Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

SSKJ
déra -e ž (ẹ́) lesen pod, oder za sušenje zrnja, sadja: po deri so razgrnili proso; dera v sušilnici; kozolec z dero
SSKJ
dóplar -ja m (ọ́) nar. dva vzporedna kozolca, zvezana s skupnim ostrešjem; dvojni kozolec, vezani kozolec
SSKJ
dvójen -jna -o prid. (ọ̑) 
  1. 1. dvakrat tolikšen: vrniti dvojno aro; dobil boš dvojno mero; naredil si mi dvojno delo
    // ki je iz dveh delov, enot: dvojen podplat; dvojni tir; dvojna nit; okno z dvojnimi šipami; kovček z dvojnim dnom; dvojna okna, vrata; pog. naročil je za vse tri dvojno žganje dvojno navadno mero, čašico žganja
    // dvojni kozolec dva vzporedna kozolca, zvezana s skupnim ostrešjem; dvojna lestev dvokraka lestev
  2. 2. ki je dveh vrst: doseči dvojen namen; motnje so dvojne: zunanje in notranje; dvojna človekova narava / publ. dvojni praznik rojstni dan in god; ekspr. dvojni zaslužkar kdor ima dohodke od svoje redne zaposlitve in še kake druge
    // slabš. ki je dveh nasprotujočih si vrst: dvojna morala; živi dvojno življenje
    ●     dvojna brada brada s podbradkom; pog. igrati dvojno vlogo zastopati hkrati dve nasprotni stališči, ne da bi prizadeti vedeli za to; presojati z dvojnim merilom pristransko, ne vsega enako strogo
    ♦     biblio. dvojna številka ena, ki šteje za dve; biol. dvojno poimenovanje poimenovanje rastlin ali živali z imenoma za rod in vrsto; bot. dvojno cvetno odevalo venčni in čašni listi; elektr. dvojna dioda elektronka, ki ima dve anodi in dve katodi; fin. dvojno knjigovodstvo knjigovodstvo, po katerem se vsak poslovni dogodek knjiži dvakrat, enemu kontu v dobro, drugemu v breme; geom. dvojna piramida telo, sestavljeno iz dveh piramid; dvojni stožec telo, sestavljeno iz dveh stožcev; jur. dvojni državljan kdor ima državljanstvo dveh držav; dvojni zakon zakon ene osebe z dvema osebama hkrati; kem. dvojna vez vez med dvema atomoma, h kateri prispeva vsak atom po dve valenci; mat. dvojni ulomek ulomek, pri katerem je v števcu ali imenovalcu ulomek; num. dvojni dukat dukat, ki ima težo in vrednost dveh dukatov; strojn. dvojni navoj navoj z dvema vzporednima grebenoma; šah. dvojni kmet dva kmeta iste barve na isti liniji; dvojni šah šah od dveh figur hkrati; šport. dvojni skok skok z dvojnim obratom okrog navpične osi; teh. dvojno koleno kos cevi, ukrivljen v obliki polkroga
    dvójno prisl.: dvojno povrniti, videti; vojna leta se za pokojnino štejejo dvojno; sam.: dvojno je mogoče dvoje; pog. dajte mi dvojnega! dvojno mero žgane pijače
SSKJ
dvójnik -a m (ọ̑) 
  1. 1. kdor je komu izredno podoben, zlasti po zunanjosti: kralj je poslal na zborovanje svojega dvojnika / v njem je odkril svojega duševnega dvojnika
    // film., gled. kdor nadomešča pravega igralca v prizorih, ki zahtevajo kako posebno spretnost ali znanje: najnevarnejše scene je v filmu odigral igralčev dvojnik, izurjen plezalec
  2. 2. drugi izvod, drugi primerek originalne listine ali predmeta: policija je na pošti poiskala dvojnik brzojavke; dal si je narediti dvojnik ključa / poročila je treba oddati v dvojniku v dveh izvodih
  3. 3. redko dva vzporedna kozolca, zvezana s skupnim ostrešjem; dvojni kozolec, vezani kozolec: pogorel je dvojnik; kozolec dvojnik
SSKJ
jaháč -a m (á) 
  1. 1. moški, ki goji jahanje: za to nalogo je izbral samo izurjene jahače; nastop jahačev na tekmovanju; miličniki jahači / jahač stopi s konja jezdec; v daljavi je zagledal krdelo jahačev
  2. 2. predmet, ki se lahko na kaj pritrdi, namesti: dati na struno papirnate jahače
    ♦     adm. kartotečni jahač predmet, ki se pritrdi na kartotečni listek za zaznamovanje; kartotečni jezdec; agr. švedski jahači kozolcu podobna naprava za sušenje krme; žični kozolec
SSKJ
kaprióla -e ž (ọ̑) knjiž. kozolec, poskok: delati kapriole
SSKJ
konstánta -e ž (ȃ) 
  1. 1. fiz. količina, ki ne spreminja svoje vrednosti: izmeriti konstanto / plinska konstanta ki povezuje med seboj tlak, temperaturo, prostornino in maso razredčenega plina v ravnovesnem stanju
    ♦     elektr. dielektrična konstanta dielektričnost; mat. konstanta količina, ki ne spreminja svoje vrednosti, stalnica; aditivna konstanta ki se prišteje
  2. 2. knjiž., navadno v povedni rabi, navadno s prilastkom kar je stalen, nespremenljiv del česa: ti odnosi so konstanta njegove zunanje politike; mlin, skedenj in kozolec so konstante njegovega slikarstva; groteska ima pač svoje konstante in zakonitosti
SSKJ
kopáti kópljem tudi -ám nedov., kôplji kopljíte tudi kôpaj kopájte; kôpal (á ọ́, ȃ) 
  1. 1. delati v kaj vdolbino, jamo z odstranjevanjem zemeljskega materiala: delavci kopljejo na cesti / kopati jamo, jarek; sam si je moral kopati grob / konja nemirno kopljeta s kopiti / žarg., avt. avto koplje njegova kolesa delajo zaradi vrtenja na mestu vdolbino; pren., pesn. na licih so ji solze kopale globoke struge
  2. 2. dobivati, jemati kaj iz zemlje z odstranjevanjem zemeljskega materiala: v rudniku koplje rudo, zlato / kopati premog
    // s kopanjem spravljati iz česa, navadno iz zemlje: kopati krompir / arheologi so dolgo kopali izkopavali
  3. 3. rahljati, prekopavati zemljo: kopati njivo, polje; kopati z motiko
    // agr. globoko rahljati zemljo: v vinogradu že kopljejo / kopati trto
    ●     ekspr. sam sebi grob koplje nič ne pazi na zdravje; ekspr. sam sebi jamo koplje dela take stvari, ki ga spravljajo v nesrečo, so mu v pogubo; ekspr. kaj mislijo, da denar kopljemo da ga na zelo lahek način zaslužimo; pog., ekspr. kopati si kaj na glavo prevzemati nase neprijetno skrb za kaj; star. kopal je za starinami prizadevno jih iskal; preg. kdor drugim jamo koplje, sam vanjo pade nesreča, ki jo kdo pripravlja drugim, navadno zadene njega samega
    kopáti se nar., navadno s prislovnim določilom  premikati se, pomagajoč si z nogami in rokami; lesti: zasulo ga je, pa se koplje ven; kopati se iz močvirja; kopljeta se s peči / kopati se na kozolec
    // počasi, navadno tudi s težavo premikati se: kopal se je po cesti navzgor; kopati se čez njive in senožeti
    kopajóč -a -e: konji, kopajoči s kopiti; kopajoče roke
SSKJ
kôza -e stil. -é ž (ó) 
  1. 1. manjša domača žival s srpastimi rogovi, ki se goji zlasti zaradi mleka: koza meketa; kozo molsti, pasti; čreda koz; skače kot koza / angorska koza ki ima dolgo, mehko dlako; domača koza; kašmirska koza z dolgo, mehko dlako, po izvoru iz osrednje Azije
  2. 2. slabš. neumna, domišljava ženska: ona je prava, velika koza / kot psovka: koza neumna; koza kozasta
  3. 3. lesena priprava, navadno s štirimi nogami, na kateri se žaga, teše, oblikuje: desko položiti na kozo / tesarska koza; koza za žaganje drv
    // tej podobna priprava, ki se rabi kot podstavek: risalna deska, postavljena na dveh kozah
  4. 4. nar. okrogla lončena posoda, navadno s tremi nogami ali brez njih: okrog koze je bilo polno žerjavice
  5. 5. mn. kužna bolezen z gnojnimi mehurčki na koži: preboleti koze; epidemija koz / ekspr. takrat so razsajale koze; pog. koze cepiti proti kozam; zastar. koze staviti cepiti proti kozam
    ●     ekspr. narediti tako, da bo volk sit in koza cela da bo prav za obe strani
    ♦     agr. koza kozolec brez strehe za sušenje detelje in trave; etn. kozo biti otroška igra, pri kateri igralci mečejo v stoječ predmet kamne, da bi ga prevrnili; grad. koza lesena, kovinska priprava, na katero se položi deska, ploh; mostna koza podpornik, navadno pri lesenem mostu; med. črne koze kužna bolezen s krvavimi mehurčki na koži; strojn. ležajna koza kovinska priprava za držanje ležaja v določeni razdalji od tal; šport. koza telovadno orodje za preskoke; vet. goveje, ovčje koze; zool. divja koza gams
SSKJ
kôzel -zla [əu̯] m (ó) 
  1. 1. kozji samec: kozel se pase; ovni in kozli; smrdi kot kozel zelo, močno
  2. 2. slabš. neumen, neresen človek: kaj bi s tem kozlom; kozel neumni
    // objesten, pohoten moški: stari kozel ji ne da miru
  3. 3. sprednji, dvignjeni sedež na nekaterih vozovih, zlasti kočiji: sedeti na kozlu; kozel za kočijaža
  4. 4. redko lesena naprava, navadno s štirimi nogami, na kateri se žaga, teše, oblikuje; koza: desko položiti na kozla
  5. 5. žarg., rel. član samostanskega reda, ki ni duhovnik; brat: patri in kozli so že zbrani v kapeli
    ●     ekspr. vzdihovali so nad napakami in iskali grešnega kozla osebo, ki bi jo obdolžili krivde zanje; pog., ekspr. streljati kozle delati velike napake, neumnosti
    ♦     agr. kozolec brez strehe za sušenje detelje in trave; koza
SSKJ
kozèlc tudi kôzelc -a [zəu̯c] m (ə̏; ó) zastar. kozolec: spravljati seno v kozelc / delati, preobračati kozelce
SSKJ
kozólček -čka [u̯č] m (ọ̑) nav. ekspr. manjšalnica od kozolec: imajo dva kozolčka / izrezljal je kozolček / delati stoje in kozolčke
SSKJ
kozólec -lca [u̯c] m (ọ̑) 
  1. 1. lesena, od strani odprta stavba za sušenje žita, krme: jemati snope iz kozolca; sušiti v kozolcu; prenočil je pod kozolcem / dvojni ali vezani kozolec dva vzporedna kozolca, zvezana s skupnim ostrešjem; kozolec dvojnik
    ♦     agr. stegnjeni kozolec ki ima okna v eni vrsti; žični kozolec kozolcu podobna naprava za sušenje krme; kozolec na rep dvojni kozolec s podaljškom
  2. 2. obrat telesa okrog prečne osi naprej ali nazaj na podlagi: opisal mu je kozolec / delati kozolce; lovili so se in preobračali kozolce
    ●     ekspr. preobračati politične kozolce spreminjati politične nazore
SSKJ
léstvenica -e ž (ẹ̑) 
  1. 1. drog lestve, v katerem so pritrjeni klini, deščice; lestvenik: ena lestvenica se je zlomila; uporabiti smreko za lestvenico
  2. 2. nav. mn., knjiž. lojtrski voz, lojtrnik: zapeljati lestvenice pod kozolec; lestvenice so polne snopov
SSKJ
majàv -áva -o prid. (ȁ á) ki se (rad) maje: majavi zobje; iti po majavi brvi, lestvi; stopnice so že majave / majav kozolec; majavi temelji / majavi koraki / ekspr. ta mir je zelo majav nestalen
● ekspr. vsa stvar je, stoji na majavih nogah ni trdna, zanesljiva, ni dobro utemeljena
    majávo prisl.: majavo hoditi
SSKJ
márof -a m (ā) nižje pog. pristava: grof je šel pogledat, kako gospodarijo na njegovih marofih / za dolgim marofom stoji kozolec
SSKJ
napháti -phám stil. -pšèm dov. (á ȃ, ȅ) 
  1. 1. s phanjem priti do določene količine česa: naphali so veliko ječmenove kaše
  2. 2. s pehanjem, porivanjem spraviti kam: naphati seno iz senika / knjiž. veter je naphal velike zamete napihal, nanesel
    // raba peša napolniti, natlačiti: naphati kozolec s snopi / pleteno ograjo naphajo s prstjo nabijejo
    napháti se ekspr.  zelo se najesti: naphati se mesa / naphati se z mesom
    naphán -a -o: sloj naphane ilovice; debela, naphana listnica; s puhom naphane pernice
SSKJ
narúšiti -im, in narušíti in narúšiti -im dov. (ú ȗ; ī ú) nekoliko porušiti, razrušiti: potres je narušil stare stavbe; opuščen kozolec se je narušil
// publ. nekoliko pokvariti, poslabšati: narušiti ravnotežje sil; zdravje se mu je narušilo
    narúšen -a -o: narušen zid; narušeno zdravje
SSKJ
natláčiti -im, in natlačíti in natláčiti -im dov. (á ȃ; ī á ȃ) s tlačenjem spraviti kam: natlačiti cunje v vrečo; natlačili so mu seno, sneg za srajco / natlačiti knjige v omaro / natlačiti pipo (s tobakom)
// nav. ekspr. (zelo) napolniti: kovček je tako natlačil, da ga ni mogel zapreti; natlačiti kozolec s snopjem; žepe si je natlačil z jabolki
// ekspr. povzročiti, da je množica ljudi stisnjena na kakem prostoru: jetnike so natlačili v živinske vagone; natlačiti se v avtobus; v dvorano se je natlačilo polno ljudi
    natláčen -a -o: natlačen koš; svisli so do vrha natlačene s senom
SSKJ
obdévati -am in -ljem nedov., tudi obdevála (ẹ́) star. oblagati: obdevati krompir s slamo
● nar. obdevati snope dajati, zlagati jih v kozolec
Število zadetkov: 57