Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ
bók -a in bòk bôka (ọ̑ ọ̄; ȍ ó) 
  1. 1. spodnji stranski del trupa: upreti roke v boke; meč mu je visel ob boku; ženska širokih bokov; riba s progami na bokih; zibanje v bokih / kot povelje roke v bok!
    // nav. ed. stran telesa: ležati na boku; obrnil se je z boka na bok; levi, desni bok
  2. 2. stranski, vzdolžni del
    1. a) predmeta, stvari, zlasti prevoznega sredstva: avto se je prevrnil na bok / ladja se je nagnila na bok; voda se peni ob bokih
       
      navt. desni, levi bok ladje gledano od krme proti premcu
    2. b) skupine ljudi, živali: napasti bok kolone; vpasti sovražniku v bok / udariti na nasprotnika z boka
      ● 
      lahko ga postavimo ob bok najboljšim režiserjem ga enačimo, vzporejamo z njimi; publ. stali so bok ob boku tesno skupaj
SSKJ
brídek -dka -o stil. -ó prid., bridkéjši tudi brídkejši (í ī) 
  1. 1. nav. ekspr. ki vzbuja duševno bolečino: obšel ga je bridek spomin; izučile ga bodo bridke izkušnje; prizadejal mu je marsikatero bridko uro; ganila ga je njena bridka usoda / bridek smeh; točiti bridke solze / trpeti bridke bolečine hude; star. bridka smrt / vljudnostna fraza ob smrti iskreno sožalje ob bridki izgubi
     
    star. bridka martra križ s podobo Kristusa
    // ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: igralci so bili za tekmo premalo pripravljeni, to je bridka resnica; bridka zmota
  2. 2. star. oster: bridki meč; bridka sablja
  3. 3. nar. vzhodno grenek: bridek okus zdravila
    brídko stil. bridkó 
    1. 1. prislov od bridek: bridko se nasmehniti, vzdihovati, zajokati
    2. 2. ekspr. izraža veliko mero: še bridko se boš kesal; bridko se motiš, če misliš tako; držala se je bridko resno / bridko pogrešati, žalovati; sam.: preslišati mora marsikatero bridko
SSKJ
Dámoklejev in Damokléjev -a -o prid. (ȃ; ẹ̑) v zvezi Damoklejev meč nenehno preteča nevarnost: možna izključitev iz šole je bila takrat zanj Damoklejev meč / nad glavo mu visi Damoklejev meč
SSKJ
díka -e ž (ízastar.  
  1. 1. okras: meč mu je samo za diko / prijaznost in dobrota sta njegova dika / sin mu bo gotovo v diko v ponos, čast
  2. 2. slava, odličnost: zdaj je konec tvoje moči in dike; znamenje časti in dike
SSKJ
dvórézen -zna -o prid. (ọ̑-ẹ̄ ọ̑-ẹ̑) 
  1. 1. ki ima rezilo na obeh straneh: dvorezen meč, nož; pren. v tem primeru je oklevanje dvorezno sredstvo
     
    ekspr. kdo bi si mislil, da je ta človek tak dvorezen nož človek, ki se kaže drugačnega, kot je
  2. 2. knjiž. dvoumen, dvosmiseln: dvorezen poklon; dvorezno vprašanje / branje ga je navdajalo z dvoreznimi občutki dvojnimi, dvovrstnimi
SSKJ
ênorézen -zna -o prid. (ē-ẹ̄ ē-ẹ̑) ki ima rezilo na eni strani: enorezen meč, nož
SSKJ
glavìč -íča (ȉ í) odebeljeni konec predmeta, zlasti palice: meč je imel medeninast glavič; palica s srebrnim, zlatim glavičem / sedelni glavič sprednji, nekoliko privzdignjeni del sedla
♦ 
alp. nižja pečina z zaobljenim vrhom; um. zgornji zaključni del stebra; kapitel
SSKJ
izdréti -dêrem tudi -drèm tudi zdréti zdêrem tudi zdrèm dov., stil. izderó tudi zderó; izderíte tudi izdríte tudi zderíte tudi zdríte; izdŕl tudi zdŕl (ẹ́ é, ȅ) z vlečenjem, potegovanjem spraviti kaj iz snovi, v kateri tiči: zdravnik mu je izdrl dva zoba; izdreti sekiro iz tnala; klin se je izdrl; izdreti si trn iz roke / izdreti meč, sabljo iz nožnice / ekspr. izdrla mu je roko, ki jo je držal; redko konj se mu je izdrl iz rok iztrgal
 
ekspr. zdaj sem se iz boba izdrl zdaj se šele spoznam; dolgo sem premišljal, zdaj sem se šele spomnil
    izdŕt tudi zdŕt -a -o: izdrt meč; izdrt zob; prim. zdreti se
SSKJ
izmečkáti -ám [məč tudi mečdov. (á ȃ) 
  1. 1. z mečkanjem, stiskanjem spraviti iz česa: izmečkati sok iz limone
  2. 2. ekspr. z vztrajnim prigovarjanjem izvedeti: izmečkal je iz njega, kar ga je zanimalo
SSKJ
iztólči -tólčem [ou̯dov., iztólci iztólcite in iztolcíte; iztólkel iztólkla (ọ̑) 
  1. 1. s tolčenjem spraviti iz česa: iztolči opeko iz zida
  2. 2. s tolčenjem narediti, izoblikovati: iztolči luknjo v zid
     
    um. iztolči ornament
    iztólčen -a -o: iztolčen relief; meč s srebrnimi iztolčenimi ročaji
SSKJ
izvléči -vléčem dov., izvléci izvlécite in izvlecíte; izvlékel izvlékla (ẹ́) 
  1. 1. z vlečenjem, potegovanjem spraviti iz česa: izvleči meč iz nožnice, nit iz blaga, zamašek iz steklenice / izvleči posekano drevje iz gozda; ladjico so izvlekli na kopno / izvleči žebelj iz deske
    // z vlečenjem podaljšati: izvleči anteno
  2. 2. spraviti iz česa ovirajočega: izvleči voz iz blata; obtičal je do kolen v snegu in se ni mogel izvleči; s težavo se je izvlekel izpod ruševin
  3. 3. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom vzeti iz česa: iz listnice je izvlekel šop bankovcev; izvleči roke iz žepa potegniti
    // počasi je izvlekla svojo roko iz njegove
  4. 4. ekspr. s prizadevanjem, vztrajnostjo spraviti koga iz neprijetnega, zapletenega položaja: on te je izvlekel, ko so te zaprli; trudi se, da bi jo izvlekel iz revščine; izvleči koga iz težav, zadrege; ljudstvo se je izvleklo iz zaostalosti
  5. 5. ekspr. s silo, vztrajnostjo priti do česa: ves denar je izvlekel iz njega; pri prodaji hoče izvleči čim več dobička / iz ljudi je izvlekel stvari za smešno nizko ceno kupil; gospodar je hotel kar največ izvleči iz delavcev doseči, da bi kar največ naredili
    // z vztrajnim poizvedovanjem, povpraševanjem izvedeti: sodniki niso mogli prav nič izvleči iz njega; poskušal je izvleči nekatere podrobnosti o dogodku; izvlekel je iz nje skrivnost
  6. 6. teh. dokončati risbo, navadno s tušem: črte je treba še izvleči; izvleči načrt
    // narediti nepretrgano črto: vidne robove na skici izvlečemo, nevidne pa črtkamo
    ● 
    ekspr. komaj je izvlekel iz nje kako besedo s težavo jo je pripravil, da je govorila; publ. iz razprave lahko izvlečemo nekaj splošnih zaključkov naredimo
    izvléčen -a -o: izvlečen zamašek; izvlečena risba; kosmičasto sukno ima na površini zelo izvlečena vlakna
SSKJ
jêklo -a (é) zelo trdna železova zlitina z majhno količino ogljika in drugih kovin: kovati, proizvajati jeklo; veliki bloki jekla; rezilo iz jekla; železo in jeklo; ima mišice, kot bi bile iz jekla / kaliti jeklo; nož iz nerjavečega jekla; pren., ekspr. poleg mehkobe ima v sebi tudi dosti jekla
 
metal. elektro jeklo elektrojeklo; kromovo jeklo ki vsebuje od 4 do 30 odstotkov kroma; legirano jeklo; teh. hitrorezno jeklo; konstrukcijsko jeklo za izdelavo konstrukcij in strojev; paličasto jeklo; plemenito jeklo; vzmetno jeklo
// star. meč, nož: porinil mu je jeklo med rebra; žvenketanje jekel
SSKJ
kalíti2 -ím nedov. (ī í) razbeljeno jeklo hitro hladiti v vodi ali olju: kovač je kalil in brusil svedre / kovina se da kaliti / kaliti jeklo
 
metal. površinsko kaliti
    kalíti se ekspr.  postajati bolj utrjen, sposoben za kaj, navadno zaradi vplivanja težkih razmer: brigada se je kalila v neštetih bojih; trdo življenje mu je kalilo značaj / kaliti se za boj
    kaljèn -êna -o: oster, kaljen meč; slabo kaljena sekira; kaljeno jeklo
SSKJ
kêrubov -a -o (ȇ) pridevnik od kerub: kerubov meč
SSKJ
krížast -a -o prid. (í) 
  1. 1. ki ima obliko križa: okno s križasto mrežo; križasto tramovje ostrešja / meč s križastim držajem; križaste antene
  2. 2. raba peša ki ima večbarven vzorec v obliki pravokotno se križajočih črt, prog; karirast: križast telovnik; križasta volnena obleka; križasto blago / križast vzorec
    ♦ 
    lov. križasto rogovje rogovje pri srnjaku, če sta sprednji in zadnji parožek v isti višini
SSKJ
križàt -áta -o prid. (ȁ ā) zastar. ki ima obliko križa; križast: križat meč / nekdaj križati tolar križavec
SSKJ
matadór -ja (ọ̑) 
  1. 1. zlasti v španskem okolju bikoborec, ki zabode bika: matador porine meč biku v tilnik; obleka matadorjev
  2. 2. star. vplivna oseba stranke, skupine: liberalni matadorji
  3. 3. igrača v obliki raznih elementov za sestavljanje, oblikovanje poljubnega predmeta
SSKJ
match tudi meč -a [mêč(ȇ) šport. tekmovanje dveh posameznikov ali moštev; dvoboj: boksarski, šahovski match; boks match / olimpijski match strelska disciplina, v kateri tekmovalec z malokalibrsko puško leže opravi šestdeset strelov na petdeset metrov; neskl. pril.: šah. match turnir turnir, na katerem igra vsak udeleženec dvoboj z vsakim udeležencem
SSKJ
mèč mêča (ȅ é) 
  1. 1. orožje z držajem in dolgim ravnim rezilom za sekanje in vbadanje: meč se sveti; izdreti, izvleči meč; nositi meč; vitez si je opasal meč; potegniti meč iz nožnice; prijeti za meč; zamahniti z golim mečem; krvav meč; oster meč; ročaj meča; slišalo se je žvenketanje mečev; boj, udarec z mečem; star. vihteti bridke meče ostre; svetli meč; zvezda repatica je bila kakor ognjen meč / dvorezen meč ki ima rezilo na obeh straneh; pren., ekspr. ostri meč mitraljezov je sekal skozi noč
    // šport. sablja z rokobranom, topim rezilom in zaščitno kroglico na koncu za športno sabljanje: učiti se držati meč; tekmovalec z mečem
  2. 2. knjiž., z oslabljenim pomenom, z rodilnikom kar se pojavlja z veliko močjo, silo: verjeti v meč pravice; žareči meči usode / pretresel nas je meč tujega gorja
  3. 3. nar. zahodno gladiola: na vrtu so visoko pognali meči
    ● 
    star. meči se bliskajo boj je; star. potegniti, prijeti, zgrabiti za meč začeti se bojevati, pripraviti se na boj; star. končati pod mečem biti obglavljen; ekspr. zatreti kaj z ognjem in mečem s silo, nasilno, z orožjem; nad glavo mu visi Damoklejev meč je v nenehno preteči nevarnosti; ekspr. kdo bi si mislil, da je ta človek tak dvorezen meč človek, ki se kaže drugačnega, kot je; ekspr. križanje mečev boj, navadno z meči; nasprotovanje mnenj, nazorov; požiralec mečev artist, ki si med nastopom navidezno potiska v grlo rezilo meča; star. uma svetli meč razum, pamet
    ♦ 
    etn. ples z meči pri nekaterih ljudstvih moški ples, pri katerem plesalci delajo figure z meči; igr. meč pri briškoli igralna karta s podobo meča; zgod. dva meča v fevdalizmu državna in cerkvena oblast
SSKJ
méča méč in mêča mêč s mn. (ẹ́ ẹ̑; é ȇ) zadnji, mišičasti del goleni: pes ga je ugriznil v leva meča; krč v mečih
Število zadetkov: 87