Fran > SSKJ

1. 1. večja domača žival z rogovi, ki se goji zlasti zaradi mesa in mleka: ima nekaj goved in konja; na travniku se je paslo pet goved
   ♦ zool. moškatno govedo govedu podobna žival z dolgo dlako, ki živi v tundri, Ovibos moschatus
   // ed. več goved, goveda: v reki napajajo govedo; bolezen goveda; meso z glave goveda / bohinjsko govedo; pincgavsko govedo rjavo z belimi lisami; farma za pitovno govedo / divje govedo
2. 2. slabš. neroden, navadno surov človek: ta fant je pravo govedo / kot psovka govedo neotesano

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 9. 2023.

1. 1. ponovno žvečiti hrano, ki se vrača iz vampa in kapice v usta: drobnica, govedo prežvekuje; prežvekovati krmo; enakomerno prežvekovati; govori počasi, kot da prežvekuje vsako besedo / opazil je, da krava ne prežvekuje
2. 2. ekspr. jesti: neprenehoma nekaj prežvekuje
3. 3. ekspr. pogovarjati se, govoriti o čem: prežvekovati novice / to zgodbo že deset let prežvekuje ponavlja
4. 4. ekspr. premišljevati: to stvar je dolgo prežvekoval / prežvekovati svojo misel

prežvekováje: govedo je ležalo, počasi prežvekovaje

prežvekujóč -a -e: čreda je počivala, mirno prežvekujoč; prežvekujoče govedo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 9. 2023.

1. 1. ki je take barve kot čokolada ali kostanj: rjav kožuh; rjavi lasje; rjav suknjič; oči ima rjave; rjavo deblo; čokoladno, kostanjevo, opečnato, rjasto rjav; rdeče rjav; temno rjav; rjavo-rumen hrošč / rjavi kopalci zagoreli; od sonca rjav obraz / rjava barva
   ● publ. po naftovodih teče rjava kri nafta
2. 2. slabš. nacionalsocialističen: rjavi režim / rjave srajce nacionalsocialisti
   ♦ bot. rjave alge; gastr. rjava omaka omaka, ki nastane pri praženju kosti in pečenju mesa; gozd. rjava gniloba glivična bolezen, pri kateri se les rjavo obarva; petr. rjavi premog premog z nižjo stopnjo pooglenitve; teh. rjavo steklo steklo rjave barve za izdelavo steklenic; vet. rjava pasma goveda pasma sivo rjavega goveda, ki se goji zaradi mleka in mesa; rjava štajerka kokoš rjave barve, ki se goji zaradi jajc; rjavo govedo govedo rjave pasme; zool. rjavi hrošč hrošč rjave barve, s pahljačastimi tipalnicami, ki se v velikih množinah pojavlja vsako četrto leto, Melolontha vulgaris; rjavi lunj lunj z rjavim in sivim perjem, Circus aeroginosus; rjavi medved medved, ki se hrani pretežno z rastlinsko hrano in ima rjav kožuh, Ursus arctos; rjavi srakoper

rjávo prisl.: rjavo zapečen hlebec / piše se narazen ali skupaj: rjavo pikčast ali rjavopikčast; rjavo rdeč; rjavo rumen; rjavo siv; sam.: okras v rjavem in sivem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 9. 2023.

slovénsko prisl.: govoriti (po) slovensko, star. slovenski, zastar. po slovenski

slovénski -a -o sam.: rad bi bral kaj slovenskega; žarg. ta teden bomo pisali slovensko slovensko šolsko nalogo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 9. 2023.

1. 1. navadno večje domače živali, ki se redijo, vzrejajo zaradi gospodarskih koristi, zlasti govedo: živina muka, se pase; skidati živini; gojiti, rediti živino; krmiti, napajati živino; lepa, suha živina; čreda živine; imeti dvajset glav živine; trgovina z živino; živina in ovce; dela, gara, trudi se kot (črna) živina zelo, hudo; pije kot živina zelo, veliko; ravnati s kom kot z živino zelo surovo
   // klavna, mlečna, plemenska živina; pašna, vprežna živina; rogata živina govedo; tovorna živina konji, mule, osli
   // goveja živina / ekspr. te rastlinske uši so domača živina mravelj
   ● šalj. ščetinasta živina prašiči
2. 2. nizko nasilen, surov človek: ta živina jo je pretepel / kot psovka ti prekleta živina, pusti ga
3. 3. ekspr., navadno s prilastkom kdor ima pomembnejši družbeni položaj: spoznal je vse živine te ustanove; biti pomembna, velika, vplivna živina / ministrska, politična živina

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 9. 2023.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 9. 2023.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 9. 2023.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 9. 2023.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 9. 2023.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 9. 2023.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 9. 2023.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 9. 2023.

1. 1. podoben dimu: dimasti oblaki; dimasta megla / dimasta mesečina nejasna, motna
   // ki je temno sive barve: dimasto govedo
2. 2. poln dima: dimast plamen; dimasto ozračje nad mestom
3. 3. sajast, okajen: dimasti tramovi; dimasta svetilka je slabotno brlela

dímasto prisl.: dimasto bele meglice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 9. 2023.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 9. 2023.

1. 1. (s silo) spraviti iz sebe: bolnik je s kašljanjem izvrgel kri; izvreči hrano iz želodca / vulkan je izvrgel veliko lave / voda je izvrgla utopljenca / publ. elektronski računalnik izvrže podatke
2. 2. nav. ekspr. imeti, šteti za neprimernega, nesposobnega; izločiti: zaradi slabega vida so ga na naboru izvrgli / konja so pred tekmovanjem izvrgli / izvreči defektno blago / njegov članek so na seji uredništva izvrgli
3. 3. nav. ekspr. napraviti, da kdo ni več član kake organizacije, skupnosti, društva; izključiti: vsi člani so bili za to, da ga izvržejo / izvrgli so ga iz svoje srede
4. 4. vet. spraviti iz rodil odmrl, nezrel plod: krava, svinja izvrže

izvréči se tudi zvréči se 
1. 1. izroditi se, degenerirati: govedo, krompir se izvrže / sin se jim je izvrgel; plemstvo se je večinoma izvrglo
2. 2. ekspr., v zvezi z v spremeniti se (v kaj slabšega); sprevreči se: oblast se je izvrgla v tiranstvo; moja žalost se je izvrgla v bolezen
3. 3. redko postati neraven, kriv: les se izvrže; smuči se izvržejo

izvŕžen tudi zvŕžen -a -o: izvržen les; izvržen iz družbe, na naboru; izvrženo blago; prim. zvreči

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 9. 2023.

1. 1. delati (neurejene) gibe, navadno z rokami: pri govorjenju maha okrog sebe; razlagal je in mahal z rokami / ptič maha s perutmi; pes maha z repom / od jeze je mahal s knjigo na levo in desno / z oslabljenim pomenom: ekspr. komaj je še mahal s koso kosil; ekspr. pometač maha z metlo pometa; mahati s signalno zastavico dajati znake
   // delati gibe z roko za izražanje česa, navadno pozdrava: ko je vlak odpeljal, je še dolgo mahala; mahati z robcem (v pozdrav) / mahal mu je, naj ustavi; mahal jim je, kakor bi jim hotel nekaj povedati
2. 2. nav. ekspr. viseti in se gibati: dolgi lasje so mahali po vratu; čez ramo mu je mahala prazna torba; veje žalujk so rahlo mahale
3. 3. ekspr. udarjati, tolči: jezno mahati koga s palico; z gorjačo začne mahati po volu; z mečem, s sabljo mahati / govedo leži, maha po muhah in prežvekuje
   // očitati napake, zabavljati: če je le mogel, je mahal po njem, po ženskah / s humorjem je mahal politične dogodke
4. 4. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti, hoditi: malo je počakal in jo potem spet dalje mahal; mahati jo proti šoli, v šolo; mahati jo po sredi ceste; kam pa mahaš; mahati jo peš
   ● slabš. v prazno mahati govoreč, razpravljajoč o čem ne zadeti bistva; ekspr., redko po starem je mahal naprej živel, delal; ekspr. pogumno, slastno je mahal po žgancih je jedel žgance

maháje: ob odhodu vlaka se je več rok mahaje dvignilo v slovo; pes je pritekel v sobo, veselo mahaje z repom

mahajóč -a -e: govorila je, razburjeno mahajoč z rokami; sam.: mahajočega na vse strani so komaj zvezali

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 9. 2023.

1. 1. loj, zastal v zunanjem delu žleze lojnice: iztiskati ogrce / po obrazu ima ogrce
2. 2. agr. ličinka majskega hrošča in nekaterih drugih hroščev, ki objeda korenine, gomolje rastlin: uničevati ogrce; krt se hrani tudi z ogrci
   ♦ vet. podkožna tvorba pri govedu, ki jo povzroča ličinka govejega zolja; zool. ličinka govejega zolja, ki se zajeda v govedo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 9. 2023.

1. 1. narediti, da postane kaka divja žival domača: lovec je udomačil srno; ta žival se težko udomači / človek je udomačil govedo / ekspr. udomačiti rastlino
2. 2. ekspr. narediti, da se kdo prilagodi novemu okolju: sodelavca so hitro udomačili / udomačiti tujo besedo, navado

udomáčiti se ekspr.  prilagoditi se novemu okolju: spoznal je navade prebivalcev in se hitro udomačil; v mestu se je dobro udomačil
● ekspr. knjige so se udomačile med ljudmi zelo razširile; jih veliko berejo

udomáčen -a -o: udomačeni in divji konji

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 9. 2023.

1. 1. manjšalnica od žaba: mlada žabica; regljanje žabic / obleči otroku žabice / plavati žabico
   // igrača v obliki te živali: otrok se igra z leseno žabico
2. 2. ljubk. majhen otrok, navadno deklica: naša žabica še spančka / kot nagovor kaj pa jokaš, žabica mala
3. 3. ključavnica z ukrivljenim paličastim delom, s katerim se ta pri zaklepanju namesti na kaj; obešanka: na vratih visi žabica; vtakniti ključ v žabico / varnostna žabica
4. 4. večkrat prepognjen papir z eksplozivno snovjo, ki ob vžigu odskakuje od tal in poka: pod nogami je pokala žabica
5. 5. odboj vrženega kamna od vodne gladine: otroci mečejo kamne in štejejo žabice / metati, vreči žabico metati, vreči majhen, ploščat kamen, da se odbije, odbija od vodne gladine
   ● nar. govedo, ovca ima žabico bolezen, za katero je značilno napenjanje, zaprtje; nar. nasaditi žabice zajčke; zapeti žabico na nogavici zaponko z gumijastim jezičkom za držanje obutih dolgih nogavic; pog. zavesa visi na žabicah ščipalkah, zaponkah; ekspr. ne molči, pa če mu zapreš usta z žabico nikakor ne molči
   ♦ agr., gozd. hoditi z žabicami z enostavnimi derezami s štirimi zobmi za hojo po strmem svetu, travi; alp. žabica priprava, ki s čeljustmi stisne obremenjeno jekleno vrv, da se ne izmakne; etn. žabice igrača iz polovice orehove lupine, pokrite z napetim papirjem, ki pri kroženju po zraku daje kvakanju podobne glasove; lit. žabica med črkarsko pravdo metelčica; med., vet. žabica voden mehur na dnu ust; muz. žabica spodnji konec, držaj loka za godala; obrt. žabica element klekljane čipke, podoben drži nog žabe pred skokom; tisk. žabica iz sredine levo in desno poševno potekajoča guba, nastala zaradi slabega zgibanja pole

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 9. 2023.

1. 1. načrtno se ukvarjati z rastlinami ali živalmi, zlasti v gospodarske namene: gojiti hmelj, čebele, vinsko trto; na farmi gojijo govedo za zakol; gojiti gozd, sadno drevje / na šolskih gredah gojijo cvetlice učenci sami; laboratorijsko gojiti glivice
   ● ekspr. gojiti gada na srcu izkazovati dobrote človeku, ki je dobrotniku nehvaležen, sovražen
   // star. negovati: brke je vedno skrbno gojil; gojiti (si) polt
   // knjiž. krepiti, razvijati, utrjevati: gojiti občutek odgovornosti; gojiti otrokove sposobnosti; pri pouku gojijo v učencih humana čustva / gojiti voljo, značaj
2. 2. biti dejaven na določenem področju: gojiti atletiko, smučanje; gojiti glasbo; že od mladih nog je gojil šport / gojil je predvsem ljudsko kulturo
   // knjiž., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: gojiti upe; gojiti sovraštvo, spoštovanje do koga; veliko ljubezen je gojil do otroka; gojiti simpatijo / po tem dogodku ni mogel gojiti več nobenih iluzij

gojèn -êna -o: gojen gozd; skrbno gojeni nasadi; gladil si je lepo gojeno brado

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 9. 2023.