- 1. kdor prostaško, grdo govori: nehaj že, drekač umazani
- 2. strahopeten, neodločen človek: z njim ne bo nič, čisto navaden drekač je
Zadetki iskanja
SSKJ
drekáč -a m (á) nizko
SSKJ
SSKJ
hlápec -pca m (ȃ)
- 1. stalno najet moški na kmetiji za pomoč pri kmečkih delih: imajo hlapca in deklo; šel je (služit) za hlapca; obnašal se je kot hlapec surovo, prostaško; z menoj že ne boš ravnal kot s hlapcem brezobzirno, ponižujoče
// konjski hlapec ki skrbi za konje; mali hlapec ki opravlja lažja, preprostejša dela; veliki hlapec ki vodi druge hlapce na kmetiji
// zastar. grof je sklical svoje hlapce oborožene služabnike, najemniške vojake
// ekspr. podrejen, odvisen človek: hoteli so, da bi postali njihovi hlapci; pren. ne bodi hlapec tujih idej - 2. slabš., navadno s prilastkom kdor je pretirano vdan nadrejenim: Pokazali ste mi, kaj je moj posel - iz hlapcev napraviti ljudi (I. Cankar) ; hlapec okupatorja, režima
- 3. kar se rabi kot opora, podstava, pomoč pri kakem delu: gospodinja je naslonila burkle na hlapca in porinila lonec v peč / stal je na hlapcu in jemal snope iz kozolca na (zdevalnem) stolu
// s hlapcem si je sezul škornje z zajcem
SSKJ
kvantáti -ám nedov. (á ȃ)
- 1. ekspr. pripovedovati kvante: zardeva, kadar kvantajo; zabavala se je, ko so kvantali
// prostaško, nespodobno govoriti: že spet kvanta - 2. redko čenčati: nekaj je kvantal o njem
SSKJ
nóbel [bəl] prid. neskl. (ọ́) pog. imeniten, gosposki, odličen: nobel ljudje ne govorijo tako prostaško / tuje besede se mu zdijo bolj nobel / ona je zmeraj nobel zelo lepo, izbrano oblečena
// ekspr. ne bodi tako nobel, sedi in jej
// dober, lep, udoben: ima nobel avto, stanovanje; prisl.: nobel se oblačiti; nobel potovati / v povedni rabi v mestu je marsikaj bolj nobel
// ekspr. ne bodi tako nobel, sedi in jej
// dober, lep, udoben: ima nobel avto, stanovanje; prisl.: nobel se oblačiti; nobel potovati / v povedni rabi v mestu je marsikaj bolj nobel
SSKJ
opsováti opsújem dov., opsovál (á ú) knjiž. zelo ozmerjati: opsoval je ženo in otroka; grdo, prostaško opsovati
SSKJ
poprostáčiti -im dov. (á ȃ) knjiž. narediti kaj
- a) prostaško: poprostačiti govorjenje
- b) preprosto: poprostačiti življenje
SSKJ
prostáški -a -o prid. (á) ki se vede, govori žaljivo, nedostojno, nemoralno: spet je bil zelo prostaški; prostaška ženska / prostaški izrazi; prostaške šale; njegovo obnašanje je prostaško
- prostáško prisl.: prostaško govoriti
SSKJ
prostáštvo -a s (ȃ) lastnost, značilnost prostaškega: prostaštvo tega človeka ga odbija; plemenitost in prostaštvo / prostaštvo njegovih besed ga je prizadelo
// prostaško dejanje ali ravnanje: njegovih prostaštev ni mogla pozabiti
// prostaško dejanje ali ravnanje: njegovih prostaštev ni mogla pozabiti
Število zadetkov: 9
Dostopnost