bívol -a m (ȋ)
divje ali udomačeno govedo z velikimi rogovi: v voz vprežena bivola; čreda bivolov; močen je ko bivol
♦ zool. indijski bivol veliko pepelnato sivo govedo, ki živi v močvirnatih predelih, Bubalus bubalus
Zadetki iskanja
SSKJ²
SSKJ²
SSKJ²
bohínjski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na Bohinj: bohinjske vasi / bohinjski sir ementalski sir, izdelan v Bohinju; bohinjsko govedo domače govedo, križano s pincgavskim
♦ bot. bohinjski repnjak rastlina z belimi cveti, ki raste na skalnatih tleh, Arabis vochinensis
nanašajoč se na Bohinj: bohinjske vasi / bohinjski sir ementalski sir, izdelan v Bohinju; bohinjsko govedo domače govedo, križano s pincgavskim
♦ bot. bohinjski repnjak rastlina z belimi cveti, ki raste na skalnatih tleh, Arabis vochinensis
SSKJ²
SSKJ²
brucelóza -e ž (ọ̑)
med., vet. kužna bolezen goveda, drobnice in prašičev, ki se prenaša tudi na človeka: govedo je okuženo z brucelozo; prašičja bruceloza
med., vet. kužna bolezen goveda, drobnice in prašičev, ki se prenaša tudi na človeka: govedo je okuženo z brucelozo; prašičja bruceloza
SSKJ²
búša -e ž (ú)
majhno, trebušasto govedo s kratkimi rogovi: v Bosni redijo buše; hrvaške buše
// slabš. slabo raščena krava: v hlevu ima le tri buše; mršava buša
majhno, trebušasto govedo s kratkimi rogovi: v Bosni redijo buše; hrvaške buše
// slabš. slabo raščena krava: v hlevu ima le tri buše; mršava buša
SSKJ²
debelíti -ím nedov. (ī í)
delati (bolj) debelo: brejih krav ne smemo preveč debeliti / moka in sladkor debelita
delati (bolj) debelo: brejih krav ne smemo preveč debeliti / moka in sladkor debelita
- debelíti se
postajati (bolj) debel: v mladosti je bil suh, pozneje se je začel debeliti; govedo se debeli / drevo se debeli / ekspr. bratov mošnjiček se hitro debeli brat hitro bogati
SSKJ²
dímast -a -o prid.(í)
1. podoben dimu: dimasti oblaki; dimasta megla / dimasta mesečina nejasna, motna
// ki je temno sive barve: dimasto govedo
2. poln dima: dimast plamen; dimasto ozračje nad mestom
3. sajast, okajen: dimasti tramovi; dimasta svetilka je slabotno brlela
1. podoben dimu: dimasti oblaki; dimasta megla / dimasta mesečina nejasna, motna
// ki je temno sive barve: dimasto govedo
2. poln dima: dimast plamen; dimasto ozračje nad mestom
3. sajast, okajen: dimasti tramovi; dimasta svetilka je slabotno brlela
- dímasto prisl.:
dimasto bele meglice
SSKJ²
dónor -ja m (ọ́)
1. kdor daruje svoje telesne organe ali spolne celice; darovalec: ledvica posmrtnega donorja; seznam donorjev kostnega mozga; program oploditve z donorjem
2. vet. žival, zlasti govedo, ki daje spolne celice: geni donorjev / živali donorji
3. kem. snov, ki odda elektron, atom, ion drugi snovi: molekula deluje kot donor dušika
1. kdor daruje svoje telesne organe ali spolne celice; darovalec: ledvica posmrtnega donorja; seznam donorjev kostnega mozga; program oploditve z donorjem
2. vet. žival, zlasti govedo, ki daje spolne celice: geni donorjev / živali donorji
3. kem. snov, ki odda elektron, atom, ion drugi snovi: molekula deluje kot donor dušika
SSKJ²
drobníca2 tudi dróbnica -e ž (í; ọ̄)
ovce in koze: čuvati, pasti drobnico; redijo govedo in drobnico; čreda drobnice; meketanje drobnice / psa sta zganjala razkropljeno drobnico
ovce in koze: čuvati, pasti drobnico; redijo govedo in drobnico; čreda drobnice; meketanje drobnice / psa sta zganjala razkropljeno drobnico
SSKJ²
gávčo tudi gaucho -a [gáu̯čo] m (ȃ)
v latinskoameriškem okolju pastir velikih čred: gavči so zganjali govedo; argentinski gavčo
v latinskoameriškem okolju pastir velikih čred: gavči so zganjali govedo; argentinski gavčo
SSKJ²
gojíti -ím nedov. (ī í)
1. načrtno se ukvarjati z rastlinami ali živalmi, zlasti v gospodarske namene: gojiti hmelj, čebele, vinsko trto; na farmi gojijo govedo za meso; gojiti gozd, sadno drevje / na šolskih gredah gojijo cvetlice učenci sami; laboratorijsko gojiti glivice
● ekspr. gojiti gada na srcu izkazovati dobrote človeku, ki je dobrotniku nehvaležen, sovražen
// star. negovati: brke je vedno skrbno gojil; gojiti (si) polt
// knjiž. krepiti, razvijati, utrjevati: gojiti občutek odgovornosti; gojiti otrokove sposobnosti; pri pouku gojijo v učencih humana čustva / gojiti voljo, značaj
2. ekspr. biti dejaven na določenem področju: gojiti glasbo; že od mladih nog je gojil šport / gojil je predvsem ljudsko kulturo
// knjiž., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: gojiti upe; gojiti sovraštvo, spoštovanje do koga; veliko ljubezen je gojil do otroka; gojiti simpatijo / po tem dogodku ni mogel gojiti več nobenih iluzij
1. načrtno se ukvarjati z rastlinami ali živalmi, zlasti v gospodarske namene: gojiti hmelj, čebele, vinsko trto; na farmi gojijo govedo za meso; gojiti gozd, sadno drevje / na šolskih gredah gojijo cvetlice učenci sami; laboratorijsko gojiti glivice
● ekspr. gojiti gada na srcu izkazovati dobrote človeku, ki je dobrotniku nehvaležen, sovražen
// star. negovati: brke je vedno skrbno gojil; gojiti (si) polt
// knjiž. krepiti, razvijati, utrjevati: gojiti občutek odgovornosti; gojiti otrokove sposobnosti; pri pouku gojijo v učencih humana čustva / gojiti voljo, značaj
2. ekspr. biti dejaven na določenem področju: gojiti glasbo; že od mladih nog je gojil šport / gojil je predvsem ljudsko kulturo
// knjiž., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: gojiti upe; gojiti sovraštvo, spoštovanje do koga; veliko ljubezen je gojil do otroka; gojiti simpatijo / po tem dogodku ni mogel gojiti več nobenih iluzij
- gojèn -êna -o:
gojen gozd; skrbno gojeni nasadi; gladil si je lepo gojeno brado
SSKJ²
SSKJ²
govédo -a s (ẹ̑)
1. večja domača žival z veliko, široko glavo in debelejšimi stožčastimi rogovi: ima nekaj goved in konja; na travniku se je paslo pet goved
♦ zool. moškatno govedo govedu podobna žival z dolgo dlako, ki živi v tundri, Ovibos moschatus
// ed. več goved, goveda: v reki napajajo govedo; bolezen goveda; meso z glave goveda / bohinjsko govedo; pincgavsko govedo rjavo z belimi lisami; farma za pitovno govedo / divje govedo
2. slabš. neroden, navadno surov človek: ta fant je pravo govedo / kot psovka govedo neotesano
1. večja domača žival z veliko, široko glavo in debelejšimi stožčastimi rogovi: ima nekaj goved in konja; na travniku se je paslo pet goved
♦ zool. moškatno govedo govedu podobna žival z dolgo dlako, ki živi v tundri, Ovibos moschatus
// ed. več goved, goveda: v reki napajajo govedo; bolezen goveda; meso z glave goveda / bohinjsko govedo; pincgavsko govedo rjavo z belimi lisami; farma za pitovno govedo / divje govedo
2. slabš. neroden, navadno surov človek: ta fant je pravo govedo / kot psovka govedo neotesano
SSKJ²
SSKJ²
SSKJ²
govêji -a -e prid. (ē)
nanašajoč se na govedo: imajo nov goveji hlev / goveja koža; goveje meso, usnje / goveji golaž, zrezek; goveja juha / čreda goveje živine
♦ vet. goveja kuga nalezljiva bolezen goveda z vnetjem in nekrozo sluznice prebavil; zool. goveji zolj žuželka, katere ličinke se zajedajo v govedo, Hypoderma bovis
nanašajoč se na govedo: imajo nov goveji hlev / goveja koža; goveje meso, usnje / goveji golaž, zrezek; goveja juha / čreda goveje živine
♦ vet. goveja kuga nalezljiva bolezen goveda z vnetjem in nekrozo sluznice prebavil; zool. goveji zolj žuželka, katere ličinke se zajedajo v govedo, Hypoderma bovis
SSKJ²
istokŕven -vna -o prid. (ŕ r̄)
knjiž. ki je iste krvi, istega rodu: istokrvni ljudje
♦ vet. istokrvno govedo govedo iste pasme
knjiž. ki je iste krvi, istega rodu: istokrvni ljudje
♦ vet. istokrvno govedo govedo iste pasme
SSKJ²
izvréči -vŕžem tudi zvréči zvŕžem dov., izvŕzi izvŕzite in izvrzíte tudi zvŕzi zvŕzite in zvrzíte; izvŕgel izvŕgla tudi zvŕgel zvŕgla (ẹ́ ȓ)
1. (s silo) spraviti iz sebe: bolnik je s kašljanjem izvrgel kri; izvreči hrano iz želodca / vulkan je izvrgel veliko lave / voda je izvrgla utopljenca / publ. računalnik izvrže podatke
2. nav. ekspr. imeti, šteti za neprimernega, nesposobnega; izločiti: zaradi slabega vida so ga na naboru izvrgli / konja so pred tekmovanjem izvrgli / izvreči defektno blago / njegov članek so na seji uredništva izvrgli
3. nav. ekspr. napraviti, da kdo ni več član kake organizacije, skupnosti, društva; izključiti: vsi člani so bili za to, da ga izvržejo / izvrgli so ga iz svoje srede
4. vet. spraviti iz rodil odmrl, nezrel plod: krava, svinja izvrže
1. (s silo) spraviti iz sebe: bolnik je s kašljanjem izvrgel kri; izvreči hrano iz želodca / vulkan je izvrgel veliko lave / voda je izvrgla utopljenca / publ. računalnik izvrže podatke
2. nav. ekspr. imeti, šteti za neprimernega, nesposobnega; izločiti: zaradi slabega vida so ga na naboru izvrgli / konja so pred tekmovanjem izvrgli / izvreči defektno blago / njegov članek so na seji uredništva izvrgli
3. nav. ekspr. napraviti, da kdo ni več član kake organizacije, skupnosti, društva; izključiti: vsi člani so bili za to, da ga izvržejo / izvrgli so ga iz svoje srede
4. vet. spraviti iz rodil odmrl, nezrel plod: krava, svinja izvrže
- izvréči se tudi zvréči se
1. izroditi se, degenerirati: govedo, krompir se izvrže / sin se jim je izvrgel; plemstvo se je večinoma izvrglo
2. ekspr., v zvezi z v spremeniti se (v kaj slabšega); sprevreči se: oblast se je izvrgla v tiranstvo; moja žalost se je izvrgla v bolezen
3. postati neraven, kriv: les se izvrže; smuči se izvržejo
- izvŕžen tudi zvŕžen -a -o:
izvržen les; izvržen iz družbe, na naboru; izvrženo blago;
SSKJ²
ják1 -a m (ȃ)
zool. dolgodlako divje ali udomačeno govedo, ki živi v Tibetu, Bos grunniens: čreda jakov
zool. dolgodlako divje ali udomačeno govedo, ki živi v Tibetu, Bos grunniens: čreda jakov
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- Naslednja »
Število zadetkov: 67
Dostopnost