opazoválec -lca [opazovau̯ca tudi opazovalca] m (ȃ)
1. kdor opazuje: otroci so mislili, da nimajo opazovalca; opazovalcu je postalo takoj jasno, kaj se dogaja; opazovalec narave, življenja; slika je pritegnila pozornost opazovalcev; s stališča opazovalca je predmet na levi strani; stal je, kakor da je neprizadet opazovalec / ta pisatelj je dober opazovalec
2. kdor je določen, da z opazovanjem ugotavlja položaj, stanje česa: Organizacija združenih narodov je poslala na mejo svoje opazovalce; straže in opazovalce so postavili na pregledna mesta / diplomatski, politični opazovalci; konference se je udeležil kot opazovalec brez pravice posegati v njen potek
Zadetki iskanja
SSKJ²
Pravopis
opazoválec -lca [u̯c] m z -em člov. (ȃ) ~ narave
opazoválka -e [u̯k] ž, člov. (ȃ)
opazoválčev -a -o [u̯č] (ȃ)
opazoválka -e [u̯k] ž, člov. (ȃ)
opazoválčev -a -o [u̯č] (ȃ)
opazovȃlec – glej páziti
Čebelarstvo
Število zadetkov: 6
Dostopnost