obrónek -nka m (ọ̑)
1. obrobni, skrajni del česa: ta rastlina raste na obronkih gozdov; obronek mesta, vasi; obronki Gorjancev; pren. vse to je čutil nekje na obronku svoje notranjosti
2. knjiž. strmi del med (delno) vodoravnimi ploskvami pri terasastem svetu; ježa2: skriti se za obronek / kosa se je ves čas zadevala ob skale in obronke / drevje je pokrivalo obronek hriba pobočje
3. knjiž. brazgotina: po rani mu je ostal obronek / obronek od udarca / krvav obronek na čelu
Zadetki iskanja
SSKJ²
Pravopis
obrónek -nka m (ọ̑) grmovje na ~ih gozdov; neobč.: z ~i ločene njive z ježami; drevje na ~u hriba na pobočju; ~, nastal po rani brazgotina
Celotno geslo
Sinonimni
Celotno geslo
Etimološki
obrọ̑nek -nka m
Pleteršnik
obrǫ̑nək, -nka, m. abschüssige Bodenlage, der Abhang, Cig., C., Zora; obronki Rogaške gore, LjZv.; pos. = viseči svet ob vodi, Spodnja Idrija-Erj. (Torb.); — die Böschung, DZ., Levst. (Cest.); — der abschüssige Ackerrand, Cig., Nov.
Geografija
Planinstvo
Črnovrški
Število zadetkov: 8
Dostopnost