príča -e ž (í)
1. oseba, ki na sodišču pove, kar ve o kom, čem: priče ga obtožujejo; zapriseči pričo; zaslišati priče; soočiti obdolženca s pričami; nezanesljiva, pristranska priča; opirati se na izjave, navedbe prič; stranka in priče; biti, nastopiti na razpravi kot priča / obremenilna priča
2. kdor je navzoč ob kakem dogodku z namenom, da potrdi njegovo veljavnost: poklicati, prositi koga za pričo; narediti oporoko pred pričami; podpisati se kot priča / biti za pričo pri poroki / oporočna priča; (poročna) priča
3. kdor je navzoč ob kakem dogodku: priče so pripovedovale, kar so videle; v tej samoti se ni bilo bati nobene priče; imeti priče in dokaze; ekspr. po besedah še živih prič se je to res zgodilo / vi vsi ste priča, priče, za pričo, da sem mu denar vrnil vi vsi vidite; vi vsi lahko potrdite; biti priča nesreče biti navzoč pri nesreči, videti jo; nehote je bil priča njunemu pogovoru ga je slišal, bil navzoč pri njem; v svojem poklicu je bila priča mnogim družinskim tragedijam je lahko opazovala, spoznala mnoge družinske tragedije
4. s prilastkom izraz, znamenje česa: knjiga je zanimiva priča razburkane dobe; s tem gradom so porušili zadnjo pričo preteklosti; ekspr. barake, živa priča revščine / tvoja pisma so nam priča, da še nisi pozabil na dom dokaz
// kdor kaj potrjuje z življenjem, ravnanjem: biti priča resnice
5. zastar. zgodba, pripoved: spomnil se je očetove priče / verjeti babjim pričam čenčam
6. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi pri priči brez odlašanja, takoj: pri priči se je lotil dela, začel pomagati / pri priči se je streznil / pri tej priči moraš iti takoj (zdaj); pri tisti priči se je vrnil takoj (tedaj)
● publ. že imena igralcev zagotavljajo, da bomo priča odlični predstavi da bo predstava odlična; ekspr. bog mi je priča, da ne lažem izraža podkrepitev trditve; biti nema priča česa biti navzoč pri kakem dogajanju, ne da bi sodeloval; brez priče, brez prič govoriti s kom brez prič ne da bi bil še kdo navzoč; ekspr. brez vsake priče se je hotel posloviti od doma ne da bi ga kdo videl, opazil; ekspr. se bova že srečala brez prič na samem; objel jo je v pričo ljudi vpričo
♦ pravn. identitetna priča s katero se doseže identiteta; kriva priča; kronska priča ki lahko v sodnem ali upravnem postopku odločilno vpliva na izid postopka; rel. Jehovova priča pripadnik verske skupnosti, ki Jezusa Kristusa ne priznava za boga, ampak le za najvišje bitje; prim. pričo
Zadetki iskanja
SSKJ²
Pravopis
príča -e ž, člov. (í) zaslišati ~e; pravn. kriva ~; ~ pri poroki; biti ~, za ~o, da je denar vrnjen; biti ~ nesreče, nesreči; razvaline kot ~e preteklosti; poud.: pri ~i se lotiti dela |takoj|; srečati se s kom brez prič |na samem|
príča -e ž
Pleteršnik
príča, f. 1) (die Gegenwart): pri tej priči, sogleich, augenblicklich; Dušo pri ti prič' spusti, Npes.-K.; V ti priči se prikaže Bogomila, Preš. = pri priči, Trub., Npes.-Schein., Zora; = to pričo, Vrtov.; = k priči, vzhŠt.; — v pričo, in Gegenwart; v pričo biti, zugegen sein, (pogl. vpričo); = na pričo biti, Jurč.; — 2) die Zeugenschaft, das Zeugnis, C.; pričo dajati, Zeugnis geben, Krelj; na pričo imamo apostole, Krelj; na pričo biti, da —, zum Zeugnis dienen, dass —, Krelj; na pričo poklicati, Zora; na pričo iti, Z.; — 3) der Zeuge; pričo pripeljati; priče imeti, da —; za pričo biti komu; s pričami dokazati; priče zaslišati; kriva priča, ein falscher Zeuge; — 4) die Parabel, das Märchen, die Erzählung, Jan. (H.); (hs.).
Davki
Pravo
Pravo
Pravo
Pravo
Pravo
Pravo
Pravo
Pravo
Pravo
Pravo
Pravo
Pravo
Pravo
Pravo
- « Prejšnja
- 1
- 2
- Naslednja »
Število zadetkov: 23
Dostopnost