postane neuporabna, neprimerna; ekspr. ob takih izgubah razum odpove take izgube se ne dajo razumsko opravičiti; ekspr. toliko časa so ga nadlegovali, da so mu odpovedali živci da je prenehal biti miren, zadržan, previden; odpovedati tujemu novinarju gostoljubje prepovedati nadaljnje bivanje v državi
♦ fin. odpovedati (na odpovedni rok vezano) hranilno vlogo izjaviti, da osebek želi vezano vlogo po preteku odpovednega roka dvigniti
1. narediti, povzročiti, da za koga preneha obstajati določeno (pravno) razmerje: zaradi spora sem odpovedal službo; odpovedati komu službo, stanovanje
// izjaviti, da osebek
a) ne priznava več veljavnosti česa: odpovedati pogodbo, sporazum
b) česa naročenega ne želi več: odpovedati časopis / odpovedati naročeno kosilo
2. izjaviti, sporočiti, da napovedanega, obljubljenega dejanja ne bo: zaradi bolezni v ansamblu so predstavo odpovedali
3. z oslabljenim pomenom narediti, da kdo ni več deležen česa pozitivnega od osebka: odpovedati komu gostoljubje; odpovedati staršem pokorščino ne biti več pokoren, ubogljiv
4. nav. 3. os. prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: ko sem to slišal, so mi odpovedale noge; včasih mu odpove spomin / odpovedale so mu moči; ob tem problemu je tudi njegovo znanje odpovedalo / v drugem polčasu je moštvo odpovedalo / po eni uri dela je stroj odpovedal / publ. slabši material v takih razmerah odpove postane neprimeren, se pokvari
● od presenečenja mu je odpovedal glas, jezik ni mogel (spre)govoriti; ekspr. koruza je letos odpovedala slabo obrodila; za taka merjenja klasična metoda odpove postane neuporabna, neprimerna; ekspr. ob takih izgubah razum odpove take izgube se ne dajo razumsko opravičiti; ekspr. toliko časa so ga nadlegovali, da so mu odpovedali živci da je prenehal biti miren, zadržan, previden; odpovedati tujemu novinarju gostoljubje prepovedati nadaljnje bivanje v državi
♦ fin. odpovedati (na odpovedni rok vezano) hranilno vlogo izjaviti, da osebek želi vezano vlogo po preteku odpovednega roka dvigniti
- odpovédati se
1. izjaviti, da osebek česa ne želi sprejeti, več imeti: odpovedati se dediščini v korist brata; odpovedati se predsedniški funkciji, prestolu / publ. države podpisnice so se odpovedale uporabi sile
2. zavestno narediti
a) da osebek česa zaželenega ne dobi, nima več: odpovedati se udobju / odpovedati se načrtu, sreči / zdravniki so ji svetovali, naj se zaradi bolezni odpove otrokom naj ne rodi, nima otrok / odpovedati se svetu
b) da se osebek zaželenega dejanja ne udeleži, ga ne opravlja: odpovedati se izletu, kajenju, študiju / odpovedati se alkoholnim pijačam
3. izjaviti, da osebek ni več s čim v pozitivnem odnosu, zvezi: odpovedati se svojim idejam, svoji veri / ker so film zelo spremenili, se mu je scenarist odpovedal
- odpovédan -a -o:
prireditev je bila odpovedana; odpovedano stanovanje
Pravopis
odpovédati -povém dov.; drugo gl. povedati (ẹ́) kaj ~ službo; fin. ~ hranilno vlogo; odpovedati komu kaj ~ obiskovalcu gostoljubje; Noge so mi odpovedale; poud. Živci so mu odpovedali |izgubil je nadzor nad seboj|
odpovédati se -povém se (ẹ́) komu/čemu ~ ~ dediščini
odpovédati se -povém se (ẹ́) komu/čemu ~ ~ dediščini
odpovédati se -povém se dov.
1.
čemu izraža, da je kdo odločen ne sprejeti, ne imeti česa, kar mu pripada
SINONIMI:
2.
čemu zavestno narediti, da kdo česa zaželenega ne dobi, nima več
SINONIMI:
ekspr. napraviti križ čez kaj, ekspr. narediti križ čez kaj, zastar. odgovoriti se, ekspr. storiti križ čez kaj
3.
GLEJ ŠE SINONIM: preklicati
odpovédati se -povém se dovršni glagol, tvorni (dejavni/dogodkovni/procesni) glagol
v posplošenem pomenu kdo/kaj zavestno odreči se komu/čemu
/Zaradi bolezni/ se je odpovedal funkciji.
/Zaradi bolezni/ se je odpovedal funkciji.
SSKJ²
zahvalíti se in zahváliti se -im se dov. (ī á)
1. izraziti hvaležnost: zahvaliti se darovalcu, rešitelju; zahvaliti se za denar, pomoč; pisno se zahvaliti; star. zahvaliti komu, koga / zelo ste mi ustregli, se je zahvalil / ekspr. lepo se zahvalim za sporočilo se zahvaljujem
2. z dajalnikom in tožilnikom priznati koga ali kaj kot vzrok za kaj: za neljubo presenečenje se lahko zahvališ njim; samo vozniku se moramo zahvaliti, da smo ostali živi; star. njo imam zahvaliti za srečo
3. vljudno odkloniti, zavrniti kaj: zahvalil se je za ponujeno hrano, češ da ni lačen / ne, za takšno povabilo se lepo zahvalim se lepo zahvaljujem
1. izraziti hvaležnost: zahvaliti se darovalcu, rešitelju; zahvaliti se za denar, pomoč; pisno se zahvaliti; star. zahvaliti komu, koga / zelo ste mi ustregli, se je zahvalil / ekspr. lepo se zahvalim za sporočilo se zahvaljujem
2. z dajalnikom in tožilnikom priznati koga ali kaj kot vzrok za kaj: za neljubo presenečenje se lahko zahvališ njim; samo vozniku se moramo zahvaliti, da smo ostali živi; star. njo imam zahvaliti za srečo
3. vljudno odkloniti, zavrniti kaj: zahvalil se je za ponujeno hrano, češ da ni lačen / ne, za takšno povabilo se lepo zahvalim se lepo zahvaljujem
- zahvalíti in zahváliti v medmetni rabi
izraža
a) hvaležnost, zadovoljstvo: boga zahvali, da se je vse srečno končalo / star. zelo ste bili prijazni, zahvalim hvala
b) star. vljudno odklonitev, zavrnitev; hvala: ne bom pil, zahvalim
● otr. zahvaliti bogca v krščanskem okolju skleniti roke v zahvalo
- zahvalívši se star.:
poslovil se je, zahvalivši se gostiteljem za lep sprejem
- zahváljen -a -o:
zahvaljeni, da ste prišli; v krščanskem okolju Bog bodi zahvaljen, da si se vrnil živ in zdrav
Pravopis
zahvalíti se in zahváliti se -im se dov., star. zahvalívši se; drugo gl. hvaliti (í/ȋ/á á) komu/čemu ~ ~ darovalcu; ~ ~ sosedom, ker so pomagali; zahvaliti se za kaj ~ ~ ~ ponujeno hrano; iron. Za tako ponudbo sem se pa raje zahvalil |jo vljudno zavrnil|
zahvalíti in zahváliti -im (í/ȋ/á á) poud. koga/kaj Boga zahvali, da se je srečno končalo |izraža hvaležnost, zadovoljstvo|; star. zahvaliti koga/kaj za kaj ~ soseda za prijaznost zahvaliti se mu; star. Ne bom pil, ~im hvala
zahvalíti in zahváliti -im (í/ȋ/á á) poud. koga/kaj Boga zahvali, da se je srečno končalo |izraža hvaležnost, zadovoljstvo|; star. zahvaliti koga/kaj za kaj ~ soseda za prijaznost zahvaliti se mu; star. Ne bom pil, ~im hvala
zahváliti se in zahváliti se -im se dovršni glagol, glagol ravnanja
1.
kdo/kaj izraziti hvaležnost komu/čemu za koga/kaj
/Pisno/ se jim je zahvalil za hitro denarno pomoč.
/Pisno/ se jim je zahvalil za hitro denarno pomoč.
2.
kdo/kaj zavrniti koga/kaj
/Kot večkrat deklarirani srčni bolnik/ se je zahvalil za povabilo na planinsko turo.
/Kot večkrat deklarirani srčni bolnik/ se je zahvalil za povabilo na planinsko turo.
- « Prejšnja
- 1
- 2
- Naslednja »
Število zadetkov: 34
Dostopnost