1. narediti, povzročiti, da se kdo sestane s kom tako, da se ne more izogniti pogovoru, odgovoru: soočiti kršilca in očividce; osumljenca so soočili z okradeno žensko; soočiti se s pričami
♦ pravn. zaslišati pričo ali obdolženca v navzočnosti osebe, ki se je o isti stvari izpovedala drugače
2. publ. narediti primerjavo, konfrontirati: želeli so soočiti različna mnenja; soočiti napore z uspehi; soočiti ugotovitve; soočiti svoja stališča s spoznanji kongresnih razprav
● publ. soočiti koga z dejstvi prikazati jih taka, kot so
- soóčiti se publ., v zvezi s s, z
izraža, da postane kdo deležen zlasti česa neprijetnega: spoznal je, da se mora soočiti z dejanskim stanjem
● ekspr. treba se bo soočiti z resnico sprejeti, priznati jo tako, kot je
- soóčen -a -o:
tedaj je bil prvič soočen s tem pojavom; prepoznati soočeno osebo
Dostopnost