Zadetki iskanja
● ekspr. čustva so ga premagala ni mogel skriti ganjenosti; knjiž. razkril ji je svoja čustva ljubezen
- 1. ki ima zelo močno trajno čustvo, težko obvladljivo z voljo, razumom: neuravnovešen in strasten človek; strastna ženska
// ki vsebuje, izraža tako čustvo: strasten prepir; strastna zaslepljenost; strastno sovraštvo / obšla ga je strastna želja, da bi se maščeval zelo velika - 2. ki čuti, ima močno željo po čem, zlasti po zadovoljevanju spolne ljubezni, sle: bila sta strastna ljubimca; njen zaročenec je zelo strasten; ob njem je postala še strastnejša
// ki izraža, kaže tako čustvo: strasten objem, poljub; strastna ljubezen / govoril ji je s strastnim glasom - 3. ki ima zelo močno hotenje, voljo do določenega dela, dejavnosti: strasten kadilec, lovec, ribič; strasten zbiralec znamk; bil je strasten privrženec rekreacije
- strástno prisl.: strastno igrati, kaditi; strastno ljubiti, sovražiti, želeti; strastno se objemati, poljubljati; strastno razpravljati o čem; strastno zavzet za kaj
- 1. močno čustvo naklonjenosti do osebe drugega spola: vezala ju je velika ljubezen; ekspr. ljubezen gori, ugasne, se vname; izpovedati, odkriti, priznati komu ljubezen; ekspr. prisegal ji je večno ljubezen; vračati komu ljubezen; čista, globoka, goreča, prva, skrita, strastna, zvesta ljubezen; čutna in duhovna ljubezen; ekspr. sladka, vroča ljubezen; srečna ki jo ljubljena oseba vrača, nesrečna ljubezen ki je ljubljena oseba ne vrača; ljubezen do dekleta; ljubezen med možem in ženo; zakon brez ljubezni; biti prevzet od ljubezni / njuna dolga ljubezen je končana; tekmec v ljubezni / nav., ekspr.: petošolska ljubezen; platonična ljubezen brez želje po čutnih, telesnih odnosih; ljubezen na prvi pogled / poročil se je z njo iz ljubezni; storiti kaj iz ljubezni
// evfem. spolno razmerje, spolni odnos: njen mož ima ljubezen z drugo žensko; pog. začela je z njim ljubezen; njegove neštevilne ljubezni / lezbična ljubezen; svobodna ljubezen skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze
// spolna ljubezen
// ekspr. oseba, na katero se nanaša to čustvo: po dolgih letih je srečal svojo nekdanjo, prvo ljubezen; oženil se je s svojo mladostno ljubeznijo / kot nagovor kmalu se vrni, ljubezen moja - 2. s prilastkom močno čustvo naklonjenosti do koga, združeno s skrbjo za njegovo korist, dobro: čutiti ljubezen do staršev; bratovska, materinska, otroška ljubezen; hčerina ljubezen do očeta; ekspr. opičja, slepa ljubezen do otrok / domovinska ljubezen; ljubezen do domovine; ljubezen do mladine / ljubezen do živali / to je storila iz ljubezni do otrok; z veliko ljubeznijo je govoril o svoji materi; vzgajal je svojega učenca z očetovsko ljubeznijo kot bi bil njegov oče
- 3. knjiž., ekspr. kar je posledica teh čustev: obdajala jo je ljubezen moža in otrok; izkazovati staršem ljubezen in spoštovanje
- 4. navadno v zvezi z do močen pozitiven odnos do česa: cenila je njegovo ljubezen do glasbe, gledališča, knjig; velika ljubezen do narave; ljubezen do poklica; ljubezen do svobode / njena ljubezen do dela je znana znano je, da rada dela; evfem. vsi poznajo njegovo ljubezen do denarja veliko željo, da bi ga pridobil, imel
// ekspr.: glasba je njegova ljubezen; pipa je bila njegova največja ljubezen zelo rad je kadil pipo
// z ljubeznijo obdelovati zemljo; jed je bila skromna, a pripravljena z ljubeznijo - 5. raba peša dobri, prijateljski odnosi: med ljudmi ni vladala ljubezen, ampak sila; ljubezen do bližnjega, za trpeče ljudi / sosedje so živeli med seboj v ljubezni in prijateljstvu
● ekspr. kar pojedel bi jo od ljubezni ima jo zelo rad; iron. ne vem, če bosta lahko samo od ljubezni živela za življenje jima bo potrebna materialna osnova; star. vnela se je v ljubezni do njega, zanj zaljubila se je vanj; knjiž. kupljena ljubezen pri kateri je treba partnerja plačati; vznes. čas ljubezni pomlad; evfem. služabnice ljubezni vlačuge, prostitutke; ekspr. biti slep od ljubezni biti nekritičen do ljubljene osebe; šalj. ljubezen gre skozi želodec če ženska moškemu dobro kuha, je tudi njegova ljubezen trdna; za ohranitev ljubezni je potrebna materialna podlaga; ljubezen je bolezen ljubezen, zaljubljenost povzroča podobno stanje kot bolezen; ljubezen je slepa; stara ljubezen ne zarjavi; šalj. sreča v igri, nesreča v ljubezni
♦ rel. ljubezen do Boga; vera, upanje, ljubezen; vrtn. goreča ljubezen dlakava vrtna rastlina z rdečimi cveti; kalcedonijska lučca
- 1. fin. prenos deviznih sredstev ali drugih vrednosti na račun koga iz druge države: transfer kapitala, zlata; transfer pokojnine; transfer iz Francije v Jugoslavijo / transfer plačila v konvertibilni valuti / mednarodni transfer
- 2. publ. prenos česa iz ene države v drugo: računalniki omogočajo transfer informacij; transfer znanja od nas na tuje in iz tujine k nam
- 3. tur. prevoz od enega mesta do drugega po naročilu agencije, hotela: transferji so vračunani v ceno izleta; transfer prtljage, turistov od letališča do hotela
- 4. publ. preselitev: transfer delovne sile z vasi na industrijska območja
- 5. šport. postopek, s katerim se uredi prehod poklicnega športnika od enega kluba k drugemu, prestop: kluba sta se sporazumela o transferju nogometaša
- 6. psih. pojav, da naučeno vpliva na učenje, opravljanje kake druge dejavnosti, prenos: tudi igranje omogoča transfer / negativni, pozitivni transfer
// pojav, da kak odnos, čustvo vpliva na odnos, čustvo do česa drugega: propaganda skuša izrabljati transfer / čustveni, duševni transfer
- 1. priti v stanje takega ljubezenskega odnosa do koga, ko čustvo prevladuje nad razumom: odkar se je zaljubil, se je čisto spremenil; zaljubiti se na stara leta; nesrečno se zaljubiti; ekspr.: zaljubiti se na prvi pogled; na smrt, z vsem srcem se zaljubiti / zaljubiti se do ušes zelo
// zaljubiti se v koga; zaljubila sta se drug v drugega - 2. ekspr., v zvezi z v čustveno se navezati na kaj tako, da se vidijo, upoštevajo predvsem lepe, dobre strani: zaljubil se je v te kraje / zaljubil se je v lov
- zaljubíti in zaljúbiti knjiž. vzljubiti: strastno zaljubiti koga / zaljubiti poezijo
- zaljúbljen -a -o
- 1. deležnik od zaljubiti se: zaljubljen človek; biti zaljubljen do ušes; noro, slepo zaljubljen; zaljubljena v rože
● vase zaljubljen človek človek, ki zelo občuduje samega sebe - 2. ki izraža, kaže stanje takega ljubezenskega odnosa do koga, ko čustvo prevladuje nad razumom: zaljubljeni pogledi; zaljubljene kretnje
- 3. star. ljubezenski: zaljubljene pesmi; zaljubljena pisma; prisl.: zaljubljeno gledati, govoriti; sam.: pogovori zaljubljenih; peti zaljubljene ljubezenske pesmi
- 1. v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža neprijetno čustvo, žalost zaradi storjenega slabega, nepravilnega dejanja ali opustitve česa dobrega, koristnega: najprej je bil surov, potem mu je bilo pa žal; žal mu je, da ga je udaril; iz srca, neizmerno, zelo mu je žal za vse hudo, ki ga je povzročil / kot opravičilo ne bom več tega storil, žal mi je
// izraža nezadovoljstvo, prizadetost zaradi česa sploh: še žal mu bo, če ne bo šel; žal jim je, da prireditev ni uspela; zaradi izgube pri stavi mu ni žal; ekspr. žal mu je, kolikor ima las na glavi, da avtomobila ni prodal zelo - 2. v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža žalost, sočutje s kom zaradi njegovih težav, neprijetnosti: žal mu je fanta, ki je tako osamljen; njemu nikogar ni žal / žal mu je rož, ki se bodo posušile
// v zvezi z za izraža nezadovoljstvo, pridržek ob porabi, uporabi, dajanju česa: žal mu je časa za potepanje; za knjige mu ni žal denarja; žal mu je stroškov za zdravljenje / žal mu je avtomobila za tako pot
// v zvezi s po, za izraža boleče čustvo zaradi odsotnosti, izgube česa: zapustil jih je, pa ni bilo nikomur žal po njem; izgubili so psa, še zdaj jim je žal za njim - 3. z oslabljenim pomenom izraža prizadetost, nezadovoljstvo ob povedanem: bal se je, da bo zbolel. Žal so se slutnje uresničile; to, kar pravite, je žal resnično / v medmetni rabi: naj gre kdo drug, on, žal, zdaj nima časa; boš šel z nami? Žal, ne morem
- 1. čustvo, ki ga povzroča doživljanje česa duševno bolečega, smrt, izguba koga: obšla, prevzela ga je žalost; čutiti, izražati žalost; nositi v sebi žalost; ekspr. pregnati komu žalost iz srca; od žalosti se razjokati; novica ga je navdala z žalostjo; z žalostjo se spominjati koga; ekspr. brezupna, grenka, nepopisna žalost; žalost za minulimi časi; žalost in veselje / te žalosti mi menda ne boš naredil; včasih pije na žalost, včasih na veselje
// duševno stanje, ki je posledica tega čustva: premagati žalost; ekspr. prebuditi se iz žalosti; dobiti, najti koga v globoki žalosti / v družini, državi je zavladala žalost / v osmrtnicah v neizmerni žalosti sporočamo
// kar izraža, kaže to čustvo, stanje: opaziti žalost v glasu koga; ekspr. čez obraz se mu razlije žalost / pogledati koga z žalostjo - 2. lastnost, značilnost žalostnega: žalost slovesa / žalost nasmeha, pogleda / ekspr.: žalost jeseni neprijetnost, sivina; žalost pokrajine enoličnost, pustost; žalost političnega življenja se je še povečala neuspešnost
- 3. žalovanje: nositi črno v času žalosti / zaradi žalosti vse javne prireditve odpadejo / dan žalosti
- 4. ekspr. žalosten dogodek: doživela sta veliko žalost, umrl jima je sin / ne spodobi se peti, ko imajo žalost v hiši smrt, nesrečo
- 5. ekspr. nedejaven, nezabaven človek: pusti to žalost in pojdiva sama / sedeti kot živa žalost
// slaba, nekakovostna stvar: kaj si pa kupil to žalost; ta izdelek, odgovor je žalost; vse skupaj je ena sama žalost - 6. v prislovni rabi, v zvezi na žalost izraža prizadetost, nezadovoljstvo ob povedanem: na žalost je to nemogoče; na žalost misli še dosti ljudi tako / ali je vrnil? Na žalost ne
// ekspr., v medmetni rabi izraža pritrditev z obžalovanjem: ali ste ga izgubili? Na žalost
● v osmrtnicah pogreb bo izpred hiše žalosti izpred hiše, v kateri je umrli živel; ekspr. kratko veselje — dolga žalost kratkotrajni prijetni stvari navadno sledi dolgotrajna žalostna, neprijetna
♦ um. podoba Marije Sedem žalosti Marije s sedmimi meči, zabodenimi v srce
- 1. spravljati v stanje, v katerem je teža telesa, teles na obeh straneh enaka: uravnoteževati skodelici tehtnice
- 2. spravljati v stanje, v katerem so
- a) nasprotujoče si sile enako velike, močne: uravnoteževati svetovne vojaške sile
- b) nasprotne, različne stvari enako velike, usklajene: uravnoteževati proizvodnjo in prodajo, proizvodnjo s prodajo
// spravljati v stanje umirjenosti, duševne skladnosti; uravnovešati: to čustvo ga je uravnoteževalo
- 3. teh. nameščati, oblikovati kaj glede na težo tako, da pri vrtenju, delovanju ne nastajajo nepravilni, nezaželeni tresljaji, nihljaji: uravnoteževati kolesa, motor
- 1. ki ima veliko oblast, moč: bal se je zameriti mogočnemu gospodarju; ima mogočne prijatelje; mogočni uradniki; bil je tako mogočen, da se ga je vse balo; mogočen kakor bog zelo
// ki vsebuje, izraža veliko oblast, moč: mogočni zakoni; dobro mu je bilo pod njegovim mogočnim varstvom / matematika je postala mogočna veda / mogočna usoda; ljubezen je mogočno čustvo - 2. ki vzbuja pozornost, občudovanje zaradi
- a) velike razsežnosti: na hribu je stal mogočen grad; mogočen hrast; mogočna gora, tovarna / dvignil je mogočno pest; ima mogočno postavo / mogočen dim, požar / priredili so mu mogočen sprejem
- b) velikega števila: mogočna družina rastlin; opazoval je mogočno množico pred seboj; zbral je mogočno vojsko
- c) velike čutne zaznavnosti: zadonel je mogočen glas; povsod se je razlegal njegov mogočni smeh / mogočna luč, svetloba
- č) velike pomembnosti, kakovosti: to je bil zanje mogočen dan; mogočna prispodoba o hrastu
// ki se pojavlja v zelo visoki stopnji: lice mu je zažarelo v mogočnem ponosu; napraviti mogočen vtis na vse; mogočna strast
● ekspr. ima mogočno roko je zelo vpliven; knjiž. dal jim je še mogočnejše orožje hujše
- mogóčno prisl.: iz sklede se je mogočno kadilo; v daljavi se je mogočno oglašal lev; mogočno sedeti na prestolu; na hribu je mogočno stal grad; sam.: mogočni zatira šibkejšega
- 1. delati kaj plemenito, dobro: plemenititi duha z branjem dobrih knjig; delo nas plemeniti
// izboljševati, bogatiti: plemenititi jezik / plemenititi pri otroku čustvo tovarištva - 2. teh. opravljati dokončna dela na materialu za lepši videz, boljšo kakovost: plemenititi tkanine
♦ agr. izboljševati lastnosti rastline s križanjem, namernim izborom; žlahtniti
- 1. večkrat biti, se pojavljati: obraz mu je prešinjala rahla rdečica / njen obraz je prešinjal prijazen nasmeh / ob misli nanjo mu prešinja srce velika sreča
// nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža (ponavljajoče se) stanje, kot ga določa samostalnik: vso množico je prešinjala osuplost / prešinjalo jih je resnično človekoljubje; prešinja ga čustvo sovraštva; čudne misli so mu prešinjale glavo; strah pred njim ji je prešinjal vse telo / neka tiha melanholija prešinja ta portret - 2. star. prevzemati, presunjati: slovo jo prešinja z žalostjo
- prešinjajóč -a -e: srce prešinjajoča žalost
- 1. ki ima, kaže do koga zelo nenaklonjen čustveni odnos, navadno združen z željo škodovati mu: sovražen človek; sovražen in prijateljski / sovražni narodi / sovražna dejavnost, propaganda; pren. sovražna usoda
// ki vsebuje, izraža tak odnos: sovražen pogled; njegovo vedenje je sovražno / sovražen molk; sovražno čustvo / sovražen namen - 2. z dajalnikom usmerjen, delujoč proti temu, kar izraža dopolnilo: novim idejam, napredku sovražen človek; postajati čemu vedno bolj sovražen / ekspr.: potresi, povodnji in druge človeku sovražne sile; življenju sovražne snovi
- 3. nanašajoč se na sovražnik 3: napadati sovražne postojanke; sabotaže na sovražnem ozemlju / sovražno letalo / odbijati sovražne sile / vrh ni več v sovražnih rokah
♦ voj. četrta sovražna ofenziva od 20. januarja do 5. maja 1943 v Bosni in Hercegovini - 4. ekspr. grozeč, nevaren: sovražni oblaki; sovražno šumenje narasle reke
● publ. vreme je bilo plezalcem sovražno med plezanjem je bilo vreme zelo neugodno
- sovrážno prisl.: sovražno gledati; biti sovražno razpoložen
- 1. nanašajoč se na vesolje, vesoljstvo: zvezde v vesoljnem prostoru / vesoljna katastrofa
- 2. nanašajoč se na vso zemljo: nastanek vesoljnega morja / vesoljna revolucija svetovna
// vesoljno vladanje pravice
// nanašajoč se na vse ljudi, vse stvari, vsa področja: vesoljni napredek; vesoljna evolucija; vesoljno sožitje v naravi / ljubezen je vesoljno čustvo; vesoljno gorje - 3. ekspr. cel, celoten, ves: najprej je zapel en ptič, nato pa vesoljni zbor; vesoljnemu človeštvu grozi katastrofa / biti člen v verigi vesoljnega življenja
● vesoljni potop po bibliji katastrofalne poplave kot kazen za človeške grehe; ekspr. za to ni vesoljnega recepta za vse veljavnega; vesoljni svet ekspr. življenja se veseli vesoljni svet vse živo; ekspr. za to bo izvedel vesoljni svet postalo bo splošno znano; ekspr. vesoljni svet hodi občudovat kapnike veliko ljudi (iz različnih krajev)
♦ filoz. vesoljna duša v idealističnih filozofijah nematerialno počelo vsega bivajočega; jur. vesoljno nasledstvo nasledstvo, pri katerem se pridobi vse premoženje in pravice ali dolžnosti; rel. vesoljni cerkveni zbor zbor škofov in vrhovnih redovnih predstojnikov vse katoliške cerkve; vesoljna odveza do 2. vatikanskega koncila odveza, združena z odpustkom, ki jo dobijo pod določenimi pogoji zlasti člani tretjega reda; vesoljna sodba Kristusova sodba ob koncu sveta
- 1. narediti, povzročiti, da kaj začne goreti: vneti stenj pri petrolejki / z lečo zbrani sončni žarki vnamejo papir
- 2. ekspr. narediti, povzročiti, da se kaj začne z veliko silo, intenzivnostjo: vneti prepir, upor / vneti ljubezen / vneti domišljijo
- 3. ekspr. vzbuditi pri kom zelo močen, navadno pozitiven čustveni odziv: vnela ga je njena lepota; predstava je gledalce vnela / novica jim je vnela kri jih je razburila; vneti komu srce vzbuditi ljubezen, naklonjenost koga
- 4. ekspr., v zvezi z za povzročiti pri kom veliko veselje, voljo, pripravljenost zlasti za kako delo, dejavnost: vneti otroke za risanje, šport
- vnéti se
- 1. začeti goreti: bencinski hlapi se radi vnamejo / vnel se je požar
// zaradi bioloških, fizikalnih, kemičnih vzrokov segreti se in začeti goreti: seno v kupu se je vnelo; vlažno žaganje se rado vname - 2. nav. 3. os. zaradi bolezenskih sprememb postati vroč, rdeč, otekel: oči, pljuča se vnamejo; sluznica se pogosto vname
- 3. ekspr. začeti se z veliko silo, intenzivnostjo: kmalu se je vnel živahen pogovor; vnela se je vojna / med njima se je vnelo veliko sovraštvo
- 4. ekspr., v zvezi z za začutiti močen, navadno pozitiven odnos do česa: takoj se je vnel za predlog / vneti se za dekle
● star. vnela se je v ljubezni do njega, zanj zaljubila se je vanj; iron. če se star panj vname, dolgo gori če se zaljubi človek v zrelih letih, je to čustvo močno in dolgotrajno
- vnét -a -o
- 1. deležnik od vneti: vneta sluznica; vnete oči
- 2. ekspr. zelo prizadeven, navdušen: vnet plesalec, športnik; vneti pristaši novega gibanja; vnet za lov
// ki izraža, kaže veliko prizadevnost, navdušenje: vneto razlaganje jih je prevzelo / vnet pogovor; začela se je vneta razprava; prisl.: vneto delati, pomagati; vneto se zavzemati za kaj
- 1. s silo, potiskanjem spravljati kaj v kak ozek prostor: vrivati knjigo v že polno knjižno omaro / vrivati letve med deske
♦ teh. s tlačilko vrivati mazivo v ležajni prostor - 2. delati, da pride kaj v ozek, tesen prostor med čim: vrivati garaže med bloke / vrivati pojasnila med vrstice
// delati, da pride kaj v kaj, med dele česa strnjenega, neprekinjenega: vrivati med dogajanje daljše premore / vrivati v pripoved nepotrebna pojasnila, razmišljanja - 3. govoriti v premorih med govorjenjem drugega: vrivati medklice, vprašanja
- 4. prizadevati si doseči, da kdo proti volji drugih, neupravičeno kam pride: vrival je dijake na stojišča v gledališču; začel se je vrivati v kolono / med proizvajalce in kupce se vrivajo posredniki; vrivati se v visoko družbo
// zvijačno, prikrito vključevati koga v kako skupnost: vrivati med delavce svoje zaupnike; sovražniki so se začeli vrivati v revolucionarno organizacijo - 5. delati, da proti volji koga pridejo kake besede ali besedila v določeno besedilo: nasprotna stran vriva v pogodbo nove določbe
- 6. prizadevati si doseči pri kom, da kljub odporu kaj vzame, sprejme: vrivati komu denar / vrivati komu svoje prepričanje vsiljevati
// s prizadevanjem dosegati pri kom, da pristane na kako razmerje s kom: svoje hčere ni hotel vrivati nikomur; ni se mu vrival / vrivali so jim ga za direktorja
- vrívati se
- 1. nezaželeno prihajati v ozek, tesen prostor med čim: med kolesca ure se vrivajo smeti / lava se je vrivala v razpoke med plastmi
- 2. nezaželeno prihajati v kako stvar, pojav: v jezik se vrivajo nepotrebne tujke; v račune so se vrivale napake
// nezaželeno pojavljati se v zavesti: mučno čustvo zapuščenosti se mu vriva; misel, slutnja, spomin se mu vriva
- 1. z dajanjem, polaganjem enega dela česa čez drugega narediti, da to pride v položaj, ko ima manjšo površino: zganiti časopis, glasovnico; ruto je skrbno zganila; zganiti list tako, da se lahko vtakne v žep
- 2. narediti gib, premakniti: zganiti roko; veke so se zganile / telo se mu je zganilo v krču / zganiti z rameni skomigniti
// zganiti ustnice v nasmeh nasmehniti se - 3. narediti, povzročiti, da kaj spremeni položaj, stanje: veslo zgane mirno gladino; veter zgane veje / sunkovito je zaprl vrata in zganil val zraka
- 4. ekspr. povzročiti, da kdo postane dejaven: bližajoča se nevarnost jih je zganila / trudila se je, da bi ga zganila iz otopelosti / sonce je zganilo žive stvari / zganiti komu možgane
- 5. knjiž. vznemiriti, razvneti: nič več ga ne zgane / ti ukrepi so zganili javno mnenje; pesn. zganiti srce
● ekspr. nikoli ne zgane jezika molči, nič ne reče; ekspr. zanj ne bo nihče zganil mezinca nihče mu ne bo pomagal; ekspr. znova je zganila s pletilkama začela plesti; ekspr. samo s prstom zgane, pa že vse dobi nič se mu ni treba truditi, prizadevati
- zganíti se in zgániti se
- 1. spremeniti položaj, stanje: sedel je in se ni zganil / otrok v njej se je zganil / gladina se je nenadoma zganila vzvalovila; ekspr. vlak se je znova zganil premaknil
● ekspr. nad poljem se je zganil veter začel pihati - 2. ekspr. postati dejaven: strokovnjaki bi se morali že prej zganiti / ob nesreči se je zganila vsa dolina / spomini so se zganili
- 3. ekspr. iti stran, oditi: več dni se ni zganil od doma / zganil se je proti vratom
- 4. knjiž. prikazati se, pojaviti se: rahel smehljaj se mu je zganil na ustnicah / v duši se ji je zganilo že pozabljeno čustvo vzbudilo; v njem se zgane odpor, svarilo
- zgánjen -a -o: zganjen list; v gube zganjen prtič
- 1. ki kaže v odnosu do okolja pozitivne moralne lastnosti, človeški: do svojih nasprotnikov je bil human; biti human s podrejenimi / humana zakonodaja; humano čustvo / humani odnosi
// ki ima namen pomagati ljudem, človekoljuben: human človek / humana akcija krvodajalcev - 2. knjiž. nanašajoč se na človeka: humani virus / humana biologija
- humáno prisl.: ravnati humano z ujetniki
- 1. spraviti iz česa, navadno ozkega: krt izrine zemljo iz rova
- 2. narediti, povzročiti, da kdo zapusti določen kraj, prostor: izrinili so ga iz klopi; fanta so izrinili od mize
- 3. nav. ekspr. spraviti koga z določenega mesta, položaja, iz družbe: izrinili so ga iz službe / sošolci ga vedno izrinejo iz igre / pri dediščini se ne da izriniti
- 4. začeti se uporabljati namesto česa, kar je bilo do takrat navadno, v rabi: parniki so izrinili jadrnice; družabni plesi so izrinili ljudske plese / novo čustvo je izrinilo prejšnje
- izrínjen -a -o: izrinjen je iz družbe; zaradi hromosti je izrinjen iz življenja
♦ rel. kesanje čustvo zaradi lastnega greha, združeno s sklepom poboljšanja; zmoliti kesanje molitev, navadno na koncu spovedi
- a) ljubezensko priznanje / dekletove ljubezenske skrivnosti / ljubezenska pisma / ekspr. ujel se je v njene ljubezenske mreže / ljubezenski film, roman; ljubezenski prizori v drami; pisati ljubezenske pesmi / ljubezensko čustvo
- b) pravil je o svojih ljubezenskih dogodivščinah; ljubezenska igra; imeti ljubezensko razmerje
● ekspr. ljubezenski trikotnik mož, žena, moževa ljubica; mož, žena, ženin ljubimec
♦ lit. ljubezenska lirika
- ljubézensko prisl.: ljubezensko se izživljati
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- ...
- 6
- Naslednja »