Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
dóber dôbra -o prid., bóljši (ọ́ ó)
1. ki ima pozitivne lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: dober človek; fant je dober in pošten / daje jim dober zgled; ima veliko dobrih lastnosti; dobro dejanje, delo / pog. bodi dober z menoj prizanesljiv, usmiljen; je iz dobre družine; ima dobro vzgojo
// ki ima pozitivne lastnosti v odnosu do ljudi: dober sosed; vedno je bil dober z nami; srčno dober; dober kot duša, kot kruh / živijo v dobrih odnosih; želi si kake dobre besede / v nagovoru bodite tako dobri in nas obvestite
2. s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost, kakovost v precejšnji meri: dobri čevlji; dober papir ne vpija črnila; dober radijski sprejem; dober zrak; povsod so speljane dobre ceste; dobra zemlja / dobra hrana okusna; izdatna, obilna; točimo dobro vino / operacijo bo prenesel, ker ima dobro srce zdravo, močno / knjiga je pisana v dobrem jeziku pravilnem, izrazno bogatem / kot voščilo pri jedi dober tek, pri kakem delu dobro srečo želim; lov. žarg., kot voščilo za uspešen lov dober pogled
// ki v precejšnji meri izpolnjuje dolžnosti ali delovne zahteve: dober državljan; on je dober oče / dober delavec bi to naredil v polovičnem času / biti dober delavec prizadevno, uspešno delati; ta zdravnik je dober diagnostik / dober prevodnik toplote
// glede na določene zahteve uspešen, učinkovit: naredil je dober načrt za delo; dal mu je dober nasvet; vodi dobro politiko / dober začetek
3. ki glede na možni razpon dosega precejšnjo pozitivno stopnjo: dobra kakovost; dobra prehranjenost organizma; dobro razumevanje snovi / dosegli so dobre rezultate; hiša je v dobrem stanju / midva sva dobra znanca, prijatelja / po eni uri dobre hoje smo prišli na cilj hitre, urne
// precejšen, obilen: ima dobre dohodke; delo je težko, zaslužek je pa dober; dobra letina / predstava je imela dober obisk
4. ki prinaša ugodnosti, veselje: dobra novica; poznam dobre in slabe strani potovanja z avtomobilom; to je za vas dobro znamenje / živi v zelo dobrih razmerah; pri njem ima dobro življenje / film je doživel dobro kritiko pozitivno, pohvalno; ohranili so ga v dobrem spominu; o njem imam dobro mnenje / kot pozdrav: dober dan! dober večer! dobro jutro!
// ki prinaša precejšnje gmotne koristi: ima dober poklic, položaj; napravil je dobro kupčijo
5. navadno v povedni rabi ki glede na kak kriterij, normo, zahtevo ustreza, zadovoljuje: pritisk imate dober, ni se vam treba zdraviti; sin je še kar dober, hči je slabša; naloga bo dobra, lahko jo oddaste / za kuharja bo že dober; nizki čevlji niso dobri za v hribe; ta obleka je še čisto dobra za v šolo
6. navadno v povedni rabi veljaven, uporaben: stari vozni listek ni več dober; ta znamka ni dobra za pismo / kolo je še dobro; mleko ni več dobro je pokvarjeno, neužitno
7. v povedni rabi ki ugodno vpliva, koristi: počitek po delu je dober; čaj je dober proti prehladu; mleko je dobro za otroke / prevelika strogost ni dobra / gumijasti podplati so dobri za v dež
8. z izrazom količine ki nekoliko presega točno mero: dober meter visok steber; posoda drži dobrega pol litra; do mesta je dobro uro / tako sodi dober del naše kritike precej velik, precejšen; opravila sta dober kos poti / star. čakam ga že dober čas precej dolgo
9. pog., v povedni rabi, s širokim pomenskim obsegom izraža
a) stanje, ki je v nasprotju s prejšnjim, navadno pozitivno: še dva dni boš ležal, pa boš dober zdrav; ti si že dober, mene pa še vse čaka si prestal neprijetnosti, težave; še ta izpit, pa sem dober; s tobakom sem dober za pol leta založen, preskrbljen; ekspr. če te zalotijo, si dober za dve leti boš zaprt; še malo se bo jezila, pa bo dobra pomirjena
b) občudovanje, priznanje: dober je, da je zdržal toliko časa; dober je, da ni povedal / dobra je, da si upa pogumna
c) ekspr. nevoljo, grajo: ti si pa dober, lahko bi mi prej povedal; ta je pa dobra, vsak bi že rad gospodaril!
● 
igralec je imel včeraj dober dan dobro je igral; ta hiša je na dobrem glasu ljudje imajo ustaljeno pozitivno mnenje o njej; pog. ima dober jezik spretno govori, dober nos bistro, pravilno predvideva; star. prodati dober kup poceni; pog. vedno so si bili dobri v prijateljskih odnosih; pog. že dalj časa sta si dobra se imata rada; v sili sem mu bil tudi jaz dober je mene prosil za pomoč; pog. on je dober za družbo družaben, zabaven; reci zanj dobro besedo priporoči ga; zavzemi se zanj; z dobro besedo pri njem nič ne opraviš s prijazno izraženo željo, zahtevo; ekspr. ima dobro glavo se lahko uči; pog. ona je dobrih rok radodarna; otrok je v dobrih rokah zanj skrbijo skrbni ljudje; to je storil v dobri veri v prepričanju, da je tako prav; posodil jim je v dobri veri, da bodo vrnili v trdnem prepričanju; biti dobre volje veselo razpoložen; pokazati dobro voljo za kaj pripravljenost; zgubil je dobro ime ni več spoštovan; on je dobrega srca, ima dobro srce je usmiljen, dobrohoten; konec dober, vse dobro; naglica ni nikjer dobra ni koristno, če se kaj opravi hitro, brez preudarka; prisiljena reč ni dobra če mora kdo kaj storiti proti svoji volji, ima to navadno slabe posledice
♦ 
bot. dobra misel zdravilna rastlina z drobnimi škrlatnimi cveti, Origanum vulgare; pravn. misija dobre volje delegacija, ki jo pošlje kaka država v drugo, da izboljša medsebojne odnose; rel. dobro delo dejanje, narejeno iz ljubezni do ljudi; šol. dober uspeh uspeh s povprečno oceno dobro; prav dober uspeh uspeh s povprečno oceno prav dobro
    dôbro 
    1. prislov od dober: dobro gospodariti; dobro misliti o ljudeh; sadje je letos dobro obrodilo; dobro postavljeno vprašanje; vročino dobro prenaša; umil si se dobro, še počeši se; dobro vzgojen otrok; dobro zaslužiti / vse se je dobro končalo srečno, uspešno; rad dobro jé in pije; dobro kuha; blago se dobro nosi je trpežno in se ne mečka; za v sneg se dobro oblecite v topla oblačila; udarce ste dobro prenesli; dobro prodati po visoki ceni; vidi in sliši dobro razločno, jasno; tu ljudje dobro živijo v izobilju, lagodno
    2. izraža precejšnjo temeljitost dejanja: posodo dobro očistite in posušite; dobro je poslušal, kaj bo povedal; publ. iz dobro poučenih krogov se je zvedelo; dobro znan obraz / dobro pritrditi močno, trdno; dobro shranite varno / ekspr.: dobro si ga ugnal; dobro ste se držali / kot podkrepitev dobro veš, da ne morem
    // star. precej2, zelo: dobro dolgo smo ga čakali; dobro hitro je hodil
    3. z dovršnim glagolom poudarja pravkaršnjo izvršitev dejanja: ni še dobro sedla, že so ji dali novo delo; zbudili so jo, ko je komaj dobro zaspala
    4. v povedni rabi izraža
    a) primernost, koristnost česa: zate bo dobro, če boš delal; najbrž bi bilo dobro, če bi mu dali injekcijo; dobro bi se bilo posvetovati še z drugimi / če boš govoril resnico, bo dobro / zdaj ni dobro molčati ne sme se
    b) v zvezi z bi (obzirno) željo, trditev: dobro bi bilo malo manj govoriti, pa več delati; ta njegov predlog bi bilo dobro upoštevati; dobro bi bilo, da bi začeli
    c) precejšnjo zadovoljivost razmer, okoliščin: pri vas je zdaj dobro, ne morete se pritoževati
    č) s smiselnim osebkom v dajalniku precejšnjo zadovoljivost psihičnega, zdravstvenega ali gmotnega stanja: dobro mi je; malo si odpočij, pa ti bo bolje
    5. nav. elipt. izraža
    a) zadovoljstvo nad čim: dobro, da si ostal doma; dobro, da ni zamudil
    b) začudenje, presenečenje nad čim: dobro, da vse zmore; še dobro, da ga poslušajo
    6. v medmetni rabi izraža
    a) soglasje, privolitev: mi bomo tudi šli z njimi. Dobro; dobro, pa naj bo po tvojem
    b) zadržano pritrjevanje: dobro, drugače tudi narediti nisi mogel; dobro, kaj si pa drugega hotel
    c) nevoljno sprijaznjenje s čim: dobro, bom vsaj vedel, pri čem sem; dobro, zdaj vsaj vidim, kaj je na stvari
    ● 
    pijača mu je dobro dela prijala, koristila; dobro mu dene, če ga hvalijo všeč mu je, ugaja mu; dobro se jim godi so, živijo v dobrih gmotnih, zdravstvenih razmerah; ne počuti se dobro ne čuti se zdravega; pri vas se dobro počuti se mu zdi prijetno, domače; pog. v matematiki je dobro podkovan jo temeljito obvlada; pog. pri meni je dobro zapisan o njem imam ugodno mnenje; dobro se mu zdi, da ste prišli veseli ga; z njim ni dobro češenj zobati imeti opravka
    ♦ 
    šol. fizika: dobro; zemljepis: prav dobro
    dôbri -a -o sam.:
    pomagal je dobrim in slabim; ekspr. ta je pa dobra! česa takega nisem pričakoval; dobro in zlo; pri omenjanju pokojnega sosed, bog mu daj dobro, je bil čuden mož; do dobrega se seznaniti s problemom temeljito, popolnoma; delati za dobro naroda blaginjo, blagostanje; pog. on vse za dobro vzame ne pripisuje slabega namena ravnanju, dejanjem ljudi, čeprav so zanj neugodna; v njegovo dobro sem to storil korist, prid; 100 evrov imam še v dôbrem in dóbrem jih moram še dobiti; storil je dosti dobrega; to ne pomeni nič dobrega / kaj bo dobrega kot nagovor kakšne novice prinašate; kaj želite
     
    fin. v dobro desna stran, kolona v knjigovodskih kontih, kamor se vpisujejo odobritve; knjižiti v dobro; šol. dobiti dobro v matematiki pozitivno oceno, ki je za eno stopnjo višja od zadostne; dobiti prav dobro iz fizike drugo najvišjo pozitivno oceno; 
prim. boljši
SSKJ²
izgúba tudi zgúba -e ž (ȗ)
1. primanjkljaj izkupička glede na stroške ali prodajne cene glede na nakupno: izguba se je zmanjšala; podjetje ima pri proizvodnji novega artikla izgubo; bilanca izkazuje izgubo; sredstva za kritje izgube / prodajati v izgubo; ekspr. hišo je prodal v čisto izgubo; pri reji živine je bil na izgubi je imel izgubo; pog. so v izgubi, pa vendar dajejo plače; delati, poslovati z izgubo
// škoda, ki izvira iz česa: zaradi slabo izrabljenih strojev ima tovarna izgubo; milijon izgube
2. glagolnik od izgubiti:
a) prijaviti izgubo dokumentov
b) izguba staršev jo je močno prizadela / vljudnostna fraza ob smrti iskreno sožalje ob bridki izgubi
c) izguba las; izguba imetja
č) izguba barve; izguba časti
d) izguba roke; izguba sluha, vida; izguba spomina / izguba krvi
e) izguba časa / izguba pravic / izguba čina
3. kar je izgubljeno: izgube obdelovalnih površin zaradi zazidave; energijske, toplotne izgube / nasprotnik je imel velike izgube; publ. oceniti vojne izgube v ljudeh in materialu
4. ekspr., v povedni rabi izraža nepomembnost, nekoristnost česa: delo, poštenost, ljubezen – vse to je bilo po njegovem mnenju izguba; televizija je sama izguba / tvoje govorjenje je le izguba časa
● 
pog., ekspr. ne poznate ga, samo izgubo imam z njim neprijetnosti, težave; publ. četa je izšla iz boja brez izgub vsi so ostali živi; iti v izgubo marsikaj je šlo v izgubo se je izgubilo; se ni koristno porabilo; pri kuhanju gredo vitamini v izgubo se uničijo; ekspr. nalival je tako previdno, da ni šla niti kapljica v izgubo se ni razlila
♦ 
agr. klavna izguba izguba teže živali pri zakolu; ekon. planska izguba predvidena s planom; elektr. dielektrične izgube v toploto spremenjena energija v dielektriku; jezikosl. izguba dvojine; šah. izguba figure, partije; prim. zguba
SSKJ²
izkorístek -tka m (ȋ)
teh. količina, navadno izražena v odstotkih, ki pove, kolikšen del snovi, energije, dela je koristno porabljen: izkoristek se je povečal za deset odstotkov; doseči dober izkoristek; izkoristek goriva, rude; izkoristek toplote pri kuhanju s plinom je višji kot pri električnem štedilniku / toplotni izkoristek / efektivni izkoristek delovnega časa efektivna izkoriščenost
♦ 
agr. klavni izkoristek vse, kar se pridobi z zakolom živali; elektr. svetlobni izkoristek razmerje med oddanim svetlobnim tokom in prejeto električno močjo; izkoristek elektromotorja razmerje med mehansko močjo, ki jo elektromotor oddaja, in električno močjo, ki se elektromotorju dovaja; fiz. mehanski izkoristek razmerje med močjo, ki jo stroj oddaja, in močjo, ki se stroju dovaja
SSKJ²
izrábljati -am nedov. (á)
1. delati, da se kaj funkcionalno, namensko uporablja: dobro izrabljati prostor / koristno izrabljati čas
2. delati, da kaj opravlja svoj namen: maksimalno izrabljati stroje; za elektrarne se izrabljajo tudi veliki slapovi
3. delati, da kaj prinese ugodnosti: izrabljati ugoden položaj na tržišču / kot vljudnostna fraza izrabljam to priložnost, da se vam zahvalim za pomoč
// delati, da kaj neupravičeno prinaša ugodnosti: izrabljati službeni položaj; izrabljati neurejene razmere / izrabljati svoj vpliv na mladino
4. dajati komu premajhno povračilo za delo, ki ga opravlja: izrabljati delavce
    izrábljati se 
    z dolgo rabo, uporabo postajati neuporaben, neprimeren: stroji se izrabljajo
    izrabljajóč -a -e:
    izrabljajoč ugodno priložnost, so pobegnili
    izrábljan -a -o:
    gospodarsko izrabljane kolonije
SSKJ²
jálov -a -o prid. (á)
1. ki ne more imeti potomcev: jalova krava; nav. slabš.: jalov moški neploden; jalova ženska / jalov zakon brez otrok / jalova rastlina; jalovo drevo; jalovo seme nekalivo; pren. jalov umetnik; kulturno jalovo obdobje
// ki nima pogojev za (dobro) uspevanje rastlin; nerodoviten, slab: jalova prst, zemlja; jalovo zemljišče
2. ki je brez zrn, semen: jalov klas, strok / jalovo zrno
3. nav. ekspr. ki ne dá (pričakovanega) uspeha, rezultata: jalov trud; vsi njihovi poskusi za izboljšanje razmer so bili jalovi; ni se hotel spuščati v jalovo polemiko; jalovo početje / jalovo življenje
// ki ne izhaja iz objektivnih dejstev: jalov izgovor; z dejstvi je dokazal, da so vsi očitki jalovi / to je jalova tolažba
// ki ni koristno uporabljen: odpraviti jalove vožnje pri dvigalih / jalov večer
4. nar. primorsko nezabeljen: večerjali so krompir v oblicah ali pa jalov močnik
♦ 
bot. jalov cvet cvet brez prašnikov in pestičev; jalov list list (praprotnic), ki nima sporangijev; čeb. jalova matica matica, ki zalega neoplojena jajčeca; elektr. jalov tok izmenični tok, potreben za tvorbo električnih ali magnetnih polj; jalova energija energija, ki je potrebna za tvorbo električnih ali magnetnih polj pri izmeničnem toku in ne opravlja nobenega dela; petr. jalova rudnina rudnina, ki se ne da praktično izkoristiti; strojn. jalova jermenica jermenica, ki se prosto vrti
SSKJ²
jalovína1 -e ž (í)
1. plasti, kosi kamnine v premogu, rudah: izpirati, odbirati jalovino; odkopavati, odstranjevati jalovino; odvažati jalovino iz rudnika; kupi jalovine
// metal. snovi v rudi, ki se ne dajo koristno izrabiti: karbonatna jalovina v svinčevi rudi
2. jalova, nerodovitna tla: narediti iz jalovine travnik
SSKJ²
kontrolírati -am nedov. in dov. (ȋ)
1. ugotavljati skladnost kake dejavnosti z določenimi pravili, predpisi; nadzirati, nadzorovati: kontrolirati delo, poslovanje bank; kontrolirati uvoz in izvoz / kontrolira, kdaj prihajajo v službo / kontrolira, če je bilo res tako preverja, presoja
// prizadevati si, skrbeti za pravilno ravnanje, vedenje, delo koga: kontrolirati dijake / pri učenju ga še vedno kontrolirajo
// ugotavljati pravilnost, kakovost česa: kontrolirati račune / kontrolirati stroje
2. ugotavljati dejansko stanje, položaj česa, pregledovati: kontrolirati potne liste / cesto kontrolirajo iz letala
3. publ. obvladovati, imeti v oblasti: njihov kapital kontrolira okoli tretjino industrije nafte; vlada kontrolira položaj po vsej državi
// imeti tako vojaško razporeditev, da je nasprotniku otežkočena večja akcija; nadzirati: na ozemlju, ki ga kontrolira sovražnik, so bili ponekod politični sestanki; severno območje kontrolira prva divizija
♦ 
šah. figura kontrolira polje delovanje figure je usmerjeno na določeno polje; šol. kontrolirati znanje ugotavljati znanje s spraševanjem, ponavljanjem predelane snovi, preverjati
    kontrolíran -a -o:
    kontrolirano blago; kontrolirano ozemlje
     
    fiz. kontrolirana jedrska reakcija jedrska reakcija, katere potek je mogoče uravnavati tako, da se pridobljena energija koristno porabi
SSKJ²
korísten -tna -o prid., korístnejši (ī)
1. ki daje, prinaša ugodne, pozitivne posledice: koristno delo / dati komu koristen nasvet, nauk / biti koristen za kaj
2. od katerega ima kdo določeno vrednoto: bili so koristni člani družbe; koristne živali / fant bo doma še najkoristnejši / koristen material ki se da uporabiti, izkoristiti
♦ 
grad. koristna obremenitev, teža obremenitev, teža, ki jo nosilni gradbeni element lahko nosi poleg stalne obremenitve, teže; žel. koristni kilometer vsak prepeljani kilometer koristne vožnje; koristni tovor tovor brez embalaže; koristna vožnja vožnja z natovorjenimi vozili
    korístno prisl.:
    koristno izrabiti čas / v povedni rabi bilo je zelo koristno, da je sodeloval z njimi
SSKJ²
lônček -čka m (ō)
1. manjšalnica od lonec: lonček se je prevrnil; postaviti lonček na štedilnik; ona je kakor majhen lonček – hitro vzkipi / cvetlični lonček; lonček s pelargonijami; stojalo za lončke / lonček juhe
2. igrača, ki predstavlja lonček, posodico: kupiti deklici majhen štedilnik in lončke; otrok se igra v pesku z lopatico in lončki
3. posodica s pokrovčkom, navadno porcelanasta, za zdravila, lepotilna sredstva: vrsta lončkov v lekarni / lonček kreme
● 
ekspr. on zna vedno o pravem času pristaviti svoj lonček pri čem tudi zase poiskati korist; pridružiti se čemu, kar je v danem položaju najbolj koristno; pog. dečki so metali kamenje v lončke na električnih drogovih v izolatorje
♦ 
čeb. matični lonček matičnik
SSKJ²
màrveč in márveč vez. (ȁ; ȃ)
knjiž., v protivnem priredju ampak2ne delamo po ukazu, marveč po potrebi; ona ga ne sliši, marveč strmi v daljavo / sodelovanje ni samo koristno, marveč tudi nujno; reforma ni le naloga vodstva, marveč vsakega posameznika
 
zastar. pustimo preteklost, marveč mislimo na sedanjost rajši
SSKJ²
mísliti -im nedov. (í ȋ)
1. biti dejaven v zavesti: dolgo ni mogel misliti; ne morem urejeno, zbrano misliti / čeprav dobro govori angleško, misli še vedno v domačem jeziku / učenec je logično mislil; zna politično misliti / ekspr. mislil je in mislil, vendar ni našel rešitve / skušal ga je naučiti misliti logično misliti, sklepati
// preh., navadno v zvezi z na izraža usmerjenost take dejavnosti: mislil je na bolečine, ki ga čakajo; vedno misli na domovino; skušal je misliti na kaj drugega; večkrat misli nanjo; mislil je samo na smrt; tudi sam bom mislil na to / ves čas je mislila, kako bo uredila dom premišljevala, razmišljala
2. z odvisnim stavkom imeti povedano glede na svoje védenje, poznavanje za resnično: mislila sva, da bova kmalu na cilju, pa sva se zmotila; mislim, da so dogodki potekali takole; strokovnjaki mislijo, da bo novo zdravilo zelo učinkovito
// izraža omejitev povedanega na osebni odnos: mislim, da tako dejanje ni sramota; mislim, da bi morali te ljudi bolje plačati; vsi mislijo, da so novi predpisi boljši; sprva je mislil, da se mu blede
3. s prislovnim določilom imeti pozitiven ali negativen odnos do koga, česa: dobro, slabo misli o meni; zdaj drugače mislim o njem
// imeti osebni odnos do česa sploh: večina misli o tem drugače; tudi jaz mislim tako kot ti; dekle misli, kako je lepa; povedal sem mu, kakor sem mislil / kaj pa ti misliš o tem; kaj mislite, koliko bo stalo
4. z nedoločnikom ali z glagolskim samostalnikom izraža
a) namero, namen: že dolgo sem mislil govoriti z vami; k njemu ne mislim iti; če misliš kupiti blago, povej; ekspr. iz njega misli narediti dobrega človeka; ali že misliš na odhod, na upokojitev / elipt., brezoseb. izlilo se je, kolikor se je mislilo / elipt.: k njemu sem mislil; ali misliš v Nemčijo z letalom; kam pa misliš
b) opravičilo, pojasnilo: nisem te mislil prizadeti, žaliti / elipt.: nič slabega nisem mislil; oprosti, nisem mislil resno; rekel sem, ne da bi bil kaj (drugega) mislil
// pog., nav. ekspr., z nedoločnikom izraža možnost uresničitve česa: ali mislite že kaj kmalu končati; glej ga, vse mi misli pojesti; ta človek se misli čisto zapiti / ali misli še kdo priti
5. v zvezi z reči uvaja
a) natančnejšo določitev, dopolnitev povedanega: o tem problemu sem govoril, mislim (reči), pisal; kaj ste po poklicu, mislim (reči), kakšno izobrazbo imate / elipt. koliko stanejo, mislim, razglednice
b) povzetek bistvene vsebine povedanega: mislim reči, da nimate prav; s tem ne mislim reči, da lenarimo / elipt. mislim le, da to ni res
6. izraža točno, konkretno določitev predmeta: koga misliš? Očeta mislim, ne tebe; pri tem, s tem mislim njega / saj veš, koga mislim
7. v členkovni rabi, navadno v zvezi z ali, kaj izraža
a) začudenje, nejevoljo: misliš, da ga ne poznam, kakšen je; ali misliš, da tega ne vem; kaj misliš, da si edina na svetu; seveda sem vzel, kaj pa misliš / kakšen hinavec, kdo bi (si) to mislil; le kaj (si) misliš, da si
b) podkrepitev trditve: to je velik uspeh, kaj misliš; kaj mislite, te nesreče ne bo kmalu prebolel / tudi tebe ne maram več videti, da ne boš mislil
● 
pog. ali misliš že enkrat pospraviti kako da tako dolgo pospravljaš; pospravi; misliti na svojo korist želeti imeti; ekspr. treba je misliti tudi na prihodnost ravnati tako, da je koristno za prihodnost; ekspr. niti, še misliti ni bilo na spanje izraža močno zanikanje; ekspr. ta človek misli na vse je zelo skrben; je zelo previden; ekspr. misliti je treba tudi na svoje zdravje živeti, ravnati je treba tako, da se ne zboli; ekspr. misliti s svojo glavo imeti samostojno mišljenje; misli bolj s srcem kakor z glavo je bolj čustven človek kakor razumski; imel je navado glasno misliti govoriti sam s seboj; ekspr. niti za korak naprej ne misli v ravnanju, življenju ne upošteva, kaj bo v prihodnosti; verjela je, da fant misli resno da se hoče poročiti z njo; ekspr. to mi je dalo misliti spremenil sem svoje stališče, odnos; ekspr. naj stori, kakor pač misli izraža nedoločenost, poljubnost, posplošenost; nisem toliko dobil, kot sem mislil pričakoval, upal
    mísliti si 
    predstavljati si, zamišljati si: misli si človeka majhne postave; njega sem si mislil drugače / ekspr.: ni si mogel misliti večje nesreče; težko si mislim kaj hujšega / ne morem (si) misliti, da je res verjeti / ta človek (si) misli, da je nenadomestljiv si domišlja
    // v členkovni rabi izraža
    a) podkrepitev trditve: lahko si mislim, da ga je bolelo; misli si, koliko smo pretrpeli / kar misli si, nikamor ne boš šla
    b) pritrjevanje: »To me je zelo užalilo.« »Si (lahko) mislim.«
    mislé zastar.:
    pomel je oči, misle, da so spet sanje
    mislèč -éča -e:
    stopil je k njemu, misleč, da je mrtev; združili so se vsi dobro misleči ljudje
    míšljen -a -o:
    mišljeni so zlasti prebivalci mest; mišljeno je bilo, da bi ti šel; dobro mišljeni nasveti; to ni bilo mišljeno kot nekaj trajnega
SSKJ²
morála -e ž (ȃ)
1. kar vrednoti, usmerja medsebojne odnose ljudi kot posledica pojmovanja dobrega in slabega: odvisnost morale od družbenih razmer / pravo, morala in religija
// s prilastkom kar vrednoti, usmerja medsebojne odnose ljudi glede na
a) kak nazor, nosilca: komunistična, krščanska morala; s stališča meščanske, patriarhalne morale bi bilo tako ravnanje vsega obsojanja vredno / pregrešiti se zoper družbeno, javno moralo / v socializmu vzgajati v duhu socialistične morale
b) kako področje delovanja, življenja: kršiti poslovno moralo; športna morala / načela novinarske morale etike; politična morala
2. priznavanje, izpolnjevanje tega, kar vrednoti, usmerja medsebojne odnose ljudi glede na kaj: moralo teh ljudi občudujem; skrbeti za moralo; s tem dejanjem je dokazal visoko moralo / odpraviti je treba dvojno moralo / predsednik je opozoril na pomanjkanje poslovne morale
3. knjiž., z rodilnikom načelo, stališče: zagovarjati moralo koristi, žrtvovanja / morala denarja mu je bila tuja
4. publ., navadno s prilastkom psihična pripravljenost, zavzetost koga za izvršitev določenega dejanja, dosego določenega cilja: njihova morala se je dvignila, je padla; morala moštva, vojakov je nizka, trdna / okupatorjeva bojna morala se je vse bolj razkrajala
5. lit., navadno z rodilnikom kar izraža, kaže vsebina, konec kakega (umetniškega) dela, da je pri ravnanju, vedenju, mišljenju dobro, koristno upoštevati: morala basni, igre je očitna; morala te zgodbe je: bodi pošten in pogumen
● 
publ. bolna morala pomanjkanje moralne razsodnosti
SSKJ²
náglica -e ž (ā)
1. sorazmerno velika hitrost pri opravljanju kakega dela: naglica povzroča napake; zakaj taka naglica, saj bomo vse pravočasno naredili
 
naglica ni nikjer dobra ni koristno, če se kaj opravi hitro, brez preudarka
2. nav. ekspr., v prislovni rabi, s predlogom izraža veliko hitrost: to je treba delati brez naglice; delati z mrzlično, neverjetno naglico; dogodki se vrstijo z bliskovito, filmsko naglico / v naglici se obleči; v naglici je pozajtrkoval in odšel
// v prislovni rabi, v zvezi z v izraža, da je pomanjkanje časa vzrok čemu: v naglici je delo le napol končal; v naglici je pozabil zapreti vrata
3. ekspr. hitrost1voziti z vratolomno naglico; naglica vetra
SSKJ²
nagníti2 in nágniti -em, tudi nágniti -em dov. (ī á; á)
1. spraviti kaj iz navpične, pokončne lege v poševno: veter je nevarno nagnil ladjo; izpodžagano drevo se je zelo nagnilo / nagniti na bok, naprej, nazaj / mož je nagnil kozarec in pil; v zadregi je nagnila glavo sklonila
// spraviti kaj iz vodoravne lege v poševno: nagnil je mizo tako, da so se kozarci prevrnili; zaradi dodane uteži se je tehtnica nagnila / pod težo snega so se veje nagnile upognile
2. biti vzrok za kako dejanje, ravnanje: kaj te je nagnilo k tej odločitvi; take misli so me nagnile, da sem se lotil pisanja; sočutje ga je nagnilo, da je poskrbel za sirote
// knjiž. nagovoriti, pregovoriti: nagni svojega prijatelja, da vabilo sprejme
    nagníti se in nágniti se, tudi nágniti se
    1. skloniti se: nagnila se je k bolnikovemu licu; nagnil se je nad vodo; nagniti se skozi okno
    2. ekspr. približati se koncu: dan se je že nagnil / poletje se hitro nagne v jesen / sonce se je nagnilo h goram kmalu bo zašlo
    ● 
    ekspr. tehtnico bo spet nagnil sebi v prid naredil bo tako, da bo zanj dobro, koristno; vznes. nagni svoje uho k našim prošnjam dobrohotno sprejmi naše prošnje; ekspr. na žalost in jezo sta nagnila še enkrat (iz)pila (alkoholno pijačo); ekspr. krivulja njegove slave se je nagnila ni več tako slaven; ekspr. tehtnica se še ni nagnila ni še jasno, odločeno; evfem. nagnil se je v prerani grob umrl je
    nágnjen -a -o
    1. deležnik od nagniti: nagnjen stolp; tam je svet nekoliko nagnjen; ladja je bila nagnjena na bok; nagnjen naprej, nazaj
    2. v povedni rabi, v zvezi s k izraža
    a) z glagolskim samostalnikom hotenje, voljo do določenega dela, dejavnosti: nagnjen je k branju, filozofiranju, lenarjenju / ekspr. k pijači je nagnjen že od mladega / nagnjena je k ljubosumnosti je ljubosumna
    b) možnost hitrejšega, pogostnejšega obolenja: nagnjen je k angini, pljučnici / h kapi nagnjeni ljudje
SSKJ²
naprêj prisl. (ē)
1. izraža gibanje ali usmerjenost od čelne, sprednje strani glede na osebek; ant. nazaj: nagniti se naprej; hoditi z naprej sklonjenim telesom; nekoliko naprej štrleče ustnice / pasti z obrazom naprej
// izraža premikanje od določenega mesta v tej smeri: stopiti za korak naprej; zapelji malo naprej od križišča / vožnja naprej / zna šteti naprej in nazaj
// v medmetni rabi izraža
a) poziv za približanje, vstop, nadaljevanje poti: le naprej; kar naprej, prosim; na trkanje se oglasi iz sobe: naprej; naprej, naprej, ustavljanje (je) prepovedano
b) ukaz za odhod: naprej, gremo / po dva naprej
2. izraža gibanje ali smer pred drugim: splezaj naprej, mi bomo za teboj; stopiti, svetiti naprej; pog.: spustiti žensko naprej dati ji prednost; ker je krvavel, ga je zdravnik vzel naprej preden je bil na vrsti
// izraža položaj pred drugim: skupina je že daleč naprej / kilometer naprej je odcep; nekaj korakov naprej se je ozrl / pog. v tehniki smo bolj naprej kot oni smo bolj napredovali
3. izraža usmerjenost v prihodnost: zaupen pogled naprej / dobiti plačo, plačati najemnino (za) naprej / naprej bodimo drugačni v bodoče, v prihodnje
4. izraža, da se dejanje uresniči prej, kakor bi bilo pričakovati: del zneska se plača naprej; naprej pripravljena resolucija / ekspr. naprej ve, kaj se bo zgodilo; za dež ve dva dni naprej; pog. že naprej se veselim počitnic zdaj / kot vljudnostna fraza za vašo prijaznost se vam že naprej zahvaljujemo
5. izraža nadaljevanje prejšnjega dogajanja: države se še naprej oborožujejo; obrne se in spi naprej; nekateri so z odgovori zadovoljni, drugi sprašujejo naprej / to je samo naprej razvita oblika
6. pog., v zvezi iti, priti naprej napredovati, razvijati se: človeštvo gre naprej; znanost gre hitro naprej / kljub zdravljenju gre bolezen naprej / z zidanjem smo prišli le malo naprej
7. z oslabljenim pomenom izraža izhajanje od določenega časa, mesta: urnik velja od danes naprej; družbeni razvoj od osamosvojitve naprej / pog.: dati, poslati poročilo, prošnjo naprej oddati, odposlati; ali je danes pošta že šla naprej bila odposlana; tega ni treba naprej povedati, praviti; kolesa nima več, ga je prodal naprej (pre)prodal
● 
pog. take primere bo zdravnik dal naprej sodišču naznanil, sporočil; ekspr. zmaga je že naprej dobljena izraža prepričanost o zmagi; šol. žarg. iti naprej obravnavati novo snov; izdelati razred in biti sposoben za prestop v višji razred; evfem. šlo je naprej imela je spontani splav; pog. njegova ura gre naprej prehiteva; ekspr. zaradi blata ni šel voz ne naprej ne nazaj ga ni bilo mogoče premakniti; šol. žarg. jemati naprej obravnavati novo snov; ekspr. treba je misliti tudi naprej ravnati tako, da je koristno za prihodnost; ekspr. kar naprej in naprej me nadleguje neprenehoma; pog. kar sliši, nese naprej pove drugim; ovadi; peti naprej pri dvoglasnem ali večglasnem petju peti vodilno melodijo; pog. vsak si poskuša pomagati naprej doseči boljši materialni položaj; pog. zmeraj se rine naprej hoče biti prvi, upoštevan; evfem. ženska je spravila naprej imela je hoteni splav; šol. žarg. ni znal dosti, a profesor ga je le spustil naprej v naslednji letnik; ekspr. ne ve ne naprej ne nazaj kaj bi napravil; ekspr. niti za korak naprej ne misli v ravnanju, življenju ne upošteva, kaj bo v prihodnosti; ekspr. v kmetijstvu je storjen velik korak naprej kmetijstvo se je izboljšalo, dvignilo; ekspr. iz hiše bo šel samo z nogami naprej mrtev; in tako naprej [itn.] izraža dodajanje
♦ 
šah. dati naprej figuro od začetka igrati brez nje; šol. učitelj bere naprej, učenci za njim; šport. premet naprej; voj. četa, naprej, marš izraža povelje za začetek korakanja; prim. vnaprej, zanaprej
SSKJ²
náuk -a [nau̯km (á)
1. s prilastkom sistem spoznanj o kakem pojavu, predmetu ali na kakem področju: priznati, sprejeti nov nauk; filozofski, naravoslovni, verski nauk; nauk o življenjskih pogojih, ki vplivajo na zdravje / razvojni nauk; nauk o celicah, dednosti, grbih, toploti, valovanju, zvoku; nauk o človeku
// ta sistem spoznanj, vezan na določeno osebo, na določeno področje: Kopernikov heliocentrični nauk; to je dogmatični nauk Cerkve
2. nav. ekspr. pouk, nasvet: izpolniti, upoštevati nauke staršev; hvaležen mu je za ta nauk / dati komu dober, koristen nauk; deliti nauke vsem ljudem / ravnati se po naukih vzgojiteljev / lepi, zlati nauki / moralni nauk / ta neuspeh naj ti bo nauk za bodočnost
3. nav. mn., zastar. šola1, študij: dokončati nauke / obesiti nauke na kljuko / sprejeti koga v nauk v uk
● 
nar. iti k nauku popoldanskemu cerkvenemu opravilu; ekspr. za svoje ravnanje je dobil pošten nauk je bil ostro opomnjen, kaznovan; star. oznanjevati, širiti, učiti krive nauke kar vsebuje kaj, kar v določenem okolju ni priznano za pravo, pravilno
♦ 
lit. nauk kar izraža, kaže vsebina, konec kakega (umetniškega) dela, da je pri ravnanju, vedenju, mišljenju dobro, koristno upoštevati; rel. krščanski nauk pouk o krščanskih resnicah
SSKJ²
óbči -a -e prid. (ọ̄)
1. splošen: vzbujala je občo pozornost; doživeti obče priznanje; obče in posamično spreminjanje / obče lastnosti / skrbeti za občo korist skupno, javno; obče zemljišče skupno
2. ki obravnava osnovne značilnosti, zakonitosti predmeta določene stroke: obča metodika; obča sociologija / obča geografija geografija, ki obravnava osnovne zakonitosti v oblikovanju prostora in pokrajine; obča psihologija psihologija, ki obravnava duševne zakonitosti normalnega odraslega človeka
♦ 
pravn. obči državljanski zakonik civilni zakonik stare Avstrije iz leta 1811; obče pravo pravo, ki temelji zlasti na rimskem pravu in je veljalo v nekaterih zahodnih državah do lastne kodifikacije prava
    óbče prisl.:
    obče koristno prizadevanje; biti obče priljubljen; obče veljavna trditev; obče znana stvar; sam.: odnos med občim in posamičnim
SSKJ²
odštéti -štêjem dov. (ẹ́ ȇ)
1. zmanjšati vsoto za določen znesek: odšteti stroške od vsote / tekmovalcu so odšteli pet točk
// mat. narediti računsko operacijo, pri kateri se eno število zmanjša za drugo: odšteti devet od sto
2. dati, izročiti (s štetjem) določeno vsoto denarja: odštel mi je deset tisoč; odšteti denar na mizo / pog. odšteti denar na roko neposredno izplačati / aro mu je že odštel
// od večje količine s štetjem določiti, ločiti določeno manjšo količino: odšteti deset kapljic zdravila / štel je udarce ure in ko je odštel šestega, se je pomiril
3. dati, poravnati v denarju, kar komu pripada; izplačati: odšteti hčeri doto; prigovarjali so mu, naj si da odšteti svoj del dediščine
// nav. ekspr. plačati: odšteti carino / koliko si pripravljen odšteti za njegovo delo; za najemnino odšteje vsak mesec petsto evrov
4. ne upoštevati, ne obravnavati v kaki celoti; izvzeti: njega je treba pri tem odšteti / če odštejemo ta neprijetni dogodek, je prireditev lepo uspela; otrok je zdrav, če odštejemo majhne prehlade
● 
pog., ekspr. odšteti jih komu s palico natepsti, pretepsti ga; pog., ekspr. odštejte mu jih petnajst dajte mu petnajst udarcev
    odštévši zastar.:
    odštevši denar, se je umaknil; ves les – odštevši veje – so koristno uporabili
    odštét -a -o:
    stroški so že odšteti
SSKJ²
óglje -a s (ọ̑)
1. črna snov, ki nastane z žganjem lesa: oglje tli; lasje kot oglje zelo črni; ima kot oglje črne lase / bukovo oglje; likalnik na oglje / kuhati, žgati oglje
 
farm. pri črevesnih infekcijah je koristno živalsko oglje iz živalskih snovi; kem. aktivno oglje ki močno adsorbira
// nedogoreli kosi lesa: žareče, živo oglje; pepel in oglje
2. um. zelo mehek črn risarski material: risati z ogljem / skica z ogljem
// risarska tehnika s takšnim materialom: ukvarjati se z ogljem
SSKJ²
pískrček -čka m (ȋ)
pog. lonček: piskrček s fižolom / piskrček mleka
● 
ekspr. on zna vedno o pravem času pristaviti svoj piskrček pri čem tudi zase poiskati korist; pridružiti se čemu, kar je v danem položaju najbolj koristno
Število zadetkov: 50