Fran > SSKJ

1. 1. lesena, od strani odprta stavba za sušenje žita, krme: jemati snope iz kozolca; sušiti v kozolcu; prenočil je pod kozolcem / dvojni ali vezani kozolec dva vzporedna kozolca, zvezana s skupnim ostrešjem; kozolec dvojnik
   ♦ agr. stegnjeni kozolec ki ima okna v eni vrsti; žični kozolec kozolcu podobna naprava za sušenje krme; kozolec na rep dvojni kozolec s podaljškom
2. 2. obrat telesa okrog prečne osi naprej ali nazaj na podlagi: opisal mu je kozolec / delati kozolce; lovili so se in preobračali kozolce
   ● ekspr. preobračati politične kozolce spreminjati politične nazore

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 4. 2024.

1. 1. kdor je komu izredno podoben, zlasti po zunanjosti: kralj je poslal na zborovanje svojega dvojnika / v njem je odkril svojega duševnega dvojnika
   // film., gled. kdor nadomešča pravega igralca v prizorih, ki zahtevajo kako posebno spretnost ali znanje: najnevarnejše scene je v filmu odigral igralčev dvojnik, izurjen plezalec
2. 2. drugi izvod, drugi primerek originalne listine ali predmeta: policija je na pošti poiskala dvojnik brzojavke; dal si je narediti dvojnik ključa / poročila je treba oddati v dvojniku v dveh izvodih
3. 3. redko dva vzporedna kozolca, zvezana s skupnim ostrešjem; dvojni kozolec, vezani kozolec: pogorel je dvojnik; kozolec dvojnik

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 4. 2024.

1. 1. vrhnje oblačilo, ki sega navadno do kolen in se spredaj zapenja: obleči, sleči plašč; podaljšati plašč; raztrgati plašč; krznen, volnen plašč; moder, siv plašč; podložen plašč; plašč iz balonske svile; plašč s kapuco; razprodaja plaščev; blago za plašče / dežni plašč iz lahke, goste tkanine, navadno impregnirane; moški, ženski plašč; poletni, zimski plašč; tričetrtinski plašč / delovni, zdravniški plašč delovna, zdravniška halja; kopalni plašč ki se uporablja zlasti za na plažo, navadno iz frotirja
   // knjiž., ekspr. kar je po funkciji podobno temu: siv plašč je prekril nebo / z oslabljenim pomenom: zaviti v plašč megle so šli naprej; zemlja leži pod plaščem snega; varuje ga plašč teme; pren. skril se je pod plašč laži; ogrniti se v plašč nedostopnosti; razgrniti čez kaj plašč pozabe
2. 2. obroč iz gume za na kolo vozila: plašč se je zaradi številnih voženj že izrabil; zamenjati plašč / avtomobilski plašč; plašč za kolo
3. 3. zunanji, varovalni del kakega predmeta, naprave: obdati rov z železobetonskim plaščem; emajlirani plašč štedilnika; plašč vesoljske kabine
   ● ekspr. obračati plašč po vetru zaradi koristi prilagajati svoje ravnanje, prepričanje trenutnim razmeram
   ♦ agr. semenski plašč tkivo, ki navadno obdaja semensko zasnovo ali tudi seme; elektr. kabelski plašč cevast sloj kabelske izolacije; etn. kozolec s plaščem stegnjeni kozolec, ki ima na enem izmed koncev podaljšan del strehe; fin. plašč del obveznice, na katerem so napisane najvažnejše določbe o posojilu; geol. zemeljski plašč plast zemeljske oble, ki leži pod zemeljsko skorjo; geom. plašč ploskev, ki pri prizmi, piramidi, stožcu, valju razen osnovnih ploskev omejuje telo; rel. mašni plašč; teh. elektrodni plašč mineralna obloga elektrode; parni, vodni plašč prostor med dvema stenama, napolnjen s paro, vodo, za gretje, hlajenje; zool. plašč mehka kožna guba na hrbtu mehkužcev, ki izloča snov za lupino

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 4. 2024.

1. 1. gibljiv, različno oblikovan podaljšek zadnjega dela trupa nekaterih živali: pes je dvignil, spodvil rep; prisekati rep; ribe krmarijo z repom; krava je z repom odganjala muhe; žival z dolgim repom; košat, kosmat rep; ploščat bobrov rep; ima dolg jezik kot krava rep / juha iz govejega repa; pren. v hlevu ima več repov (živine)
   // dlaka, perje, ki ta podaljšek prekriva: pav je razprl rep; izpuliti pero iz repa; žima iz konjskega repa; ptica s pisanim repom
2. 2. navadno s prilastkom repu podoben del česa
   1. a) po mestu: rep letala, vozila
   2. b) po obliki: rep klopotca, kometa / ekspr.: ponev z dolgim repom; pipa s kratkim repom ustnikom
3. 3. zadnji, končni del skupine ljudi, živali, predmetov: rep kolone, sprevoda; rep konvoja je zaostal / vagon na repu vlaka / biti, hoditi na repu za skupino
4. 4. ekspr. dolga vrsta: rep pred pultom se je daljšal / čakati, stati v repu
5. 5. pog. v šop speti lasje: narediti si rep / lase je počesala v dva repa
   // navadno v zvezi konjski rep visoko nad tilnikom v šop speti lasje: ima, nosi konjski rep / speti lase v konjski rep
   ● ekspr. govoril je nekaj, kar ni imelo ne glave ne repa kar je govoril, je bilo brez logične povezave; pog., ekspr. izpuliti hudiču rep doseči, napraviti kaj navidez nemogočega; z drznim dejanjem napraviti kaj neškodljivo; ekspr. stisnil je rep med noge umaknil se je, zbežal je; vdal se je, odnehal je; ekspr. stopiti komu na rep narediti, da ne more opravljati določene dejavnosti, storiti določenega dejanja; publ. naše moštvo je na repu lestvice na enem izmed zadnjih mest, na zadnjem mestu; ekspr. za mišji rep je manjkalo, pa bi me ujeli zelo malo; ekspr. če mački na rep stopiš, zacvili človek se oglasi, razburi, če kdo prizadene njegove koristi, interese; preg. izgovor je dober, tudi če ga pes na repu prinese v sili se izkoristi kakršnokoli opravičilo
   ♦ agr. kozolec na rep dvojni kozolec s podaljškom; anat. konjski rep šop hrbtenjačnih živcev na koncu hrbtenjače; rep mišice tanjši del mišice, ki je s kito pripet na kost; bot. kozji rep rastlina s trikotnimi kopjastimi listi in majhnimi zelenimi cveti v socvetjih; stajska metlika; lisičji rep trava z jajčastim, ovalnim ali podolgovatim socvetjem, Alopecurus; mačji rep trava z ozkim, valjastim socvetjem, Phleum; pasji rep trava, ki raste na vlažnih tleh, Cynosurus; les. lisičji rep ročna žaga z ročajem na eni strani in listom, ki se proti koncu zožuje; šport. rep smučke; teh. spoj na lastovičji rep spoj, pri katerem ima vezni element trapezast prerez; zool. opice z oprijemalnim repom

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 4. 2024.

1. 1. žival moškega spola: samci te živali imajo močne čekane; opičji, žabji samec; samci in samice / ekspr. v njem se je vzbudil nagon samca
2. 2. nav. ekspr. neporočen moški: bil je star samec; v baraki stanuje pet družin in deset samcev / še vedno je samec
3. 3. voz, v katerega se vpreže ena žival: zapreči samec; peljati se s samcem
   ● nar. do tam bodo po Savinji pluli samci manjši splavi
   ♦ agr. (kozolec) samec kozolec, ki ima okna v eni vrsti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 4. 2024.

1. 1. dajati kaj v uho šivanke tako, da pride skozi: spretno vdevati sukanec / vdevati v šivanko
   ♦ tekst. vdevati osnovo dajati osnovne niti skozi zanke, luknjice nitnic
   // dajati kaj v ozko, tesno odprtino sploh: vdevati vezalke v čevlje / vdevati elastiko v pas / nar. vdevati snope v kozolec zlagati
2. 2. redko vstavljati, vlagati: vdevati zobe v čeljusti grabelj / vdevati drog v razpoke ledu vtikati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 4. 2024.

1. 1. viseč valujoče se premakniti zaradi premikanja zraka: zapihal je veter in zastave so vzplapolale / lasje so ji vzplapolali v vetru
2. 2. višje, močno zagoreti, premikajoč se sem in tja: plamen vzplapola in ugasne
   // zagoreti z močnim, sem in tja premikajočim se plamenom: ogenj vzplapola / suho dračje je visoko vzplapolalo; kozolec je vzplapolal kakor plamenica / ob vsakem pihu sveča vzplapola
3. 3. knjiž. pojaviti se, začeti obstajati v veliki meri: v očeh mu vzplapola jeza, strast / nasilje je spet vzplapolalo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 4. 2024.

zdét -a -o: v kozolec zdeto snopje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 4. 2024.

1. 1. dvakrat tolikšen: vrniti dvojno aro; dobil boš dvojno mero; naredil si mi dvojno delo
   // ki je iz dveh delov, enot: dvojen podplat; dvojni tir; dvojna nit; okno z dvojnimi šipami; kovček z dvojnim dnom; dvojna okna, vrata; pog. naročil je za vse tri dvojno žganje dvojno navadno mero, čašico žganja
   // dvojni kozolec dva vzporedna kozolca, zvezana s skupnim ostrešjem; dvojna lestev dvokraka lestev
2. 2. ki je dveh vrst: doseči dvojen namen; motnje so dvojne: zunanje in notranje; dvojna človekova narava / publ. dvojni praznik rojstni dan in god; ekspr. dvojni zaslužkar kdor ima dohodke od svoje redne zaposlitve in še kake druge
   // slabš. ki je dveh nasprotujočih si vrst: dvojna morala; živi dvojno življenje
   ● dvojna brada brada s podbradkom; pog. igrati dvojno vlogo zastopati hkrati dve nasprotni stališči, ne da bi prizadeti vedeli za to; presojati z dvojnim merilom pristransko, ne vsega enako strogo
   ♦ biblio. dvojna številka ena, ki šteje za dve; biol. dvojno poimenovanje poimenovanje rastlin ali živali z imenoma za rod in vrsto; bot. dvojno cvetno odevalo venčni in čašni listi; elektr. dvojna dioda elektronka, ki ima dve anodi in dve katodi; fin. dvojno knjigovodstvo knjigovodstvo, po katerem se vsak poslovni dogodek knjiži dvakrat, enemu kontu v dobro, drugemu v breme; geom. dvojna piramida telo, sestavljeno iz dveh piramid; dvojni stožec telo, sestavljeno iz dveh stožcev; jur. dvojni državljan kdor ima državljanstvo dveh držav; dvojni zakon zakon ene osebe z dvema osebama hkrati; kem. dvojna vez vez med dvema atomoma, h kateri prispeva vsak atom po dve valenci; mat. dvojni ulomek ulomek, pri katerem je v števcu ali imenovalcu ulomek; num. dvojni dukat dukat, ki ima težo in vrednost dveh dukatov; strojn. dvojni navoj navoj z dvema vzporednima grebenoma; šah. dvojni kmet dva kmeta iste barve na isti liniji; dvojni šah šah od dveh figur hkrati; šport. dvojni skok skok z dvojnim obratom okrog navpične osi; teh. dvojno koleno kos cevi, ukrivljen v obliki polkroga

dvójno prisl.: dvojno povrniti, videti; vojna leta se za pokojnino štejejo dvojno; sam.: dvojno je mogoče dvoje; pog. dajte mi dvojnega! dvojno mero žgane pijače

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 4. 2024.

1. 1. moški, ki goji jahanje: za to nalogo je izbral samo izurjene jahače; nastop jahačev na tekmovanju; miličniki jahači / jahač stopi s konja jezdec; v daljavi je zagledal krdelo jahačev
2. 2. predmet, ki se lahko na kaj pritrdi, namesti: dati na struno papirnate jahače
   ♦ adm. kartotečni jahač predmet, ki se pritrdi na kartotečni listek za zaznamovanje; kartotečni jezdec; agr. švedski jahači kozolcu podobna naprava za sušenje krme; žični kozolec

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 4. 2024.

1. 1. manjša domača žival s srpastimi rogovi, ki se goji zlasti zaradi mleka: koza meketa; kozo molsti, pasti; čreda koz; skače kot koza / angorska koza ki ima dolgo, mehko dlako; domača koza; kašmirska koza z dolgo, mehko dlako, po izvoru iz osrednje Azije
2. 2. slabš. neumna, domišljava ženska: ona je prava, velika koza / kot psovka: koza neumna; koza kozasta
3. 3. lesena priprava, navadno s štirimi nogami, na kateri se žaga, teše, oblikuje: desko položiti na kozo / tesarska koza; koza za žaganje drv
   // tej podobna priprava, ki se rabi kot podstavek: risalna deska, postavljena na dveh kozah
4. 4. nar. okrogla lončena posoda, navadno s tremi nogami ali brez njih: okrog koze je bilo polno žerjavice
5. 5. mn. kužna bolezen z gnojnimi mehurčki na koži: preboleti koze; epidemija koz / ekspr. takrat so razsajale koze; pog. koze cepiti proti kozam; zastar. koze staviti cepiti proti kozam
   ● ekspr. narediti tako, da bo volk sit in koza cela da bo prav za obe strani
   ♦ agr. koza kozolec brez strehe za sušenje detelje in trave; etn. kozo biti otroška igra, pri kateri igralci mečejo v stoječ predmet kamne, da bi ga prevrnili; grad. koza lesena, kovinska priprava, na katero se položi deska, ploh; mostna koza podpornik, navadno pri lesenem mostu; med. črne koze kužna bolezen s krvavimi mehurčki na koži; strojn. ležajna koza kovinska priprava za držanje ležaja v določeni razdalji od tal; šport. koza telovadno orodje za preskoke; vet. goveje, ovčje koze; zool. divja koza gams

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 4. 2024.

1. 1. kozji samec: kozel se pase; ovni in kozli; smrdi kot kozel zelo, močno
2. 2. slabš. neumen, neresen človek: kaj bi s tem kozlom; kozel neumni
   // objesten, pohoten moški: stari kozel ji ne da miru
3. 3. sprednji, dvignjeni sedež na nekaterih vozovih, zlasti kočiji: sedeti na kozlu; kozel za kočijaža
4. 4. redko lesena naprava, navadno s štirimi nogami, na kateri se žaga, teše, oblikuje; koza: desko položiti na kozla
5. 5. žarg., rel. član samostanskega reda, ki ni duhovnik; brat: patri in kozli so že zbrani v kapeli
   ● ekspr. vzdihovali so nad napakami in iskali grešnega kozla osebo, ki bi jo obdolžili krivde zanje; pog., ekspr. streljati kozle delati velike napake, neumnosti
   ♦ agr. kozolec brez strehe za sušenje detelje in trave; koza

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 4. 2024.

1. 1. s phanjem priti do določene količine česa: naphali so veliko ječmenove kaše
2. 2. s pehanjem, porivanjem spraviti kam: naphati seno iz senika / knjiž. veter je naphal velike zamete napihal, nanesel
   // raba peša napolniti, natlačiti: naphati kozolec s snopi / pleteno ograjo naphajo s prstjo nabijejo

napháti se ekspr.  zelo se najesti: naphati se mesa / naphati se z mesom

naphán -a -o: sloj naphane ilovice; debela, naphana listnica; s puhom naphane pernice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 4. 2024.

1. 1. geom. telo, ki ga omejujeta mnogokotnik in plašč: izračunati površino piramide; višina piramide / dopolnilna piramida ki dopolnjuje prisekano piramido do popolne piramide; dvojna piramida; prisekana piramida
2. 2. predmet take ali podobne oblike: marmorne piramide na grobovih / egiptovske piramide; pren., knjiž. spadal je v vrh hierarhične piramide
   // ekspr., navadno s prilastkom kar je po obliki podobno piramidi: pred vojaki je stala piramida pušk / zlagati deske v piramido / piramide jabolk na trgu
   ● ekspr. dežela piramid Egipt
   ♦ agr. vretenasta piramida drevesna krošnja piramidaste oblike; sušilna piramida kozolec brez strehe za sušenje detelje in trave; koza; anat. piramida del ledvice s sečnimi izvodili; odebelina na sprednji strani podaljšane hrbtenjače; elektr., ptt piramida v obliki piramide povezani drogovi za nadzemne vode

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 4. 2024.

1. 1. spremeniti lego, položaj česa: prevrniti stol; z nogo je prevrnil zaboj / vihar je prevrnil drevo podrl
   // po nesreči prevrniti stojalo; klop se je prevrnila; tovornjak se je prevrnil / ekspr. fant se je z vso silo prevrnil vznak padel
   // prevrniti se s čolnom
   // z določenimi gibi povzročiti, da kdo pade: podstavil mu je nogo in ga prevrnil; sunil ga je in prevrnil v sneg / udarec ga je prevrnil po vozu
2. 2. spremeniti lego, položaj česa tako, da se premakne okoli daljše osi ali v krogu; obrniti: štirje so pograbili svinjo za noge in jo prevrnili na hrbet; prevrnil se je na drugo stran in spal naprej
3. 3. ekspr. nahitro spremeniti, predrugačiti: prevrniti družbeni red; domišlja si, da bo prevrnil svet / ta dogodek mu je prevrnil vse življenje
   ● ekspr. njega ne prevrne vsaka sapica je trden, zdrav; ekspr. vse kote so prevrnili, pa knjige niso našli povsod so pogledali, vse so preiskali; star. vino je izpil in kozarec prevrnil na mizo poveznil; prevrniti kozolec narediti obrat telesa okrog prečne osi naprej ali nazaj na podlagi; ekspr. celo stanovanje je prevrnila na glavo popolnoma spremenila, predrugačila; vse je razmetala, spravila v nered; redko pognojiti in prevrniti zemljo z oranjem obrniti; star. januar se je že prevrnil čez polovico minila je prva polovica januarja; star. bojim se, da se bo vreme prevrnilo spremenilo

prevŕnjen -a -o: po tleh ležijo prevrnjeni stoli; prevrnjen voz; prevrnjen zaboj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 4. 2024.

1. 1. nar. brez vprege, sam: samotež peljati; kmetje so samotež ali z živino vozili seno / izpregel je konje in samotež porinil voz pod kozolec
2. 2. star. brez pomoči, sam: samotež se je naučil brati in pisati / zmeraj se je samotež sprehajal brez družbe, sam

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 4. 2024.

1. 1. umetnost oblikovanja prostora: razvoj sodobnega stavbarstva; kiparstvo, slikarstvo in stavbarstvo
   // veda o tem: predavati stavbarstvo
2. 2. skupek arhitekturnih stavb, objektov z značilnostmi določene dobe: antično, baročno stavbarstvo / kozolec je značilen za slovensko ljudsko stavbarstvo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 4. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 4. 2024.

1. 1. dajati kaj v notranjost česa: vlagati film v kaseto; vlagati listke v škatlo / vlagati stekla v okvire / vlagati snope v kozolec
   ♦ elektr. vlagati disketo v disketno enoto
2. 2. dajati, spravljati živila v neprodušno zaprte steklenice, kozarce, da ostanejo dalj časa užitna, dobra: vlagati gobe, hruške; vlagati v kis; vlagati za zimo
3. 3. dajati kam vloge, da se sproži določen postopek pri upravnih ali sodnih organih: hitro reševati zahtevke, ki jih vlagajo zavarovanci; vlagati v vložišču
4. 4. dajati denar kam, da se poveča njegova količina: vlagati prihranke v banko / vlagati denar na hranilno knjižico
5. 5. uporabljati denar za povečanje premoženja: veliko vlagati / vlagati denar v nepremičnine
6. 6. ekon. uporabljati del nanovo proizvedenih dobrin, sredstev za obnavljanje in povečevanje osnovnih sredstev in zalog: vlagati v kmetijstvo, rudarstvo
7. 7. rib. spuščati ribe, rake, zlasti mlade, v tekočo ali stoječo vodo za povečanje količine teh živali v njej: vlagati ribe v zunanje bazene
   ● publ. vlagati vse sile v kaj zelo se za kaj truditi, si prizadevati; publ. v delo vlagajo veliko truda pri delu se zelo trudijo, si zelo prizadevajo

vlágan -a -o: v razvoj industrije vlagana sredstva

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 4. 2024.

1. 1. delati, da kaj pride v položaj, ko ima manjšo površino: razgrinjati rjuhe in jih spet zlagati; natančno, površno zlagati perilo / zlagati padalo
2. 2. dajati kaj skupaj v urejeno obliko, zlasti drugo na drugo: delavci zlagajo deske; zlagati navzkriž; počasi, skrbno zlagati / zlagati snope na kup; zlagati puške v piramide; zlagati v skladovnico
   // na tak način delati: zlagati kamnito ograjo; zlagati stolp iz kock
3. 3. s prislovnim določilom s prelaganjem delati, da pride kaj kam, od kod: zlagati zvezke iz torbe, na mizo; zlagati vreče s tovornjaka
4. 4. dajati travo, snope med late kozolca: mož je zlagal, žena pa je podajala / zlagati snope v kozolec
5. 5. ustvarjati, pisati glasbeno delo, skladbo: zlagati opere / zlagati lepe melodije
   // ustvarjati, pisati sploh: zlagati verze / star. zlagati slavnostni govor sestavljati, pisati
   ● star. ne znam zlagati besed tako kot vi govoriti, pisati; star. zlagati zemljišča komasirati; star. vse življenje se trudim in zlagam varčujem
   ♦ etn. zlagati snope v nasad; les. zlagati deske v škarje; lingv. zlagati delati besede z združitvijo dveh ali več polnopomenskih besed, navadno povezanih z veznim samoglasnikom; lit. zlagati ode

zlágati se star.  ujemati se: barve se zlagajo / pijači se ne zlagata se ne moreta mešati, piti skupaj
// take misli se slabo zlagajo z veselim razpoloženjem / moji nazori se ne zlagajo z njegovimi / z ženinimi starši se dobro zlaga / popolnoma se zlagam s teboj soglašam, se strinjam

zlagáje: zlagaje pesem, je mislil nanjo; prim. izlagati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 4. 2024.