četrta črka slovenske abecede: strešica na velikem Č je zabrisana; dva č-ja
// soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: beseda se končuje na č
♦ jezikosl. deležnik na -č
- č -- kot imenovalni prilastek
četrti po vrsti: odločba pod točko č
Zadetki iskanja
SSKJ²
č -- in -ja [čə̀ čə̀ja in čé čêja] m (ə̏; ẹ̄ ē)
četrta črka slovenske abecede: strešica na velikem Č je zabrisana; dva č-ja
// soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: beseda se končuje na č
♦ jezikosl. deležnik na -č
četrta črka slovenske abecede: strešica na velikem Č je zabrisana; dva č-ja
// soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: beseda se končuje na č
♦ jezikosl. deležnik na -č
četrti po vrsti: odločba pod točko č
SSKJ²
hotéti hóčem nedov., hôti hotíte; hôtel hotéla; stil. čèm [tudi čəm] čèš [tudi čəš] čè čêmo čête čêjo, tudi čmò čtè čjò; nikalno nóčem stil. nêčem (ẹ́ ọ́ nọ́čem néčem)
1. izraža voljo, željo osebka
a) z nedoločnikom da sam uresniči dejanje: dokler živim, hočem biti gospodar v hiši; z njim noče imeti nobenega opravka; oče mu noče izročiti posestva; ni me hotel spoznati; on hoče storiti to; otrok se noče učiti / s poskusom so hoteli dognati, če je teorija pravilna; ravnokar vam je hotel telefonirati / že večkrat smo vam hoteli kaj dati; spet bi hotel biti srečen želel / elipt., v glavnem stavku človek marsikaj hoče, a ne more vsega uresničiti; saj veš, zakaj hočem (iti) v tujino; v odvisnem stavku: lahko daš, kar sam hočeš (dati); ne gre, da bi hodil, kadar in kamor bi hotel; ni se mogel upijaniti, četudi je hotel / pa pojdi, če hočeš; udaril sem te, ne da bi hotel; pren. odprl sem knjigo, kjer se je sama hotela; pesn. srce, kam hočeš
b) z odvisnim stavkom da kdo drug uresniči dejanje: hočejo, da bi bil jaz gospodar; po vsej sili so hoteli, da bi jim izdal tovariše; tako bo, kot jaz hočem / ali hočeš, da ga pokličem / elipt.: če hočeš, ti preberem kako pesem; pomagala jim je, dokler so hoteli; ubogati jo boš moral, kadar bo hotela
// ekspr. izraža možnost uresničitve česa, navadno nezaželenega: glej ga, vse mi hoče pojesti; ali res hočeš, da plačava kazen zaradi tvoje lahkomiselnosti
// ekspr., v zvezi z bi izraža omiljeno zapoved, prošnjo: bi mi hotel dati vode; ali bi se hotel malo lepše obnašati
2. imeti voljo, željo, zahtevo po čem: hoče več prostega časa; otrok hoče kruha; hoče novo obleko; ali hočeš večerjati, večerjo / v vljudnostnem vprašanju »Hočete še malo vina?« »Prosim.« / hočejo ga za predsednika; njo hoče za ženo / za to delo hoče preveliko plačilo zahteva; pog. koliko hočeš za hišo koliko jo ceniš; pren. vojna hoče žrtev
// ekspr., z dajalnikom, navadno v zvezi s kaj, nič delati, prizadejati, navadno kaj slabega: kaj se jeziš, kdo ti pa kaj hoče; pustite človeka, če vam nič noče / hoče mu samo dobro prizadeva si za njegovo korist
3. nav. ekspr., navadno v nikalni obliki, z nedoločnikom izraža, da dejanje kljub zaželenosti (razmeroma dolgo časa) ne nastopi: dežja noče biti; te noči noče in noče biti konec; jed se noče ohladiti; otroci se niso in niso hoteli prebuditi; ko bi sonce že hotelo zaiti; brezoseb. noče se zdaniti / mokra drva nočejo goreti; otrok noče rasti
4. ekspr., z nedoločnikom izraža nastopanje dejanja: prestregel sem ga, ko se je hotel zrušiti s konja; elipt. odpravili smo se, ko je sonce že hotelo za goro / obleka se hoče že trgati; čeprav se mu je že hotelo dremati, je pogovor slišal; brezoseb., pog. slabo mi če biti / hoteli so popokati od smeha; od strahu ji je hotela zastati kri v žilah
5. pog., v vprašalnem stavku, z nedoločnikom izraža možnost, negotovost, nujnost: kaj č(e)mo mu pa dati kaj (naj) mu pa damo, kaj bi mu pa dali; ali č(e)mo iti; kako ti čem pomagati; ne vem, če jim čem sporočiti / elipt. molčal sem, kaj sem pa hotel
// ekspr., z vprašalnim prislovom izraža nemožnost, nepotrebnost: kako čem iti, saj nimam čevljev kako naj grem; kaj mi češ denar pošiljati, ko ga še sam nimaš kaj bi mi denar pošiljal; kako ti čem pomagati, če sam nič nimam
6. pog., ekspr., z dajalnikom, v zvezi s kaj pomagati, koristiti: kaj mi če zdaj denar, prej bi ga potreboval; kaj mi (ho)če hiša, če ne morem stanovati v njej; kaj ti če to
7. v zvezi z reči uvaja
a) povzetek bistvene vsebine povedanega: hočem reči, da to ni res; ti torej hočeš reči, da nič ne delamo / kaj hočeš reči s temi besedami
b) natančnejšo določitev, dopolnitev povedanega: bilo je dobro, hočem reči, zelo dobro; ljudje, hočem reči, nekaj znancev, mi pravi Anton
8. v medmetni rabi, v zvezi s kaj izraža sprijaznjenje z danim dejstvom: ukaz je, kaj hočemo; res je, kaj pa hočem, ko je res; kaj se hoče, star sem že; to je žalostno, a kaj se hoče
9. v prislovni rabi, v tretji osebi, z oziralnim zaimkom ali prislovom izraža nedoločnost, poljubnost, posplošenost: kakor pač hoče, naj bo, meni je vseeno; naj stori, kakor hoče kakorkoli; naj se zgodi, kar se hoče; naj stane, kolikor hoče kolikorkoli / piše se tudi brez vejice naj stane kar hoče
● ekspr. nesreča je hotela drugače po nesreči se je zgodilo drugače; ekspr. usoda je hotela, da je tisto noč umrl moralo se je zgoditi; zgodilo se je; ta človek ve, kaj hoče načrtno deluje, da bi dosegel svoj cilj; pog., ekspr. »Vzemi njega za pomoč.« »Kaj če on!« v tej zadevi mi ne more nič pomagati, koristiti; pog., ekspr. spodletelo nam je, kaj č(e)mo zdaj kaj naj ukrenemo, kako naj si pomagamo; ekspr. o tem noče nič slišati o tej stvari se noče pogovarjati; tega ne dopusti, ne dovoli; ekspr. noge ga niso hotele nositi ni mogel hoditi; star. nekateri sosedje so hoteli vedeti, da ni bil vojak so pravili, pripovedovali; ekspr. novica mu ni hotela v glavo ni mogel verjeti, da je resnična; ekspr. hotel je z glavo skozi zid izsiliti, doseči nemogoče; ima denarja, kolikor (ga) hoče zelo veliko; pog., ekspr. če tu nismo varni, pa nič nočem prepričan sem; živim, kot drugi hočejo ne morem uveljavljati svojih želj, svoje volje; zastar. bog hotel, da bi tako ne bilo bog daj; star. še to bi se hotelo, da zapade sneg, pa nam res ni pomoči še tega bi se manjkalo, še tega bi bilo treba; največji slepec je tisti, ki noče videti; čim več človek ima, več hoče človek ni z doseženim nikdar zadovoljen; kdor noče zlepa, mora zgrda na vsak način mora (narediti); če hočete, če hočeš ekspr. to je moj sorodnik ali, če hočete, moj nečak natančneje povedano; ekspr. da, na te stvari gledamo, če hočete, predvsem praktično uvaja dodatno trditev, ki popušča sobesedniku; hočeš nočeš to moraš napraviti hočeš nočeš izraža podkrepitev nujnosti; hočeš nočeš moraš; hotel ne hotel knjiž. hotel (ali) ne hotel, moral se je umakniti
1. izraža voljo, željo osebka
a) z nedoločnikom da sam uresniči dejanje: dokler živim, hočem biti gospodar v hiši; z njim noče imeti nobenega opravka; oče mu noče izročiti posestva; ni me hotel spoznati; on hoče storiti to; otrok se noče učiti / s poskusom so hoteli dognati, če je teorija pravilna; ravnokar vam je hotel telefonirati / že večkrat smo vam hoteli kaj dati; spet bi hotel biti srečen želel / elipt., v glavnem stavku človek marsikaj hoče, a ne more vsega uresničiti; saj veš, zakaj hočem (iti) v tujino; v odvisnem stavku: lahko daš, kar sam hočeš (dati); ne gre, da bi hodil, kadar in kamor bi hotel; ni se mogel upijaniti, četudi je hotel / pa pojdi, če hočeš; udaril sem te, ne da bi hotel; pren. odprl sem knjigo, kjer se je sama hotela; pesn. srce, kam hočeš
b) z odvisnim stavkom da kdo drug uresniči dejanje: hočejo, da bi bil jaz gospodar; po vsej sili so hoteli, da bi jim izdal tovariše; tako bo, kot jaz hočem / ali hočeš, da ga pokličem / elipt.: če hočeš, ti preberem kako pesem; pomagala jim je, dokler so hoteli; ubogati jo boš moral, kadar bo hotela
// ekspr. izraža možnost uresničitve česa, navadno nezaželenega: glej ga, vse mi hoče pojesti; ali res hočeš, da plačava kazen zaradi tvoje lahkomiselnosti
// ekspr., v zvezi z bi izraža omiljeno zapoved, prošnjo: bi mi hotel dati vode; ali bi se hotel malo lepše obnašati
2. imeti voljo, željo, zahtevo po čem: hoče več prostega časa; otrok hoče kruha; hoče novo obleko; ali hočeš večerjati, večerjo / v vljudnostnem vprašanju »Hočete še malo vina?« »Prosim.« / hočejo ga za predsednika; njo hoče za ženo / za to delo hoče preveliko plačilo zahteva; pog. koliko hočeš za hišo koliko jo ceniš; pren. vojna hoče žrtev
// ekspr., z dajalnikom, navadno v zvezi s kaj, nič delati, prizadejati, navadno kaj slabega: kaj se jeziš, kdo ti pa kaj hoče; pustite človeka, če vam nič noče / hoče mu samo dobro prizadeva si za njegovo korist
3. nav. ekspr., navadno v nikalni obliki, z nedoločnikom izraža, da dejanje kljub zaželenosti (razmeroma dolgo časa) ne nastopi: dežja noče biti; te noči noče in noče biti konec; jed se noče ohladiti; otroci se niso in niso hoteli prebuditi; ko bi sonce že hotelo zaiti; brezoseb. noče se zdaniti / mokra drva nočejo goreti; otrok noče rasti
4. ekspr., z nedoločnikom izraža nastopanje dejanja: prestregel sem ga, ko se je hotel zrušiti s konja; elipt. odpravili smo se, ko je sonce že hotelo za goro / obleka se hoče že trgati; čeprav se mu je že hotelo dremati, je pogovor slišal; brezoseb., pog. slabo mi če biti / hoteli so popokati od smeha; od strahu ji je hotela zastati kri v žilah
5. pog., v vprašalnem stavku, z nedoločnikom izraža možnost, negotovost, nujnost: kaj č(e)mo mu pa dati kaj (naj) mu pa damo, kaj bi mu pa dali; ali č(e)mo iti; kako ti čem pomagati; ne vem, če jim čem sporočiti / elipt. molčal sem, kaj sem pa hotel
// ekspr., z vprašalnim prislovom izraža nemožnost, nepotrebnost: kako čem iti, saj nimam čevljev kako naj grem; kaj mi češ denar pošiljati, ko ga še sam nimaš kaj bi mi denar pošiljal; kako ti čem pomagati, če sam nič nimam
6. pog., ekspr., z dajalnikom, v zvezi s kaj pomagati, koristiti: kaj mi če zdaj denar, prej bi ga potreboval; kaj mi (ho)če hiša, če ne morem stanovati v njej; kaj ti če to
7. v zvezi z reči uvaja
a) povzetek bistvene vsebine povedanega: hočem reči, da to ni res; ti torej hočeš reči, da nič ne delamo / kaj hočeš reči s temi besedami
b) natančnejšo določitev, dopolnitev povedanega: bilo je dobro, hočem reči, zelo dobro; ljudje, hočem reči, nekaj znancev, mi pravi Anton
8. v medmetni rabi, v zvezi s kaj izraža sprijaznjenje z danim dejstvom: ukaz je, kaj hočemo; res je, kaj pa hočem, ko je res; kaj se hoče, star sem že; to je žalostno, a kaj se hoče
9. v prislovni rabi, v tretji osebi, z oziralnim zaimkom ali prislovom izraža nedoločnost, poljubnost, posplošenost: kakor pač hoče, naj bo, meni je vseeno; naj stori, kakor hoče kakorkoli; naj se zgodi, kar se hoče; naj stane, kolikor hoče kolikorkoli / piše se tudi brez vejice naj stane kar hoče
● ekspr. nesreča je hotela drugače po nesreči se je zgodilo drugače; ekspr. usoda je hotela, da je tisto noč umrl moralo se je zgoditi; zgodilo se je; ta človek ve, kaj hoče načrtno deluje, da bi dosegel svoj cilj; pog., ekspr. »Vzemi njega za pomoč.« »Kaj če on!« v tej zadevi mi ne more nič pomagati, koristiti; pog., ekspr. spodletelo nam je, kaj č(e)mo zdaj kaj naj ukrenemo, kako naj si pomagamo; ekspr. o tem noče nič slišati o tej stvari se noče pogovarjati; tega ne dopusti, ne dovoli; ekspr. noge ga niso hotele nositi ni mogel hoditi; star. nekateri sosedje so hoteli vedeti, da ni bil vojak so pravili, pripovedovali; ekspr. novica mu ni hotela v glavo ni mogel verjeti, da je resnična; ekspr. hotel je z glavo skozi zid izsiliti, doseči nemogoče; ima denarja, kolikor (ga) hoče zelo veliko; pog., ekspr. če tu nismo varni, pa nič nočem prepričan sem; živim, kot drugi hočejo ne morem uveljavljati svojih želj, svoje volje; zastar. bog hotel, da bi tako ne bilo bog daj; star. še to bi se hotelo, da zapade sneg, pa nam res ni pomoči še tega bi se manjkalo, še tega bi bilo treba; največji slepec je tisti, ki noče videti; čim več človek ima, več hoče človek ni z doseženim nikdar zadovoljen; kdor noče zlepa, mora zgrda na vsak način mora (narediti); če hočete, če hočeš ekspr. to je moj sorodnik ali, če hočete, moj nečak natančneje povedano; ekspr. da, na te stvari gledamo, če hočete, predvsem praktično uvaja dodatno trditev, ki popušča sobesedniku; hočeš nočeš to moraš napraviti hočeš nočeš izraža podkrepitev nujnosti; hočeš nočeš moraš; hotel ne hotel knjiž. hotel (ali) ne hotel, moral se je umakniti
- hotéti se s smiselnim osebkom v dajalniku
izraža voljo, željo osebka, da sam uresniči kako dejanje: videl sem, da se ji noče govoriti; ni se nam še hotelo iti dalo, ljubilo / hotelo se ji je plesa in petja / z njim so ravnali, kakor se jim je hotelo
- hoté star.:
pospravljala je svoje reči, hote oditi
- hotèč -éča -e:
pograbila je torbico, hoteč oditi; knjiž. dežela, hoteča se osvoboditi
- hotèn -êna -o:
stavek je kljub hoteni jasnosti meglen; govoril je s hoteno počasnostjo; hoteno dejanje
♦ med. hoteni splav splav, ki ga nosečnica želi
SSKJ²
zamenjávati -am nedov. (ȃ)
1. dajati komu kaj za kaj drugega, drugačnega: zamenjavati pridelke za blago / zamenjavati plošče, razglednice / zamenjavati evre v dolarje dajati evre za enakovredno, ustrezno vsoto dolarjev
2. dajati, postavljati kaj na mesto, kjer je bilo prej drugo iste vrste: zamenjavati varovalko / redno zamenjavati posteljnino / v besedilu zamenjavati prevzete besede z domačimi; zamenjavati obrabljene dele z novimi nadomeščati
// delati, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe: zamenjavati igralce med igro; zamenjavati vojake na položajih
3. prihajati pri kakem opravilu, dejavnosti na mesto, položaj koga drugega: dogovorili so se, kdo bo koga zamenjaval pri sekanju / stražarji se zamenjujejo vsaki dve uri / zamenjavati koga med dopustom nadomeščati
4. delati, da pride kaj na mesto česa drugega, to pa na njegovo mesto: teh besed ne moremo poljubno zamenjavati / po dva in dva sta zamenjavala svoje mesto v vrsti
5. z oslabljenim pomenom izraža, da prehaja osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na drugo: zamenjavati bivališče, skrivališče
6. imeti koga za drugega, kot je v resnici: zamenjavajo ga z nekom drugim / zamenjavati strupene in užitne gobe
● glasove c s z zamenjava s č š ž izgovarja kot č š ž
1. dajati komu kaj za kaj drugega, drugačnega: zamenjavati pridelke za blago / zamenjavati plošče, razglednice / zamenjavati evre v dolarje dajati evre za enakovredno, ustrezno vsoto dolarjev
2. dajati, postavljati kaj na mesto, kjer je bilo prej drugo iste vrste: zamenjavati varovalko / redno zamenjavati posteljnino / v besedilu zamenjavati prevzete besede z domačimi; zamenjavati obrabljene dele z novimi nadomeščati
// delati, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe: zamenjavati igralce med igro; zamenjavati vojake na položajih
3. prihajati pri kakem opravilu, dejavnosti na mesto, položaj koga drugega: dogovorili so se, kdo bo koga zamenjaval pri sekanju / stražarji se zamenjujejo vsaki dve uri / zamenjavati koga med dopustom nadomeščati
4. delati, da pride kaj na mesto česa drugega, to pa na njegovo mesto: teh besed ne moremo poljubno zamenjavati / po dva in dva sta zamenjavala svoje mesto v vrsti
5. z oslabljenim pomenom izraža, da prehaja osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na drugo: zamenjavati bivališče, skrivališče
6. imeti koga za drugega, kot je v resnici: zamenjavajo ga z nekom drugim / zamenjavati strupene in užitne gobe
● glasove c s z zamenjava s č š ž izgovarja kot č š ž
SSKJ²
krátek -tka -o prid., krájši stil. kráčji (á)
1. ki ima med skrajnima koncema razmeroma majhno razsežnost; ant. dolg2: v roki je držal kratek kol; hoditi s kratkimi koraki; kratki lasje; ima zelo kratek trup in dolge noge; puška s kratko cevjo; pes s kratko dlako; kratka nit; pot je zelo kratka / ta razdalja je kratka majhna / obleka z dolgimi, kratkimi rokavi; nosila je zelo kratko obleko; kratke hlače hlače, katerih hlačnice segajo najdlje do kolen / šport. žarg.: skakalec je bil razmeroma kratek delal je kratke skoke; izkoristil je kratko žogo in dal gol žogo, ki je dosegla razmeroma kratko razdaljo / kratke luči luči, ki osvetljujejo cesto približno 30 m naprej
// ki je po obsegu omejen, zgoščen: kratek članek, spis; kratka pesem; napisati kratko pismo / to je kratka vsebina romana / obnoviti kaj v kratkih besedah; s kratkimi besedami je določil vsakemu svoje delo / kratki film ki je dolg do 600 m
2. ki traja razmeroma malo časa: spregovoril je po kratkem premisleku, premolku; šla sta na kratek sprehod; boj je bil kratek; kratka, a huda bolezen; noči so postale zelo kratke; kratko življenje / napravila je kratek požirek / le prav kratek čas se je mudil tu; v kratkem času se je zelo spremenil / kratek rok; kratko razdobje / ekspr. samo za kratek hip ga je videl / ta material ima zelo kratko življenjsko dobo / kratka osvetlitev filma
// s časovno enoto ki se zdi, da traja malo časa: dan jima je zelo kratek; počivali so le kratko uro
3. elektr., v zvezi kratki stik stik med dvema točkama v tokokrogu, ki imata različen električni potencial: prišlo je do kratkega stika; zaradi kratkega stika je nastal požar; pren., publ. med umetnostnim in političnim tokom je nastal kratki stik
● pog., ekspr. zelo kratka bova hitro bova opravila, se pogovorila; kratek čas če bosta tu, bo bolj kratek čas kratkočasno, zabavno; delati komu kratek čas kratkočasiti, zabavati ga; to mu je le za kratek čas za razvedrilo, v zabavo; star. ta človek je zelo kratkega pogleda ni sposoben pravilno oceniti, predvideti dogajanje; ekspr. imeti kratek spomin biti pozabljiv; ekspr. biti kratke pameti neinteligenten; pozabljiv; ta človek je kratkih, redkih besed zelo malo govori; ekspr. dolgi lasje – kratka pamet ženske niso posebno pametne, razsodne; preg. laž ima kratke noge laž se kmalu odkrije
♦ jezikosl. kratki nedoločnik nedoločnik na -t ali -č; kratki samoglasnik; med. kratka sapa oteženo, težko dihanje; rad. kratki valovi radijski valovi z valovno dolžino od 10 do 150 m
1. ki ima med skrajnima koncema razmeroma majhno razsežnost; ant. dolg2: v roki je držal kratek kol; hoditi s kratkimi koraki; kratki lasje; ima zelo kratek trup in dolge noge; puška s kratko cevjo; pes s kratko dlako; kratka nit; pot je zelo kratka / ta razdalja je kratka majhna / obleka z dolgimi, kratkimi rokavi; nosila je zelo kratko obleko; kratke hlače hlače, katerih hlačnice segajo najdlje do kolen / šport. žarg.: skakalec je bil razmeroma kratek delal je kratke skoke; izkoristil je kratko žogo in dal gol žogo, ki je dosegla razmeroma kratko razdaljo / kratke luči luči, ki osvetljujejo cesto približno 30 m naprej
// ki je po obsegu omejen, zgoščen: kratek članek, spis; kratka pesem; napisati kratko pismo / to je kratka vsebina romana / obnoviti kaj v kratkih besedah; s kratkimi besedami je določil vsakemu svoje delo / kratki film ki je dolg do 600 m
2. ki traja razmeroma malo časa: spregovoril je po kratkem premisleku, premolku; šla sta na kratek sprehod; boj je bil kratek; kratka, a huda bolezen; noči so postale zelo kratke; kratko življenje / napravila je kratek požirek / le prav kratek čas se je mudil tu; v kratkem času se je zelo spremenil / kratek rok; kratko razdobje / ekspr. samo za kratek hip ga je videl / ta material ima zelo kratko življenjsko dobo / kratka osvetlitev filma
// s časovno enoto ki se zdi, da traja malo časa: dan jima je zelo kratek; počivali so le kratko uro
3. elektr., v zvezi kratki stik stik med dvema točkama v tokokrogu, ki imata različen električni potencial: prišlo je do kratkega stika; zaradi kratkega stika je nastal požar; pren., publ. med umetnostnim in političnim tokom je nastal kratki stik
● pog., ekspr. zelo kratka bova hitro bova opravila, se pogovorila; kratek čas če bosta tu, bo bolj kratek čas kratkočasno, zabavno; delati komu kratek čas kratkočasiti, zabavati ga; to mu je le za kratek čas za razvedrilo, v zabavo; star. ta človek je zelo kratkega pogleda ni sposoben pravilno oceniti, predvideti dogajanje; ekspr. imeti kratek spomin biti pozabljiv; ekspr. biti kratke pameti neinteligenten; pozabljiv; ta človek je kratkih, redkih besed zelo malo govori; ekspr. dolgi lasje – kratka pamet ženske niso posebno pametne, razsodne; preg. laž ima kratke noge laž se kmalu odkrije
♦ jezikosl. kratki nedoločnik nedoločnik na -t ali -č; kratki samoglasnik; med. kratka sapa oteženo, težko dihanje; rad. kratki valovi radijski valovi z valovno dolžino od 10 do 150 m
- krátko prisl.:
na vprašanja je kratko odgovarjal; oglasil se je kratko in ostro; kratko in jedrnato je povedal, kar je mislil; kratko postriženi lasje; po nekaj tednih je bil kratko malo zdrav kratko malo
● ekspr. kratko in malo ne izraža podkrepitev trditve; star. kratko ni malo mu ne verjame kratko in malo, kratko malo; ekspr. kratko malo ne upam se kratko malo; ekspr. danes je nekam kratko nasajen slabe volje, odrezav
♦ glasb. kratko označba za način izvajanja staccato; jezikosl. kratko naglašen samoglasnik
- krátki -a -o sam.:
pog., ekspr. potegnil, povlekel je (ta) kratko stvar se je zanj končala manj ugodno kot za druge; star. obljubil je priti čez kratko čez malo časa, kmalu; ekspr. na kratko ga drži ima ga popolnoma v oblasti; ekspr. na kratko nasajena metla; na kratko postriženi lasje; na kratko mu je povedal; star. to bom opravil ob kratkem v bližnji prihodnosti; star. da ob kratkem povem na kratko; v kratkem ti bom vrnil; do pred kratkim tega nisem vedel; pred kratkim sva se videla;
SSKJ²
nèdolóčnik -a m (ȅ-ọ̄)
jezikosl. glagolska oblika, navadno s končnico -ti ali -či: nedoločnik in namenilnik / dolgi nedoločnik na -ti ali -či; kratki nedoločnik na -t ali -č
jezikosl. glagolska oblika, navadno s končnico -ti ali -či: nedoločnik in namenilnik / dolgi nedoločnik na -ti ali -či; kratki nedoločnik na -t ali -č
SSKJ²
palatál -a m (ȃ)
jezikosl. soglasnik, tvorjen s sprednjo jezično ploskvijo in trdim nebom; palatalni soglasnik: palatali in guturali
// soglasnik, za katerim se v končnicah in obrazilih slovenskega jezika namesto glasu o pojavlja e, mehki soglasnik: palatali c, j, č, ž, š, dž
jezikosl. soglasnik, tvorjen s sprednjo jezično ploskvijo in trdim nebom; palatalni soglasnik: palatali in guturali
// soglasnik, za katerim se v končnicah in obrazilih slovenskega jezika namesto glasu o pojavlja e, mehki soglasnik: palatali c, j, č, ž, š, dž
SSKJ²
preglàs -ása m (ȁ á)
jezikosl. sprememba iz zadnjega v sprednji samoglasnik
a) za mehkimi soglasniki: preglas nastane za c, č, ž, š, j; preglas in prevoj
b) zaradi sledečega sprednjega samoglasnika: preglas v nemščini
jezikosl. sprememba iz zadnjega v sprednji samoglasnik
a) za mehkimi soglasniki: preglas nastane za c, č, ž, š, j; preglas in prevoj
b) zaradi sledečega sprednjega samoglasnika: preglas v nemščini
SSKJ²
stréšica -e ž (ẹ́)
1. manjšalnica od streha: strešica nad vhodnimi vrati; lesena, steklena strešica
2. jezikosl. grafično znamenje
a) kot sestavina nekaterih črk: napisati manjkajoče strešice; strešica na č, š
b) za široki dolgi naglašeni samoglasnik: zaznamovati s strešico; strešica, krativec in ostrivec
1. manjšalnica od streha: strešica nad vhodnimi vrati; lesena, steklena strešica
2. jezikosl. grafično znamenje
a) kot sestavina nekaterih črk: napisati manjkajoče strešice; strešica na č, š
b) za široki dolgi naglašeni samoglasnik: zaznamovati s strešico; strešica, krativec in ostrivec
SSKJ²
žába -e ž (á)
1. manjša dvoživka s široko glavo, širokim trupom in daljšimi zadnjimi okončinami: žabe kvakajo, regljajo; žaba skoči v mlako; samec žabe; piti kot žaba zelo dosti, pogosto; žabe in krastače / pog. jesti žabe žabje krake
// samica te živali: žaba in žabji samec
2. pog. smetnjak v obliki velike zevajoče žabe: prazniti žabe; odvreči smeti v žabo
3. v zvezi človek žaba potapljač zlasti v preprostejši potapljaški opremi: ljudje žabe so raziskovali potopljeno ladjo
4. slabš. človek manjše rasti: zanič sem, če me vsaka žaba užene / kot psovka žaba domišljava
5. ljubk. majhen otrok, navadno deklica: naša žaba že spi / kot nagovor samo igral bi se, žaba mala
6. pog. tip osebnega avtomobila znamke Citroën: sesti v žabo; odpeljati se z žabo
7. mn. otroško enodelno pleteno oblačilo iz hlačk in nogavic: obleči otroku žabe
// pog. ženske nogavice in hlačke, izdelane v enem kosu; hlačne nogavice: obleči žabe; volnene žabe; žabe iz umetnih vlaken / ženske žabe
● nizko ne pij toliko, žaba pijanec; plavati žabo plavati leže na prsni strani, delajoč somerne gibe z rokami in nogami; nar. vzhodnoštajersko spražiti žabe od slanine odrezano meso; teh. žarg. urejati pločnik z žabo s strojem za utrjevanje, zbijanje tal, podlage; ekspr. pijan je, da bi žabo vikal zelo; zastar. krastava žaba krastača; gledati koga kot žaba jajce zaverovano; začudeno; napihuje se kot žaba je zelo domišljav, prevzeten; toliko mu je mar kakor žabi za lešnik prav nič; majhna žaba daleč skoči majhen človek zmore veliko
♦ jezikosl. žaba med črkarsko pravdo posmehljivo ime za črko č v metelčici; zool. barska žaba srednje velika rjava žaba z večjo grbico na manjšem prstu noge, Rana arvalis; zelena žaba z zelenim hrbtom in črno rjavimi lisami, Rana esculenta
1. manjša dvoživka s široko glavo, širokim trupom in daljšimi zadnjimi okončinami: žabe kvakajo, regljajo; žaba skoči v mlako; samec žabe; piti kot žaba zelo dosti, pogosto; žabe in krastače / pog. jesti žabe žabje krake
// samica te živali: žaba in žabji samec
2. pog. smetnjak v obliki velike zevajoče žabe: prazniti žabe; odvreči smeti v žabo
3. v zvezi človek žaba potapljač zlasti v preprostejši potapljaški opremi: ljudje žabe so raziskovali potopljeno ladjo
4. slabš. človek manjše rasti: zanič sem, če me vsaka žaba užene / kot psovka žaba domišljava
5. ljubk. majhen otrok, navadno deklica: naša žaba že spi / kot nagovor samo igral bi se, žaba mala
6. pog. tip osebnega avtomobila znamke Citroën: sesti v žabo; odpeljati se z žabo
7. mn. otroško enodelno pleteno oblačilo iz hlačk in nogavic: obleči otroku žabe
// pog. ženske nogavice in hlačke, izdelane v enem kosu; hlačne nogavice: obleči žabe; volnene žabe; žabe iz umetnih vlaken / ženske žabe
● nizko ne pij toliko, žaba pijanec; plavati žabo plavati leže na prsni strani, delajoč somerne gibe z rokami in nogami; nar. vzhodnoštajersko spražiti žabe od slanine odrezano meso; teh. žarg. urejati pločnik z žabo s strojem za utrjevanje, zbijanje tal, podlage; ekspr. pijan je, da bi žabo vikal zelo; zastar. krastava žaba krastača; gledati koga kot žaba jajce zaverovano; začudeno; napihuje se kot žaba je zelo domišljav, prevzeten; toliko mu je mar kakor žabi za lešnik prav nič; majhna žaba daleč skoči majhen človek zmore veliko
♦ jezikosl. žaba med črkarsko pravdo posmehljivo ime za črko č v metelčici; zool. barska žaba srednje velika rjava žaba z večjo grbico na manjšem prstu noge, Rana arvalis; zelena žaba z zelenim hrbtom in črno rjavimi lisami, Rana esculenta
SSKJ²
abecéda -e ž (ẹ̑)
1. ustaljeno zaporedje črk v kaki pisavi, zlasti v latinici: povedati abecedo na pamet; klicati dijake po abecedi; urediti po abecedi; pouk branja se začne z veliko tiskano abecedo; č je četrta črka slovenske abecede
♦ elektr. Morsejeva abeceda iz pik in črt sestavljeni znaki za brzojavni prenos sporočil
2. ekspr. začetno, osnovno znanje: toliko politične abecede bi že moral znati; spoznati abecedo medicine
1. ustaljeno zaporedje črk v kaki pisavi, zlasti v latinici: povedati abecedo na pamet; klicati dijake po abecedi; urediti po abecedi; pouk branja se začne z veliko tiskano abecedo; č je četrta črka slovenske abecede
♦ elektr. Morsejeva abeceda iz pik in črt sestavljeni znaki za brzojavni prenos sporočil
2. ekspr. začetno, osnovno znanje: toliko politične abecede bi že moral znati; spoznati abecedo medicine
SSKJ²
deléžnik2 -a m (ẹ̑)
1. jezikosl. glagolska oblika v pridevniški funkciji: deležnik na -č; trpni deležnik
2. zastar. udeleženec: vsi deležniki se spominjajo izleta
1. jezikosl. glagolska oblika v pridevniški funkciji: deležnik na -č; trpni deležnik
2. zastar. udeleženec: vsi deležniki se spominjajo izleta
SSKJ²
dvóčŕkje -a s (ọ̑-ȓ)
jezikosl. črki, ki zaznamujeta en glas: dvočrkje zh v bohoričici zaznamuje glas č
jezikosl. črki, ki zaznamujeta en glas: dvočrkje zh v bohoričici zaznamuje glas č
SSKJ²
kljúkica -e ž (ú)
1. manjšalnica od kljuka: pritisne na kljukico in vrata se odprejo / vzvod s kljukico / plašč je obesila na kljukico
2. pog. majhna priprava za pripenjanje, obešanje perila; ščipalka: otrok ji je z veseljem podajal kljukice / kljukice za perilo
3. majhen, kljuki podoben znak nad črko ali pod njo kot njen sestavni del: ko piše, rad izpušča kljukice; kljukica na č
♦ anat. laktna kljukica kaveljčast izrastek podlahtnice v komolcu, ki preprečuje njeno pregibanje nazaj; bot. kljukica zakrivljen izrastek na plodovih nekaterih rastlin
1. manjšalnica od kljuka: pritisne na kljukico in vrata se odprejo / vzvod s kljukico / plašč je obesila na kljukico
2. pog. majhna priprava za pripenjanje, obešanje perila; ščipalka: otrok ji je z veseljem podajal kljukice / kljukice za perilo
3. majhen, kljuki podoben znak nad črko ali pod njo kot njen sestavni del: ko piše, rad izpušča kljukice; kljukica na č
♦ anat. laktna kljukica kaveljčast izrastek podlahtnice v komolcu, ki preprečuje njeno pregibanje nazaj; bot. kljukica zakrivljen izrastek na plodovih nekaterih rastlin
SSKJ²
namenílnik -a m (ȋ)
jezikosl. glagolska oblika na -t ali -č ob glagolih premikanja: raba namenilnika
jezikosl. glagolska oblika na -t ali -č ob glagolih premikanja: raba namenilnika
SSKJ²
sesljáti -ám [səsljati in sesljati] nedov. (á ȃ)
1. nepravilno izgovarjati glasove c, z, s ali z njimi zamenjavati č, ž, š: otrok seslja; pogrkaval je in sesljal
2. ekspr. sesati: otrok seslja palec / moški v kotu je molčal in sesljal pipo
1. nepravilno izgovarjati glasove c, z, s ali z njimi zamenjavati č, ž, š: otrok seslja; pogrkaval je in sesljal
2. ekspr. sesati: otrok seslja palec / moški v kotu je molčal in sesljal pipo
- sesljáje :
sesljaje govoriti; poslušala ga je, sesljaje bonbon
- sesljajóč -a -e:
sesljajoča govorica
SSKJ²
sestáti -stojím [səstati in sestati] nedov. (á í)
v sedanjem času in deležniku na -č, v zvezi z iz biti sestavljen: človeško telo sestoji iz velikega števila celic; voda sestoji iz kisika in vodika se sestoji / komisija sestoji iz petih članov
v sedanjem času in deležniku na -č, v zvezi z iz biti sestavljen: človeško telo sestoji iz velikega števila celic; voda sestoji iz kisika in vodika se sestoji / komisija sestoji iz petih članov
- sestojèč -éča -e:
bataljon, sestoječ iz petih čet
SSKJ²
sigmatízem -zma m (ī)
nepravilno izgovarjanje glasov c, z, s, č, ž, š ali zamenjavanje teh glasov: zdraviti sigmatizem
nepravilno izgovarjanje glasov c, z, s, č, ž, š ali zamenjavanje teh glasov: zdraviti sigmatizem
SSKJ²
šešljáti -ám [šəšljati in šešljati] nedov. (á ȃ)
izgovarjati glasove č, ž, š namesto c, z, s: otrok šešlja; kadar je pijan, začne šešljati in jecljati
izgovarjati glasove č, ž, š namesto c, z, s: otrok šešlja; kadar je pijan, začne šešljati in jecljati
SSKJ²
šušljáti -ám nedov. (á ȃ)
1. nav. 3. os., ekspr. skrivaj govoriti, pripovedovati, zlasti kaj neprijetnega: ljudje že nekaj šušljajo; šušljali so si, da je poneverjal; brezoseb. o njem se je marsikaj šušljalo
// ekspr. šepetati: šušljati komu na uho
2. izgovarjati glasove č, ž, š namesto c, z, s; šešljati: kadar se razburi, močno šušlja
3. ekspr. šumeti, šelesteti: v vrhovih dreves je šušljal veter / listi papirja so šušljali
1. nav. 3. os., ekspr. skrivaj govoriti, pripovedovati, zlasti kaj neprijetnega: ljudje že nekaj šušljajo; šušljali so si, da je poneverjal; brezoseb. o njem se je marsikaj šušljalo
// ekspr. šepetati: šušljati komu na uho
2. izgovarjati glasove č, ž, š namesto c, z, s; šešljati: kadar se razburi, močno šušlja
3. ekspr. šumeti, šelesteti: v vrhovih dreves je šušljal veter / listi papirja so šušljali
- šušljajóč -a -e:
šušljajoči glasovi
- « Prejšnja
- 1
- 2
- Naslednja »
Število zadetkov: 22
Dostopnost