Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ
domačíja -e ž (ȋ) 
  1. 1. hiša z gospodarskimi poslopji in zemljiščem: njegova domačija leži na sončni rebri; oče mu je zapustil domačijo brez dolga / prevzel je domačijo postal njen gospodar
    // star. domača hiša, dom: hodil je okrog domačije in gledal v razsvetljena okna
  2. 2. vznes. domovina: vrnili so se v domačijo; svobodna domačija
SSKJ
dŕma -e ž (ŕ) nar. slabša trava, ščavje: Tako se je imenoval hrib nad domačijo, ki je bil porasel z drmo, to je s travo, ki so jo ovce imele najrajši (Prežihov)
SSKJ
nameníti in naméniti -im dov. (ī ẹ́) 
  1. 1. izraža namen osebka
    1. a) da kdo kaj dobi: darilo sem namenil prijatelju / oče je domačijo namenil najstarejšemu sinu / prav njega so ji namenili za moža
    2. b) navadno v zvezi z za da kdo kaj postane: doma so ga namenili za zdravnika / ekspr. prepričan je bil, da ga je usoda namenila za kaj večjega / star. oče ga je namenil vojaški karieri
  2. 2. skleniti, odločiti
    1. a) da se komu kaj da: založba je namenila domačim avtorjem pomemben delež; občina je namenila podjetju velike kredite / osnutek je namenil organizaciji drugačno vlogo
    2. b) navadno v zvezi z za da se kaj uporabi za kaj: za rekreacijo so namenili tisoč dinarjev / poslopje so prvotno namenili za urad / jutrišnji dan smo namenili počitku
    3. c) da bo kdo česa deležen: upornikom je namenil izgon, smrt / zmagovalcu so namenili desetdnevni izlet / ekspr.: ne vem, koliko let mi je namenila usoda; usoda mu je namenila težko življenje
  3. 3. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da osebek uresniči dejanje, kot ga določa samostalnik: namenil mu je nekaj spodbudnih besed in odšel; nameniti komu pomilovalen pogled / vse, za kar je namenil svoje življenje, je propadlo
    ● 
    knjiž. nameni mi vsaj pol ure, da se pogovoriva pogovarjaj se z menoj vsaj pol ure
    nameníti se in naméniti se navadno z nedoločnikom  
    1. 1. izraža namen osebka, da uresniči dejanje: namenil se je prodati hišo; trdno se je namenil vztrajati do konca; namenil se je, da ostane doma / namenil se je postati zdravnik / kakor se je namenil, tako je tudi storil; pojdiva, kamor sva se namenila
      // elipt., s prislovnim določilom izraža namen osebka, da uresniči gibanje, kot ga nakazuje določilo: namenil sem se v kino, vendar zaradi dela ne morem iti
    2. 2. elipt., s prislovnim določilom oditi, odpraviti se: po ozki stezi so se namenili proti vrhu hriba; še preden se je namenil na vlak, so doma že vedeli; hitro so se namenili za tovariši
    naménjen -a -o 
    1. 1. deležnik od nameniti: njemu namenjeni strel je zgrešil; fant je bil namenjen mizarstvu; ravno k njemu sem namenjen; ladja, namenjena v Italijo, se je potopila; našla je možu namenjeno pismo; poročilo je namenjeno najožjemu krogu; to ni namenjeno javnosti
    2. 2. ekspr., v povedni rabi izraža nujnost, logičnost česa glede na določene nepredvidljive okoliščine: ta poklic mi je bil menda namenjen; namenjeno mu je bilo osemdeset let (življenja); tako mu je bilo pač namenjeno; če mi je namenjeno, se bom rešil
    3. 3. star. namemben, predviden: pripeljati tovor na namenjeno postajo / zavil sem v namenjeni kraj
SSKJ
naménjati -am nedov. (ẹ́raba peša  
  1. 1. izraža namen osebka, da kdo kaj dobi: oče je domačijo dolgo časa namenjal starejšemu sinu / namenjali so mu jo za nevesto
  2. 2. večkrat skleniti, odločiti
    1. a) da se komu kaj da: zadnja leta je založba namenjala domačim avtorjem pomemben delež
    2. b) navadno v zvezi z za da se kaj uporabi za kaj: potrebno bo namenjati več sredstev za razvoj
  3. 3. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da osebek uresničuje dejanje, kot ga nakazuje samostalnik: potnik je svoja vprašanja namenjal levemu sosedu
  4. 4. redko nameravati: tudi o tem sem namenjal govoriti; že nekaj dni se namenja prebeliti sobo / storil je, kar je namenjal
    ● 
    knjiž., ekspr. le kaj mi namenja današnji dan kaj se bo danes zgodilo; knjiž. njegov položaj ga namenja drugačnim opravkom določa, opredeljuje za drugačne opravke
SSKJ
napárati1 -am dov. (ȃ) 
  1. 1. s paranjem priti do določene količine česa: naparala je kup cunj
  2. 2. nar. prevarati, ukaniti: Ne boš me, Nace, več naparal za domačijo (I. Zorec)
SSKJ
vtíkati -am nedov. (ȋ) 
  1. 1. dajati kaj v odprtino, notranjost česa razmeroma ozkega: otroci radi vtikajo v nos drobne predmete; ne vtikaj rok v slamoreznico; vtikati si vrtnico v gumbnico / vtikati prst skozi mrežo / ekspr. vtikati nit v šivanko vdevati
    // dajati kaj ozkega, podolgovatega v kako snov: otrok je vtikal prst v marmelado in jo pokušal / vtikati roko v ogenj / vtikati rože v lase
    // ekspr. dajati kaj kam sploh: vtikati toplomer pod pazduho / ključ vtikamo pod predpražnik spravljamo
  2. 2. ekspr. nadevati komu kaj, kar mu omejuje gibanje: vtikati ujetnike v lisice, verige
  3. 3. ekspr. spravljati, dajati koga kam, da tam prebiva: vtikati duševne bolnike v umobolnico / vtikati nasprotnike v zapore zapirati jih
    // vključevati koga v kako skupnost, navadno proti njegovi volji: mlade fante so vtikali v vojsko
  4. 4. ekspr. porabljati za kaj, vlagati v kaj: vtikati plačo v domačijo; vtikati dohodek v propadajoče podjetje
    ● 
    ekspr. povsod vtika svoj nos vmešava se v stvari, ki se ga ne tičejo
    vtíkati se ekspr.  
    1. 1. vmešavati se: otroci so se radi vtikali v pogovor; tašča se vtika v vzgojo / brez potrebe se vtikaš vmes
       
      ekspr. ne vtikaj se v druge ne izražaj svojega mnenja o njih in njihovem delu; ne poskušaj usmerjati njihovega življenja, ravnanja
    2. 2. vsiljivo ogovarjati koga, približevati se komu: pusti ga pri miru, ne vtikaj se vanj; v vsako žensko se vtika
SSKJ
zagnáti -žênem dov., stil. zaženó (á é) 
  1. 1. spraviti kaj v delovanje, tek: zagnati motor, stroj / zagnati kolovrat
  2. 2. z veliko silo, navadno ročno, povzročiti, da prehaja kaj po zraku na drugo mesto: zagnati bombo, kamen; zagnati komu krepelce pod noge / zagnati kozarec ob tla; zagnati nož v deblo; zagnati žogo visoko v zrak / zagnati dvajset metrov daleč
  3. 3. narediti, povzročiti, da gre, pride navadno žival pod nadzorstvom na določeno mesto: zagnati krave na pašo, v hlev; nepreh. pastirji so že zagnali
  4. 4. ekspr. nagnati, napoditi: zagnati koga iz hiše / zagnati sovražnika čez mejo
  5. 5. ekspr. zapraviti, lahkomiselno porabiti: zagnal je ves denar / v nekaj letih je zagnal domačijo
  6. 6. knjiž. pognati, odgnati: trta je že zagnala / rastlina je zagnala liste
  7. 7. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža nastop dejanja, kot ga določa samostalnik: ženske so zagnale glasen jok; gonjači so zagnali silen krik
    ● 
    ekspr. tatovi, je zagnal hitro, silovito rekel; ekspr. zagnati komu v obraz psovko, resnico brez obzirov reči; ekspr. zagnati (vik in) krik zelo se razburiti za kaj
    zagnáti se 
    1. 1. ekspr., navadno s prislovnim določilom z veliko silo, sunkom iti, se premakniti kam: zagnal se je iz sobe; zagnal se je proti hiši, po stopnicah / plezalci so se zagnali v strmino
      // s silo, sunkom se premakniti z enega mesta na drugo: zagnal se je na okno; dohitel je avtobus in se zagnal na stopnico / zagnal se je v vodo skočil
    2. 2. s predlogom hitro, sunkovito se premakniti h komu z namenom napasti ga: zagnala se je vanj in ga zlasala; zagnal se je vanj kakor tiger / pes se je zagnal proti tujcu / s tanki so se zagnali nad sovražnika
    3. 3. nav. 3. os., ekspr. vzpeti se: cesta se najprej zažene v hrib, potem pa se začne spuščati
    4. 4. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: z vso vnemo se je zagnal na delo; z vsemi silami so se zagnali v boj / zagnati se v jok, smeh / na začetku se je preveč zagnal, potem pa mu je zmanjkalo moči
    zagnán -a -o 
    1. 1. deležnik od zagnati: stroj še ni zagnan; palica, zagnana v kot
    2. 2. ekspr. zelo navdušen, vnet: zagnan delavec; biti zagnan pri delu; mladostno zagnan; zagnano prizadevanje za kaj; prisl.: zagnano delati, govoriti
SSKJ
zapustíti -ím dov., zapústil (ī í) 
  1. 1. izraža, da osebek s hojo, premikanjem naredi, da ni več na določenem mestu: pravkar je zapustil dvorano; vojaki so zapustili položaje; večkrat na dan zapusti stanovanje / zapustiti volišče / zapustiti zabavo, zborovanje / vlak je zapustil postajo odpeljal z nje
    // izraža, da osebek naredi, da ne prebiva, živi več kje: zapustiti dom, domovino; zapustiti rojstni kraj / medved je že zapustil svoje bivališče; mladiči so zapustili gnezdo
  2. 2. izraža, da osebek naredi, da preneha biti, se nahajati skupaj s kom: dokler je bila pot neznana, ga ni zapustil; pes ni zapustil ranjenega gospodarja / tu cesta zapusti reko preneha potekati ob njej
    // ekspr. senca ga ne zapusti
    // izraža, da osebek naredi, da preneha bivati, živeti skupaj s kom: otroci so odrasli in zapustili starše / zapustiti družino / bolna žival zapusti čredo; samica zapusti mladiče / v osmrtnicah nenadoma nas je zapustil naš oče je umrl
  3. 3. narediti, da preneha določeno razmerje s kom: dekle ga je zapustilo; mož je zapustil ženo
    // prenehati skrbeti za koga, pomagati komu: prijatelji ga niso zapustili; velik revež je, vsi so ga zapustili; v stiski, težavah ga niso zapustili
  4. 4. narediti, da kdo kaj dobi kot dediščino: domačijo, posestvo je zapustil sinu; zapustil mu je veliko premoženje / ekspr. žena mu je ob smrti zapustila dva otroka / ekspr. po končani šoli je knjige zapustil bratu dal, prepustil
  5. 5. narediti, povzročiti, da kje je, ostane, kar izraža dopolnilo; pustiti: tat ni zapustil sledov / težko življenje ji je zapustilo številne gube na obrazu / umrli ni zapustil oporoke ni naredil
    // pog. predstava je zapustila slab vtis gledalcem ni bila všeč, jim ni ugajala; ekspr. ti dogodki so zapustili trajne sledove v zavesti naših ljudi so zelo vplivali na njihovo zavest
  6. 6. nav. ekspr. izraža prenehanje sposobnosti, stanja pri kom, kot ga določa samostalnik: zapustil ga je razum, spomin, vid / telesne moči so ga zapustile / dobra volja ga je zapustila; nenadoma ga je zapustila zavest
  7. 7. pretrgati svojo dejavno vključenost v kaj: zapustiti šolo, tovarno / zapustiti delo, službo
  8. 8. publ. ne upoštevati: v svojih delih je večkrat zapustil načela estetike
    ● 
    ekspr. sreča ga je zapustila prenehal je biti uspešen; ekspr. zapustiti kolesnice starega nehati živeti, delati po starem, ustaljenem načinu; kmalu bo zapustil posteljo ozdravel; evfem. zapustiti (ta) svet umreti
    zapustíti se nav. ekspr.  zanemariti se: ženske se v teh letih rade zapustijo / postal je odličen mojster, toda kmalu se je zapustil
    zapustívši star.: zapustivši prijateljico, je stekla proti domu
    zapuščèn -êna -o 
    1. 1. deležnik od zapustiti: skrbeti za zapuščene otroke; umrl je od vseh zapuščen; pravkar zapuščena soba
    2. 2. ekspr. neurejen, zanemarjen: zapuščen sadovnjak; vrt je zaradi bolezni gospodarja čisto zapuščen
    3. 3. ekspr. prazen, nenaseljen: zapuščena vas / okoli doma je bilo vse tiho in zapuščeno / zapuščeni rovi v rudniku
    4. 4. ekspr. osamljen, sam: po smrti moža se je počutila zelo zapuščena
Število zadetkov: 8