Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ
čústvo -a (ȗ) navadno s prilastkom duševni proces ali stanje, ki je posledica odnosa med človekom in okoljem: obvladovati svoja čustva; gojiti materinska, prijateljska, sovražna čustva; obhajala so ga mešana čustva; pesem ga je navdala s plemenitim čustvom; verska čustva / ekspr., z oslabljenim pomenom: zajelo ga je čustvo groze; čustvo hvaležnosti, ljubezni / knjiž. novo čustvo ga je vsega napolnilo, prevzelo; rada se vdaja čustvom je zelo čustvena; recitirati s čustvom čustveno, doživeto
 
ekspr. čustva so ga premagala ni mogel skriti ganjenosti; knjiž. razkril ji je svoja čustva ljubezen
SSKJ
strásten -tna -o prid., strástnejši (á ā) 
  1. 1. ki ima zelo močno trajno čustvo, težko obvladljivo z voljo, razumom: neuravnovešen in strasten človek; strastna ženska
    // ki vsebuje, izraža tako čustvo: strasten prepir; strastna zaslepljenost; strastno sovraštvo / obšla ga je strastna želja, da bi se maščeval zelo velika
  2. 2. ki čuti, ima močno željo po čem, zlasti po zadovoljevanju spolne ljubezni, sle: bila sta strastna ljubimca; njen zaročenec je zelo strasten; ob njem je postala še strastnejša
    // ki izraža, kaže tako čustvo: strasten objem, poljub; strastna ljubezen / govoril ji je s strastnim glasom
  3. 3. ki ima zelo močno hotenje, voljo do določenega dela, dejavnosti: strasten kadilec, lovec, ribič; strasten zbiralec znamk; bil je strasten privrženec rekreacije
    strástno prisl.: strastno igrati, kaditi; strastno ljubiti, sovražiti, želeti; strastno se objemati, poljubljati; strastno razpravljati o čem; strastno zavzet za kaj
SSKJ
ljubézen -zni ž (ẹ̑) 
  1. 1. močno čustvo naklonjenosti do osebe drugega spola: vezala ju je velika ljubezen; ekspr. ljubezen gori, ugasne, se vname; izpovedati, odkriti, priznati komu ljubezen; ekspr. prisegal ji je večno ljubezen; vračati komu ljubezen; čista, globoka, goreča, prva, skrita, strastna, zvesta ljubezen; čutna in duhovna ljubezen; ekspr. sladka, vroča ljubezen; srečna ki jo ljubljena oseba vrača, nesrečna ljubezen ki je ljubljena oseba ne vrača; ljubezen do dekleta; ljubezen med možem in ženo; zakon brez ljubezni; biti prevzet od ljubezni / njuna dolga ljubezen je končana; tekmec v ljubezni / nav., ekspr.: petošolska ljubezen; platonična ljubezen brez želje po čutnih, telesnih odnosih; ljubezen na prvi pogled / poročil se je z njo iz ljubezni; storiti kaj iz ljubezni
    // evfem. spolno razmerje, spolni odnos: njen mož ima ljubezen z drugo žensko; pog. začela je z njim ljubezen; njegove neštevilne ljubezni / lezbična ljubezen; svobodna ljubezen skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze
    // spolna ljubezen
    // ekspr. oseba, na katero se nanaša to čustvo: po dolgih letih je srečal svojo nekdanjo, prvo ljubezen; oženil se je s svojo mladostno ljubeznijo / kot nagovor kmalu se vrni, ljubezen moja
  2. 2. s prilastkom močno čustvo naklonjenosti do koga, združeno s skrbjo za njegovo korist, dobro: čutiti ljubezen do staršev; bratovska, materinska, otroška ljubezen; hčerina ljubezen do očeta; ekspr. opičja, slepa ljubezen do otrok / domovinska ljubezen; ljubezen do domovine; ljubezen do mladine / ljubezen do živali / to je storila iz ljubezni do otrok; z veliko ljubeznijo je govoril o svoji materi; vzgajal je svojega učenca z očetovsko ljubeznijo kot bi bil njegov oče
  3. 3. knjiž., ekspr. kar je posledica teh čustev: obdajala jo je ljubezen moža in otrok; izkazovati staršem ljubezen in spoštovanje
  4. 4. navadno v zvezi z do močen pozitiven odnos do česa: cenila je njegovo ljubezen do glasbe, gledališča, knjig; velika ljubezen do narave; ljubezen do poklica; ljubezen do svobode / njena ljubezen do dela je znana znano je, da rada dela; evfem. vsi poznajo njegovo ljubezen do denarja veliko željo, da bi ga pridobil, imel
    // ekspr.: glasba je njegova ljubezen; pipa je bila njegova največja ljubezen zelo rad je kadil pipo
    // z ljubeznijo obdelovati zemljo; jed je bila skromna, a pripravljena z ljubeznijo
  5. 5. raba peša dobri, prijateljski odnosi: med ljudmi ni vladala ljubezen, ampak sila; ljubezen do bližnjega, za trpeče ljudi / sosedje so živeli med seboj v ljubezni in prijateljstvu
    ● 
    ekspr. kar pojedel bi jo od ljubezni ima jo zelo rad; iron. ne vem, če bosta lahko samo od ljubezni živela za življenje jima bo potrebna materialna osnova; star. vnela se je v ljubezni do njega, zanj zaljubila se je vanj; knjiž. kupljena ljubezen pri kateri je treba partnerja plačati; vznes. čas ljubezni pomlad; evfem. služabnice ljubezni vlačuge, prostitutke; ekspr. biti slep od ljubezni biti nekritičen do ljubljene osebe; šalj. ljubezen gre skozi želodec če ženska moškemu dobro kuha, je tudi njegova ljubezen trdna; za ohranitev ljubezni je potrebna materialna podlaga; ljubezen je bolezen ljubezen, zaljubljenost povzroča podobno stanje kot bolezen; ljubezen je slepa; stara ljubezen ne zarjavi; šalj. sreča v igri, nesreča v ljubezni
    ♦ 
    rel. ljubezen do Boga; vera, upanje, ljubezen; vrtn. goreča ljubezen dlakava vrtna rastlina z rdečimi cveti; kalcedonijska lučca
SSKJ
transfêr -ja tudi -a (ȇ) 
  1. 1. fin. prenos deviznih sredstev ali drugih vrednosti na račun koga iz druge države: transfer kapitala, zlata; transfer pokojnine; transfer iz Francije v Jugoslavijo / transfer plačila v konvertibilni valuti / mednarodni transfer
  2. 2. publ. prenos česa iz ene države v drugo: računalniki omogočajo transfer informacij; transfer znanja od nas na tuje in iz tujine k nam
  3. 3. tur. prevoz od enega mesta do drugega po naročilu agencije, hotela: transferji so vračunani v ceno izleta; transfer prtljage, turistov od letališča do hotela
  4. 4. publ. preselitev: transfer delovne sile z vasi na industrijska območja
  5. 5. šport. postopek, s katerim se uredi prehod poklicnega športnika od enega kluba k drugemu, prestop: kluba sta se sporazumela o transferju nogometaša
  6. 6. psih. pojav, da naučeno vpliva na učenje, opravljanje kake druge dejavnosti, prenos: tudi igranje omogoča transfer / negativni, pozitivni transfer
    // pojav, da kak odnos, čustvo vpliva na odnos, čustvo do česa drugega: propaganda skuša izrabljati transfer / čustveni, duševni transfer
SSKJ
zaljubíti se in zaljúbiti se -im se dov. (ī ū) 
  1. 1. priti v stanje takega ljubezenskega odnosa do koga, ko čustvo prevladuje nad razumom: odkar se je zaljubil, se je čisto spremenil; zaljubiti se na stara leta; nesrečno se zaljubiti; ekspr.: zaljubiti se na prvi pogled; na smrt, z vsem srcem se zaljubiti / zaljubiti se do ušes zelo
    // zaljubiti se v koga; zaljubila sta se drug v drugega
  2. 2. ekspr., v zvezi z v čustveno se navezati na kaj tako, da se vidijo, upoštevajo predvsem lepe, dobre strani: zaljubil se je v te kraje / zaljubil se je v lov
    zaljubíti in zaljúbiti knjiž.  vzljubiti: strastno zaljubiti koga / zaljubiti poezijo
    zaljúbljen -a -o 
    1. 1. deležnik od zaljubiti se: zaljubljen človek; biti zaljubljen do ušes; noro, slepo zaljubljen; zaljubljena v rože
       
      vase zaljubljen človek človek, ki zelo občuduje samega sebe
    2. 2. ki izraža, kaže stanje takega ljubezenskega odnosa do koga, ko čustvo prevladuje nad razumom: zaljubljeni pogledi; zaljubljene kretnje
    3. 3. star. ljubezenski: zaljubljene pesmi; zaljubljena pisma; prisl.: zaljubljeno gledati, govoriti; sam.: pogovori zaljubljenih; peti zaljubljene ljubezenske pesmi
SSKJ
žàl [žau̯prisl. (ȁ) 
  1. 1. v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža neprijetno čustvo, žalost zaradi storjenega slabega, nepravilnega dejanja ali opustitve česa dobrega, koristnega: najprej je bil surov, potem mu je bilo pa žal; žal mu je, da ga je udaril; iz srca, neizmerno, zelo mu je žal za vse hudo, ki ga je povzročil / kot opravičilo ne bom več tega storil, žal mi je
    // izraža nezadovoljstvo, prizadetost zaradi česa sploh: še žal mu bo, če ne bo šel; žal jim je, da prireditev ni uspela; zaradi izgube pri stavi mu ni žal; ekspr. žal mu je, kolikor ima las na glavi, da avtomobila ni prodal zelo
  2. 2. v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža žalost, sočutje s kom zaradi njegovih težav, neprijetnosti: žal mu je fanta, ki je tako osamljen; njemu nikogar ni žal / žal mu je rož, ki se bodo posušile
    // v zvezi z za izraža nezadovoljstvo, pridržek ob porabi, uporabi, dajanju česa: žal mu je časa za potepanje; za knjige mu ni žal denarja; žal mu je stroškov za zdravljenje / žal mu je avtomobila za tako pot
    // v zvezi s po, za izraža boleče čustvo zaradi odsotnosti, izgube česa: zapustil jih je, pa ni bilo nikomur žal po njem; izgubili so psa, še zdaj jim je žal za njim
  3. 3. z oslabljenim pomenom izraža prizadetost, nezadovoljstvo ob povedanem: bal se je, da bo zbolel. Žal so se slutnje uresničile; to, kar pravite, je žal resnično / v medmetni rabi: naj gre kdo drug, on, žal, zdaj nima časa; boš šel z nami? Žal, ne morem
SSKJ
žálost -i ž (á) 
  1. 1. čustvo, ki ga povzroča doživljanje česa duševno bolečega, smrt, izguba koga: obšla, prevzela ga je žalost; čutiti, izražati žalost; nositi v sebi žalost; ekspr. pregnati komu žalost iz srca; od žalosti se razjokati; novica ga je navdala z žalostjo; z žalostjo se spominjati koga; ekspr. brezupna, grenka, nepopisna žalost; žalost za minulimi časi; žalost in veselje / te žalosti mi menda ne boš naredil; včasih pije na žalost, včasih na veselje
    // duševno stanje, ki je posledica tega čustva: premagati žalost; ekspr. prebuditi se iz žalosti; dobiti, najti koga v globoki žalosti / v družini, državi je zavladala žalost / v osmrtnicah v neizmerni žalosti sporočamo
    // kar izraža, kaže to čustvo, stanje: opaziti žalost v glasu koga; ekspr. čez obraz se mu razlije žalost / pogledati koga z žalostjo
  2. 2. lastnost, značilnost žalostnega: žalost slovesa / žalost nasmeha, pogleda / ekspr.: žalost jeseni neprijetnost, sivina; žalost pokrajine enoličnost, pustost; žalost političnega življenja se je še povečala neuspešnost
  3. 3. žalovanje: nositi črno v času žalosti / zaradi žalosti vse javne prireditve odpadejo / dan žalosti
  4. 4. ekspr. žalosten dogodek: doživela sta veliko žalost, umrl jima je sin / ne spodobi se peti, ko imajo žalost v hiši smrt, nesrečo
  5. 5. ekspr. nedejaven, nezabaven človek: pusti to žalost in pojdiva sama / sedeti kot živa žalost
    // slaba, nekakovostna stvar: kaj si pa kupil to žalost; ta izdelek, odgovor je žalost; vse skupaj je ena sama žalost
  6. 6. v prislovni rabi, v zvezi na žalost izraža prizadetost, nezadovoljstvo ob povedanem: na žalost je to nemogoče; na žalost misli še dosti ljudi tako / ali je vrnil? Na žalost ne
    // ekspr., v medmetni rabi izraža pritrditev z obžalovanjem: ali ste ga izgubili? Na žalost
    ● 
    v osmrtnicah pogreb bo izpred hiše žalosti izpred hiše, v kateri je umrli živel; ekspr. kratko veselje — dolga žalost kratkotrajni prijetni stvari navadno sledi dolgotrajna žalostna, neprijetna
    ♦ 
    um. podoba Marije Sedem žalosti Marije s sedmimi meči, zabodenimi v srce
SSKJ
uravnoteževáti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. spravljati v stanje, v katerem je teža telesa, teles na obeh straneh enaka: uravnoteževati skodelici tehtnice
  2. 2. spravljati v stanje, v katerem so
    1. a) nasprotujoče si sile enako velike, močne: uravnoteževati svetovne vojaške sile
    2. b) nasprotne, različne stvari enako velike, usklajene: uravnoteževati proizvodnjo in prodajo, proizvodnjo s prodajo
      // spravljati v stanje umirjenosti, duševne skladnosti; uravnovešati: to čustvo ga je uravnoteževalo
  3. 3. teh. nameščati, oblikovati kaj glede na težo tako, da pri vrtenju, delovanju ne nastajajo nepravilni, nezaželeni tresljaji, nihljaji: uravnoteževati kolesa, motor
SSKJ
mogóčen -čna -o prid., mogóčnejši (ọ́ ọ̄nav. ekspr.  
  1. 1. ki ima veliko oblast, moč: bal se je zameriti mogočnemu gospodarju; ima mogočne prijatelje; mogočni uradniki; bil je tako mogočen, da se ga je vse balo; mogočen kakor bog zelo
    // ki vsebuje, izraža veliko oblast, moč: mogočni zakoni; dobro mu je bilo pod njegovim mogočnim varstvom / matematika je postala mogočna veda / mogočna usoda; ljubezen je mogočno čustvo
  2. 2. ki vzbuja pozornost, občudovanje zaradi
    1. a) velike razsežnosti: na hribu je stal mogočen grad; mogočen hrast; mogočna gora, tovarna / dvignil je mogočno pest; ima mogočno postavo / mogočen dim, požar / priredili so mu mogočen sprejem
    2. b) velikega števila: mogočna družina rastlin; opazoval je mogočno množico pred seboj; zbral je mogočno vojsko
    3. c) velike čutne zaznavnosti: zadonel je mogočen glas; povsod se je razlegal njegov mogočni smeh / mogočna luč, svetloba
    4. č) velike pomembnosti, kakovosti: to je bil zanje mogočen dan; mogočna prispodoba o hrastu
      // ki se pojavlja v zelo visoki stopnji: lice mu je zažarelo v mogočnem ponosu; napraviti mogočen vtis na vse; mogočna strast
      ● 
      ekspr. ima mogočno roko je zelo vpliven; knjiž. dal jim je še mogočnejše orožje hujše
    mogóčno prisl.: iz sklede se je mogočno kadilo; v daljavi se je mogočno oglašal lev; mogočno sedeti na prestolu; na hribu je mogočno stal grad; sam.: mogočni zatira šibkejšega
SSKJ
plemenítiti -im nedov. (í ȋ) 
  1. 1. delati kaj plemenito, dobro: plemenititi duha z branjem dobrih knjig; delo nas plemeniti
    // izboljševati, bogatiti: plemenititi jezik / plemenititi pri otroku čustvo tovarištva
  2. 2. teh. opravljati dokončna dela na materialu za lepši videz, boljšo kakovost: plemenititi tkanine
    ♦ 
    agr. izboljševati lastnosti rastline s križanjem, namernim izborom; žlahtniti
SSKJ
prešínjati -am nedov. (í) 
  1. 1. večkrat biti, se pojavljati: obraz mu je prešinjala rahla rdečica / njen obraz je prešinjal prijazen nasmeh / ob misli nanjo mu prešinja srce velika sreča
    // nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža (ponavljajoče se) stanje, kot ga določa samostalnik: vso množico je prešinjala osuplost / prešinjalo jih je resnično človekoljubje; prešinja ga čustvo sovraštva; čudne misli so mu prešinjale glavo; strah pred njim ji je prešinjal vse telo / neka tiha melanholija prešinja ta portret
  2. 2. star. prevzemati, presunjati: slovo jo prešinja z žalostjo
    prešinjajóč -a -e: srce prešinjajoča žalost
SSKJ
sovrážen -žna -o prid. (ā) 
  1. 1. ki ima, kaže do koga zelo nenaklonjen čustveni odnos, navadno združen z željo škodovati mu: sovražen človek; sovražen in prijateljski / sovražni narodi / sovražna dejavnost, propaganda; pren. sovražna usoda
    // ki vsebuje, izraža tak odnos: sovražen pogled; njegovo vedenje je sovražno / sovražen molk; sovražno čustvo / sovražen namen
  2. 2. z dajalnikom usmerjen, delujoč proti temu, kar izraža dopolnilo: novim idejam, napredku sovražen človek; postajati čemu vedno bolj sovražen / ekspr.: potresi, povodnji in druge človeku sovražne sile; življenju sovražne snovi
  3. 3. nanašajoč se na sovražnik 3: napadati sovražne postojanke; sabotaže na sovražnem ozemlju / sovražno letalo / odbijati sovražne sile / vrh ni več v sovražnih rokah
     
    voj. četrta sovražna ofenziva od 20. januarja do 5. maja 1943 v Bosni in Hercegovini
  4. 4. ekspr. grozeč, nevaren: sovražni oblaki; sovražno šumenje narasle reke
    ● 
    publ. vreme je bilo plezalcem sovražno med plezanjem je bilo vreme zelo neugodno
    sovrážno prisl.: sovražno gledati; biti sovražno razpoložen
SSKJ
vesóljen -jna -o prid. (ọ̄) 
  1. 1. nanašajoč se na vesolje, vesoljstvo: zvezde v vesoljnem prostoru / vesoljna katastrofa
  2. 2. nanašajoč se na vso zemljo: nastanek vesoljnega morja / vesoljna revolucija svetovna
    // vesoljno vladanje pravice
    // nanašajoč se na vse ljudi, vse stvari, vsa področja: vesoljni napredek; vesoljna evolucija; vesoljno sožitje v naravi / ljubezen je vesoljno čustvo; vesoljno gorje
  3. 3. ekspr. cel, celoten, ves: najprej je zapel en ptič, nato pa vesoljni zbor; vesoljnemu človeštvu grozi katastrofa / biti člen v verigi vesoljnega življenja
    ● 
    vesoljni potop po bibliji katastrofalne poplave kot kazen za človeške grehe; ekspr. za to ni vesoljnega recepta za vse veljavnega; vesoljni svet ekspr. življenja se veseli vesoljni svet vse živo; ekspr. za to bo izvedel vesoljni svet postalo bo splošno znano; ekspr. vesoljni svet hodi občudovat kapnike veliko ljudi (iz različnih krajev)
    ♦ 
    filoz. vesoljna duša v idealističnih filozofijah nematerialno počelo vsega bivajočega; jur. vesoljno nasledstvo nasledstvo, pri katerem se pridobi vse premoženje in pravice ali dolžnosti; rel. vesoljni cerkveni zbor zbor škofov in vrhovnih redovnih predstojnikov vse katoliške cerkve; vesoljna odveza do 2. vatikanskega koncila odveza, združena z odpustkom, ki jo dobijo pod določenimi pogoji zlasti člani tretjega reda; vesoljna sodba Kristusova sodba ob koncu sveta
SSKJ
vnéti vnámem dov., vnêmi vnemíte; vnél; nam. vnét in vnèt (ẹ́ á) 
  1. 1. narediti, povzročiti, da kaj začne goreti: vneti stenj pri petrolejki / z lečo zbrani sončni žarki vnamejo papir
  2. 2. ekspr. narediti, povzročiti, da se kaj začne z veliko silo, intenzivnostjo: vneti prepir, upor / vneti ljubezen / vneti domišljijo
  3. 3. ekspr. vzbuditi pri kom zelo močen, navadno pozitiven čustveni odziv: vnela ga je njena lepota; predstava je gledalce vnela / novica jim je vnela kri jih je razburila; vneti komu srce vzbuditi ljubezen, naklonjenost koga
  4. 4. ekspr., v zvezi z za povzročiti pri kom veliko veselje, voljo, pripravljenost zlasti za kako delo, dejavnost: vneti otroke za risanje, šport
    vnéti se 
    1. 1. začeti goreti: bencinski hlapi se radi vnamejo / vnel se je požar
      // zaradi bioloških, fizikalnih, kemičnih vzrokov segreti se in začeti goreti: seno v kupu se je vnelo; vlažno žaganje se rado vname
    2. 2. nav. 3. os. zaradi bolezenskih sprememb postati vroč, rdeč, otekel: oči, pljuča se vnamejo; sluznica se pogosto vname
    3. 3. ekspr. začeti se z veliko silo, intenzivnostjo: kmalu se je vnel živahen pogovor; vnela se je vojna / med njima se je vnelo veliko sovraštvo
    4. 4. ekspr., v zvezi z za začutiti močen, navadno pozitiven odnos do česa: takoj se je vnel za predlog / vneti se za dekle
      ● 
      star. vnela se je v ljubezni do njega, zanj zaljubila se je vanj; iron. če se star panj vname, dolgo gori če se zaljubi človek v zrelih letih, je to čustvo močno in dolgotrajno
    vnét -a -o 
    1. 1. deležnik od vneti: vneta sluznica; vnete oči
    2. 2. ekspr. zelo prizadeven, navdušen: vnet plesalec, športnik; vneti pristaši novega gibanja; vnet za lov
      // ki izraža, kaže veliko prizadevnost, navdušenje: vneto razlaganje jih je prevzelo / vnet pogovor; začela se je vneta razprava; prisl.: vneto delati, pomagati; vneto se zavzemati za kaj
SSKJ
vrívati -am nedov. (í) 
  1. 1. s silo, potiskanjem spravljati kaj v kak ozek prostor: vrivati knjigo v že polno knjižno omaro / vrivati letve med deske
     
    teh. s tlačilko vrivati mazivo v ležajni prostor
  2. 2. delati, da pride kaj v ozek, tesen prostor med čim: vrivati garaže med bloke / vrivati pojasnila med vrstice
    // delati, da pride kaj v kaj, med dele česa strnjenega, neprekinjenega: vrivati med dogajanje daljše premore / vrivati v pripoved nepotrebna pojasnila, razmišljanja
  3. 3. govoriti v premorih med govorjenjem drugega: vrivati medklice, vprašanja
  4. 4. prizadevati si doseči, da kdo proti volji drugih, neupravičeno kam pride: vrival je dijake na stojišča v gledališču; začel se je vrivati v kolono / med proizvajalce in kupce se vrivajo posredniki; vrivati se v visoko družbo
    // zvijačno, prikrito vključevati koga v kako skupnost: vrivati med delavce svoje zaupnike; sovražniki so se začeli vrivati v revolucionarno organizacijo
  5. 5. delati, da proti volji koga pridejo kake besede ali besedila v določeno besedilo: nasprotna stran vriva v pogodbo nove določbe
  6. 6. prizadevati si doseči pri kom, da kljub odporu kaj vzame, sprejme: vrivati komu denar / vrivati komu svoje prepričanje vsiljevati
    // s prizadevanjem dosegati pri kom, da pristane na kako razmerje s kom: svoje hčere ni hotel vrivati nikomur; ni se mu vrival / vrivali so jim ga za direktorja
    vrívati se 
    1. 1. nezaželeno prihajati v ozek, tesen prostor med čim: med kolesca ure se vrivajo smeti / lava se je vrivala v razpoke med plastmi
    2. 2. nezaželeno prihajati v kako stvar, pojav: v jezik se vrivajo nepotrebne tujke; v račune so se vrivale napake
      // nezaželeno pojavljati se v zavesti: mučno čustvo zapuščenosti se mu vriva; misel, slutnja, spomin se mu vriva
SSKJ
zganíti in zgániti -em dov. (ī á) 
  1. 1. z dajanjem, polaganjem enega dela česa čez drugega narediti, da to pride v položaj, ko ima manjšo površino: zganiti časopis, glasovnico; ruto je skrbno zganila; zganiti list tako, da se lahko vtakne v žep
  2. 2. narediti gib, premakniti: zganiti roko; veke so se zganile / telo se mu je zganilo v krču / zganiti z rameni skomigniti
    // zganiti ustnice v nasmeh nasmehniti se
  3. 3. narediti, povzročiti, da kaj spremeni položaj, stanje: veslo zgane mirno gladino; veter zgane veje / sunkovito je zaprl vrata in zganil val zraka
  4. 4. ekspr. povzročiti, da kdo postane dejaven: bližajoča se nevarnost jih je zganila / trudila se je, da bi ga zganila iz otopelosti / sonce je zganilo žive stvari / zganiti komu možgane
  5. 5. knjiž. vznemiriti, razvneti: nič več ga ne zgane / ti ukrepi so zganili javno mnenje; pesn. zganiti srce
    ● 
    ekspr. nikoli ne zgane jezika molči, nič ne reče; ekspr. zanj ne bo nihče zganil mezinca nihče mu ne bo pomagal; ekspr. znova je zganila s pletilkama začela plesti; ekspr. samo s prstom zgane, pa že vse dobi nič se mu ni treba truditi, prizadevati
    zganíti se in zgániti se 
    1. 1. spremeniti položaj, stanje: sedel je in se ni zganil / otrok v njej se je zganil / gladina se je nenadoma zganila vzvalovila; ekspr. vlak se je znova zganil premaknil
       
      ekspr. nad poljem se je zganil veter začel pihati
    2. 2. ekspr. postati dejaven: strokovnjaki bi se morali že prej zganiti / ob nesreči se je zganila vsa dolina / spomini so se zganili
    3. 3. ekspr. iti stran, oditi: več dni se ni zganil od doma / zganil se je proti vratom
    4. 4. knjiž. prikazati se, pojaviti se: rahel smehljaj se mu je zganil na ustnicah / v duši se ji je zganilo že pozabljeno čustvo vzbudilo; v njem se zgane odpor, svarilo
    zgánjen -a -o: zganjen list; v gube zganjen prtič
SSKJ
humán -a -o prid. (ȃ) 
  1. 1. ki kaže v odnosu do okolja pozitivne moralne lastnosti, človeški: do svojih nasprotnikov je bil human; biti human s podrejenimi / humana zakonodaja; humano čustvo / humani odnosi
    // ki ima namen pomagati ljudem, človekoljuben: human človek / humana akcija krvodajalcev
  2. 2. knjiž. nanašajoč se na človeka: humani virus / humana biologija
    humáno prisl.: ravnati humano z ujetniki
SSKJ
izríniti -em dov. (í ȋ) 
  1. 1. spraviti iz česa, navadno ozkega: krt izrine zemljo iz rova
  2. 2. narediti, povzročiti, da kdo zapusti določen kraj, prostor: izrinili so ga iz klopi; fanta so izrinili od mize
  3. 3. nav. ekspr. spraviti koga z določenega mesta, položaja, iz družbe: izrinili so ga iz službe / sošolci ga vedno izrinejo iz igre / pri dediščini se ne da izriniti
  4. 4. začeti se uporabljati namesto česa, kar je bilo do takrat navadno, v rabi: parniki so izrinili jadrnice; družabni plesi so izrinili ljudske plese / novo čustvo je izrinilo prejšnje
    izrínjen -a -o: izrinjen je iz družbe; zaradi hromosti je izrinjen iz življenja
SSKJ
kesánje -a [kəs(ȃ) neprijetno čustvo človeka ob spoznanju, da je naredil kaj slabega, nepravilnega ali opustil kaj dobrega, koristnega: muči ga kesanje; globoko, iskreno kesanje zaradi česa / čutiti, imeti kesanje / knjiž. tekle so mu solze kesanja
 
rel. kesanje čustvo zaradi lastnega greha, združeno s sklepom poboljšanja; zmoliti kesanje molitev, navadno na koncu spovedi
SSKJ
ljubézenski -a -o [zənprid. (ẹ̑) nanašajoč se na ljubezen 1:
  1. a) ljubezensko priznanje / dekletove ljubezenske skrivnosti / ljubezenska pisma / ekspr. ujel se je v njene ljubezenske mreže / ljubezenski film, roman; ljubezenski prizori v drami; pisati ljubezenske pesmi / ljubezensko čustvo
  2. b) pravil je o svojih ljubezenskih dogodivščinah; ljubezenska igra; imeti ljubezensko razmerje
     
    ekspr. ljubezenski trikotnik mož, žena, moževa ljubica; mož, žena, ženin ljubimec
     
    lit. ljubezenska lirika
    ljubézensko prisl.: ljubezensko se izživljati
Število zadetkov: 111