napást -i ž (ȃ) zastar.
1. skušnjava: spravljati v napast
2. nesreča, neprijetnost: vojne napasti
Zadetki iskanja
SSKJ²
SSKJ²
nèubranljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í)
ki se ne da ubraniti: neubranljiv napad; neubranljiva sila
● publ. postaviti koga pred neubranljiv mat spraviti ga v brezizhoden položaj
// ki se mu ne da ubraniti, upreti: neubranljiva skušnjava, strast, želja / pogled njegovih oči je bil neubranljiv / knjiž., ekspr. neubranljiva usoda neizogibna / knjiž., ekspr. zajelo ga je neubranljivo hrepenenje po domu zelo veliko
ki se ne da ubraniti: neubranljiv napad; neubranljiva sila
● publ. postaviti koga pred neubranljiv mat spraviti ga v brezizhoden položaj
// ki se mu ne da ubraniti, upreti: neubranljiva skušnjava, strast, želja / pogled njegovih oči je bil neubranljiv / knjiž., ekspr. neubranljiva usoda neizogibna / knjiž., ekspr. zajelo ga je neubranljivo hrepenenje po domu zelo veliko
- nèubranljívo prisl.:
neubranljivo napadati
SSKJ²
omotíti in omótiti -im dov. (ī ọ́) knjiž.
1. narediti koga omotičnega: kadar ga omoti vino, se razgovori; omotiti koga z udarci po glavi / nevarnost mu je omotila pamet
● ekspr. lepota dežele ga je hitro omotila prevzela, navdušila; star. skušnjava ga je omotila premotila, zapeljala
2. omamiti, ublažiti: omotiti bolečino / omotiti slabo vest v hrupni družbi
1. narediti koga omotičnega: kadar ga omoti vino, se razgovori; omotiti koga z udarci po glavi / nevarnost mu je omotila pamet
● ekspr. lepota dežele ga je hitro omotila prevzela, navdušila; star. skušnjava ga je omotila premotila, zapeljala
2. omamiti, ublažiti: omotiti bolečino / omotiti slabo vest v hrupni družbi
- omóten stil. omóčen -a -o:
omoten od dima, pijače
SSKJ²
premotíti in premótiti -im dov. (ī ọ́) nav. ekspr.
1. narediti, povzročiti, da kdo naredi kaj prvotno nenameravanega, neprimernega: premotiti koga z obljubami / nizka cena ga je premotila, da je stvar kupil; priložnost, skušnjava ga je premotila
2. narediti, povzročiti, da se pozornost, misli koga usmerijo drugam: premotiti otroka z igračo; skušal se je premotiti z delom
// prevarati, ukaniti: da bi zasledovalce premotil, se je preoblekel
3. pridobiti si ljubezensko naklonjenost koga: premotil mu je hčer
4. star. prekiniti, pretrgati: tišino je premotil tlesk pokrova / že dobro, je premotil njeno zgovornost
● ekspr. truden je bil, vendar ga spanec ni premotil vendar ni zaspal
1. narediti, povzročiti, da kdo naredi kaj prvotno nenameravanega, neprimernega: premotiti koga z obljubami / nizka cena ga je premotila, da je stvar kupil; priložnost, skušnjava ga je premotila
2. narediti, povzročiti, da se pozornost, misli koga usmerijo drugam: premotiti otroka z igračo; skušal se je premotiti z delom
// prevarati, ukaniti: da bi zasledovalce premotil, se je preoblekel
3. pridobiti si ljubezensko naklonjenost koga: premotil mu je hčer
4. star. prekiniti, pretrgati: tišino je premotil tlesk pokrova / že dobro, je premotil njeno zgovornost
● ekspr. truden je bil, vendar ga spanec ni premotil vendar ni zaspal
- premóten -a -o:
marsikdo je bil že premoten; premoten pri delu
SSKJ²
skušnjáva -e ž (ȃ) nav. ekspr.
1. velika želja storiti navadno kaj neprimernega, nedovoljenega: obšla ga je skušnjava, da bi jo ogovoril, poljubil; skušnjava ga je premotila, zapeljala; upirati se skušnjavi; le z močno voljo je premagal skušnjavo / spraviti, zapeljati koga v skušnjavo
● ekspr. imeti skušnjavo po kajenju, pitju zelo si želeti kaditi, piti; ekspr. kava je zanjo prevelika skušnjava ne more se ji odreči, čeprav ji škoduje
// priložnost storiti kaj neprimernega, nedovoljenega: v mestu je bilo za mladega človeka veliko skušnjav
2. kdor nagovarja koga, da stori kaj neprimernega, nedovoljenega: on je prava skušnjava / kot psovka poberi se, skušnjava skušnjavska
1. velika želja storiti navadno kaj neprimernega, nedovoljenega: obšla ga je skušnjava, da bi jo ogovoril, poljubil; skušnjava ga je premotila, zapeljala; upirati se skušnjavi; le z močno voljo je premagal skušnjavo / spraviti, zapeljati koga v skušnjavo
● ekspr. imeti skušnjavo po kajenju, pitju zelo si želeti kaditi, piti; ekspr. kava je zanjo prevelika skušnjava ne more se ji odreči, čeprav ji škoduje
// priložnost storiti kaj neprimernega, nedovoljenega: v mestu je bilo za mladega človeka veliko skušnjav
2. kdor nagovarja koga, da stori kaj neprimernega, nedovoljenega: on je prava skušnjava / kot psovka poberi se, skušnjava skušnjavska
SSKJ²
zmôči zmórem dov., zmógel zmôgla (ó ọ́)
1. izraža sposobnost osebka
a) uresničiti, opraviti kaj: delo, nalogo bom zmogel; pokaži, kaj in koliko zmoreš; ko je dobil posojilo, je nakup zmogel; velikega napora ne zmorem več / naporno pot še zmeraj zmorem; ali zmoreš sto korakov / od strahu ni zmogel niti besede / ljubezen zmore vse
b) doseči kaj: ladja zmore precejšnjo hitrost; letalo zmore višino deset kilometrov
c) plačati, poravnati kaj: dajatve, stroške komaj zmoremo / kdo le bo zmogel toliko denarja / dal mu je stotak, ker več ni zmogel
č) imeti kaj: imeli smo par volov, ker dveh parov kmetija ni zmogla / ekspr. oko več ne zmore solz / ekspr. kraj ne zmore niti ene dobre gostilne nima
// z nedoločnikom izraža sposobnost osebka, da uresniči dejanje zaradi
d) svojih lastnosti: vsega tega ne zmorem pojesti; zmore se prilagajati okolju / tako zmore ljubiti samo mati; tega ne zmorem razumeti / ta človek ne zmore molčati
e) objektivnih, zlasti materialnih možnosti: vsi skupaj bomo že zmogli to kupiti; dolgov ne zmore odplačevati
2. uspeti uresničiti: lani je gledališče zmoglo pet premier; ker je nadarjen, bo zmogel študij v treh letih / pot so zmogli v dveh dneh / zmogel je še toliko moči, da se je privlekel do hiše; zmogel je pogum in vprašal; malokdo bo zmogel zadosti potrpežljivosti, da prebere do konca
3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: zmogla ga je lakota, ekspr. skušnjava in je vzel / brezoseb. zmoglo jo je in je zajokala / zmogel ga je smeh, spanec
4. star. premagati: trije so bili, pa so ga komaj zmogli
1. izraža sposobnost osebka
a) uresničiti, opraviti kaj: delo, nalogo bom zmogel; pokaži, kaj in koliko zmoreš; ko je dobil posojilo, je nakup zmogel; velikega napora ne zmorem več / naporno pot še zmeraj zmorem; ali zmoreš sto korakov / od strahu ni zmogel niti besede / ljubezen zmore vse
b) doseči kaj: ladja zmore precejšnjo hitrost; letalo zmore višino deset kilometrov
c) plačati, poravnati kaj: dajatve, stroške komaj zmoremo / kdo le bo zmogel toliko denarja / dal mu je stotak, ker več ni zmogel
č) imeti kaj: imeli smo par volov, ker dveh parov kmetija ni zmogla / ekspr. oko več ne zmore solz / ekspr. kraj ne zmore niti ene dobre gostilne nima
// z nedoločnikom izraža sposobnost osebka, da uresniči dejanje zaradi
d) svojih lastnosti: vsega tega ne zmorem pojesti; zmore se prilagajati okolju / tako zmore ljubiti samo mati; tega ne zmorem razumeti / ta človek ne zmore molčati
e) objektivnih, zlasti materialnih možnosti: vsi skupaj bomo že zmogli to kupiti; dolgov ne zmore odplačevati
2. uspeti uresničiti: lani je gledališče zmoglo pet premier; ker je nadarjen, bo zmogel študij v treh letih / pot so zmogli v dveh dneh / zmogel je še toliko moči, da se je privlekel do hiše; zmogel je pogum in vprašal; malokdo bo zmogel zadosti potrpežljivosti, da prebere do konca
3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: zmogla ga je lakota, ekspr. skušnjava in je vzel / brezoseb. zmoglo jo je in je zajokala / zmogel ga je smeh, spanec
4. star. premagati: trije so bili, pa so ga komaj zmogli
Število zadetkov: 7
Dostopnost