Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ

Zadetki iskanja

SSKJ
izbrúh -a m (ȗ) 
  1. 1. glagolnik od izbruhniti: izbruh gejzira, ognjenika
    // prodor česa iz notranjosti zemlje na površje: pri vrtanju je prišlo do izbruha; izbruh nafte, plina; moč izbruha / podmorski izbruh
  2. 2. ekspr. izražanje čustev, razpoloženja silovito, brez pridržkov: bala se je njegovih izbruhov / čustveni izbruhi; izbruhi jeze, obupa / nacionalistični izbruhi izgredi
  3. 3. nav. ekspr., s prilastkom nenaden, silovit pojav, začetek česa: nenaden izbruh bolezni; izbruh epidemije
    ●     publ. izbruh sovražnosti nenadna sprememba prikritega nasprotovanja v odkrit spopad
    // pojav, začetek sploh: kmalu po izbruhu vojne je odšel
    ♦     astr. sončni izbruh sončna erupcija; geol. vulkanski izbruh prodor lave in drugih snovi iz notranjosti zemlje na površje
SSKJ
vulkánski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na vulkan: vulkansko delovanje / vulkansko žrelo odprtina v zemeljski skorji, skozi katero prihaja na površje lava
● ekspr. vulkanski izbruh bolečin zelo močen, silovit
♦ geol. vulkanski izbruh prodor lave in drugih snovi iz notranjosti zemlje na površje; vulkanski otok otok, ki so ga zgradile predornine; vulkanski potres; petr. vulkanska breča; vulkansko steklo steklu podobna kamnina, ki nastane pri hitrem strjevanju lave
SSKJ
eksplozíven -vna -o prid. (ȋ) 
  1. 1. ki (rad) eksplodira: eksplozivni plini; bencinski hlapi so zelo eksplozivni; eksplozivne snovi / eksplozivni naboj eksploziv, ki se pri rušenju polaga v minske vrtine ali komore; pren. bil je hrupen in eksploziven; publ. položaj v tej državi je zelo eksploziven
    ♦     avt. eksplozivni vžig pojav, da zmes goriva in zraka v bencinskem motorju prehitro zgori
  2. 2. nav. ekspr. močen, silovit: eksplozivni vulkanski izbruhi; eksploziven udarec / eksploziven izbruh epidemije; eksploziven tehnični razvoj
SSKJ
elementáren -rna -o prid., elementárnejši (ȃ) 
  1. 1. ki vsebuje najnujnejše bistvene elemente česa; temeljen, osnoven: pridobiti si elementarno izobrazbo; jezikovni priročniki sodijo med elementarne potrebe sleherne kulture; elementarno znanje / takšna bivališča ne ustrezajo niti najelementarnejšim zahtevam / napravil je elementarno napako veliko, začetniško
  2. 2. ki v svojem bistvu ni podlegel vplivom okolja, prvinski: elementaren človeški značaj; ljudje v tem romanu so premalo elementarni / takšna stavba bi bistveno posegla v elementarni sestav okolja
    // ki se pojavlja v veliki meri, z veliko intenzivnostjo, nezadrževan: elementaren izbruh strasti; stara ljubezenska strast se je povrnila z dvojno elementarno silo
  3. 3. nanašajoč se na element 5: elementarni dušik; fosforja v elementarnem stanju v naravi ni
  4. 4. ki ga povzroči delovanje naravnih sil: elementaren pojav / elementarna nesreča / znanost zmaguje nad elementarnimi silami
    ♦     fiz. elementarni delec najmanjši del snovi ali energije; elementarni naboj najmanjši (pozitivni ali negativni) naboj v naravi; min. elementarna celica najmanjši delec, ki se ponavlja v zgradbi kristalne snovi; ped. elementarni pouk pouk v prvem razredu osnovne šole; pouk, ki obravnava elemente predmeta; elementarni razred prvi razred osnovne šole
    elementárno prisl.: čutiti, doživljati elementarno; svobodo so pojmovali juridično, ne elementarno; bil je elementarno pristna kmečka natura; sam.: v njegovem obnašanju je nekaj elementarnega
SSKJ
prvínski -a -o prid. (ȋ) 
  1. 1. dan s samim nastankom, naravo: prvinski občutki; nagon po samoohranitvi je prvinski
  2. 2. ki v svojem bistvu ni podlegel vplivom okolja: ti ljudje so še prvinski / divja, prvinska pokrajina
    // ki se pojavlja v veliki meri, z veliko intenzivnostjo: prvinski izbruh strasti
    ●     knjiž. prvinske oblike likovnega izražanja osnovne, najenostavnejše
    prvínsko prisl.: prvinsko zdrav smisel za stvarnost
SSKJ
sovrážnost -i ž (ā) 
  1. 1. sovražen odnos, sovražno čustvo: kazati sovražnost v besedah in dejanjih; sovražnost do tujca / nenavadna sovražnost do življenja
  2. 2. mn., publ. vojaške operacije, oboroženi spopadi: ustaviti, začeti sovražnosti; sporazum o prekinitvi sovražnosti med državama / izbruh sovražnosti nenadna sprememba prikritega nasprotovanja v odkrit spopad
SSKJ
strást -í ž (ȃ) 
  1. 1. zelo močno trajno čustvo, težko obvladljivo z voljo, razumom: strast je bila kriva vseh njegovih težav; ekspr. v to ga je gnala strast; prepustiti se, ekspr. predati se strasti; ekspr. streči strastem; obvladovati, zadrževati, ekspr. razvneti strast; neobvladana, skrita, uničujoča strast; ekspr. neobrzdana, slepa strast; strast po maščevanju / med vojno so se sprostile mnoge strasti / ekspr.: izbruh, naval strasti; biti suženj, igrača strasti / storiti kaj iz strasti
  2. 2. navadno s prilastkom zelo močna želja po čem, zlasti po zadovoljevanju spolne ljubezni, sle: strast se prebuja, raste; čutiti do koga veliko strast; gledal jo je brez strasti; ekspr. goreča, nepremagljiva, prava strast / ljubezenska, spolna, telesna strast / ekspr.: na poljube je odgovarjala s strastjo; predati se s strastjo strastno
  3. 3. navadno s prilastkom zelo močno hotenje, volja do določenega dela, dejavnosti: gobarska, lovska, zbiralska strast; strast do branja; strast za igranje kart; strast po oblikovanju / ekspr. ves čas so delali z zagrizeno strastjo
    // predmet takega hotenja, volje: gledališče je bilo njegova strast; edina njena strast je hrana
    ●     ekspr. ta strast ga je kmalu dobila v oblast kmalu se ji z voljo, zavestjo ni mogel upirati; preg. strasti dobro služijo, a slabo gospodarijo
SSKJ
jéza -e ž (ẹ́) 
  1. 1. močno kratkotrajno čustvo, ki povzroča napadalne težnje: ob pogledu na njihovo prizadetost ga je jeza kmalu minila; jeza ga obide, se mu poleže, ga premaga, ga prevzame; ekspr. jeza ga grabi, se mu izkadi, mu kopni, ga lomi, se mu ohladi, ga popade, mu prekipi, ga prime, ga razganja; premagati, zadrževati jezo; knjiž. brzdati, dušiti jezo; ekspr. hladiti si jezo s psovkami; ekspr. potlačiti, požreti jezo; pusti ga, sicer ga boš spravil v jezo; ekspr. onemogla, slepa jeza; izbruh jeze; bled od jeze; ekspr. je ves zelen od jeze; ekspr. pograbila ga je taka jeza, da bi vse razbil / govoriti brez jeze; raztrgati pismo od jeze; ekspr. jokati, peniti se, pihati od jeze; pog., ekspr. kar požrl bi se od jeze; ekspr. na vso jezo se ga je napil; v jezi kaj narediti, reči; z jezo delati jezno, nejevoljno
    // tedaj ga je popadla jeza: Dovolj vas imam
    // ekspr. kar je posledica takega čustva: čutiti gospodarjevo jezo; braniti otroka pred očetovo jezo
  2. 2. nav. ekspr. negativen, odklonilen odnos: kazati jezo; prizadeval si je potolažiti njihovo jezo; s to odločitvijo si je nakopal jezo domačih / hiral je v jezi do sina, na otroke; razšla sta se v jezi in sovraštvu; pren., knjiž. jeza usode
  3. 3. knjiž., ekspr. silovitost, divjost: jeza valov
    ●     ekspr. jeza govori iz njega njegovo govorjenje, ravnanje kaže, da je jezen; ekspr. dati duška svoji jezi sproščeno izraziti svojo jezo; ekspr. hladiti si jezo na kom, nad kom z neprijaznim govorjenjem, ravnanjem s kom si pomirjati, zmanjševati jezo; ekspr. kuhati jezo na koga biti jezen nanj; ekspr. stresti, zliti jezo na koga, nad kom zaradi jeze zelo neprijazno z njim govoriti, ravnati; star. s sosedovimi so si v jezi so sprti; nar. babja jeza babje pšeno; pog. je hitre, nagle jeze se hitro razjezi, razburi; ekspr. ob taki surovosti ga je popadla sveta, star. pravična jeza pokazal je upravičeno ogorčenje, odpor; šalj. jeza škoduje lepoti
    ♦     rel. dan jeze sodni dan
SSKJ
lógičen -čna -o prid., lógičnejši (ọ́) 
  1. 1. nanašajoč se na logika 1: logični pojmi, principi, zakoni; logične teorije
  2. 2. ki upošteva zakone logike: priti do logičnega zaključka; biti sposoben logične analize; sposobnost logičnega izražanja, mišljenja; logično sklepanje / govoriti brez logične zveze; logično branje smiselno
  3. 3. ki se glede na stanje, položaj pričakuje: logičen razvoj; tak čustven izbruh je v tem primeru logičen; to je logična posledica njegovega ravnanja
    ●     ekspr. vzgajal je z logično doslednostjo zelo veliko, popolno
    ♦     elektr. logični element osnovni sestavni del naprav, konstruiranih na osnovi matematične logike; logični operator; filoz. logični sklep sklep, ki upošteva zakon logike; logični pozitivizem filozofska smer, ki iz znanosti izključuje vse, česar ni mogoče preveriti; gled. pri podajanju teksta paziti na logični akcent na to, da je poudarjena beseda, stavek, ki predstavlja miselno jedro; jur. logična razlaga zakona razlaga zakonskega besedila po pravilih logike
    lógično 
    1. 1. prislov od logičen: logično misliti, sklepati; zadnji cikel v zbirki se logično navezuje na prejšnje; logično izpeljana misel
    2. 2. v povedni rabi izraža popolno sprejemanje brez presenečenja, pomislekov: kaj se čudiš, to je vendar logično; logično je, da je on postal šef / elipt. logično, da ne ve, saj mu ni nihče povedal; sam.: dajati prednost logičnemu pred iracionalnim
SSKJ
sovráštvo -a s (ȃ) 
  1. 1. močno čustvo nenaklonjenosti, odpora do koga, navadno združeno z željo škodovati mu: v njegovih besedah, dejanjih se kaže sovraštvo; zaradi tega se je sovraštvo med njima še povečalo; čutiti sovraštvo do koga; ekspr. divje, smrtno, zagrizeno sovraštvo; ekspr. izbruh, razpihovanje sovraštva; ljubezen in sovraštvo / rasno, versko sovraštvo; sovraštvo med narodi / sovraštvo med psom in mačko / v njenih očeh je opazil sovraštvo sovražen izraz
    // to je storil iz sovraštva; biti v sovraštvu s kom sovražiti se; ločiti se v sovraštvu; gledati s sovraštvom
    // kar je posledica takega čustva: pogosto je čutil njihovo sovraštvo; ekspr. vse sovraštvo bo padlo nanj
  2. 2. v zvezi z do močen negativen odnos do česa: sovraštvo do mačk / sovraštvo do matematike, reda
SSKJ
sŕd -a m (ȓ) 
  1. 1. velika stopnja jeze: srd ga je premagal; v njem je rasel srd; spraviti koga v srd; ekspr. popadel ga je divji srd; izbruh srda / govoriti s srdom v glasu
  2. 2. ekspr. silovitost, divjost: srd nevihte se je polegel; srd valov
SSKJ
vulkán -a m (ȃ) 
  1. 1. kraj, mesto na zemeljskem površju, navadno gora, kjer prodira iz zemeljske notranjosti lava, ognjenik: vulkan bruha; vulkan že več desetletij miruje; delovanje, izbruh vulkana; pobočje, vrh vulkana; njuna ljubezen je kot vulkan močna, silovita
    ♦     geogr. aktivni ki še bruha, ugasli vulkan ki ne bruha več; podmorski vulkan na morskem dnu
  2. 2. ekspr., s prilastkom kar se pojavi z veliko močjo, silovitostjo: vulkan navdušenja, strasti
SSKJ
zapozníti -ím dov., zapóznil (ī í) knjiž.  
  1. 1. narediti, povzročiti, da se kaj začne, nastopi pozneje, kot se predvideva, pričakuje; zakasniti: reforme so zapoznile izbruh nezadovoljstva
  2. 2. nepreh. priti kam pozneje, kot je določeno; zamuditi: če je zapoznil, se je opravičil
    zapozníti se 
    1. 1. začeti se, nastopiti pozneje, kot se predvideva, pričakuje; zakasniti se: odhod se je zapoznil; žetev se je zapoznila
    2. 2. ostati, zadržati se kje dalj, kot se predvideva, pričakuje: zapoznil se je v gostilni / shod se je zapoznil do noči je trajal
      ●       knjiž. zapoznilo se je in ni mogel nikamor bilo je že pozno (zvečer)
SSKJ
žólč -a [u̯č] m (ọ̑) 
  1. 1. grenka, zelenkasto rumena tekočina, ki jo izločajo jetra: bruhati žolč; preiskava žolča; sestavine žolča; okus po žolču; grenek kot žolč
  2. 2. ekspr. jeza, togota: žolč mu je prekipel, zavrel; izbruh žolča; bled od žolča / vsi so občutili njegov žolč / brez žolča, z žolčem v srcu misliti na koga
    // strastno, popadljivo sovraštvo: kritika, polna žolča / z žolčem kaj pripomniti
    ●     žolč se mu je razlil je iztekel iz žolčnega mehurja; ekspr. žolč ga zvija ima težave z žolčem; ekspr. zlivati žolč na koga, nad kom zaradi jeze zelo neprijazno z njim govoriti, ravnati
SSKJ
erúpcija -e ž (ú) 
  1. 1. geol. prodor lave in drugih snovi iz notranjosti zemlje na površje, vulkanski izbruh: erupcija je povzročila strah med prebivalstvom / podzemeljska erupcija; pren., knjiž. čustvena erupcija
  2. 2. med. nagel pojav izpuščaja, zlasti pri nalezljivi bolezni: erupcija lišaja, ošpic / erupcija roga, zoba
    ♦     astr. sončna erupcija kratkotrajen svetlobni pojav v kromosferi, nastal zaradi zvečanega sevanja
SSKJ
ognjeníški -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na ognjenik: ognjeniško žrelo / ognjeniški izbruh
SSKJ
podmôrski -a -o prid. (ó) ki je pod morjem, morsko površino: zgraditi podmorski nasip; raziskovati podmorski svet / podmorski izbruh, izvir; podmorski kabel; podmorska mina
♦ geogr. podmorski hrbet podolgovata vzpetina pod morsko gladino; podmorski ognjenik ognjenik na morskem dnu; podmorski prag zelo dvignjen del morskega dna
SSKJ
gejzír -a in -ja tudi géjzir -a in -ja m (ī; ẹ̑) vroč vrelec, ki v rednih presledkih brizga visoko v zrak: ogromen gejzir; izbruh gejzira; pren., ekspr. bomba je padla in črn gejzir zemlje je bruhnil iz tal
SSKJ
nèzadrževán -a -o prid. (ȅ-á) ki se pojavlja v veliki meri, z veliko intenzivnostjo: nezadrževan izbruh strasti
SSKJ
ognjeník -a m (í) kraj, mesto na zemeljskem površju, navadno gora, kjer prodira iz zemeljske notranjosti lava: ognjenik bruha, že dolgo miruje; delovanje, izbruh ognjenika; pobočje, vrh ognjenika; pren. kakšen ognjenik je bil ta človek v mladih letih
♦ geogr. aktivni ki še bruha, ugasli ognjenik ki ne bruha več; podmorski ognjenik na morskem dnu
Število zadetkov: 25