Fran

Zadetki iskanja

SSKJ²
zbégati -am dov. (ẹ̑)
spraviti v zmedenost, v zmoto: njegov prihod je ljudi zbegal; vprašanje ga je zbegalo; s svojim govorjenjem je zbegal dekle; fant se je zbegal in ni znal odgovoriti / strel je zbegal ptice
    zbégan -a -o:
    zbegan človek; zbegan pogled; biti popolnoma zbegan; živali so zbegane tekale po kletki; prisl.: zbegano odgovoriti, se ozirati
Pravopis
zbégati -am dov. -an -ana; zbéganje (ẹ̑) koga/kaj Vprašanje ga je zbegalo; Strel je zbegal ptice
Celotno geslo Sinonimni
zbégati -am dov.
GLEJ SINONIM: zmesti3
Celotno geslo Etimološki
zbẹ́gati – glej bežáti
SSKJ²
osúpiti -im dov. (ú ȗ)
knjiž. narediti, povzročiti, da se kdo zelo začudi; osupniti: njegov jezni pogled jo je osupil; govornikove besede so poslušalce osupile; brezoseb. osupilo jo je, da se je že vrnil
    osúpljen -a -o:
    osupljen ženski glas
Pravopis
osúpiti -im dov. osúpljen -a; osúpljenje (ú ȗ) neobč. osupniti
Celotno geslo Sinonimni
osúpiti -im dov.
GLEJ SINONIM: osupniti, presenetiti
Celotno geslo Etimološki
osúpiti – glej osúpniti
Pleteršnik
osúpiti, -im, vb. pf. in Erstaunen versetzen, überraschen, Jan.
SSKJ²
oglušíti -ím dov., oglúšil (ī í)
s svojo glasnostjo povzročiti, da kdo (skoraj) ne sliši: ropot ga je oglušil; granate so nas popolnoma oglušile
// povzročiti, da se kaj ne sliši: grapa je oglušila strel; pren., ekspr. skušal je oglušiti glasove srca
Pravopis
oglušíti -ím dov. oglúšil -íla, nam. oglušít/oglušìt; oglušênje; drugo gl. glušiti (í/ȋ í) koga/kaj Ropot ga je oglušil; Grapa je oglušila strel
Celotno geslo Sinonimni
oglušíti -ím dov.
koga s svojo glasnostjo povzročiti, da kdo česa ne sliši
SINONIMI:
knj.izroč. uglušiti
GLEJ ŠE SINONIM: zadušiti
Celotno geslo Etimološki
oglušīti – glej glȗh
Pleteršnik
oglušíti, -ím, vb. pf. 1) taub machen, betäuben, Mur., Cig., Jan., Jsvkr.; — o. se, sich taub stellen, Erj. (Izb. sp.); — 2) = oglušeti, Cig., M.; oglušili so bili od same starosti, Jurč.
Celotno geslo Hipolit
oglušiti glagol

PRIMERJAJ: oglušen

Vorenc
oglušiti dov., F6, exsurdere, et exurdere, ogluſhiti; exurdare, ogluſhiti; obsurdefacere, eniga ogluſhiti, gluhiga ſturiti; obsurdere, ogluſhiti, glúh biti. Isa:33; obsurdescere, ogluſhiti; surdescere, ogluſhiti
Svetokriški
oglušiti dov. oglušiti: nebodo puſtilli, de bi yh ta hudi oglushil, del. ed. m kakor je bil tiga danashniga reuniga zhloveka oglushil del. ed. m de nej mogal boshie beſſede poshlushat (V, 471) ǀ zhe vſamem eno jeſizno, ſama bo hotela govorit, inu me bò oglushila del. ed. ž (V, 82)
Besedje16
oglušiti glag. dov. ♦ P: 2 (DB 1584, TPo 1595)
Črnovrški
oglušiti
SSKJ²
omamíti in omámiti -im, in omámiti -im dov. (ī á; á ȃ)
1. narediti, povzročiti, da se kdo manj ali sploh ne zaveda samega sebe, svojih dejanj: omamiti človeka s plinom, udarcem / omamiti čebele z dimom / ekspr. groza mu je omamila čute
2. povzročiti stanje čutnega in duševnega ugodja, v katerem se zmanjša zavedanje sebe, resničnosti: glasba in ples sta ga omamila, da je pozabil na težave; omamiti se z mamilom
3. knjiž. olajšati, omiliti: omamiti bolečino
4. med. narkotizirati: omamiti bolnika z injekcijo
● ekspr. knjiga ga je čisto omamila prevzela, navdušila; knjiž. te besede so mu omamile vest povzročile, da se je manj zavedal svoje krivde
    omámljen -a -o:
    ni mrtev, samo omamljen je; omamljen od mamil, petja
Število zadetkov: 32