plámen1 -éna m (á ẹ́)
1. tok zelo segretega in svetečega plina, ki nastaja pri gorenju: iz kupa drv se je pokazal plamen; plamen je razsvetljeval okolico; plamen švigne proti nebu, ugasne, zagori; ekspr. plameni ližejo, objemajo, obliznejo streho; veter je pogasil plamene; naravnati, uravnati plamen; ogenj ni le tlel, ampak je gorel s plamenom; nizek, visok plamen; rumeni, škrlatni plameni; plamen bencinskega, plinskega gorilnika; plamen sveče; lica, oči ji gorijo kot plamen; pren., ekspr. plamen oči
// ekspr. ogenj: plamen je zajel hišo; nenadoma je bila vsa soba v plamenu, plamenih je gorela
2. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno s prilastkom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: v njenem srcu gori plamen hrepenenja, ljubezni; zanetili so plamen revolucije, upora
● ekspr. prižgala mu je plamen v srcu vzbudila ljubezen, naklonjenost; ekspr. bil je ves v plamenu zanesen, navdušen, razvnet; ekspr. iz oči ji švigajo plameni jeze je zelo jezna, razburjena
♦ teh. nevtralni, oksidativni plamen; jedro plamena ostro obrobljen del plamena ob šobi gorilnika; voj. metalec plamenov orožje, ki pod pritiskom brizga gorečo snov
Zadetki iskanja
SSKJ²
Pravopis
plámen -éna m (á é) pogasiti ~e; ~ gorilnika, sveče; poud.: ~ je zajel hišo |ogenj|; biti v ~u, v ~ih |goreti|; ~ ljubezni |velika ljubezen|
plámen plamẹ́na m
Pleteršnik
plámen, -mę́na, m. die Flamme; p. gnati, flammen, Cig.; s plamenom goreti, lichterloh brennen; plamen šviga kvišku; plamen polje, es lodert die Flamme, Cig.; — tudi: plamę̑n, Kast., Škrinj., Trav., Preš.-Valj. (Rad), Ig (Dol.); (plámən, -mna, ogr., kajk.-Valj. [Rad]).
Gasilstvo
Gasilstvo
Gasilstvo
Število zadetkov: 8
Dostopnost