Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
dejánje -a s (ȃ)
1. uresničenje odločitve ali volje: to njegovo dejanje je izzvalo ostro reakcijo; priznati svoje dejanje; storiti nepremišljeno dejanje; tudi z dejanjem je pokazal svojo poštenost; nasprotja med besedami in dejanji / družbi nevarno, sovražno dejanje; izdaja te knjige je pomembno kulturno dejanje; sestanek je pomenil veliko, zgodovinsko dejanje
// uresničevanje odločitve ali volje: preiti od obljub k dejanju; zalotiti, zasačiti koga pri dejanju; odlašati z dejanjem; čas, kraj dejanja
2. pravn., v zvezi kaznivo dejanje družbi nevarno dejanje ali opustitev dejanja, za kar je v kazenskem zakonu predpisana sankcija: obdolžili so ga kaznivega dejanja; zagrešiti, zakriviti kaznivo dejanje; zagovarjati se zaradi kaznivega dejanja; storilec kaznivega dejanja
3. jezikosl., navadno v zvezi z glagolski vsebina glagola kot besedne vrste: osebek je nosilec glagolskega dejanja v stavku / ponavljanje, trajanje glagolskega dejanja; trenutnost glagolskega dejanja
4. vsebinsko in oblikovno zaokrožena enota odrskega dela: konec dejanja je zelo učinkovit; odlomek, prizor iz prvega dejanja opere; komedija v štirih dejanjih; pren. zadnje dejanje družinske drame se je odigralo pred sodiščem
5. dogajanje v literarnem delu, navadno odrskem: dejanje se godi v mestu; zgodba je brez osrednjega dejanja; dramsko dejanje; nosilec dejanja v romanu
● 
ekspr. vse svoje dejanje in nehanje je posvetil otrokom vse življenje, prizadevanje; on je mož dejanj ne govori veliko, ampak hitro, odločno ukrepa
♦ 
rel. Dejanja apostolov knjiga Svetega pisma, ki opisuje zgodovino prve Cerkve
SSKJ²
dekriminalizácija -e ž (á)
1. prenehanje obravnavanja česa kot nezakonito, kaznivo: dekriminalizacija ne pomeni tudi legalizacije prostitucije; dekriminalizacija marihuane
2. prenehanje obravnavanja koga kot prestopnika, kriminalca: dekriminalizacija uživalcev drog, zasvojencev
SSKJ²
dekriminalizírati -am dov. in nedov. (ȋ)
1. prenehati obravnavati kaj kot nezakonito, kaznivo: dekriminalizirati prostitucijo, uživanje mamil
2. prenehati obravnavati koga kot prestopnika, kriminalca: dopolnjeni predlog zakona dekriminalizira samo osebe, ki se vdajajo prostituciji
SSKJ²
delinkvènt -ênta tudi -énta m (ȅ é, ẹ́)
kdor stori kaznivo dejanje: kaznovati delinkventa; enkratni, mladoletni, poklicni delinkvent; delinkvent iz navade; prevzgoja delinkventov
SSKJ²
delinkvêntka tudi delinkvéntka -e ž (ē; ẹ̄)
ženska, ki stori kaznivo dejanje: mladoletna delinkventka
SSKJ²
dinamítarstvo -a s (ȋ)
rib. žarg. lovljenje rib z metanjem razstreliva v vodo: dinamitarstvo je kaznivo
SSKJ²
grábež -a m (ȃ)
1. pravn., nekdaj zelo hudo kaznivo dejanje zoper premoženje: grabež ga je spravil v ječo; dobil je pet let zapora zaradi grabeža; šlo je za velik grabež ljudskega premoženja
2. star. ropanje, plenjenje: vojna je primeren čas za splošen grabež / že dlje časa se ni zgodil kak napad ali grabež tatvina, rop
3. ekspr. grabežljiv človek: stari grabež je zapustil veliko premoženje / bil je grabež in klatež tat, ropar
4. teh. priprava, s katero stroj grabi, zajema in prenaša sipek material: grabež je zajel vzorce z morskega dna
SSKJ²
hudodélstvo -a s (ẹ̑)
kaznivo dejanje, zločin: storiti hudodelstvo; hudodelstvo, storjeno iz pohlepa po denarju; hudodelstvo proti državi / zaplesti se v hudodelstvo; poskus hudodelstva / šalj. spominja se prepisovanja nalog in podobnih hudodelstev
SSKJ²
inkriminácija -e ž (á)
knjiž. obdolžitev, obtožba: njegove besede so inkriminacija
 
pravn. določitev kakšnega dejanja za kaznivo dejanje
SSKJ²
inkriminírati -am dov. in nedov. (ȋ)
knjiž. obdolžiti, obtožiti: avtor inkriminira v svojem članku več oseb
 
pravn. določiti s kazenskim zakonom, da je kako dejanje kaznivo dejanje
    inkriminíran -a -o
    1. deležnik od inkriminirati: inkriminirana oseba / inkriminirano dejanje
    2. napaden, grajan: inkriminirani članek; inkriminirana trditev
SSKJ²
izrêči -rêčem dov., izrêci izrecíte; izrékel izrêkla (é)
1. izraziti z govorjenjem: izreči kletev, psovko, šalo; žal mu je bilo za besede, ki jih je izrekel; v afektu, jezi izreči; v naglici izreči kaj nepremišljenega; komaj je izrekel misel, že so mu nasprotovali / star. marsikaj, kar je profesor izrekel, so že pozabili rekel, povedal
2. javno izraziti svoje misli: diskutanti so izrekli tehtne pomisleke k predlaganemu načrtu; izreči svoje mnenje o knjigi; izreči sodbo o čem
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izreči opomin, ukor; izreči komu priznanje; izreči sožalje; izreči zahvalo zahvaliti se / publ. delavci so izrekli nezaupnico direktorju
3. izoblikovati glasove, besede z govorilnimi organi; izgovoriti: učenec je izrekel besedo z napačnim poudarkom; glasno, hitro, razločno izreči
● 
publ. o tem pojavu znanstveniki še niso izrekli dokončne besede pojav še ni popolnoma raziskan; publ. udeleženci so se pohvalno izrekli o organizaciji kongresa so pohvalili organizacijo
♦ 
pravn. izreči kazen sporočiti obtožencu, kakšno kazen mu je sodišče izbralo in odmerilo za storjeno kaznivo dejanje; izreči obsodbo, sodbo
    izrêči se 
    javno izraziti svojo odločitev, navadno o pomembnem vprašanju: izreči se proti predlogu; volivci so se izrekli za republiko; pri štetju se je izrekel za Slovenca
    // javno izraziti svoje mnenje, navadno o pomembnem vprašanju: komisija se mora o vsakem kandidatu posebej izreči
    izrékši in izrêkši zastar.:
    to izrekši, se je poslovil
    izrečèn -êna -o:
    izrečen sklep; razločno izrečena beseda; izrečena kazen; javno izrečeno mnenje; sam.: o tem problemu je bilo že veliko izrečenega
SSKJ²
izrékati -am nedov. (ẹ̑)
1. izražati misli z govorjenjem: izrekati očitke, želje / star. izrekal ji je prijazne besede govoril
2. javno izražati svoje misli: predsedniku so izrekali dobrodošlice; na sestanku so izrekali svoja mnenja o delu
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izrekati pohvalo, priznanje; izrekati soglasje k imenovanju odbornikov / kot vljudnostna fraza ob smrti ob očetovi smrti vam izrekam globoko sožalje
3. oblikovati glasove, besede z govorilnimi organi; izgovarjati: otrok še ne zna izrekati vseh glasov; nosljajoče, počasi, s poudarkom izrekati besede
♦ 
pravn. izrekati kazen sporočati obtožencu, kakšno kazen mu je sodišče izbralo in odmerilo za storjeno kaznivo dejanje
    izrékati se 
    javno izražati svojo odločitev, navadno o pomembnem vprašanju: izrekati se proti predlogu; izrekati se za miroljubno sožitje
SSKJ²
izvršíti -ím dov., izvŕšil (ī í)
1. publ. napraviti, da kaj zahtevanega, obvezujočega postane stvarnost, dejstvo; izpolniti: izvršiti svojo dolžnost; izvršiti naročilo; izvršiti povelje, ukaz; izvršiti očetovo voljo / izvršiti oporoko / izvršiti načrt uresničiti, izvesti, izpeljati
 
pravn. izvršiti smrtno kazen; sodba se je izvršila takoj
// narediti, opraviti: prepričan je bil, da je izvršil pomembno delo; izvršiti podzemeljsko eksplozijo; izvršiti vrsto družbenih sprememb / izvršiti kaznivo dejanje storiti
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izvršiti likvidacijo; izvršiti napad na nasprotnikovo postojanko napasti jo; izvršiti preiskavo, sterilizacijo
2. zastar. dokončati, končati: lotil se je dela in ga tudi izvršil / izvršiti šolo
    izvršíti se publ.
    zgoditi se, pripetiti se: uboj se je izvršil v njegovi hiši; vse to se je izvršilo v nekaj trenutkih / v duhovnem življenju so se izvršile velike spremembe so nastale
    izvršívši zastar.:
    izvršivši svojo dolžnost, je odšel
    izvršèn -êna -o:
    izvršena kazen; izvršena naloga; delo je bilo izvršeno v roku
     
    postaviti koga pred izvršeno dejstvo seznaniti ga s stvarmi, ko so že odločene, izvršene
SSKJ²
kázenski -a -o [kazənskiprid. (ȃ)
nanašajoč se na kazen ali kaznovanje:
a) materini kazenski ukrepi se niso obnesli / kazenska premestitev / kazenska ekspedicija vojaška akcija, s katero hoče napadalec s strahovanjem odvrniti prebivalstvo od sovražnih dejanj ali se maščevati; kazenska kolonija nekdaj območje zunaj domovine, kamor se pošiljajo kaznjenci v pregnanstvo
 
šport. kazenski prostor pri nogometu prostor, ki sega 16,5 m levo in desno od gola in 16,5 m v igrišče; kazenska klop pri hokeju na ledu klop za igralce, začasno izključene iz igre zaradi prekrška
b) izdati kazenski nalog; kazenski predpis / sprožiti, uvesti, ustaviti kazenski postopek postopek zoper osebo, za katero se utemeljeno sumi, da je storila kaznivo dejanje; kazenski pregon; kazenski proces; kazenski ukrep; kazenski zakonik zakonik, ki obsega sistematično razvrščene določbe materialnega kazenskega prava; kazenski poboljševalni dom nekdaj zavod, v katerem prestajajo daljše kazni odvzema prostosti odrasli obsojenci; kazenski poboljševalni zavod nekdaj zavod za prestajanje kazni odvzema prostosti; kazenska odgovornost odgovornost krivega in prištevnega ali zmanjšano prištevnega storilca kaznivega dejanja; kazenska preiskava; kazenska sankcija; kazensko pravo pravna pravila, ki obsegajo kazensko materialno, kazensko procesno pravo ter pravo izvrševanja kazenskih sankcij
    kázensko prisl.:
    kazensko odgovoren; bila je kazensko premeščena
SSKJ²
kaznív -a -o prid. (ī í)
ki zasluži kazen: kaznivo prekupčevanje
// pravn., v zvezi kaznivo dejanje družbi nevarno dejanje ali opustitev dejanja, za kar je v kazenskem zakonu predpisana sankcija: obdolžili so ga kaznivega dejanja; zagrešiti, zakriviti kaznivo dejanje; zagovarjati se zaradi kaznivega dejanja; storilec kaznivega dejanja
SSKJ²
kaznívost -i ž (í)
pravn. dejstvo, da je kaj kaznivo: kaznivost dejanja
SSKJ²
konfiscírati -am dov. in nedov. (ȋpravn.
1. odvzeti premoženje ali del premoženja kot sankcija za kaznivo dejanje, zapleniti: celotno premoženje so jim konfiscirali
2. odvzeti pravico razpečevanja določenih tiskanih stvari; prepovedati razširjanje, zaseči: konfiscirati časopis, knjigo
    konfiscíran -a -o:
    večji del njegovega imetja je bil konfisciran; zbornik je bil kmalu po izidu konfisciran
SSKJ²
konfiskácija -e ž (ápravn.
1. odvzem premoženja ali dela premoženja kot sankcija za kaznivo dejanje, zaplemba: konfiskacija premoženja
2. odvzem pravice razpečevanja določenih tiskanih stvari; prepoved razširjanja, zasega: roman se širi kljub konfiskaciji
SSKJ²
kriminál -a m (ȃ)
1. nav. ekspr. dejavnost, ki zajema kazniva dejanja: zaiti v kriminal; organiziran kriminal / v državi narašča kriminal / pojav gospodarskega kriminala
// ekspr. kaznivo dejanje: prišlo je do kriminala
2. zastar. zapor, ječa: dolgo let je sedel v kriminalu
● 
pog., ekspr. taka obljuba je naravnost kriminal je zelo slaba, nemogoča, nesprejemljiva
SSKJ²
kríten -tna -o prid. (ī)
teh. skozi katerega ne preseva barva podlage: kritni emajl, lak; premazati steno s kritno barvo
♦ 
ekon. kritna glavnica glavnica, namenjena za kritje prevzetih obveznosti zavarovalnic; pravn. kritno dejanje dejanje, s katerim hudodelec prikrije drugo kaznivo dejanje
Število zadetkov: 51