Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
žêja -e ž (é)
1. občutek potrebe po pijači: žeja je postajala vedno večja; občutiti žejo; potešiti, potolažiti, pregnati, ekspr. pogasiti si žejo s čajem; huda, ekspr. peklenska žeja / ekspr.: začela se jim je oglašati žeja postajali so žejni; žeja ga muči zelo je žejen; umira od žeje / piti vodo za žejo za potešitev žeje
2. pomanjkanje pijače, tekočine: vojaki so umirali od lakote in žeje; usta so suha od žeje
3. ekspr., s prilastkom močna želja po čem: imeti žejo po resnici, znanju; potešiti si žejo po zemlji / žeja po maščevanju
SSKJ²
žêjati -am nedov. (ȇ)
1. brezoseb. čutiti potrebo po pijači: hudo me žeja; pogosto ga žeja
2. povzročati občutek žeje: meso žeja; slane jedi nas žejajo
3. brezoseb., ekspr., navadno v zvezi s po čutiti močno željo, potrebo po čem: žeja ga po gorah; dandanes ljudi žeja po razvedrilu; žeja ga dobre besede
4. knjiž. živeti v pomanjkanju pijače, tekočine: ne bo vam treba ne gladovati ne žejati
SSKJ²
žgáti žgèm nedov., žgál (á ȅ)
1. delati, povzročati, da kaj gori: žgati drva, veje / žgati ogenj kuriti
// imeti kaj na ognju, žerjavici, da tli in oddaja dim, vonj: žgati brinove jagode, kadilo
2. delovati na kaj z veliko vročino: žgati apnenec, les; žgati kavo pražiti / sonce je žgalo platneno streho močno segrevalo
 
metal. žgati rudo segrevati jo, da se odstrani iz spojin kemično vezana voda, razpadejo karbonati
// s tem pridobivati: v teh gozdovih so žgali oglje / žgati kope / žgati apno
3. z močnim segrevanjem delati odpornejše, trdnejše: žgati konice kolov; žgati opeko, posodo iz gline
4. povzročati bolečino z zelo vročimi, žarečimi predmeti: žgali so ga z iglami, cigaretnimi ogorki / med zasliševanjem so ji žgali podplate
5. povzročati občutek, podoben bolečini ob dotiku zelo vročih, žarečih predmetov: to mazilo žge; žganje žge v grlu / svetloba je žgala v oči / rana jo je začela žgati / ekspr. žeja jih žge
// ekspr. povzročati hude duševne bolečine: krivica, ljubosumje žge; njegov pogled mi je žgal dušo; žaljive besede so ga žgale v srcu; brezoseb. v prsih me žge; ta sramota ga je žgala kot žerjavica / žge ga želja, da bi videl čim več sveta; pohlep jo je žgal
6. nepreh. zelo pripekati: sonce žge že ves teden / ekspr. že dalj časa žge huda vročina je zelo vroče
7. sežigati: žgati drva, bukove trske; žgati stara pisma
8. star. imeti prižgano: pri njih cele noči žgejo luč; sedela sta na peči in žgala svečo
● 
star. žgati tobak kaditi; star. žgati žganje kuhati; pog. žgati po sovražniku streljati
    žgáti se 
    1. zaradi prevelike vročine se uničevati: potica se žge / na vroči peči se obleka žge
    2. ekspr. biti, zadrževati se na soncu, v vročini: poleti se je rad žgal
    žgóč -a -e
    1. deležnik od žgati: žgoč pogled; žgoč udarec; žgoča bolečina; žgoča žeja; žgoča želja; žgoče sonce
    2. publ. nujen, pereč: obravnavati žgoče probleme; reševanje žgočih vprašanj
    3. ekspr. oster, nepopustljiv: žgoča družbena kritika; to je predmet žgočih razprav; prisl.: žgoče gledati; žgoče sijati
    žgán -a -o:
    žgana glina; žgana opeka
     
    žgano apno negašeno apno; zastar. žgano vino žganje
     
    arheol. žgani grob grob s sežganimi ostanki mrliča; gastr. žgani sladkor rjava snov, ki nastane s praženjem sladkorja; žgana pijača alkoholna pijača, zlasti iz sadja, grozdja, dobljena navadno z destilacijo po končanem vrenju; um. žgana siena rdečkasto rjav pigment; sam.: stopimo na kozarček žganega žgane pijače, žganja; rad bi spil nekaj žganega
SSKJ²
ž1 -- in -ja [žə̀ žə̀ja in žé žêjam (ə̏; ẹ̄ ē)
zadnja črka slovenske abecede: napisati ž; veliki Ž; od ž dalje; nerazločni ž-ji
// soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: ž je šumevec
● 
ekspr. od a do ž od začetka do konca, vse
♦ 
jezikosl. ž simb. samostalnik ženskega spola
SSKJ²
múčiti -im nedov. (ú ȗ)
1. namenoma povzročati telesne bolečine: pri zasliševanju so ljudi tudi mučili; mučiti ujetnike; mučiti živali; mučili so ga, da bi kaj priznal / mučiti koga do smrti
2. nav. ekspr. povzročati, da mora kdo prestajati velik napor, velike neprijetnosti: ni je dal študirat, kaj bi jo mučil; mučil in teptal je ljudstvo; glej, kako mučiš psa, ko ga imaš na verigi / kaj bi mučil avtomobil po teh hribih; ne bom (si) mučil oči v temi / mučil jih je z dolgoveznim govorjenjem; ne bi vas rad mučil s številkami
3. povzročati duševno ali telesno neugodje, trpljenje: mučil ga je z molkom, namigovanjem / negotovost ga muči; mučilo ga je, da so ga odstavili
// nav. 3. os., ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: muči ga zahrbtna bolezen ima zahrbtno bolezen; mučijo ga dvomi; začela ga je mučiti radovednost, kaj se je zgodilo postal je radoveden; žeja ga muči zelo je žejen
● 
ekspr. ves večer je mučil harmoniko (slabo) igral nanjo
    múčiti se 
    1. imeti telesne ali duševne bolečine: videl je, da se bolnik muči; mučil se je tako zelo, da ga ni mogla gledati; ranjeno žival so ubili, da se ne bi mučila
    // zelo neudobno, nelagodno se počutiti: otrok se muči v takih čevljih; divje živali se mučijo v kletkah
    2. čutiti velik napor: poglej, kako se ti mučiš, jaz pa zlahka dvignem; zelo se je mučila, ko je vlekla voz
    // ekspr., s širokim pomenskim obsegom z naporom opravljati opravilo, delo, kot ga določa sobesedilo: muči se z nemščino, pa ji ne gre; sama se muči z otroki in gospodinjstvom; pren. ladja se muči skozi valove
    // knjiž. truditi se, prizadevati si: vojaki so se mučili, da bi premaknili voz; zelo se je mučil, da bi jih pridobil
    múčen -a -o:
    usoda mučenega naroda; bili so mučeni in pobiti
SSKJ²
nèpogasljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í)
ki se ne da pogasiti: nepogasljiv ogenj, požar / ekspr. nepogasljiva žeja zelo velika
SSKJ²
nèugásen -sna -o prid. (ȅ-á ȅ-ā)
knjiž. neugasljiv: neugasen ogenj; neugasna svetloba
 
ekspr. neugasna žeja zelo velika, huda
SSKJ²
nèugasljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í)
ki se ne da ugasiti: neugasljiv ogenj, plamen; pren., ekspr. neugasljiva ljubezen
 
ekspr. neugasljiva žeja zelo velika, huda
SSKJ²
nèutešljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í)
ki se ne da utešiti: v svoji potrtosti je bila neutešljiva / neutešljiva žalost / neutešljiva lakota, žeja
// knjiž. neizpolnljiv, neuresničljiv: neutešljive želje; misel na dom jo je navdala z neutešljivim hrepenenjem
    nèutešljívo prisl.:
    neutešljivo jokati
SSKJ²
peklíti -ím [tudi pəklitinedov., pêkli tudi peklì in pèkli (ī í)
ekspr. povzročati zelo veliko duševno neugodje, trpljenje: njegova brezbrižnost jo pekli; peklila ga je misel, da ni izpolnil obljube; pekli ga, da ga nihče ne ceni; pekli se zaradi sinove neubogljivosti
 
ekspr. še zmeraj ga pekli žeja še zmeraj je žejen; ekspr. po tej hrani ga pekli v želodcu peče, žge
    peklíti se 
    zelo se truditi, si prizadevati: sam se pekli in ubija, da bi preživel družino
SSKJ²
pést ž (ẹ̑)
1. roka s tako skrčenimi prsti, da se dotikajo upognjene dlani: dvigniti pest; odpreti, stisniti pest; tiščati kovanec v pesti; s pestjo groziti, žugati; udariti, razbijati s pestjo po mizi; za pest velika odprtina; kakor pest debel kamen / prsti so se mu skrčili v pest; stisniti roko v pest / bojevanje s pestmi
// star. roka, prsti1zgrabil ga je s koščenimi pestmi za ovratnik in ga stresel / rokavi za pestmi so umazani na zapestjih
2. s predlogom prostor med skrčenimi prsti in upognjeno dlanjo: izbiti komu kamen iz pesti; v pesti je tiščal nekaj drobiža / ekspr. stisnil mu je kovanec v pest skrivoma dal
3. z rodilnikom količina česa, ki se lahko naenkrat zagrabi, drži s skrčenimi prsti in upognjeno dlanjo: pest drobiža; dala ji je dve pesti moke / dobiti za pest zlatnikov / pest prediva; odžeti pest pšenice
// ekspr. zelo majhna količina česa sploh: teh nekaj pesti sena bomo že še pograbili; dragocena je vsaka pest zemlje / ekspr.: v svoji lasti nima niti pesti zemlje prav nič; okoli hiše je komaj za pest zemlje zelo malo
4. ekspr. (telesna) moč, sila: morali so se pokoriti njegovi pesti; če ne bo šlo drugače, jim bo treba to dokazati s pestjo z nasiljem; krojiti si, pisati si pravico s pestmi
5. nekdaj dolžinska mera, približno 10,5 cm: petnajst pesti dolg / meriti na pesti
● 
pog. pazi se, ker me močno srbijo pesti zelo si želim, da bi te udaril; ekspr. po vaseh so se pesti krčeviteje stiskale jeza, upornost vaščanov je naraščala; držati, tiščati pesti za koga želeti komu, da bi se mu kaj uresničilo, posrečilo; pog., ekspr. jaz sem že okusil njegove pesti mene je že natepel, pretepel; kmalu jim je pokazal svoje pesti jih fizično napadel; ekspr. to je pravici pest v obraz to je grobo kršenje pravice; pog. dobiti koga v pest ujeti in kaznovati ga; pog. kogar je dobil v pest, vsak je moral poslušati njegovo tarnanje kogar je srečal, s komer se je pogovarjal; ekspr. priti v pest paragrafom zaradi kršenja zakonitosti biti kaznovan; pog. smejati se komu v pest komu se (skrivaj) posmehovati; ekspr. lakota, žeja ga ima v pesteh zelo je lačen, žejen; ekspr. začelo se je s prepirom, končalo s pestmi s tepežem, pretepom; pog. na sestanku je treba udariti s pestjo po mizi odločno, ostro nastopiti, zahtevati; publ., ekspr. z jekleno pestjo narediti red v državi z oboroženimi silami, nasiljem; delati na lastno pest na svojo roko; ekspr. to je človek nagle jeze in trdih pesti je močen, divji človek, zlasti v tepežu, pretepu; publ., ekspr. režim železne pesti ki temelji zlasti na vojaških, policijskih metodah in nasilju; ekspr. upošteva samo moč pesti telesno moč; ekspr. vladala je pravica pesti oblast je imel, kdor je bil močnejši, brezobzirnejši
♦ 
pravn., zgod. pravica pesti v srednjem veku pravica plemstva, da uveljavi svoje pravne zahteve tudi s silo, orožjem
SSKJ²
sáharski in sahárski -a -o prid. (ȃ; ȃ)
nanašajoč se na Saharo: saharski pesek / saharska puščava / ekspr. saharska suša, žeja zelo velika
SSKJ²
ugasíti -ím dov., ugásil (ī í)
1. narediti, da kaj preneha goreti: ugasiti vžigalico / ugasiti svečo / ugasiti ogenj
// nepreh., zastar. prenehati goreti; ugasniti: plamen je ugasil / zadnja iskrica upanja je ugasila
2. narediti, da kaj preneha svetiti; ugasniti: legla je in ugasila luč
3. pog. izključiti, izklopiti: ugasiti radijski sprejemnik
● 
ugasiti apno živo apno politi z vodo; ekspr. z vinom (si) je ugasil žejo s pitjem vina je dosegel, da ni bil več žejen
♦ 
metal. ugasiti jeklo razbeljeno jeklo hitro ohladiti v vodi ali olju; zakaliti
    ugašèn -êna -o:
    ugašena sveča; žeja je bila kmalu ugašena
SSKJ²
občútek -tka m (ȗ)
1. kar se čutno dojame kot lastnosti predmetnega sveta: dražljaji povzročajo občutke; občutek bolečine, teže, toplote, ugodja; lakota, žeja in drugi občutki / tipni, vidni občutek
2. navadno s prilastkom čustvo kot odziv na zunanje ali notranje dražljaje: ob pogledu nanj ga je obšel neprijeten občutek; spreletel ga je grozljiv občutek; izraziti svoje občutke; pričakovati kaj s tesnobnimi občutki; občutek sramu, strahu, zmagoslavja / z oslabljenim pomenom povedati kaj z občutkom ponosa s ponosom
3. s prilastkom zavedanje, doživljanje določenega stanja: znebiti se občutka krivde; imeti občutek odgovornosti; občutek ogroženosti, samote, varnosti / osrečeval ga je občutek, da jim je zmeraj pomagal / manjvrednostni občutek ali občutek manjvrednosti pomanjkanje samozavesti zaradi resnične ali namišljene osebne pomanjkljivosti
4. s prilastkom kar se zdi komu glede na njegovo védenje, poznavanje resnično: vsiljeval se mu je občutek prevaranosti; ni se mogel znebiti občutka, da ga zasledujejo / imam občutek, da je takih primerov še več menim, domnevam
5. v zvezi z za sposobnost za dojemanje, presojanje česa: imeti občutek za čas; izgubiti občutek za hitrost; občutek za mero in pravičnost pri kaznovanju / pridobiti si občutek za orientacijo sposobnost; pog. ima občutek za volan zna (dobro) voziti, šofirati
6. v prislovni rabi izraža ustreznost, pravilnost pri kakem ravnanju: ravnati s strojem brez občutka; v temi sta hodila kar po občutku; voziti z občutkom / deklamirati z občutkom
● 
pog. ni imel dobrega občutka, ko so bile kamere obrnjene vanj počutil se je neprijetno, nesproščeno; pog. moram vam vrniti, da ne bom imel slabega občutka da se ne bom čutil dolžnega; pog. za njegov občutek, po njegovem občutku so živeli malo preveč razsipno po njegovem mnenju
SSKJ²
trpínčiti -im nedov. (í ȋ)
1. povzročati komu trpljenje: trpinčiti ljudi, živali; duševno, telesno trpinčiti; jetnike so na vse načine mučili in trpinčili / trpinčiti do smrti / trpinčiti telo s pretiranim delom; ekspr. trpinčiti živce poslušalcem
2. nav. 3. os., ekspr., z oslabljenim pomenom s svojim pojavljanjem, obstajanjem povzročati komu trpljenje, neugodje: trpinčijo ga hude bolečine, dvomi; bolezen ga že dolgo trpinči; lakota, žeja ga trpinči
    trpínčen -a -o:
    trpinčen človek
Število zadetkov: 15