lógika -e ž (ọ́)
1. filoz. filozofska disciplina, ki proučuje načela pravilnega mišljenja in oblike sklepanja: elementi logike; katedra za logiko; strokovnjak za logiko
// s prilastkom ta disciplina, vezana na določenega logika, določeno filozofsko smer: aristotelska logika / dialektična logika o načelih pojmovanja dialektičnega razvoja narave, družbe in mišljenja; formalna logika o oblikah in načelih pravilnega mišljenja; simbolna ali matematična logika ki proučuje formalne pogoje, pri katerih eni povedni stavki izhajajo iz drugih
2. logično mišljenje, sklepanje: prevzela ga je logika v njegovih govorih; njegova ostra in hladna logika / odkriti nasprotnikovo logiko način mišljenja, sklepanja; slabš. to je ženska logika mišljenje, sklepanje, ki sloni na čustvovanju; ekspr. avtor z neizprosno logiko odkriva znamenja propadanja
3. knjiž., s prilastkom zakonitost, določenost: ekonomska, gospodarska logika; logika nadaljnjega razvoja, revolucije / sintaktična logika stavka / življenje s svojo logiko / publ. stvari se razvijajo po neki širši logiki razvoja ne glede na to, kdo je na oblasti
4. do 1848 prvi letnik filozofije: tisto leto je bil že v logiki
● ekspr. kje je v tvojih trditvah logika tvoje trditve niso logične; ekspr. v pravljičnem svetu z železno logiko zmaguje dobro nad zlim vedno, dosledno; ekspr. ravnati se po logiki srca, ne po logiki razuma glede na čustva, ne glede na razum; ekspr. to sklepanje je sprto z logiko ni logično
Zadetki iskanja
SSKJ²
Pravopis
Celotno geslo
Sinonimni
Celotno geslo
Etimološki
lọ́gika -e ž
Pleteršnik
Celotno geslo
Hipolit
logika samostalnik ženskega spola
Svetokriški
logika ž logika: Logica im. ed. vuzhij s' gruntam ſvoje govorjenje sklenit (III, 14) ← lat. logica ← gr. λογική (τέχνη) ‛dialektika, veščina razmišljanja’
Avtomatika
Avtomatika
Pravo
Avtomatika
Število zadetkov: 11
Dostopnost