Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
odmèv -éva m (ȅ ẹ́)
1. ponovljeni glas, zvok, nastal zaradi odboja zvočnih valov: odmev se oddaljuje, zamira; slišati odmev; glasen odmev; odmev korakov, strelov, zvonov; mrtev, je ribič ponovil kot odmev / knjiž. odmev se še lovi med drevjem; samo odmev odgovarja njegovemu klicu; pren., knjiž. pesem mu je bila odmev iz dragih krajev
 
fiz. podaljšanje zvoka zaradi odboja zvočnih valov
// glagolnik od odmevati: odmev od sten
2. razpravljanje v javnosti, ki ga povzroči kak dogodek: predsednikov govor je imel močen odmev; roman je vzbudil velik odmev; prvi odmev na spremembo je bil ugoden / publ.: resolucija je naletela na širok odmev; članek je našel precej odmeva med bralci o njem so govorili, razpravljali / knjiž. nekrolog v časopisu je bil edini odmev pisateljeve smrti
3. publ. uspeh, učinek: sprejeti sklep je bil hitro pozabljen in ni imel odmeva; razpis je ostal brez odmeva
● 
ekspr. nad taboriščem je plaval odmev revolucionarne pesmi se je slišala revolucionarna pesem; publ. pisateljevo zanimanje za glasbo je dobilo odmev v njegovih romanih je vidno, se kaže; publ. pretep je imel odmev na sodišču obravnavalo ga je sodišče; knjiž. v Prešernovem slogu je precej odmevov antične mitologije sledov, vplivov; knjiž. odmev na ta kulturni dogodek se je ohranil v kroniki spomin
SSKJ²
vráčati -am nedov. (ā ȃ)
1. dajati komu kaj, kar je bilo od njega dobljeno ali mu je bilo odvzeto, spet v last: vračati denar, izposojene knjige / vračati posojilo / kot pojasnilo, opozorilo v časopisu, reviji rokopisov ne vračamo / dov. vračam, kar sem bil dolžen
2. delati, da kdo spet dobi koga, ki mu pripada, a mu je bil vzet ali mu je ušel: vračati ujetnike, zločince kaki državi
3. dajati komu kaj, kar je bilo dobljeno od njega in se več ne more, noče imeti: zaradi prevelikih dajatev vračati obrtna dovoljenja
4. zaradi določenega vzroka ali z določenim namenom delati, da kdo spet dobi, kar je komu dal, oddal: vračati dopise, pritožbe; vračati rokopise v popravek / vračati slabe izdelke prodajalcu, proizvajalcu
5. delati, povzročati, da kdo spet dobi prejšnjo lastnost, se vrne v prejšnje stanje: vračati komu moč, zdravje / njena ljubezen mu vrača samozavest / dov. vračam vam svobodo, je rekel
6. delati določena dejanja zaradi enakih dejanj, ukrepov, ki jih je prej storil kdo drug: vračati komu obisk, pomoč; vračati poglede, udarce / vračati ljubezen / vračati dobro s hudim
7. s prislovnim določilom delati, povzročati, da pride kdo na mesto, od koder je prišel: vračati begunce na domove; vračati ovce k čredi, v čredo / vračati stvari na svoja mesta dajati, postavljati; ročica se vrača ročno, ne avtomatično
8. star. odgovarjati: tudi vas ni bilo zraven, mu vrača / nikomur ne vrača besed
● 
ekspr. soteska vrača odmev povzroča odmev; ekspr. zemlja vrača desetkratni pridelek daje glede na porabljeno seme desetkratni pridelek; dobro rodi; ekspr. spomin mu vrača popotne prizore mu jih spet obuja; preg. dokler prosi, zlata usta nosi, kadar vrača, hrbet obrača dokler prosi, govori zelo prijazno, hvaležno, ko pa bi bilo treba dobljeno vrniti, je neprijazen, nehvaležen
    vráčati se 
    1. spet prihajati na izhodiščno mesto: vračati se po svoje stvari; rad se vrača v rojstni kraj / vračati se iz mesta, s sprehoda; vračati se z letalom / za stalno se vračati v domovino / kazalec se vrača na ničlo / narasla reka se vrača v strugo
     
    rdečica se mu vrača v lica spet dobiva normalno barvo; umrli se vrača po ljudskem verovanju po smrti se pojavlja kot duh; ekspr. življenje se vrača v normalni tir postaja mirno, urejeno
    // spet prihajati v prvotno, izhodiščno stanje: igralec se vrača v nekdanjo formo / po raztegnitvi se telo vrača v prvotno obliko
    2. s prislovnim določilom spet začenjati biti, živeti v čem: sanjač se vrača v resničnost / ekspr. bolnik se postopoma vrača v normalno življenje
    3. spet začenjati uresničevati, kar izraža določilo: delavci se vračajo k delu, na delo; ekspr. vračati se k strojem / vračati se k starim metodam
    4. delati, da kaj spet postane predmet obravnave: govornik, pisec se pogosto vrača k temu vprašanju / misli so se mu vračale v nekdanje čase
    5. ponovno se pojavljati, nastopati: spomini, želje se vračajo; ekspr. ta misel se mu pogosto vrača
    // prihajati v prejšnje, prvotno stanje: moč, spomin, zdravje se mu vrača; ponesrečencu se vrača zavest
    vračajóč -a -e:
    zahvaliti se, vračajoč sposojeno stvar; vračajoči se vojaki; sam.: sprejeti vračajoče se
    vráčan -a -o:
    vračan dolg; vračana ljubezen
SSKJ²
dáljen -jna -o prid. (ā)
1. krajevno zelo oddaljen; ant. bližnji2neznani daljni kraji; daljne dežele, gore, zemlje; daljne zvezde / Daljni vzhod
// ki prihaja od daleč: daljni romarji so prišli prvi / daljni glas, odmev
// časovno zelo oddaljen: daljni časi; spomin na daljno mladost; daljna preteklost, prihodnost
2. ki sega, se razprostira v daljavo: pripraviti se na daljno pot; daljno obzorje / daljna prostranstva; pesn. daljne dalje
3. ki ni zelo soroden, povezan s kom: daljni sorodnik; bili so samo daljni znanci / bil je daljen in tuj taki miselnosti; slika je daljna njegovemu srcu / knjiž. nasmeh je bil ljubezniv, čeprav nekam daljen; sam.: spomin na nekaj daljnega
 
ped. od bližnjega k daljnemu načelo, da se pri pouku najprej obravnava snov, ki je učencu znana
SSKJ²
lovíti -ím nedov. (ī í)
1. teči za kom, ki se hitro oddaljuje, z namenom prijeti ga, priti do njega: loviti bežečega; gospodinja lovi splašeno kokoš; pes me lovi; otroci se lovijo po dvorišču / udaril jo je in zavpil: ti loviš; pren., ekspr. megle se lovijo po pobočju; po zraku se lovijo snežinke
2. prizadevati si prijeti, zgrabiti kaj
a) kar se odmika: lovil je klobuk, ki ga je odnesel veter; zaman je lovil knjige, ki so padale s police
b) kar se približuje: lovili so češnje, ki jih je metal z drevesa; hodil je k reki in lovil les; loviti žogo / šport. žarg. ta vratar slabo lovi žogo
// delati, da se kaj tekočega, premikajočega se kje zbira: loviti curek v dlani; loviti vodo v škaf / ekspr. loviti solze v robec / ta priprava lovi dim, saje prestreza, zaustavlja / ekspr. okrasni predmeti na polici lovijo prah nanje se prah useda, na njih se nabira
3. prizadevati si z roko priti do česa, kar se premika, giblje: otrok lovi visečo igračko / deklica je lovila mater za krilo / dojenček lovi dudo z usti; lovil je vejo, da bi ne padel grabil; lovil je žebelj s kleščami prizadeval si ga je dobiti med čeljusti klešč
// ekspr. prizadevati si zajeti (kak predmet v tekočini): loviti v juhi koščke mesa; sklonil se je nad lonec in z žlico lovil fižol
// ekspr. zbirati, nabirati: vsepovsod lovi podatke za svojo razpravo / mati je lovila delo po hišah, da so se lahko preživljali iskala
4. iskati, zasledovati divjad z namenom, da se ustreli: lovci so šli lovit medveda; loviti v tujem lovišču; rad je lovil in ribaril / loviti s psi
// iskati, zasledovati živali z namenom
a) da se dobijo zaradi koristi: loviti polhe; hodila sta rake, star. rakov lovit; ribič lovi ribe / loviti na trnek, z mrežami; pren., ekspr. ta ženska te lovi v svoje mreže
b) da se dobijo sploh: lovil je kobilice in jih metal ribam; loviti kresnice; otrok lovi metulje / mačka lovi miši
// ekspr. iskati, zasledovati koga z namenom odvzeti mu svobodo: takrat so lovili mlade fante za (na) vojsko; lovijo me, kam naj se skrijem / loviti tihotapce mamil / če ga le za trenutek pustim samega, izgine od doma in kje naj ga potem lovim iščem
5. ekspr. prizadevati si kaj videti ali slišati: lovila je vsako njegovo besedo, vsak gib; nastavljal je daljnogled in lovil plezalca v steni; otrok lovi pogovor odraslih / lovil je na ušesa, kaj govorijo; pren. antena lovi glasove z vsega sveta
// naravnavati ustrezno pripravo, da bi se kaj slišalo: sedel je pred radijskim aparatom in lovil poročila; loviti signale z umetnih satelitov / med vojno so ljudje lovili tuje postaje
6. ekspr. prizadevati si priti v stik s kom, sestati se s kom: mati je hodila pred šolo in lovila profesorje; loviti zdravnika zaradi informacij
// prizadevati si pridobiti koga za moža: bil je postaven in vsa dekleta so ga lovila; tako dolgo ga je lovila, da ga je ujela / loviti ženina
7. ekspr. izraža, da bo stanje, kot ga določa samostalnik, glede na koga razmeroma hitro nastopilo: hitijo grabiti, da jih ne bi dež lovil; le pojdi, da te ne bo noč lovila / pog. videti je tak, kot da ga kap lovi da ga bo zadela kap; spanec me lovi postajam zaspan
8. v zvezi loviti sapo, zrak težko, sunkovito dihati: ves zasopel je lovil sapo; ekspr. kar sapo je lovil od razburjenja; pren., ekspr. stara harmonika je lovila sapo
● 
nar. babica danes lovi v sosednji vasi pomaga pri porodu; ker so dela prepozno začeli, jih bo lovil čas bodo morali hiteti; šol. žarg. ta profesor je bil znan po tem, da lovi vpraša dijaka takrat, ko ta ne pričakuje; ekspr. smrt me lovi (za vrat) kmalu bom umrl; ekspr. govornik je jecljal in lovil besede iskal primernih izrazov; ekspr. dan je treba zjutraj loviti izkoristiti za delo; šol. žarg. izpraševalec je kandidata lovil si prizadeval vprašati ga kaj, česar ne bi znal; loviti korak s časom prizadevati si prilagajati se razmeram; prizadevati si biti napreden; ekspr. vsa zmedena je lovila misli si prizadevala, da bi se zbrala; ekspr. tvoja hči in on sta malo slepe miši lovila ljubimkala; ekspr. truden je lovil stopinje za njim šel, hodil; ekspr. lovil je dekleta na sladke besede prizadeval si je pridobiti njihovo ljubezensko naklonjenost; ekspr. loviti koga za besedo izkoriščajoč sobesednikove izjave nenaklonjeno pripisovati mu določeno mnenje, pojmovanje; ekspr. lovilo nas bo za priprave na slavnost imeli bomo premalo časa zanje; publ. turisti lovijo zanimive prizore v objektive jih fotografirajo; publ. slikar lovi motiv v skicirko ga skicira, riše; lahko je s tujo roko kače loviti lahko je delati, če kdo drug opravlja nevarno delo; preg. bolje drži ga kot lovi ga bolje se je zadovoljiti s slabšo, a gotovo možnostjo; preg. kar mačka rodi, miši lovi otroci so navadno taki kakor starši
♦ 
etn. loviti se otroška igra, pri kateri z izštevalnico določeni udeleženec začne loviti druge; navt. loviti veter v jadro naravnavati jadro tako, da se vanj upre veter; rib. loviti na črva, muho
    lovíti se 
    1. prihajati v stanje, ko je zaradi priprav onemogočeno svobodno gibanje: muhe se lovijo na muholovec, v pajčevino; ribe se lovijo v nastavljeno mrežo
    2. prizadevati si ohraniti normalno lego, ne pasti: omahoval je in se lovil / loviti se po brvi / ekspr. ves truden se je lovil nekaj korakov za njimi opotekaje se hodil / stopal je po ozki brvi in lovil ravnotežje
    // prizadevati si prijeti, zgrabiti kaj zaradi opore: omahnil je in se lovil za stol; pri padcu se je z roko lovil za grmovje
    3. ekspr. sunkovito tekati, teči: ženska se je lovila za piščanci po dvorišču; oče se lovi za sinom proti hlevu
    4. knjiž., v zvezi s sapa, veter na rahlo zaganjati se v kaj in s tem majati, premikati: veter se ji lovi v krilo; sapa se ji lovi v lase; sapica se lovi v tanke zavese
    5. ekspr. ne vedeti dobro, kako kaj delati: neizkušen je, pa se lovi pri delu; pri prvi vaji se je režiser lovil; mlad umetnik se še lovi / pri utemeljevanju predloga se je precej lovil; no, morda je bilo pred kakim letom, se je v zadregi lovil / loviti se med odločitvama omahovati
    6. knjiž., ekspr., v zvezi z za zelo si prizadevati za dosego česa: loviti se za dobičkom, rekordi, srečo / režija se je lovila za zunanjimi efekti / loviti se za ženskami
    7. knjiž., s prislovnim določilom biti, obstajati, navadno v premikanju, gibanju: na stropu se lovi svetloba / močen glas se lovi po prostoru; odmev se še lovi med drevjem / smeh se lovi na njegovih ustnicah
    ● 
    knjiž. ko je dospel do vasi, se je že mrak lovil okoli hiš se je že mračilo; ekspr. misli se mu lovijo okoli tega problema misli nanj; sneg se lovi na klobuke se useda; pri skoku so se lovili tudi na roke se dotikali tal tudi z rokami; ekspr. sončni žarki se lovijo v okna odsevajo v oknih; star. hvala se mu je prijetno lovila v ušesa rad jo je poslušal; ekspr. lovi se za besedo išče primernih izrazov; ekspr. za besede se ne bova lovila nepremišljenih besed ne bova razumela drug drugemu v škodo; ekspr. loviti se za vsako bilko prizadevati si najti kakršnokoli možnost za rešitev; preg. na med se muhe love, na sladke besede ljudje ljudi je mogoče prevarati s prijaznimi, lepimi besedami, obljubami
    lovèč -éča -e:
    stopal je po brvi, z rokami loveč ravnotežje; pritekel je ves znojen in loveč sapo; ribiči, loveči sulce; spuščali so se po strmini, loveč se za grmovje; tekla je za otrokom, loveč ga za roko; let lovečega ptiča
SSKJ²
odgovárjati -am nedov. (ȃ)
1. z besedami izražati komu kaj v zvezi s tem, kar vpraša, vprašuje, poizveduje: vprašanje ste slišali, kdo bo odgovarjal; odgovarjati boječe, kratko, potrpežljivo, vljudno; odgovarjati pisno, po telefonu; odgovarjati slovensko, v slovenščini; odgovarjati z da ali ne / šel ga je poslušat, kako bo odgovarjal pri izpitu koliko bo znal povedati; odgovarjati pravilno / odgovarjati s kimanjem, zmigovanjem ramen / odgovarjati na vprašanje
// pojasnjevati, razlagati: v knjigi avtor odgovarja na vprašanje o vzrokih potresov
// sporočati odločitve, stališča o predloženi stvari: prošnje je pošiljal na različna mesta, vendar mu navadno niso odgovarjali; odgovarjati na predloge, predpise
2. govoriti komu kaj na nagovor, pozdrav: zaradi dela ni mogel odgovarjati vsem, ki so ga ogovarjali; odgovarjati na pozdrave odzdravljati; odgovarjati na zdravice
// pisati komu pisma, razglednice po prejemu njegovih pisem, razglednic: na pisma jim je nehal odgovarjati; odgovarjal je čedalje bolj poredko
// govoriti, peti del besedila, ko kdo pove, odpoje svoj del: zbor odgovarja solistu; duhovnik moli naprej, verniki mu odgovarjajo
// oglašati se kot na pobudo koga: sosedovi kosci so odgovarjali z vriski / klicali so njegovo ime, a odgovarjal jim je samo odmev; ekspr. velikemu zvonu pri farni cerkvi so odgovarjali manjši po podružnicah / ekspr. njegovim dovtipom je odgovarjal smeh sledil
3. delati kaj, s čimer se potrdi sprejem obvestila, signala: zasuti rudarji po dveh dneh niso več odgovarjali; odgovarjati klicem; odgovarjati s signalom
// reagirati, odzivati se: organizem odgovarja na spremembe v okolju; organske snovi odgovarjajo na svetlobo
4. zavračati očitke, negativno kritiko: odgovarjati kritikom; na napade ob izidu knjige je odgovarjal s številnimi članki; prepričljivo odgovarjati
// delati določena dejanja zaradi enakih dejanj, ukrepov, ki jih je prej storil kdo drug: začeli so metati kamenje, on pa jim ni odgovarjal; na sovražnikovo streljanje niso odgovarjali / policija je odgovarjala s solzivcem
5. neprimerno ugovarjati komu pri njegovih odločitvah, ukazih: odvaditi se odgovarjati; otrok grdo odgovarja očetu / nižje pog. nazaj odgovarjati
6. biti odgovoren: starši odgovarjajo za mladoletne otroke; za svoje početje sam odgovarja / ugotoviti, kdo odgovarja za nesrečo jo je povzročil, je kriv zanjo / odbori odgovarjajo svojim volivcem
// publ. biti pooblaščen, pristojen: on odgovarja za finance, za določeno področje
7. dajati opravičilo pred pristojnim organom, osebo: moral bo odgovarjati, ker se je upiral organom oblasti / za to početje boste odgovarjali pred sodiščem
8. jamčiti: zavarovalnica do določene višine odgovarja za škodo / zanj odgovarjam v vsakem pogledu / vi osebno odgovarjate, da ne bo žrtev
9. pog., s širokim pomenskim obsegom biti v skladu s čim, ustrezati: zahtevano znanje odgovarja visoki izobrazbi / to ne odgovarja modernim nazorom, zgodovinski resnici / cena nam ne odgovarja je previsoka; njena frizura ni odgovarjala obleki ni bila primerna za to obleko; to blago mi ne odgovarja mi ni všeč; zame ni primerno
10. zastar. odvračati, odsvetovati: ker se je že odločil, ga ni več odgovarjal; odgovarjati koga od ženitve
● 
ekspr. odgovarjal je njenim pogledom tudi on jo je pogledoval, gledal; ekspr. ni odgovarjal na njena čustva ni je ljubil, čeprav ga je ljubila; večina obtoženih je že odgovarjala pred sodiščem večini obtoženih je sodišče že izreklo sodbo; odgovarja naj pred našim zakonom sodi naj se mu po naših zakonih
    odgovarjajóč -a -e:
    odgovarjajoč na pismo; lestev odgovarjajoče dolžine; dobiti odgovarjajočo odškodnino
SSKJ²
odzívati se -am se nedov. (í)
1. udeleževati se česa na poziv, povabilo, prošnjo: že dve leti se odziva njihovim prireditvam / odzivati se na delo
2. oglašati se, odgovarjati: na trkanje se sploh ne odziva / samice murnov se odzivajo na samčevo petje / na njihove klice se ni odzival
// knjiž. biti slišen, slišati se: iz daljave se odziva očetov glas / odmev se odziva
3. delati kaj, kazati določen odnos, ki se glede na določeno dejanje, odnos, stanje pričakuje: odzivati se dobrikanju koga; odzivati se prošnjam / odzivati se željam drugih; čustveno, prizadeto se odzivati čemu / umetnik se odziva na dogodke; človek se v različnih položajih različno odziva / odzivati se na dražljaje
// knjiž. biti viden, kazati se: utrujenost se ji odziva na obrazu; žalost se odziva v njenih očeh
● 
knjiž. dolina se odziva od vriskov odmeva; knjiž. neprijazno se odziva na njena vprašanja odgovarja
SSKJ²
dálek -a -o prid. (ā)
star. daljen: daleki kraji / dalek odmev / daleka pot
SSKJ²
desetéren -rna -o prid.(ẹ̑)
desetkraten: deseterna vrednost; deseterno povračilo
// ki je iz desetih delov, enot: deseterni odmev klicev
    desetérno prisl.:
    kar smo zamudili, si hočemo deseterno pridobiti
SSKJ²
evokácija -e ž (á)
knjiž. spominska oživitev: povest je pisateljeva evokacija mladosti / publ. dramatikova umetniška in idejna evokacija malega človeka prikaz, predstavitev
 
lit. podoba ali izraz, ki izzove ustrezen, določen notranji odmev
SSKJ²
naletéti -ím dov., nalêtel (ẹ́ í)
1. v zvezi z na nehote, navadno nepričakovano srečati, najti koga: v mestu je naletel na prijatelja; celo tam smo naleteli na Slovenca / na take ljudi še nisem naletel
// nehote, navadno nepričakovano priti do česa, najti kaj: po dolgi hoji naletijo na sončno jaso; pod hribom je naletel na mlin, zastar. mlin / pred mestom so naleteli na zasedo / ladja je naletela na čeri; vlak je naletel na mino zadel, zapeljal / v knjigi včasih naleti tudi na črke, ki jih ne pozna
2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da postane kdo deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: naleteti na ovire, težave / naleteli so na močen odpor nasprotnika; naleteti na dober, lep sprejem biti dobro, lepo sprejet / povsod so naleteli na razumevanje in podporo; publ. resolucija je naletela na širok odmev
3. avt., žel. trčiti, zaleteti se z vozečim vozilom v vozilo, ki stoji ali vozi v isti smeri: kljub zaviranju je naletel na vozilo pred seboj / vlak je naletel / avtomobil je naletel na drog
● 
star. take te še nisem naletel videl, našel; na hrustanec naletimo na mnogih delih telesa hrustanec je; ekspr. hotel ga je ogoljufati, prestrašiti, pa ni naletel na pravega ni se mu posrečilo; ekspr. danes boš pri direktorju slabo naletel ne boš dosegel tega, kar hočeš, pričakuješ
    naletéti se 
    1. z letenjem, premikanjem po zraku priti kam v velikem številu: na gnojne kraste so se naletele muhe; okrog luči se je naletelo veliko vešč
    2. s padanjem priti kam, pojaviti se kje v določeni količini: s pobočja, sten se naletijo kupi kamenja; s stropa se naletijo na tla koščki ometa in prah
    3. pog., ekspr. s tekom, hitenjem priti kam, pojaviti se kje v velikem številu: v hipu se je na kraj nesreče naletelo polno ljudi / vojaki, ki so se naleteli v jarek, so začeli streljati
SSKJ²
prehájati -am nedov. (ȃ)
1. hoditi čez kaj: drug za drugim so prehajali cesto; vojska je cel dan prehajala reko / čez našo deželo so večkrat prehajale vojne vihre / toplota prehaja s toplejšega telesa na hladnejše
 
jezikosl. glagolsko dejanje prehaja na predmet
// zastar. iti mimo česa: večkrat je prehajal njihovo hišo, pa se nikoli ni oglasil pri njih
2. s predlogom spreminjati, menjavati:
a) okolje: začeli so prehajati v sosednji oddelek; gostje so počasi prehajali v senco / velika večina vojakov je prehajala h gverilcem / prehajati od znanosti k politiki
b) način dela, delovanja: gimnazije so prehajale z razrednega na predmetni pouk; od lahkih vaj postopoma prehajamo na težje / od pisanja pesmi je prehajal k pisanju črtic in novel / pri poučevanju je treba prehajati od znanega k neznanemu / prehajamo na drugo točko dnevnega reda začenjamo obravnavati probleme, predstavljene v drugi točki dnevnega reda
c) način obstajanja: pri delu mišic prehaja sladkor v mlečno kislino; voda že pri navadni temperaturi prehaja v plinasto stanje / tu stena prehaja v položno pobočje / barve jesenskega gozda so prehajale iz žareče rumenih v motno rjave / pomlad je prehajala v poletje
č) nav. ekspr. lastništvo, pripadnost: posestvo prehaja od očeta na sina; mesto je prehajalo iz rok sovražnikov v roke domačih / hiša prehaja iz rok v roke lastniki se pogosto menjajo / dolžnosti, pravice prehajajo na dediče
// nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža začenjanje dejanja, kot ga določa samostalnik: začeli so prehajati v napad, v obrambo / pogovor je prehajal v prepir; zabava je prehajala v bučno razgrajanje
3. publ. pojavljati se nad določeno stopnjo, mero; presegati: publikacija ponekod prehaja značaj dokumentacije; njegova dramska praksa je daleč prehajala teoretična pojmovanja
4. knjiž. minevati, končevati se: leta mi zelo hitro prehajajo; noč je prehajala za nočjo, njega pa ni bilo domov
5. knjiž., ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik; obhajati: ob misli, kaj vse bi se lahko zgodilo, jo je prehajala groza; zaradi smradu me je prehajala slabost / po vsem telesu jo je prehajala hladna drhtavica
● 
ekspr. to mu že prehaja v navado tega se navaja; ekspr. ponižnost in vdanost ji že prehajata v meso in kri popolnoma se ju bo navadila; knjiž. ti dogodki prehajajo v zgodovino postali bodo znani zaradi svoje pomembnosti; knjiž. ko je vzel zdravilo, mu je začelo prehajati se mu je začelo stanje boljšati
    prehájati se zastar.
    sprehajati se: molče sta se prehajala po gozdu
    prehajáje :
    novica je prišla do nas, prehajaje iz ust do ust
    prehajajóč -a -e:
    jekleno modra, v zelenkasto prehajajoča barva; prehajajoča divjad; odmev prehajajočih neviht; v naturalizem prehajajoča zgodba
SSKJ²
rêči rêčem dov., tudi rekó; rêci recíte; rékel rêkla (é)
1. izoblikovati glasove, besede z govorilnimi organi: te besede nisem rekel; reci a / otrok že reče mama zna reči / na vse obtožbe ni rekel niti besede je molčal, bil tiho; kar podivja, samo če rečem njegovo ime izgovorim, omenim; težko reče r izgovori; še enkrat reči kak stavek ponoviti ga
// z dajalnikom s takim dejanjem posredovati komu določeno vsebino: rekel jim je neko besedo, ki je nisem razumel / nikomur ne reče žal besede; reci ji prijazno besedo
// povedati: o tem ti ne morem reči dosti novega; v njihovo dobro se mora reči, da so škodo že povrnili
2. izraziti z govorjenjem: da prekine molk, reče: lep dan bomo imeli; pog. ponovite, prosim, kar ste rekel, rekla ste rekli; ali znaš to reči po francosko; rekel mi je, da se kmalu vrne; reči s tresočim, žalostnim glasom / Freud, smo rekli, razlaga vse to s spolnostjo; ali si mu rekel kaj čez čast / kot izraz zadrege kaj sem že hotela reči? Aja, jutri ne morem priti / dober dan, je rekel; rekel je, kje ste bili; takoj odidite, reče po kratkem molku; reci že kaj, no spregovori, ne molči / a tako, je rekel sam pri sebi / knjiž. tako moremo reči s pesnikom tudi mi lahko izrazimo s pesnikovimi besedami tudi mi / pog. radio je rekel, da bo sončno po radiu je bilo napovedano
// izraziti s čim sploh: le kaj je rekel mutec; reči (si) z očmi / kaj je hotel reči s tem prizorom povedati, izraziti
3. zatrditi1, izjaviti: z isto pravico lahko rečemo, da je boljše ono, ne to / menda ne boste rekli, da to ni res / rekel sem, torej bom dal obljubil sem
4. predlagati, svetovati: piti mu je treba dati, bo morda kdo rekel / poboljšaj se, to je vse, kar ti lahko rečem svetujem, priporočim
5. pog., v zvezi z za vprašati, prositi: reči v kuhinji za hrano / večkrat mi je že rekel za denar
6. z nedoločnikom ukazati, veleti: rekel mu je sesti; elipt. če se hlapcu reče na polje, ne pojde v gozd
7. uporabiti za koga ali kaj
a) ime, kot ga izraža dopolnilo: reci mi Tone; psu so rekli Lisko / živel je v Rihemberku, kakor so takrat rekli Braniku
b) naziv, poimenovanje, kot ga izraža dopolnilo: vsakemu odraslemu reče stric / rekla mu je lažnivec, slepar / ni vedel, ali bi mu rekel ti ali vi
c) izraz, kot ga nakazuje dopolnilo: ciklamam rečejo ponekod korčki; iron. in vi temu rečete pravica; kako se že reče po francosko človek / prinesel je tisto, no, kako se že reče
8. misliti, meniti2kaj bodo pa ljudje rekli; človek bi rekel, da ne zna do pet šteti / glej no, si rečem, močen je / prevelika sreča je lahko tudi v nesrečo, so rekli stari ljudje
9. v zvezi s hoteti uvaja povzetek bistvene vsebine povedanega: skratka, hočeš reči, da to ni res / kaj hočeš reči s temi besedami / star. ta pripovedka hoče reči, da je bil tu nekoč rudnik hoče povedati
10. uvaja natančnejšo določitev, dopolnitev povedanega: tako trdijo ljudje, hočem reči, znanci; bilo je dobro, lahko rečem, zelo dobro / na levi, hočem reči, na desni strani
// izraža stopnjevanje z dodatno trditvijo: tu gre za milijonsko, kaj sem rekel, milijardno škodo / ekspr. živela sta zadovoljno, da ne rečem, srečno
11. nav. ekspr. izraža podkrepitev trditve: lahko rečem, da me še ni razočaral; prebral sem, reči moram, dobro knjigo / nisem mogel, če rečem; to je fant, da se reče; bil si priden, ni kaj reči; pa reci, če ni lep
12. v medmetni rabi, navadno v zvezi ti rečem, vam rečem izraža
a) trdno prepričanost: vse bo dobil nazaj, vam rečem / ne boš plačal, ti rečem / povedal bo, rečem, da bo
b) opozorilo, svarilo: ne jezi me, ti rečem; rečem vam, dobro premislite
// poudarja povedano: ej, to je bilo življenje, ti rečem / smeje se, rečem vam, kot sonce z jasnega neba
13. v zvezi z bi izraža omejitev na samo osebni odnos do česa: čas, rekel bi, stoji; rekel bi, da to ni res
14. v zvezi s kaj imeti določen odnos do česa: ne vem, kaj bi rekel na vse to; kaj naj rečemo pa mi, ki nismo nič dobili / kaj bi rekli k vampom v omaki, je vprašal natakar
15. v zvezi ne bi rekel, težko bi rekel izraža obzirno, omiljeno zanikanje: dobre volje sem. Ne bi rekla; težko bi rekel, da je to res; ne bi rekel, da sem se bal, ampak prijetno mi tudi ni bilo
16. ekspr., navadno v zvezi ni kaj reči, nimam kaj reči izraža, da po mnenju, sodbi koga kdo ali kaj nima slabih lastnosti, pomanjkljivosti: temu avtomobilu ni kaj reči; dekle je pridno in tudi drugače ji nimam kaj reči, pog. ji ni kaj za reč(i) / k temu nimam kaj reči pripomniti / nič mu ni reči, pa vendar ga ne maram; o njej nič ne rečem, pametna je
17. ekspr., v zvezi ne rečem izraža, da osebek sprejema resničnost, veljavnost določenega dejstva, vendar z določeno omejitvijo: saj mi je dobro tu, nič ne rečem, ampak naveličan sem
18. v členkovni rabi, v velelni obliki za prvo osebo množine ali dvojine izraža predlog, da se sprejme povedano za izhodišče razmišljanja ne glede na resničnost: recimo, da začne goreti. Kaj boš najprej naredil / recimo, na primer, da mi posodiš pet milijonov. Koliko naj ti vrnem čez eno leto / no, reciva, da imaš prav izraža, da govoreči sprejema kaj kot resnično, mogoče, čeprav se ne odpoveduje dvomu
// izraža, da je kaka stvar, enota navedena z namenom ponazoriti kak širši, splošnejši pojem: dobro bi se bilo ukvarjati s športom, recimo s kolesarjenjem, plavanjem / marsikaj pogrešam, recimo prijatelje / ne vem, če bi vzdržal, recimo, pet ur
19. ekspr. dati, povzročiti glas, zvok, kot ga nakazuje dopolnilo: kako reče krava; švrk, reče živalca, in že je ni več / sanje, mu reče odmev; brezoseb. spet je reklo: bum, bum
● 
ekspr. tega si ne da dvakrat reči to napravi brez obotavljanja; oprostite, tega nisem hotel reči nisem tako mislil, kot sem rekel; ekspr. ne bi mogel reči, kaj mu je ne vem, ni mi znano, kaj mu je; ekspr. s tem seveda nočemo reči, da je vse narobe izraža omilitev povedanega; pog. jaz si pa tudi ne pustim vsega reči izraža ogorčenje, protest zaradi določenih trditev, zlasti slabih; ekspr. ne odstopim od svoje zahteve. Rekel sem o tem ne mislim več govoriti, moja odločitev je dokončna; ekspr. svojega mnenja ne prekličem. Rekli ste s temi besedami ste si sami izbrali, določili neprijetne posledice; ekspr. če bi imel denar, ne bi rekel, tako pa ne bo nič bi stvar sprejel, uresničil; če si rekel a, reci tudi b nadaljuj; povej vse; pog. Ameriki je rekel za zmeraj adijo jo je zapustil; ekspr. ni rekel ne bele ne črne molčal je; ni povedal svojega mnenja; ekspr. niti besede mi ni več rekel, naj ne grem nič več mi ni branil; reci še ti zanj dobro besedo priporoči ga; zavzemi se zanj; ekspr. tudi oni še niso rekli zadnje besede še niso povedali, pokazali vsega, kar znajo, zmorejo; ekspr. reci bobu bob in popu pop opiši stvari, dejstva taka, kot so v resnici, brez olepšavanja; tako je bil pijan, da je mački botra rekel da se ni zavedal, kaj dela; ni rekel ne da ne ne ni povedal svoje odločitve; če je tako, rečem da pritrdim, privolim; ekspr. včeraj sta si rekla da sta se poročila; pog. no, bom pa še jaz eno rekel bom pa še jaz nekaj povedal; ekspr. samo še eno reci, pa te udarim samo spregovori, oglasi se še; pog. počakaj, bova eno, kakšno, katero rekla se bova kaj (pametnega) pogovorila; ekspr. še hvala mi ni rekel čisto nič se ni zahvalil; publ. kaj bodo pa cene rekle kako bo to vplivalo na cene; ekspr. kar sem rekel, sem rekel izraža, da govoreči vztraja pri svojih besedah, svoji odločitvi; menda velja, kar sva rekla sva se dogovorila, zmenila; pog. v veseli družbi so marsikatero rekli povedali so več domislic, šal; če je tako, rečem ne zavračam, odklanjam, zanikam; ekspr. narod je tujcu odločno rekel ne se mu je uprl; ekspr. domači mu za ta dejanja nič ne rečejo ga ne oštejejo, se nanj ne jezijo; ekspr. ura teče, nič ne reče čas hitro in neopazno mineva; ekspr. dolgo ni rekel nobene je molčal; ni povedal svojega mnenja; ekspr. vse sta si rekla, samo človek ne z zelo grdimi izrazi sta se zmerjala; ekspr. nikogar ni bilo, da bi mu rekel zbogom da bi se poslovil od njega; ekspr. rekel je zbogom svojim načrtom nehal je misliti na njihovo uresničitev; ekspr. vest mu je rekla, da ni naredil prav zavedal se je, da ni naredil prav; ekspr. nekaj mu je reklo, da bo uspel slutil je, zdelo se mu je; ekspr. naj reče kdo, kar hoče, tako bo ne glede na besede, mnenje kogarkoli bo tako; ekspr. reci, kakšen napredek od lani izraža pritrditev, strinjanje; ekspr. reči komu kaj v obraz izraziti, navadno ogorčenje, jezo, neposredno povzročitelju; to lahko rečemo, se lahko reče tudi za druge to velja, drži tudi za druge, o drugih; ekspr. ne rečem dvakrat, da ne bo prišel skoraj gotovo bo prišel; pog. bil je, kako bi rekel, malo neroden izraža obzirnost, negotovost; pog. prodaš? Prodam, samo ne vem, koliko bi rekel koliko bi zahteval, kakšno ceno bi postavil; pog. nazaj reči odgovoriti, ugovarjati; zastar. po pravici reči, to je zame nerazumljivo po pravici rečeno; ekspr. reci tako ali drugače, jaz ostanem ne glede na tvoje besede, mnenje ostanem; ekspr. takih podjetij je reci in piši petindvajset poudarja presenetljivost navedenega podatka; ekspr. v tem poklicu je reci in piši dvajset let že; reči in narediti je dvoje reči je lahko, besede uresničiti težje
    rêči se 
    1. za poimenovanje česa uporabljati kako besedo, ime: po domače se reče pri Baričevih / gostilni se je reklo Lovski rog / da, temu se lahko reče sijajno
    2. v zvezi kakor se reče, kot se reče opozarja na rabo kake stalne besedne zveze: živel je in dal drugim živeti, kakor se reče; ni bilo objektivnih razlogov, kot se je temu reklo
    3. ekspr., v zvezi bi se reklo biti po mnenju, prepričanju koga enak temu, kar izraža dopolnilo: iti zdaj ven, bi se reklo podati se v gotovo smrt / to bi se reklo biti strahopeten
    4. ekspr. poudarja visoko stopnjo stanja, pojava, kot ga izraža dopolnilo: on že ve, kaj se reče lakota; ali veste, kaj se to reče, če te nihče ne pogleda
    5. izraža, da je določeno dejstvo znak za domnevanje tega, kar izraža dopolnilo; se pravi: ženska? Se reče ona; to se reče, da so že nazaj
    ● 
    naredili so. Smo, se reče prava beseda, izraz je smo; ekspr. ne boj se, to se samo tako reče tega se ne misli, ne razume dobesedno
    rekóč :
    rekoč te besede, je odšla
     
    tako rekoč ekspr. denarja tako rekoč ni več skoraj ni več; ekspr. bil je tako rekoč zmeraj pijan izraža omejitev popolne, dobesedne ustreznosti izraza, resničnosti
    rékši star.:
    to rekši, se veselo zasmeje; dražili so meščane, rekši: kje imate polža
    rékše zastar.
    namreč, natančneje rečeno: pogledal me je od nog do glave, rekše mojo opravo
    rečèn -êna -o
    deležnik od reči: nesramno rečena beseda jo je užalila; koliko lepše je to rečeno v izvirniku; kje je pa rečeno, da moram ravno jaz to narediti; s tem seveda ni rečeno, da je edino tako mogoče; še isti dan ali bolje rečeno še isto noč je odpotoval; ekspr. ta človek je, milo rečeno, malo omejen; odkrito rečeno, tako ne more iti dalje; lani je kraj obiskalo, na okroglo rečeno, deset tisoč turistov; kot že rečeno, se je to zgodilo sredi belega dne
    // knjiž. omenjen, naveden: do tega smo prišli na osnovi rečenih podatkov / zgodilo se je na rečeni dan dogovorjeni, napovedani
    ● 
    ekspr. med nama rečeno, všeč mi je izraža zaupnost; ekspr. sklenili so, da odidejo. Rečeno – storjeno brez odlašanja so sklep tudi uresničili; sam.: kaj je bilo rečenega o tem; v zvezi z do zdaj rečenim me zanima še nekaj
SSKJ²
sicèršnji -a -e prid. (ȅknjiž.
1. drug2, drugačen: o siceršnjih odlikah tega dela ni hotel govoriti; športni in siceršnji tisk mnogo pišeta o tekmovanju
2. običajen, splošen: ravnati v nasprotju s siceršnjimi navadami; čudili so se, saj so poznali njegovo siceršnjo redoljubnost / kljub siceršnjemu hitremu napredku bomo na tem področju še dolgo zaostajali za drugimi sicer
● 
knjiž. uspešne akcije in siceršnji nastop vojske so imeli velik odmev sploh
SSKJ²
stotéren -rna -o prid.(ẹ̑)
stokraten: polje je rodilo stoteren sad
// ki je iz stotih delov, enot: stoteren odmev klicev
    stotérno prisl.:
    stoterno poplačati
SSKJ²
tisočéren -rna -o prid.(ẹ̑)
tisočkraten: naš trud bo prinesel tisočeren sad
// ki je iz tisoč delov, enot: odgovoril ji je tisočeren odmev
    tisočérno prisl.:
    tisočerno poplačati
SSKJ²
ubíti ubíjem dov., ubìl (í ȋ)
1. z udarcem, s silo povzročiti smrt
a) človeka: napadalec je potnika ubil; namerno, nehote ubiti koga / ubiti koga s kamnom, z nožem, s puško / ubiti koga s plinom
b) živali: ubiti kačo, muho / lovec je medveda ubil šele s tretjim strelom / ubiti prašiča z električnim tokom / ekspr. dobil je udarec, ki bi vola ubil zelo močen udarec
// s silo svojega gibanja, padca povzročiti smrt koga: v gozdu ga je ubilo drevo / druga krogla ga je ubila
// s svojo silo, z delovanjem sploh povzročiti smrt: ubila ga je eksplozija, strela / brezoseb. ubilo ga je v rudniku / novica o sinovi smrti je mater skoraj ubila
2. z udarcem, s silo povzročiti, da kaj poči, se poškoduje: ubiti šipo / star. glavo ti ubijem, če te še enkrat zalotim razbijem
// v zvezi ubiti jajce na tak način narediti, da se odstrani jajčna lupina: ubil je jajce in ga spekel / ubiti jajce v juho / pog. za zajtrk si je ubil dve jajci pripravil, spekel
3. ekspr. povzročiti, da kdo izgubi svojo telesno, duševno moč: pregovarjanje ga je čisto ubilo; vročina me hitro ubije
4. ekspr. povzročiti izgubo česa duševnega: ta človek mi je ubil veselje, voljo do dela / teh načel čas ne bo ubil razveljavil
// povzročiti, da kdo česa ne čuti, se česa ne zaveda več: s pijačo ubiti občutek sramu; ubiti v kom usmiljenje, vest / da bi ubil duševno praznoto, je veliko bral
5. ekspr. narediti, da kaj praznega, neprijetnega glede na zavedanje hitreje mine: ubiti čakanje, čas z branjem
6. ekspr. povzročiti, da kaj izgubi svojo izrazitost, intenzivnost: z dodatkom ubiti barvo; ubiti in poživiti / ubiti glas, odmev / ubiti ritem / te besede so ubile do takrat živahno razpravo
7. v medmetni rabi izraža podkrepitev
a) trditve: naj me bog, strela ubije, če lažem
b) zanikanja: ne morem, ne znam, pa če me ubiješ
● 
ekspr. če izve oče, me bo ubil zelo pretepel, kaznoval; ekspr. koliko časa ubije za prazne stvari porabi; ta človek še muhe ne bi ubil je zelo miren, miroljuben; ekspr. ubiti dve muhi na en mah z enim dejanjem hkrati opraviti dve stvari; pog. imeti karte za vola ubiti zelo dobre karte
    ubíti se 
    1. zaradi padca, udarca ob kaj umreti: padel je s strehe in se ubil; ubiti se z avtomobilom / ekspr. pazi, da se na strmih stopnicah ne ubiješ da ne padeš
    2. namerno povzročiti svojo smrt, zlasti z udarcem, s silo: obupal je in se ubil / ubiti se s pištolo / ubiti se s strupom
    3. ekspr. izgubiti svojo moč, intenzivnost, zlasti zaradi delovanja nasprotne sile: valovi so se ubili ob obali / njihova vojaška moč se je ubila
    ● 
    ekspr. delo moraš končati, pa če se ubiješ ne glede na težavnost, napor; zastar. ubiti si nos razbiti si
    ubívši star.:
    ubivši stražarja, so imeli pot prosto
    ubít -a -o:
    ubit človek; ubit pogled, smeh; našli so ga ubitega; ubite barve; ubita šipa; ubit v vojni; duševno ubit; spati kot ubit zelo trdno
     
    agr. ubito vino vino, ki ne učinkuje sveže; prisl.: ubito odgovoriti, pogledati; ubito rumena barva; sam.: pokopati ubite
SSKJ²
vrníti in vŕniti -em dov. (ī ŕ)
1. dati komu kaj, kar je bilo od njega dobljeno ali mu je bilo odvzeto, spet v last: vrniti denar, knjigo; vrniti komu kaj izgubljenega, izposojenega; vrniti z obrestmi / vrniti dolg, posojilo / vrniti kupcu, stranki drobiž dati drobiž v višini razlike med ceno in dobljenim denarjem
2. narediti, da kdo spet dobi koga, ki mu pripada, a mu je bil vzet ali mu je ušel: vrniti ugrabljenega otroka staršem; vrniti ujetnike; vrniti pobeglega zločinca kaki državi
3. dati komu kaj, kar je bilo dobljeno od njega in se več ne more, noče imeti: zaradi prevelikih dajatev vrniti obrtno dovoljenje; vrniti mandat
4. zaradi določenega vzroka ali z določenim namenom narediti, da kdo spet dobi, kar je komu dal, oddal: vrniti dopis; vrniti pismo pošiljatelju; vrniti rokopis v popravek / vrniti pokvarjeno stvar prodajalcu, proizvajalcu / učitelj učencem dolgo ni vrnil nalog
5. narediti, povzročiti, da kdo spet dobi prejšnjo lastnost, se vrne v prejšnje stanje: zdravila so mu vrnila vid; vrniti komu moč, svobodo / ta dogodek mu je vrnil samozavest
6. narediti določeno dejanje zaradi enakega dejanja, ukrepa, ki ga je prej storil kdo drug: vrniti komu dobroto, obisk; vrniti komu pogled; vrniti pozdrav odzdraviti / vrniti komu dobro s hudim
7. s prislovnim določilom narediti, povzročiti, da pride kdo na mesto, od koder je prišel: vrniti ovce v čredo / vrniti vesoljsko plovilo na zemljo / vrniti ujeto žival v svobodo spustiti jo / ekspr. vrniti sanjača v stvarnost
8. star. odgovoriti: na te besede mu ni vedel vrniti nobene / tudi ti ne delaš prav, mu vrne
● 
knjiž. to doživetje ga je vrnilo dramatiki je povzročilo, da se je spet začel ukvarjati z dramatiko; ekspr. gora mu vrne klic povzroči odmev klica; ekspr. vrniti komu kaj z obrestmi vred zelo se mu maščevati; vrniti komu milo za drago za žalitev, krivico se mu maščevati tako ali še huje, kot je bila storjena njemu samemu; ekspr. vrniti komu zob za zob maščevati se mu z enako hudim dejanjem; ekspr. polje je letos desetkratno vrnilo je dalo glede na porabljeno seme desetkratni pridelek; je dobro obrodilo
    vrníti se in vŕniti se
    1. spet priti na izhodiščno mesto: bila je že na koncu vasi, pa se je vrnila; vrniti se v sobo po ključ / oče se bo kmalu vrnil; vrniti se iz tujine; vrniti se po drugi poti; vrniti se domov / kazalec se vrne na ničlo; letalo se je vrnilo na letališče / po dveh letih se je mož vrnil k ženi; ekspr. vrniti se na gledališke deske spet začeti nastopati, igrati
    // spet priti v prvotno, izhodiščno stanje: igralec se je hitro vrnil v nekdanjo formo / vrniti se v svoj življenjski ritem / telo se vrne v prvotno obliko
    2. s prislovnim določilom spet začeti biti, živeti v čem: vrniti se v resničnost, sanjarije / vrniti se v pošteno življenje
    3. spet začeti uresničevati, kar izraža določilo: vrniti se k delu, na delo; ekspr. vrniti se k stroju / vrniti se k nekdanjim navadam; vrniti se k veri spet postati veren
    4. narediti, da kaj spet postane predmet obravnave: govornik se še enkrat vrne k temu vprašanju; v razmišljanju se večkrat vrniti na kaj / no, vrnimo se k stvari
    5. ponovno se pojaviti, nastopiti: pomlad se vrne; volja, želja se vrne / v spomin se mu vrnejo nekdanji časi
    // priti v prejšnje, prvotno stanje: spomin se ji je vrnil; ponesrečencu se je vrnila zavest
    ● 
    na veliko soboto se zvonovi vrnejo iz Rima v krščanskem okolju po prenehanju zvonjenja na veliki četrtek se začne na veliko soboto spet zvoniti; minuta zamujena ne vrne se nobena
    vrnívši star.:
    vrnivši knjige, odidejo domov; vrnivša se žena
    vŕnjen -a -o:
    vrnjeni begunci; denar je vrnjen; vrnjen v prvotno stanje
SSKJ²
vzvalovíti -ím dov., vzvalôvil (ī í)
1. premakniti se v obliki vala, valov: gladina vzvalovi; voda se je vzvalovila / žito vzvalovi v vetru; zavesa vzvalovi / ekspr. ob teh besedah je množica vzvalovila
2. narediti, povzročiti, da je kaj valovito: plavalec, veter vzvalovi gladino
3. ekspr. postati valovit: onkraj reke ravnina rahlo vzvalovi / pred potniki vzvalovi zimska pokrajina se pojavi, se pokaže valovita zimska pokrajina
4. ekspr. pojaviti se zdaj z bolj zdaj z manj močnimi zvoki, glasovi: pesem je spet vzvalovila
// pojaviti se, pokazati se zdaj z večjo zdaj z manjšo intenzivnostjo: na obrazu ji vzvalovi rdečica / čustva so ji vzvalovila / v pogledih vzvalovi jeza / po deželi vzvalovi ogorčenje
5. ekspr. vznemiriti, razvneti: njena bližina mu vzvalovi kri / slovo ga je vzvalovilo
6. ekspr. postati vznemirjen, razvnet: njena duša je vzvalovila / ob tej misli mi vzvalovi kri
● 
ekspr. dogodek je vzvalovil življenje v mestu ga razgibal; imel velik odmev; ekspr. pogled na domačo vas mu je vzvalovil srce povzročil, da mu je začelo močneje biti
    vzvalovljèn -êna -o:
    črta, ravnina je rahlo vzvalovljena; vzvalovljeno jezero
SSKJ²
zvóčen -čna -o prid., zvóčnejši (ọ̄ ọ̑)
1. nanašajoč se na zvok: zvočni pojavi / zvočna naprava, priprava / zvočni signal, znak / zvočni dražljaj / dosegati posebne zvočne učinke; zvočni vtis govora; zvočna podoba besede; zvočna skladnost / zvočni časopis na (magnetni) trak ali kaseto posneti aktualni članki ali obvestila za slepe; zvočni film film z dialogi, glasbo in šumi; zvočni zapis; zvočno sporočilo / zvočna in toplotna izolacija / zvočna hitrost; zvočna jakost
 
prebiti zvočni zid biti hitrejši od zvoka
 
elektr. zvočni ojačevalnik; film., gled. zvočni efekt zvok, ki spremlja dogajanje; učinek, ki ga zvok doseže; film., rad. zvočna oprema ustrezna glasba, šumi v radijski oddaji, filmu; glasb. zvočni tlak tlak, merjen po frekvenci in jakosti zračnih tresljajev; rad. zvočni posnetek; zvočni rekviziti priprave, s katerimi se povzročajo zvoki v kaki oddaji, igri; zvočna kulisa posnetek zvokov, šumov za ustvarjanje iluzije prizorišča; zvočna omarica zabojčku podobna naprava z zvočnikom, zvočniki; zool. zvočni mehur organ za krepitev glasu pri nekaterih živalih
2. ki lepo, dobro zveni: zvočen glas; pesnikov jezik je zvočen; zvočne orglice / odmev je napolnil zvočne oboke grajskih dvoran
    zvóčno prisl.:
    zvočno in slikovito izraziti; zvočno bogat, poln
SSKJ²
jékniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑)
dati kratek, oster, bolečino izražajoč glas: jekniti od bolečine; ekspr. bil je ves črn od udarcev, pa ni jeknil; pren. srce v njem je jeknilo
// dati kratek, oster glas sploh: potegnil je z lokom, gosli so jeknile; zvon je jeknil / v noč so jeknila povelja; brezoseb., knjiž. iz stolpa je jeknilo dve udarilo
● 
knjiž. ustrelil je, gozd je jeknil iz gozda se je zaslišal odmev; ekspr. oče, nikar, je jeknil rekel z ostrim, bolečino izražajočim glasom
Število zadetkov: 32