Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko preberete tu.

Zadetki iskanja

SSKJ
nakljúčje -a (ȗ) kar povezuje, povzroča sovpad nepričakovanih, med seboj vzročno nepovezanih dejanj, dejstev: nič ne smemo prepustiti naključju / pomagalo mu je naključje; ekspr. igra naključja / v povedno-prislovni rabi: ni naključje, da je nanj pozabil; ekspr. rešitev je čisto naključje; to je čudno, neverjetno, srečno naključje
 
ekspr. naključje je hotelo drugače nepričakovano se je zgodilo nekaj drugega
// v prislovni rabi, v zvezi po naključju nenačrtno, nehote: po naključju srečati znanca; samo po naključju je preživel nesrečo; ekspr. to je zvedel po golem naključju
SSKJ
sréča -e ž (ẹ́) 
  1. 1. razmeroma trajno stanje velikega duševnega ugodja: sreča mine, se stopnjuje; doživeti, občutiti, ekspr. zapraviti srečo; hrepeneti po sreči; kratkotrajna, velika sreča; trenutki sreče / družinska, materinska sreča / iskati srečo; najti srečo v ljubezni; ekspr.: ta otrok jim je prinesel srečo jih je osrečil; biti poln sreče / živeti v sreči
    // ekspr. veliko zadovoljstvo, veselje: sreča ga je prešinila ob tej misli; z obraza ji sije sreča; pog. od sreče ga je bilo skoraj konec; jokati od sreče; obraz se mu je širil od sreče, v sreči
  2. 2. ekspr. kar povzroča veliko duševno ugodje: ti si vsa moja sreča; njena največja sreča je ples zelo rada pleše
  3. 3. nav. ekspr. naključje, okoliščine, ki vplivajo na ugoden izid, potek česa: povsod ga spremlja sreča; zanašati se na srečo; ima večjo srečo kot pamet, več sreče kot pameti / imeti srečo pri prodaji, v ljubezni; poskusil je znova, pa spet ni imel sreče ni uspel; vse je šlo, se je izteklo po sreči posreči
    // nav., elipt., v povedno-prislovni rabi: sreča zanj, da je pomoč kmalu prišla; prava sreča je, da se mu ni nič zgodilo; sama sreča, da je tako; še sreča, da nima daleč do doma / kot voščilo
    1. a) ob kakem dogodku: vso srečo; želim ti mnogo sreče
    2. b) pri kakem delu: dobro srečo želim; v kmečkem okolju bog daj srečo
      // tako naključje, take okoliščine: sreča je hotela, da sta se srečala; prepuščati kaj sreči; vse je temeljilo na čudni igri sreče
  4. 4. nav. ekspr. stanje duševnega in telesnega ugodja ob izpolnitvi želja, ciljev: obljubljali so jim srečo; uživati srečo; lov za srečo / napovedovati komu srečo z dlani; v vaših rokah je sreča teh ljudi usoda
  5. 5. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi k sreči, na srečo izraža, da zaradi ugodnih naključij, okoliščin kaj poteka, se dogaja tako, kot nakazuje sobesedilo: k sreči so kmalu prišli gasilci; k sreči se ni nič zgodilo; na srečo je denar dobil; hotel je goljufati, pa so ga na srečo spregledali
    // v zvezi na slepo srečo izraža naključnost, nenačrtnost dejanja: na slepo srečo je hodil po mestu; izbirati, ugibati na slepo srečo
    ● 
    ekspr. sreča mu je bila mila razmere, okoliščine so bile zanj ugodne; ekspr. sreča je hotela drugače nepričakovano se je zgodilo nekaj drugega; ekspr. sreča te išče ne zamudi priložnosti, ki ti prinaša korist, uspeh; star. sreča mu laže ni srečen; ekspr. sreča se mu je nasmehnila doživel je uspeh, navadno brez svojih zaslug; z vremenom nismo imeli posebne sreče vreme ni bilo ugodno, lepo; vznes. naj lije nebo srečo nate bodi srečen; ekspr. poskusiti srečo tvegati narediti kako dejanje z upanjem na uspeh; vse je odvisno od sreče stvar bo uspela le v ugodnih okoliščinah; pesn. sreča kriva nesreča; ekspr. nasmehnila se mu je lovska sreča dobil je velik plen; kolo sreče se obrača ugodnim, prijetnim dogodkom sledijo manj prijetni, neugodni; igra na srečo igra za denar, navadno s kartami ali kockami, katere izid je odvisen od naključja; otroci in pijanci imajo srečo; šalj. sreča v igri, nesreča v ljubezni; preg. sreča je opoteča; preg. vsak je svoje sreče kovač
SSKJ
drugáče prisl. (ȃ) 
  1. 1. izraža
    1. a) drugačen, različen način dejanja: drugače drži pero, pa bo pisalo; dosti drugače govorijo kot mi; zdaj vse drugače živijo kot včasih; elipt. naredite, kar hočete, ne morem drugače ravnati, delati
    2. b) v povedni rabi razmere ali stanje, ki se razlikujejo od določenih: pri vas pa je zdaj vse drugače kot pri nas; včasih je bilo drugače / po bolezni je z njim drugače / to je čisto drugače, kot si ti misliš / pog., kot vljudnostna fraza pa drugače, kako vam gre
    3. c) z nikalnico omejenost na določeno, navedeno: nikoli ga ni klical drugače kot stric; nič drugače ni šlo, kot da sem se zadolžil / kot podkrepitev: ubogal boš, ni drugače; tako je in nič drugače
  2. 2. nav. ekspr. izraža visoko stopnjo: še vse drugače mu je hudo za materjo, kot mu je bilo za sestro
  3. 3. v vezniški rabi, v vzročnem priredju za izražanje
    1. a) dejanja, stanja ob drugih, drugačnih priložnostih: zdaj uboga, drugače pa dela po svoje; danes je slabe volje, drugače je pa prijeten, vesel / ne mudi se mu, drugače bi že odšel
    2. b) ekspr. podkrepitve zahteve, ukaza: pojdi, drugače jih boš dobil
      ● 
      z njim je drugače, njega ne marajo njegov položaj je drugačen, slabši; pa pojdi, če (že) ne gre drugače če misliš, da moraš oditi; mislil je oditi po svetu, naključje pa je hotelo drugače vendar se je nepričakovano zgodilo nekaj drugega; drugače misli kakor mi ima druge nazore, mnenje; ekspr. le počakaj, midva se bova drugače pomenila s teboj bom ravnal, obračunal strožje; publ. drugače povedano isto na drugačen način povedano; ekspr. to boš plačal tako ali drugače na ta ali drug način
SSKJ
rešíti in réšiti -im dov. (ī ẹ́) 
  1. 1. narediti, da kdo, ki je v življenjski nevarnosti, ostane živ: bolnika so komaj rešili; rešiti z umetnim dihanjem / zdravila so ga rešila
  2. 2. narediti, da kdo preneha biti na življenjsko nevarnem kraju: rešiti otroka, ki se utaplja; živino so rešili iz gorečega hleva; rešiti se s potapljajoče se ladje / rešiti na suho; rešiti se na varno / kot vzklik reši se, kdor se more
    // narediti, da kdo preneha biti v neprijetnem, nezaželenem položaju: rešiti koga iz ječe; komaj so se rešili iz sovražnega obroča / rešiti roko iz njegovega prijema
  3. 3. narediti, da kdo preneha biti deležen kakega neprijetnega, nezaželenega stanja: rešiti koga bolečin, skrbi / ekspr. smrt ga je rešila trpljenja / rešiti kraljično prekletstva v pravljicah izpod oblasti nadnaravnih sil
    // narediti, da kdo ne postane deležen česa neprijetnega, nezaželenega: hoteli so ga pretepsti, a ga je prijatelj rešil; z izgovorom ga je rešil kazni / naključje nas je rešilo propada / slabo je znal, a ga je rešil zvonec
  4. 4. ekspr. narediti, da kdo preneha imeti v svoji okolici neprijetno, nezaželeno osebo: reši me tega človeka; nepovabljenega obiskovalca se je komaj rešila
  5. 5. narediti, da kaj ogroženega
    1. a) ne preneha obstajati: rešili so le tista podjetja, ki niso bila preveč zadolžena / rešiti prijateljstvo, zakonsko zvezo / rešiti svojo čast / rešiti komu življenje
    2. b) ostane v lasti osebka: rešiti svoje imetje / z operacijo so mu rešili roko / rešiti predmete iz zastavljalnice odkupiti
  6. 6. narediti, da kaj preneha biti neznano, nejasno, zapleteno: kdo bo rešil to uganko; kar ga je že dolgo mučilo, se je rešilo samo od sebe, samo po sebi / rešiti križanko vpisati ustrezne besede v navpične in vodoravne vrste; rešiti rebus iz risb stvari, črk, znakov ugotoviti ustrezno besedo, stavek
    // narediti, da kaj preneha obstajati: rešiti problem brezposelnosti; rešiti socialna vprašanja / rešiti spor
  7. 7. sprejeti, izreči o čem končno sodbo, mnenje, sklep: rešiti pritožbo; ugodno rešiti prošnjo
    ● 
    žarg., šport. domače moštvo je rešilo le polovičen izkupiček igralo neodločeno; publ. vratar je rešil mrežo preprečil gol; nar. rešiti vozel razvozlati
    ♦ 
    mat. rešiti enačbo izračunati rešitev enačbe; šol. rešiti nalogo izračunati, vstaviti, kar zahtevajo podatki in računski znaki, navodila
    réšen -a -o: rešeni brodolomci; biti rešen trpljenja; pravilno rešena uganka
     
    knjiž. najbolje je bila rešena naprava za reguliranje pritiska izdelana, zamišljena; pog., ekspr. da, tako bom napravil in domovina bo rešena stvar bo opravljena, urejena; sam.: rešeni se mu je dolgo zahvaljeval
SSKJ
nagóda -e ž (ọ̑star.  
  1. 1. dogodek, pripetljaj: spominja se nagode, pri kateri so bili trije ubiti / o vsakem sosedu ve kako nagodo / čudna, neverjetna nagoda naključje
  2. 2. dejanje, ravnanje, navadno neprimerno: zmeraj je pripravljen za kako nagodo / ta šala je njegova zadnja nagoda
SSKJ
nesréčen -čna -o prid., nesréčnejši (ẹ́ ẹ̄) 
  1. 1. ki čuti zaradi stanja, v katerem je, duševne bolečine: nesrečen človek; bil je zelo nesrečen; čuti se nesrečnega; če se poročiš z njim, boš nesrečna; dela se nesrečno / ekspr. njegovo srce je žalostno in nesrečno
    // nav. ekspr. ki izraža, kaže tako stanje: tako nesrečen obraz ima / odganjal ga je od nesrečnih misli / to je nesrečna zgodba
  2. 2. ki je doživel nesrečo: ko jim je pogorela hiša, se je nesrečna družina preselila k sorodnikom
  3. 3. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: ti nesrečni fant, že spet si zamudil; ta nesrečna bluza mi kar naprej leze izza krila; ta nesrečna pijača ga bo čisto uničila / bilo je le nesrečno naključje, da se je to zgodilo
    ● 
    ekspr. nesrečen je, da se kamnu smili zelo; nesrečna ljubezen ljubezen, ki je ljubljena oseba ne vrača; ekspr. ima nesrečne roke vedno naredi kaj narobe; trinajst je nesrečna številka po ljudskem verovanju kar ima tako številko, povzroči nesrečo, neprijetnost; ekspr. rojen je pod nesrečno zvezdo v življenju nima sreče; knjiž. kraj nesrečnega imena kraj, kjer se je zgodilo kaj hudega, usodnega
    nesréčno prisl.: nesrečno gledati, pasti; biti nesrečno zaljubljen; sam.: nesrečnemu pomilovanje nič ne pomaga
SSKJ
neúmen -mna -o prid., neúmnejši (ú ū) 
  1. 1. ki ni sposoben hitro dojemati, prodorno misliti: njegovi sodelavci niso neumni; ni neumen, le učiti se mu ne ljubi; preveč je neumen za šolo; neumen je kot noč, nizko kot tele zelo
    // ekspr. za krajo ni neumna zna spretno krasti
    // kot psovka gos neumna
    // ki ne vsebuje, izraža sposobnosti za tako dojemanje, mišljenje: neumen obraz; neumne oči / neumen odgovor
  2. 2. ki ne ravna v skladu z razumom, pametjo: vsak neumen otrok bi se pametneje odločil; mlad je še in neumen; človek je v teh letih najbolj neumen / ekspr.: bil je tako neumen, da mu je zaupal; ni tako neumen, kot se dela / ekspr.: neumen si, če ne izkoristiš priložnosti izkoristi jo; nisem neumen, da bi šel ne bom šel
    // kot psovka kaj si pa šel, tepec neumni; kot vzklik človek neumni, zdaj je prepozno
    // ki izraža tako ravnanje: neumen nasvet; neumna odločitev / ekspr.: neumne knjige; neumne misli
  3. 3. ekspr. duševno bolan, duševno nerazvit: kaj si neumen, da tako kričiš; bil je ravno toliko neumen, da ga niso mogli poklicati na odgovor; smejal se je, kot da bi bil neumen; uči se kot neumen zelo
  4. 4. ekspr., navadno v povedni rabi zaradi močnega čustva zelo razburjen: ves neumen je od veselja; zaradi tekme je čisto neumen
  5. 5. ekspr. neprimeren, neustrezen: neumna navada; te pentlje na obleki so prav neumne; osebe v drami imajo neumna imena / imel sem same neumne izdatke
    // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: spravi te neumne karte; neumne težave; neumno naključje
  6. 6. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: ima neumno srečo; obšlo ga je neumno veselje / pripoveduje neumne laži
    ● 
    pog. naredil se je neumnega in ga ni pozdravil kot da ga ni videl, opazil; kot da ga ne pozna, ni spoznal; pog. naredi se neumnega in vprašaj kot da nič ne veš; pog., ekspr. neumen je na avtomobile zelo rad jih ima; pog., ekspr. neumen je na ženske ima veliko slo po ženskah; ekspr. še neumna žival skrbi za svoje mladiče nerazumna; ekspr. neumna leta puberteta; ekspr. neumno vreme zelo spremenljivo, nestalno; preg. najbolj neumen kmet ima najdebelejši krompir za srečo, uspeh niso vselej potrebne velike umske sposobnosti
    neúmno prisl.: neumno govoriti, se smejati, svetovati; neumno dober je do sorodnikov; neumno začuden obraz / v povedni rabi: neumno bi bilo, če bi se dali obkoliti; ni neumno, če greš
    neúmni -a -o sam.: neumni ne upoštevajo dokazov; govoril je same neumne; po neumnem je zapravila ugled
SSKJ
obrníti in obŕniti -em dov. (ī ŕ) 
  1. 1. spremeniti izhodiščno smer gibanja ali usmerjenost česa v nasprotno smer gibanja ali usmerjenost: obrniti konja; obrniti ladjo, voz; obrniti se in iti nazaj / smer toka se je obrnila; pren., ekspr. kolesa zgodovine ni mogoče obrniti nazaj
    // navadno s prislovnim določilom spremeniti smer gibanja ali usmerjenost česa sploh: obrniti kamero v drugo smer; obrniti obraz proti soncu; obrniti sliko k steni / obrniti otroka od okna; obrniti se na levo, proti hiši; obrniti se na petah, s celim telesom / veter se je obrnil; kazalec na instrumentu se je obrnil navzdol / obrniti glavo nazaj ozreti se; ni vedel, v katero vas bi (se) obrnil napotil, šel
  2. 2. spremeniti lego, položaj česa tako, da se premakne okoli daljše osi ali v krogu: obrniti ključ v ključavnici; obrniti ročico stroja v levo / obrniti gumb na radijskem sprejemniku; obrniti stikalo; obrniti volan / obrniti bolnika na bok; obrniti se na hrbet
  3. 3. narediti, da kaj leži s spodnjo stranjo navzgor: obrniti dlan; obrniti pokrovko / obrniti peščeno uro / obrniti mrvo; z oranjem obrniti zemljo / obrniti list v knjigi
    // narediti, da se notranja stran česa nahaja zunaj: obrniti hlače, jopico; obrniti vrečko / obrniti žep; šivilja ji je obrnila plašč ga razparala in ponovno sešila z narobno stranjo tkanine navzven
  4. 4. navadno s prislovnim določilom narediti, da dobi kaka dejavnost vsebino, kot jo nakazuje določilo: obrniti misli, pozornost na druge stvari; obrniti pogovor drugam; obrniti kaj na bolje, v dobro; obrniti kaj na smešno stran; obrniti kaj v svojo korist / publ. obrniti zunanjo politiko v smer popuščanja
    // narediti, da dobi kaka dejavnost nasprotno obliko od izhodiščne: obrniti matematično nalogo / v nekaj letih jim je uspelo obrniti razmerje med uspešnimi in neuspešnimi učenci / obrniti vprašanje
  5. 5. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, njegovo usmerjenost, kot ga nakazuje samostalnik: vso svojo ljubezen sta obrnila na hčer; bal se je, da ne bi obrnil očetove jeze nase; svojo delavnost in skrb je obrnil v obdelovanje zemlje
    ● 
    pog. kakor obrneš, srečen ne boš nikoli karkoli storiš; ekspr. dobro zna obrniti besedo spretno, uspešno zna govoriti; ekspr. vsako besedo trikrat obrne, preden spregovori vedno dobro premisli, preden spregovori; pog. po pameti, za pametne reči obrniti denar uporabiti, naložiti; ekspr. vsak dinar trikrat obrne veliko premišlja, preden se odloči za nakup; je varčen; ekspr. hči ga je obrnila za sto dinarjev ogoljufala; pog. vso hišo mi je narobe obrnil vse je razmetal, spravil v nered; pog. obrniti komu hrbet ne več hoteti imeti opravka z njim; zapustiti ga, navadno v neprijetnem položaju; ekspr. dvakrat je obrnil ključ zaklenil; ekspr. dovolj je, obrni list, ploščo začni govoriti o čem drugem; knjiž. obrniti orožje proti lastnim zaveznikom začeti se boriti proti njim; knjiž. obrniti oči, pogled vstran pogledati vstran; zastar. spis so obrnili v nemški jezik prevedli; ekspr. radi bi svet na glavo obrnili spremenili trdna, ustaljena načela, spoznanja; ekspr. vso vas je obrnil proti nam naščuval; pog. vse smo obrnili, pa ga nismo našli preiskali; pog. vsak, še tako splošen očitek obrne nase misli zanj, da velja samo njemu; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj
    ♦ 
    ekon. obrniti sredstva narediti, da se spremeni oblika njihove vrednosti; fin. obrniti denar narediti, da menja lastništvo; navt. obrniti jadro od vetra, proti vetru
    obrníti se in obŕniti se 
    1. 1. navadno s prislovnim določilom izraža prehod v novo stanje, dogajanje, kot ga nakazuje določilo: naključje se je obrnilo nam v prid; potek vojne se je obrnil v korist zaveznikov / položaj se je popolnoma obrnil; knjiž. spletka, ki so jo pripravljali, se je obrnila proti njim samim je zadela njih same, škodovala njim samim; vreme se bo obrnilo spremenilo; pren. umetnost se je obrnila k resničnosti
    2. 2. v zvezi z na izraža, da osebek pride s kom v stik z določenim namenom: obrniti se na koga za nasvet, v potrebi, s prošnjo; javno se obrniti na koga s pozivom / pismeno se obrniti na sodišče
    3. 3. ekspr., navadno s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom izraža način ravnanja, kot ga določa sobesedilo: pri delu se zna hitro obrniti; če se boste znali prav obrniti, si boste nabrali precej denarja / potrebujem človeka, ki se zna obrniti spretnega, iznajdljivega; mlad je, ne zna se še prav obrniti ukrepati, delati
      // obrni se že, kaj mečkaš
      ● 
      ekspr. kamor se obrnem, povsod sam nered kamor pogledam, stopim; pog. leto se je hitro obrnilo je hitro minilo; ekspr. če bi oče to vedel, bi se v grobu obrnil bi se zelo razžalostil, razjezil; ekspr. še želodec se mi bo obrnil, ko to gledam slabo mi je, na bruhanje mi gre; ekspr. ljudstvo se je obrnilo od svojega voditelja ni mu več naklonjeno, ne zaupa mu več; knjiž. s hvaležnim pogledom se je obrnil k njej hvaležno jo je pogledal; publ. obrniti se k resničnim problemom začeti se ukvarjati z njimi, zanimati se zanje; ekspr. obrnil si se na napačen naslov v tej zadevi ti ne bom pomagal, ustregel; obrnilo se mu je na bolje počuti se bolj zdravega
      ♦ 
      fin. denar se ni niti enkrat obrnil
    obrnívši zastar.: obrnivši ladjo, so zajadrali na odprto morje
    obŕnjen -a -o: narobe obrnjen kožuh; balkon je obrnjen na cesto; moža sta obrnjena drug proti drugemu; obrnjena slika predmeta; navzdol obrnjene veje drevesa; obrnjeno zaporedje dogodkov; okno je obrnjeno na sever
     
    ekspr. fant je preveč obrnjen vase zanima se zlasti za svoj notranji svet
     
    fiz. obrnjena slika slika, usmerjena nasprotno kot predmet; lingv. obrnjena stava ne navaden, spremenjen vrstni red sintaktičnih enot v stavku
SSKJ
odločíti in odlóčiti -im dov. (ī ọ́) 
  1. 1. izraziti voljo, kako naj bo: to naj odloči predsednik; odločil je, naj začnejo zidati takoj; odločiti z referendumom / ljudstvo naj samo odloči
    // dati, izreči o čem končno mnenje, sodbo: komisija je odločila, da je delo plagiat; o sporni zadevi bo odločilo sodišče
  2. 2. publ. določiti izid česa: zadnji gol je odločil tekmo; ta poteza je odločila partijo / obe igri je odločil v svojo korist v obeh je zmagal
    // določiti, usmeriti: prav to znanstveno delo je odločilo njegovo nadaljnjo življenjsko pot; s tem se je odločila njena usoda
  3. 3. star. dodeliti, nameniti: to mesto so odločili njemu, zanj / vsakemu je odločila svoje delo odkazala; takim bolnikom se odločijo posebne sobe dajo
    // navadno v zvezi z za določiti, izbrati: nekaj mož je odločil za stražo / prostor za hišo je odločila ona
  4. 4. napraviti, da kaj ni več skupaj s čim drugim; ločiti: odločiti skorjo / odločiti slabo grozdje od dobrega / odločili so precej knjig izločili, odstranili
    ● 
    star. njemu ne bi smela odločiti denarja dati, zapustiti; o tem je odločilo naključje to se je zgodilo po naključju; knjiž., redko ni ga mogoče odločiti, da bi prebral to knjigo nagovoriti, pregovoriti; to ga je odločilo, da je začel izdajati revijo nagnilo, spodbudilo
    ♦ 
    jur. imeti odločujočo veljavo pri enakem številu glasov, mnenj
    odločíti se in odlóčiti se 
    1. 1. z razmišljanjem priti v stanje, ko osebek hoče kaj narediti, uresničiti: naj se že odloči in potem kaj naredi; ni se mogel odločiti; ona se počasi, težko odloči / odločil se je, da bo postal slikar; trdno so se odločili odpotovati z letalom / star. odločil sem se k pisanju namenil sem se
    2. 2. pri izbiri dati čemu prednost: pri volitvah se je večina odločila zanj; ni se mogla odločiti med plinskim in električnim štedilnikom; ne more se odločiti, katera je lepša
    odlóčen -a -o: za to odločen čas je hitro minil; njemu odločena soba; biti trdno odločen pobegniti
SSKJ
prinêsti -nêsem dov., prinésel prinêsla (é) 
  1. 1. z nošenjem spraviti na določeno mesto: prinesti orodje; prinesel je stol iz sobe; prinesti na glavi, v košari; prinesti s težavo, naskrivaj / prinesti pismo; osebno prinesti vabilo / konji so prinesli težke tovore; ekspr. čoln ga je prinesel na nasprotni breg s čolnom se je pripeljal
    // prinesti jesti, piti; nazadnje so jim prinesli kavo postregli s kavo
    // otrokom je vedno kaj prinesel ob prihodu dal; prinesel ji je šopek rož / pog. prinesel je slabo oceno dobil je; pog. profesor je zahteval, naj učenec prinese podpis staršev naj starši podpišejo; vse potrebne stvari so prinesli s seboj so imeli; pog. knjigo moraš prinesti nazaj vrniti
    // z nošenjem spraviti kaj kam z določenim namenom: prinesti mlet; prinesel je aparat v popravilo; prinesti pridelke naprodaj
  2. 2. z delovanjem povzročiti, da kaj kam pride zlasti po vodi, zraku: tok je prinesel na breg veje; veter je prinesel dim, oddaljeno šumenje slapa / sivi oblaki so prinesli sneg
    // pog., ekspr. povzročiti, da kdo zlasti nepričakovano pride: kaj te je prineslo tako zgodaj; prineslo ga je srečno naključje / mrak ga je prinesel v mraku je prišel; kateri hudič te je prinesel ob tej uri ni prav, da si prišel ob tej uri; brezoseb. ravno zdaj ga je moralo prinesti tod mimo
  3. 3. nav. ekspr. priti h komu z namenom povedati mu kaj: prinesel mu je žalostno novico; prinesli so jim pozdrave (od) prijateljev
    // z objavo sporočiti: časopis je prinesel najvažnejše dnevne novice / revija je prinesla več člankov s tega področja v njej je objavljenih; publ. tisk ni o tem še nič prinesel poročal
  4. 4. povzročiti, da se kaj pojavi tam, kjer prej ni bilo: rastlino so prinesli v Evropo v srednjem veku / to bolezen so prinesli priseljenci
  5. 5. povzročiti, da kaj nastane, se pojavi: hitra industrializacija je prinesla veliko novih izdelkov; izboljšave niso prinesle bistvenega napredka / starost prinese tegobe
    // povzročiti, da je kdo deležen česa: življenje ji je prineslo veliko gorja, skrbi; prinesel jim je nesrečo, radost / pog. nastopanje mu je prineslo dosti denarja z nastopanjem je zaslužil, dobil
    ● 
    dedek Mraz mu je prinesel sanke dal; dobil jih je ob novem letu; nevesta je dosti prinesla k hiši imela je veliko doto; vulg. vse mu mora prinesti k riti zelo mu mora streči; ekspr. prinesti komu kaj na nos, na ušesa povedati, kar se ne bi smelo; ekspr. to značilnost je prinesel s seboj na svet se je z njo rodil; ekspr. boš že še prinesel v moj mlin še boš potreboval mojo pomoč; ekspr. prinesti vse na krožniku, pladnju omogočiti, da kdo brez truda kaj doseže; nižje pog. zamujeno noter prinesti nadomestiti; nižje pog. okrog te je prinesel ogoljufal, prevaral; preg. ena lastovka ne prinese pomladi iz enega primera se ne morejo delati splošni sklepi; preg. izgovor je dober, tudi če ga pes na repu prinese v sili se izkoristi kakršnokoli opravičilo
    prinesèn tudi prinešèn -êna -o: na mizo prinesene jedi; od drugod prinesene rastline
SSKJ
privêsti -vêdem dov., privêdel in privédel privêdla, stil. privèl privêla (é) 
  1. 1. kot spremljevalec, vodnik narediti, da kdo kam pride: domov je privedel svoja nova prijatelja; sina je privedel s seboj
    // narediti, povzročiti, da pride kdo pod nadzorstvom na določeno mesto: privesti morilca na postajo milice; kar z dela so jih privedli tja / s silo privesti
     
    jur. privesti obtoženca
    // nav. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo kam pride sploh: radovednost ga je privedla k njim
  2. 2. narediti, povzročiti, da kdo pride v stanje, kot ga določa samostalnik: s svojim ravnanjem ga je privedel do obupa, v obup / do tega dejanja jih ni privedlo usmiljenje niso ga storili iz usmiljenja
    // narediti, povzročiti nastop stanja, kot ga določa samostalnik: slabo gospodarjenje je privedlo do krize / publ. ti dogodki so privedli do zaostritve položaja so povzročili zaostritev položaja
    // narediti, da kaj doseže določeno stopnjo: tako sklepanje je privedlo do absurda, protislovja; privesti dejanje do največje napetosti
    ● 
    ekspr. pot nas je privedla do razvalin po poti smo prišli; kaj te je privedlo k meni zakaj, s kakšnim namenom si prišel; naključje mu ga je privedlo na pot nenačrtno, nehote sta se srečala; ko je privedel ženo v hišo, se je vse spremenilo ko se je poročil (na dom); tako razmišljanje ni privedlo nikamor ni bilo uspešno; knjiž. predaleč bi nas privedlo, če bi obravnavali vse podrobnosti preveč časa, prostora bi porabili
SSKJ
sréčen -čna -o prid., sréčnejši tudi srečnéjši (ẹ́ ẹ̄) 
  1. 1. ki je v razmeroma trajnem stanju velikega duševnega ugodja: biti, postati srečen; upala je, da bo z njim srečna; počutiti se srečnega / srečen par; srečna družina / srečen zakon; srečna ljubezen
    // ki izraža, kaže tako stanje: srečen izraz na obrazu; srečen pogled
    // za katerega je značilno tako stanje sploh: srečni časi so za vselej minili; preživeli so lep, srečen dan; to je najsrečnejše obdobje v njegovem življenju / imeti srečno otroštvo
  2. 2. ekspr., v povedni rabi (zelo) vesel, zadovoljen: srečen je, da ribe prijemajo; najbolj srečen je, če ga pustijo pri miru; pes je ves srečen skakal okoli gospodarja; ali si zdaj srečen, ko ti je uspelo vse pokvariti
  3. 3. deležen naključnih dogodkov, okoliščin, ki vplivajo na ugoden izid, rezultat kakega dejanja, poteka: ta je srečen, vedno je prvi; mogoče boš pri prihodnjem žrebanju srečnejši / srečni dobitnik; srečni oče
    // v medmetni rabi izraža veselje, zadovoljstvo nad srečo koga: naredil sem izpit. Srečen ti; srečni vi, ki ne poznate skrbi
  4. 4. ki uspešno, ugodno poteka, se konča: srečen pobeg; srečen porod; želeti komu srečno vožnjo / kot vljudnostna fraza srečno pot; kot voščilo srečno novo leto
    // zelo ugoden, zaželen: srečne okoliščine; srečno naključje
  5. 5. publ., v zvezi srečen konec razplet zgodbe, ki se zadovoljivo, srečno konča za glavne osebe, zlasti v filmu: neprepričljiv srečen konec
    ● 
    ekspr. pri izbiri ni imel srečne roke slabo je izbral; to je moja srečna številka ta številka mi prinaša koristi, uspeh; ekspr. rodil se je pod srečno zvezdo ima ugodne življenjske razmere
    sréčno prisl.: vse se je srečno končalo; srečno se je vrnil; srečno živeti; zdaj je že srečno doma / kot pozdrav srečno vsem skupaj; rudarski pozdrav: srečno; sam.: zavidati srečnemu
SSKJ
čúdež -a (ȗ) 
  1. 1. rel. dogodek, ki se ne da razložiti z naravnimi zakoni: godili so se čudeži; storiti čudež; verovati v čudeže / ekspr. storim, kar morem, čudežev pa ne znam delati; pren. čudež umetniškega ustvarjanja
    // ekspr. nenavaden, izreden dogodek ali naključje: če se ne zgodi čudež, je izgubljen; čudež je, da še živi; pismo je le po čudežu prišlo na cilj / v povedno-prislovni rabi čudež je bil(o), da je ostal živ
  2. 2. ekspr. kar zaradi izredne dovršenosti, popolnosti vzbuja občudovanje: ta stroj dela čudeže; operacija je bila pravi čudež moderne medicine / luč, ta najpreprostejši in najskrivnostnejši čudež
  3. 3. zastar. začudenje, presenečenje: od čudeža godcem roke so zastale (F. Prešeren)
SSKJ
nanêsti -nêsem dov., nanésel nanêsla (é) 
  1. 1. z nošenjem, prenašanjem spraviti kam: nanesti drva v kuhinjo; mravlje so nanesle visok kup iglic; nanesli so skupaj stole iz vse hiše / s čevlji so nanesli veliko blata, smeti v sobo / sinice so si nanesle novo gnezdo naredile
    // z delovanjem povzročiti, da kaj kam pride, se kje nabere: kamenje in pesek je nanesla voda; veter nanese kupe listja, snega / hiše stojijo, kot bi jih veter nanesel brez reda, načrta
  2. 2. narediti, da pride na kako površino razmeroma tanka plast, majhna količina česa: nanesti kremo, ličilo na obraz; s čopičem nanesti barvo na platno
  3. 3. vrisati na papir, sliko: na vodoravno os nanesi skalo za čas, na navpično za hitrost / nanesti razdalje v merilu
  4. 4. z nesenjem povzročiti pojavitev določene količine jajc: letos so kokoši malo nanesle / pure so ji nanesle več jajc kot kokoši
  5. 5. s prislovnim določilom dati, prinesti denar, dobiček: kopanje premoga v tem kraju malo nanese / na leto obresti precej nanesejo
    // z oslabljenim pomenom izraža, da nastane, se nabere česa toliko, kot nakazuje določilo: razprava je nanesla deset strani; vse skupaj nanese petnajst dni
  6. 6. nav. ekspr., s prislovnim določilom izraža obstoj določenih okoliščin, zaradi katerih pride do kakega dejanja, stanja: slučaj je nanesel, da sta se srečala; naključje je tako naneslo / pogovor je nanesel tudi nanj; brezoseb. včasih je prijazen, včasih pa zadržan, kakor nanese
    nanesèn tudi nanešèn -êna -o: zemlja tu je nanesena; ličilo je preveč na debelo naneseno
SSKJ
nosíti nósim nedov. (ī ọ́) 
  1. 1. držati kaj navadno težjega tako, da prehaja vsa teža na osebek, in (večkrat) hoditi: nositi kovček; nositi opeko, vreče; nositi ranjenca; nositi na glavi, v rokah; nositi v košari, s škafom; težko nositi / konj ga je nosil v galop
    // tako držati kaj in (večkrat) hoditi kam z določenim namenom: nositi kamenje v jarek; nositi očetu malico; nosil mu je šivat; nositi prodajat; natakar mu nosi zajtrk v sobo; nositi (solato) na trg, naprodaj / nositi denar v banko / pog. kdo vam nosi kruh kupuje in prinaša; nositi mleko po hišah raznašati
  2. 2. navadno s prislovnim določilom povzročati
    1. a) da se kaj premika zlasti po vodi, zraku: tok je nosil čoln na odprto morje; brezoseb. dim je nosilo proti zahodu; veter nosi pesek, prah, smrad; ekspr. dva voza sta jih nosila v mesto na dveh vozovih so se peljali
    2. b) da kaj prihaja kam: veter jim nosi dež v obraz, prah v oči / ekspr. vozila je na ovinku nosilo s ceste zanašalo
  3. 3. nav. ekspr. iti h komu z namenom povedati mu kaj: nosim vam vesele novice / nositi novice po vasi pripovedovati, razširjati
  4. 4. ekspr., s prislovnim določilom povzročati, da kdo kod hodi, se premika: nemir ga je nosil od vrat do okna in spet nazaj; radovednost je nosila množico po trgu; pren. domišljija ga je nosila od prizora do prizora
    // povzročati bivanje, zadrževanje koga kje: vojna jih je nosila po raznih bojiščih / kakšen hudič ga nosi ob tej uri tod okoli; kaj pa tebe nosi po naših krajih
  5. 5. s prislovnim določilom delati, da (večkrat) prihaja kaj na določeno mesto: bolnik je s težavo nosil hrano v usta / publ. v času, ko nosi plavalec roko mimo glave, pridejo usta že iz vode premika
  6. 6. knjiž. povzročati, da je kdo deležen česa; prinašati: trdili so, da jim nosijo kulturo; tako življenje nosi ljudem mir, srečo; to nosi vsemu smrt / taka burja nosi ladjam brodolome
  7. 7. publ. bistveno, odločilno vplivati na kako dejanje, dejavnost: naše akcije ne sme nositi naključje; te sile nosijo zgodovinski razvoj / čeprav ni imel glavne vloge, je nosil vso predstavo; revijo nosi mlajši rod vodi, usmerja
  8. 8. z oslabljenim pomenom izraža, da je pri osebku kaj kot oblačilo, oprava: nositi nove čevlje, hlače; nositi lasuljo; že dve leti nosi isto obleko; nositi odlikovanje, prstan; nositi orožje, revolver / nositi očala, slušni aparat / ta konj še ni nosil sedla ga še niso jahali
  9. 9. z oslabljenim pomenom, s prislovnim določilom izraža, da je pri osebku kaj, s čimer razpolaga: nositi denar pri sebi; nositi ključe s seboj / osebno izkaznico je treba nositi s seboj
  10. 10. z oslabljenim pomenom izraža lastnost, značilnost osebka, kot jo izraža določilo; imeti: nositi brado, brke, dolge lase / steklenica nosi tujo etiketo; vejice nosijo dolge trne; pismo nosi njegov podpis; pošiljka nosi žig mariborske pošte / publ.: življenje v mestih nosi evropski pečat; podobno spoznanje nosi tudi njegova druga drama
  11. 11. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: tiho je nosila svojo bolečino, žalost; domovina je štiri leta nosila okupatorski jarem; v srcu nosi nemir; nositi v očeh obup, smeh / to bolezen je moral že dolgo nositi v sebi / situacija nosi v sebi številne nevarnosti / vsak nosi odgovornost za svoje delo je odgovoren; naredi tako, ampak posledice boš nosil sam čutil, trpel
  12. 12. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža navzočnost, pojavljanje česa v zavesti, duševnosti osebka: to že dolgo nosim v glavi; že tedaj je nosil v sebi idejo romana; v spominu sem jo nosil lepšo, kot je bila v resnici; to misel je že dolgo nosil s seboj
  13. 13. ohranjati kaj v določenem položaju kljub delovanju nasprotne sile: steblo nosi bujen cvet; snega je toliko, da ga strehe težko nosijo / oporniki nosijo most
    // s prislovnim določilom ohranjati kaj v določenem položaju, na določenem mestu sploh: nositi klobuk postrani; roke nosi navadno v žepu; ta pes nosi uhlje spuščene ob glavi / hermelin nosi telo tik ob tleh hodi, se premika s telesom tik ob tleh
  14. 14. imeti plod v telesu: koliko časa nosi medvedka, ženska; ko samice nosijo, je lov nanje prepovedan / knjiž. povedala je možu, da nosi tretjega otroka; vznes. ona nosi otroka pod srcem je noseča
    ● 
    ekspr. tedaj so jih začeli dogodki nositi niso več obvladovali, usmerjali dogodkov; redko kmetija slabo nosi daje, prinaša majhno korist; redko kokoši spet nosijo nesejo; poljud. luna ga nosi je mesečnik; ekspr. že spet jo luna nosi je zmedena, neuravnovešena; ali pri vas Miklavž nosi v krščanskem okolju ali na večer pred 6. decembrom obdarujete otroke; ekspr. noge ga več ne nosijo ne more več hoditi; ekspr. šel je, kamor so ga noge nosile brez naprej določenega cilja; redko tako daleč ne nosi nobena puška ne nese; ekspr. ni vreden, da ga zemlja nosi slab, ničvreden je; ekspr. revež je, odkar ga zemlja nosi odkar živi; pog. nositi blato v hišo prihajati z blatnimi čevlji; pog., ekspr. nositi glavo v torbi biti v neprestani življenjski nevarnosti; pog., ekspr. nositi glavo, kožo naprodaj izpostavljati se smrtnim nevarnostim; nositi glavo pokonci biti ponosen, samozavesten; ekspr. vse, kar nosi hlače, mora pod orožje vsi (odrasli) moški; iron. v tej družini pa žena hlače nosi odloča, ukazuje; fantek nosi očetovo ime ima ime, se imenuje po očetu; pog., ekspr. na hrbtu nosim že sedmi križ star sem že sedemdeset let; publ. geni nosijo dedne lastnosti imajo in prenašajo; žarg., lingv. naglas nosi drugi zlog naglas je na drugem zlogu; ekspr. visoko nosi nos je domišljav, ošaben; ekspr. že dva meseca nosi puško, vojaško suknjo je pri vojakih; knjiž., redko griček nosi razvaline na vrhu grička so razvaline; ekspr. on nosi roge njegova žena ima spolni odnos, spolne odnose z drugimi moškimi; publ. stroške selitve nosi podjetje plača, poravna; ekspr. glavno težo dela nosita kolegici največ dela, najtežje delo opravljata; star. vodo v Savo nositi opravljati nepotrebno, nekoristno delo; ekspr. nositi zastavo, zvonec biti prvi, zlasti v slabem; ekspr. vse mu nosi na nos, na ušesa pripoveduje, kar ne bi smel; star. saj ne nosi na čelu zapisano, kaj misli na zunaj se ne vidi; ekspr. nositi srce na dlani vedno očitno kazati svoja čustva; pog., ekspr. nositi kaj samo na jeziku govoriti eno, čutiti, ravnati pa drugače; ekspr. srca ni ravno na jeziku nosil svojih čustev ni hitro zaupal; ekspr. zmeraj so ga na rokah nosili zelo negovali, razvajali; zelo obzirni, pozorni so bili do njega; pog., ekspr. nositi koga po zobeh obrekovati, opravljati ga; ekspr. to dekle je že eno leto nosil v srcu je bil vanjo zaljubljen; tekel je, kolikor so ga noge nosile kolikor hitro je mogel; lažje bi ga nosil kot poslušal zelo neprijeten, nadležen je; ekspr. nosi vas vrag, kako ste sitni izraža močno jezo, nejevoljo; preg. dokler prosi, zlata usta nosi dokler prosi, govori zelo prijazno, hvaležno
    nosíti se s prislovnim določilom  
    1. 1. ekspr. ponosno, samozavestno hoditi, stopati: poglej jo, kako se nosi; dekle se je nosilo mimo gruče fantov; nosi se pokonci; nosi se kot pav, kot sveča / po pisarni se zdaj nosi njegov naslednik
    2. 2. knjiž. premikati se, gibati se: voda se je nosila čez kamenje; po dolini se še nosi megla; hlapi se nosijo kvišku / ptiči se nosijo po vejah skačejo
      // širiti se, razširjati se: skozi mrak se nosi pesem flavte
    3. 3. ekspr. vesti se, obnašati se: čudno, domače, ošabno se nosi; nosi se po gosposko, čeprav ima zakrpano obleko / ob takem bogastvu bi se lahko nosila, pa se ne bila ponosna, domišljava
    4. 4. biti oblečen, oblačiti se: hotela se je nositi po najnovejši modi, po starem
    5. 5. biti trpežen in se ne mečkati: to blago se je zelo dobro nosilo / kako se nosi tak pulover
      ● 
      star. dejal je, da se nad revežem lahko vsak nosi znaša
    nosèč -éča -e 
    1. 1. knjiž. deležnik od nositi: noseč težko breme, se je zgrudil; lepo vreme noseči veter
    2. 2. navadno v ženskem spolu ki ima v telesu plod: noseča ženska; žena je že štiri mesece noseča / bila je noseča s poročenim moškim; sam.: prehrana nosečih
    nóšen -a -o: knjiž. dež, nošen od vetra
     
    šport. nošena žoga pri igrah z žogo odbitje, met žoge, pri katerem se ta zadržuje v roki dalj, kot je dovoljeno
SSKJ
čúdo -a stil. -ésa (ū, ẹ̑) 
  1. 1. nenavaden, izreden dogodek ali naključje: tedaj se je zgodilo čudo, da so se oblaki razmaknili; želim si to čudo, da bi začel delati; o njem pripovedujejo razna čuda / ekspr. pravo čudo bo, če bo kaj ujel / ekspr., v povedno-prislovni rabi: saj je res čudo, da je vzdržal; ni čudo, ni čuda, da ga nihče ne mara; elipt. čudo, da ni padla
    // star. čudež: delati čuda
  2. 2. kar zaradi izredne dovršenosti, popolnosti vzbuja občudovanje: razkazoval mu je čuda starega gradu; ta človek je pravo čudo, vse si zapomni; Niagarski slapovi so eno od sedmih čudes sveta / ekspr. novi most je čudo sodobne tehnike izreden dosežek
    // nenavadno, fantastično bitje ali stvar: iz vode se je pokazalo čudo: pol človek, pol riba; železnica je bila nekdaj veliko čudo; gledali so ga kot deveto čudo zelo presenečeno
  3. 3. knjiž., s predlogom začudenje, presenečenje: od čuda je izbuljil oči; na največje čudo otrok se je zvezda utrnila; v veliko čudo vseh je zmagal; v strahu in čudu so se spogledali
  4. 4. v medmetni rabi izraža presenečenje, iznenadenje: žival se mu približa in - čudo - spregovori kot človek; čudo božje, kaj si še živ; čudo prečudno, zadeti petelin se ni premaknil
SSKJ
smôla -e ž (ó) 
  1. 1. lepljiv rumenkasto rjav izcedek iz nekaterih dreves, zlasti iglavcev: smreke izločajo smolo; nabirati smolo; duh po smoli / drevesna smola
    // snov, pridobljena s kuhanjem tega izcedka: kuhal je smolo in jo prodajal; mazati s smolo / cepilna smola mazilo iz smole, voska, terpentina, ki se uporablja pri cepljenju ali za premaz drevesnih ran; čevljarska smola mazilo iz smole, kolofonije za smoljenje drete
    // navadno v zvezi umetna smola tej snovi podobna umetna snov: pridobivati umetno smolo; proizvodnja umetnih smol; izdelki iz umetne smole
  2. 2. ekspr. naključje, okoliščine, ki vplivajo na neugoden izid, potek česa: celo pot jih je spremljala smola; zaradi smole ni dosegel prvega mesta
    ● 
    smola se ga drži, ima smolo vse se mu ponesreči; večkrat doživi kaj neugodnega; preg. kdor za smolo prime, se osmoli
    ♦ 
    kem. alkidna smola umetna snov, kondenzat večvalentnih alkoholov in večbaznih kislin, za izdelavo lakov, lepil; epoksi smola umetna smola za proizvajanje lakov, lepil; fenolna smola; katranska smola ostanek pri destilaciji premogovega katrana in nafte; polikondenzacijske umetne smole ki nastanejo pri polikondenzaciji
SSKJ
usóden-dna -o prid., usódnejši (ọ́ ọ̄) ekspr. ki ima velik, odločilen pomen za nadaljnji potek česa: za našo družino usodni dogodki, trenutki; priti do usodnega preobrata; usodna odločitev; usodno doživetje; usodno naključje, srečanje; usodno spoznanje / ti dogodki so za državo usodnega pomena
// ki ima zelo neugoden, negativen vpliv na razvoj česa: usoden nesporazum; padec je bil usoden; narediti, zagrešiti usodno napako nepopravljivo; usodna pomota; usodne posledice / knjiž. usodna ujetost v čas
    usódno prisl.: usodno se maščevati; usodno odločilen trenutek / v povedni rabi zanje bi bilo usodno, če jim ne bi pomagali
SSKJ
zgòlj prid. neskl. (ȍ) knjiž. ki je brez česa drugega; gol, čist: bilo je zgolj naključje, da sta se srečala
● 
ekspr. v hipu jih je bila zgolj ponižnost in ustrežljivost so bili zelo ponižni in ustrežljivi
SSKJ
nakljúčba -e ž (ȗ) zastar. naključje: čudna, srečna naključba / srečala sta se po naključbi
Število zadetkov: 20