mènda in mendà [menda in mənda] člen. (ȅ; ə̏; ȁ)
1. izraža domnevo: menda je to edini človek, ki mu zaupa; nocoj se menda še ne vrnejo; slabo ji je, menda od slabega zraka
2. izraža samoumevnost: menda si slep, da ne vidiš, kod hodiš; če prenese most kamion, bo menda tudi mene; saj menda ne boš huda, če prisedem / v takem dežju pa menda ne boste šli od doma; menda vendar ne bo ves dan megla; pog. pa menda ja nisi truden?
3. izraža soglasje, pritrjevanje brez pridržka: »Se ti zdi rešitev pametna?« »Menda!«; pog. »Me vzameš s seboj?« »Menda ja.«
Zadetki iskanja
SSKJ²
Pravopis
mènda in mendà [me in mə] člen. (ȅ; ə̏; ȁ)
1. domnev. Nocoj se ~ že vrnejo; ~ si slep, da ne vidiš, kod hodiš
2. soglaš., knj. pog. Me vzameš s seboj? -Menda ja. Seveda
1. domnev. Nocoj se ~ že vrnejo; ~ si slep, da ne vidiš, kod hodiš
2. soglaš., knj. pog. Me vzameš s seboj? -Menda ja. Seveda
Celotno geslo
Sinonimni
Celotno geslo
Etimološki
mendȁ člen.
Pleteršnik
Celotno geslo
Pohlin
Črnovrški
Bovški
menda gl. mari, nemara, rajtende, višno
- kazalka
- mari: geselski sestavek
- nemara: geselski sestavek
- rajtende: geselski sestavek
- višno: geselski sestavek
Število zadetkov: 9
Dostopnost