Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

SSKJ
čêlo -a s (é) 
  1. 1. del obraza nad očmi: gubati, gubančiti, nabrati, nagubančiti čelo; poljubil jo je na čelo; pot mu stopi na čelo; zdaj se spomnim, je rekel in se udaril po čelu; nizko, visoko čelo; briše si potno čelo / kot povelje s čelom levo! / pesn. jasno, mračno čelo obraz, obličje
  2. 2. sprednji, začetni del
    1. a) skupine ljudi, živali: čelo kolone, sovražnikove vojske; čelo sprevoda / biti, hoditi na čelu pred skupino
    2. b) predmeta, stvari: posadijo ga na čelo mize; veter piha v čelo ladje; čelo zibelke / hiša je obrnjena s čelom proti ulici s pročeljem; zastar. na čelu knjige je bilo zapisano: za prosto ljudstvo
  3. 3. manjša, končna ravna ploskev podolgovatega orodja: čelo kladiva, sekire, zagozde
  4. 4. navadno v zvezi z biti, postaviti se, stopiti na prvo, vodilno mesto ali položaj: postaviti se, stopiti na čelo delavskega gibanja; stati na čelu organizacije; delavski razred s komunistično partijo na čelu
    ●     gleda ga izpod čela grdo, jezno; pogledoval ga je izpod čela plašno, skrivaj; med tekmovanjem je bil ves čas na čelu prvi; star. saj nima na čelu zapisano, kaj misli na zunaj se ne vidi
    ♦     arhit. čelo trikotni vrh stene pod streho; geogr. čelo ledenika spodnji konec; čelo strmo se dvigajoči del pobočja gore ali stene; les. čelo čelna ploskev lesa ali lesnih izdelkov; mont. čelo stena odkopnega prostora, iz katere se koplje ruda; um. nadvratno čelo ploskev med preklado in lokom nad portalom; timpanon
SSKJ
glávnja -e ž (ȃ) nar. zahodno veliko (tleče) poleno, navadno na ognjišču ali v peči: glavnja že dogoreva; glavnja je mračno osvetljevala prostor
SSKJ
mól1 -a m (ọ̑) 
  1. 1. muz. diatonična lestvica s poltonoma med 2. in 3. ter 5. in 6. stopnjo: iz mola preiti v dur / skladba v d-molu / zmeraj mu je bil bolj pri srcu veseli, zanosni dur kot pa otožni mol; pren., šalj. smrčal je v vseh durih in molih
  2. 2. knjiž. mračno, žalostno razpoloženje: temni mol njegove notranjosti je prepleten z zanosnim durom življenjske volje; prebral je množico knjig, napisanih v duru in v molu
SSKJ
mráčen -čna -o stil. -ó prid., mráčnejši in mračnéjši (á ā) 
  1. 1. v katerem je vidljivost zmanjšana: mračen gozd, prostor; mračna klet, soba, ulica; dolina je postajala mračna; mračno brezno / iti po mračnih stopnicah / zreti v mračen večer; mračna noč
    // ki je temnih barv ali v senci: obrisi predmetov postajajo mračnejši; gore so bile mračne; mračno polje
    // ekspr. ki je brez močnega sijaja, svetlobe: mračna luč, svetloba
  2. 2. ekspr. negativno, neugodno razpoložen: mračen človek; kaj si tako mračen; iz dneva v dan je postajal mračnejši; mračni in molčeči so sedeli za mizo
    // ki vsebuje, izraža negativno, neugodno razpoloženje: vprašati z mračnim glasom; njegov obraz je postajal vedno mračnejši / pesn. mračno čelo / mračen značaj; pren. mračno poslopje
    // ki prikazuje kaj z negativne, neugodne strani: pisatelj rad uporablja mračne motive; mračna pesem o čem / mračne statistike o nesrečah
  3. 3. ekspr. za človeka zelo neprijeten: imeti mračno mladost; njegova mračna usoda / preženi mračne misli; obhajajo ga mračne slutnje
    // ki vsebuje, izraža hudobijo, zlobo: kovati mračne naklepe
    // zelo negativen: v tej aferi so bile na delu neke mračne sile
    // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: mračen obup; mračna otožnost, žalost; mračna zloba
  4. 4. ekspr. ki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju: tam vladajo mračne sile / mračni časi; mračne razmere / mračno nazadnjaštvo / mračni srednji vek
  5. 5. ekspr. časovno zelo odmaknjen (v neznano preteklost): pred mračnimi tisočletji
    ●     ekspr. mračni bogovi človeku sovražni; ekspr. prikazovati, slikati kaj v mračnih barvah negativno
    ♦     zool. mračni termit termit, ki živi v lesu ali zemlji, Reticulotermes lucifugus
    mráčno tudi mračnó prisl.: mračno gledati izpod čela; mračno naslikati prihodnost človeštva / piše se narazen ali skupaj mračno sive ali mračnosive gruče / v povedni rabi: postalo je mračno; v sobi je bilo nekam mračno; bilo mu je mračno pri duši
SSKJ
mračíti -ím nedov. (ī í) 
  1. 1. knjiž. delati mrko, neprijazno: težko življenje mu je mračilo obraz; kaj ti mrači oko; kaj se mračiš; izraz se mu je čedalje bolj mračil
  2. 2. knjiž. delati nejasno, zmedeno: gorje mu je mračilo duha; duh se mu je mračil / solze so mu mračile pogled ni več razločno videl
    ●     knjiž. um se mu mrači postaja duševno bolan
  3. 3. knjiž., redko delati mračno, temno: nobena meglica ni več mračila sonca; goste zavese so mračile sobo
    mračíti se 
    1. 1. brezoseb. prehajati iz dneva v mrak: mrači se; začelo se je mračiti
    2. 2. postajati mračen, temen: dan se mrači; nebo se mrači / luna se mrači; pren., ekspr. začel se mu je mračiti življenja dan
      ●       ekspr. pred očmi se mi mrači zaradi slabosti, bolezni se mi zdi, da vidim nejasno, mračno
    mračèč -éča -e: mračeč se je spregovoril; mračeče se dvorišče, nebo
SSKJ
mračnogléd -a -o prid. (ẹ̑ ẹ̄) ki mračno, žalostno gleda: redkobeseden in mračnogled človek
SSKJ
mŕščiti -im nedov. (ŕ r̄) 
  1. 1. delati gube, poteze kot pri napetem razmišljanju, zaskrbljenosti, jezi: mrščiti čelo; obraz se mu je mračno mrščil / mrščil se je zaradi sonca; pren., ekspr. veter mršči morje
    // z gubanjem kože spravljati v tak položaj, kot so bodice pri ježu: mrščiti obrvi; bolni živini se dlaka mršči ježi
  2. 2. redko mršiti: veter mu mršči brado
    mŕščiti se z delanjem takih gub, potez izražati napetost, zaskrbljenost, jezo: na vse prigovarjanje se je samo mrščil in zmigoval z rameni; obraz se mu je jezno mrščil
SSKJ
omračeváti -újem nedov. (á ȗ) knjiž.  
  1. 1. delati nejasno, zmedeno: lažne trditve omračujejo resnico
    ●     knjiž. um se ji omračuje postaja duševno bolna
  2. 2. redko delati mračno, temno: meglice so omračevale luno; pren. trpljenje mu je omračevalo zadnja leta življenja
SSKJ
omračíti -ím dov., omráčil (ī í) knjiž.  
  1. 1. narediti mrko, neprijazno: težave mu niso omračile obraza; zaradi takega govorjenja se mu je čelo omračilo
  2. 2. narediti nejasno, zmedeno: žalost mu je omračila duha; tudi vino mu ni omračilo glave; zaradi mnogih dogodkov se mu je omračil spomin
  3. 3. redko narediti mračno, temno: nobena meglica ni omračila neba; za hip se je soba omračila
    ●     knjiž. um se mu je omračil postal je duševno bolan; knjiž., ekspr. pred očmi se mu je omračilo zaradi slabosti, bolezni se mu je zdelo, da vidi nejasno, mračno
    omračèn -êna -o 
    1. 1. deležnik od omračiti: omračen obraz; človek z omračenim umom
    2. 2. ki vsebuje, izraža mrkost, neprijaznost: njihovi omračeni pogledi niso obetali nič dobrega
SSKJ
ozvézditi -im dov. (ẹ́ ẹ̑) knjiž., redko narediti, da so kje zvezde: umetno nebo mora še ozvezditi; pren. s svojim prihodom si ozvezdila mojo mračno noč
    ozvézditi se postati zvezdnat: počasi se je nebo ozvezdilo
    ozvézden -a -o: ozvezden nebesni svod
SSKJ
predpóldne -dnéva [u̯d] s (ọ̑ ẹ̑) ed., redko del dneva od jutra do poldneva; dopoldan: mračno jesensko predpoldne; prim. poldne
SSKJ
roló -ja m (ọ̑) 
  1. 1. priprava navadno iz rebraste pločevine za zavarovanje, zapiranje vratne, izložbene odprtine, rebrača: dvigniti rolo; spustiti in zakleniti roloje na izložbenih oknih; ropot rolojev
    // priprava iz med seboj povezanih deščic, ploščic za zapiranje omar: omara z rolojem
  2. 2. roleta: v sobi je bilo mračno, ker so bili roloji spuščeni; neskl. pril.: rolo omara
SSKJ
vjédati se -am se nedov. (ẹ́) knjiž. zajedati se, prodirati: rja se vjeda v železo / svedri se vjedajo v skale / pas težke torbe se vjeda v ramena / njive so se vjedale vse globlje v travnike so segale
// mračno razpoloženje se mu vjeda v dušo
SSKJ
zamračeváti -újem nedov. (á ȗ) knjiž.  
  1. 1. delati mrko, neprijazno: žalost mu je zamračevala obraz
  2. 2. delati nejasno, zmedeno: to je zamračevalo njegovo zavest
  3. 3. redko delati mračno, temno: oblaki so zamračevali nebo
SSKJ
zamračíti -ím dov., zamráčil (ī í) knjiž.  
  1. 1. narediti mrko, neprijazno: ta misel mu je zamračila obraz; ob teh besedah se mu je zamračilo čelo / spletke so mu zamračile zadnja leta življenja
  2. 2. narediti nejasno, zmedeno: novica mu je zamračila duha; spomin se mu je zamračil
  3. 3. redko narediti mračno, temno: oblaki so zamračili nebo; soba se je zamračila
    ●     knjiž. um se mu je zamračil postal je duševno bolan
    zamračíti se brezoseb.  zmračiti se: vrnil se je, ko se je zamračilo
    zamračèn -êna -o 
    1. 1. deležnik od zamračiti: od jeze zamračen obraz; pokrajina je bila zamračena
    2. 2. ki vsebuje, izraža mrkost, neprijaznost: prestrašili so ga njegovi zamračeni pogledi
SSKJ
zmračíti -ím dov., zmráčil (ī í) 
  1. 1. knjiž. narediti mrko, neprijazno: spomin na trpeče mu je zmračil obraz; čelo se mu je zmračilo; njegov pogled se je zmračil; ob tej novici se je kar zmračil
  2. 2. knjiž. narediti nejasno, zmedeno: žalost mu je zmračila pamet; zaradi teh dogodkov se mu je zmračilo v možganih
    ●     knjiž. um se mu je zmračil postal je duševno bolan
    zmračíti se 
    1. 1. brezoseb. preiti iz dneva v mrak: zmračilo se je; ko se je popolnoma zmračilo, je prižgal luč; pozimi se zgodaj zmrači
    2. 2. postati mračen, temen: dan se zmrači; nebo se zmrači; pokrajina se je zmračila
      ●       zastar. v tistem letu se je luna dvakrat zmračila sta bila dva lunina mrka; ekspr. pred očmi se mu je zmračilo zaradi slabosti, bolezni se mu je zdelo, da vidi nejasno, mračno
    zmračèn -êna -o: zmračen obraz; ves zmračen je stopal po sobi; zmračeno nebo
Število zadetkov: 16