Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
stròp strôpa m, mest. ed. tudi strópu (ȍ ó)
vsak od delov stavbe, ki omejuje, zapira prostor, prostore od zgoraj: strop se je udrl; narediti nove strope; omara sega do stropa; pod stropom visi lep lestenec; betonski, leseni stropi; debel, masiven strop; obokan, raven strop; odprtina v stropu / izravnati, obložiti strop; poslikan strop; sajast, zakajen strop; beljenje stropa / soba z nizkim, visokim stropom; pren., knjiž. gorovje se dotika nebesnega stropa
// navadno s prilastkom kar kaj omejuje, zapira od zgoraj sploh: podpreti strop v rudniku; ostanki jamskega stropa; strop kabine
● 
ekspr. vročina je napolnila hišo do stropa vso hišo; ekspr. če bi jaz to dobila, bi skakala, skočila do stropa bi bila zelo vesela; ekspr. ta človek je visok do stropa je zelo visoke postave; molčal je in gledal v strop z izrazom je kazal nezanimanje, neprizadetost; zastar. hiša z dvema stropoma nadstropjema
♦ 
arhit. kasetirani strop z navadno pravokotno poglobljenimi polji; rebrasti z redkimi, rebričasti strop z gostimi nosilnimi rebri; grad. obešeni strop pod stropom nameščena lahka obloga za prikritje inštalacijske napeljave ali za znižanje prostora; teh. nosilni strop
SSKJ²
prekáten -tna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na prekat: prekatni sistem
 
arhit. prekatni strop strop z navadno pravokotno poglobljenimi polji; kasetirani strop
SSKJ²
kaséten -tna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na kaseto:
a) kasetna obloga
b) kasetna produkcija / kasetni magnetofon magnetofon, v katerega se vlagajo (magnetofonske) kasete
c) kasetno dno, poslikano z ornamenti / kasetni strop kasetirani strop
SSKJ²
kasetírati -am nedov. in dov. (ȋ)
pog. dati, vložiti v kaseto: kasetirati gramofonske plošče
    kasetíran -a -o:
    kasetirani film
     
    arhit. kasetirani strop strop z navadno pravokotno poglobljenimi polji
SSKJ²
viséti -ím nedov., vísel (ẹ́ í)
1. biti oprt, pritrjen na kaj ob zgornjem delu ali nad seboj brez opore na tleh, spodaj: svetilka, zavesa visi; klobuk visi na klinu; slika visi na steni; na veji visi roj; držeč se vrvi, viseti nad prepadom; pod stropom visi lestenec / ključi visijo na obročku; na verižici visijo obeski / po listih in vejicah visijo dežne kaplje / čez ramo mu visi puška; okrog vratu ji visi ogrlica
 
šport. viseti na bradlji, drogu
// nav. ekspr. biti kje, držeč se z rokami brez zadostne opore na tleh: otroci visijo na ograji in opazujejo; ljudje so viseli na stopnicah prenapolnjenega vlaka; ranjenec je skoraj visel na tovariševi rami
// biti v položaju, ko ima okrog vratu z lastno težo zadrgnjeno zanko vrvi: prišli so prepozno, obupanec je že visel / ekspr. ta človek bo še visel bo kaznovan z obešenjem
2. segati, razprostirati se v smeri navzdol od izhodišča: brki mu visijo; psu visi jezik iz gobca; od streh visijo ledene sveče; z oken visijo rože; roke mu negibno visijo ob telesu / viseti do pasu skozi okno sklanjati se / ekspr. z neba visijo oblaki
// segati kam čez rob podlage, opore: skale visijo nad globel
3. biti nagnjen: drevo, steber nekoliko visi; viseti v levo / ladja malo visi; miza zaradi neravnih tal visi / dolina visi proti vzhodu pada, se niža; travnik precej visi; položno, strmo viseti / ekspr. po strmih pobočjih visijo njive strmo ležijo
4. navadno s prislovnim določilom biti, mirovati prosto, nepritrjen v prostoru nad tlemi; lebdeti: sipa v vodi lahko visi; telo visi v plinu, če sta teži enaki / v zraku visi postovka / ekspr. na nebu visijo težki deževni oblaki
5. ekspr., s prislovnim določilom biti opazen, viden: v očeh ji visijo solze / na licih, ustnicah mu visi nasmeh; na obrazih vseh je visel nemir
// biti, obstajati kje: nad pokrajino visi mir, noč / v zraku še visijo kriki žrtev / med njimi visi molk
6. ekspr., s prislovnim določilom biti, zadrževati se kje: vsak dan visi pri prijatelju, v gostilni; kaj bi visel samo doma, pojdi z menoj
// delati, kar izraža določilo: cele dneve visi na računalniku; ure in ure visi na telefonu telefonira
// v zvezi z na skrbno obdelovati kaj: visi na vsaki besedi, vsakem stavku; pisatelj preveč visi na sami zgodbi
7. ekspr., v zvezi z med biti glede na svoje lastnosti vmes med čim: televizija visi med gledališčem in filmom; njihova družina je visela med kmeti in bajtarji
// biti v stanju, ko se lahko uresniči slabša od dveh možnosti: svet visi med vojno in mirom; ranjenec visi med življenjem in smrtjo / visel je med ljubeznijo in sovraštvom
8. ekspr., v zvezi z nad biti v stanju, ko lahko kaj koga prizadene: nad človeštvom visi atomska vojna / nad njim visi poguba
9. preh., ekspr., v zvezi z na biti čustveno zelo navezan na koga, kaj: visi bolj na stricu kakor na očetu; kmet z vsem srcem visi na svoji zemlji; zelo visi na otrocih
10. ekspr. biti negotov: vreme visi / odločitev, pojasnilo še visi
● 
šah. žarg. figura visi je v ogroženem položaju; pog., ekspr. tekal je po opravkih, da mu je jezik visel iz ust da se je zelo upehal; tekal je zelo hitro; ekspr. oči vseh so visele na njem nepremično, pozorno so ga gledali; ekspr. obleka kar visi na njem je zelo suh; viseti na lasu, na niti, na nitki ekspr. njegovo življenje visi na lasu, na niti, na nitki je zelo ogroženo; je zelo bolan; njegova služba visi na nitki je zelo negotova; ekspr. poslušalci so kar viseli na njegovi pripovedi zelo pozorno so ga poslušali; ekspr. vsa družina visi na njenih ramah za vso družino mora skrbeti ona; viseti na vratu ekspr. gostje so jim ves teden viseli na vratu bili v breme, nadlego; ekspr. policija mu visi na vratu ga zasleduje, nadzoruje; nar. viseti pri gostilničarju imeti dolg pri njem; viseti v zraku ekspr. trditve visijo v praznem, v zraku so neprepričljive, neutemeljene; ekspr. aretacije visijo v zraku se pričakujejo; ekspr. pomlad visi v zraku opazni so znaki pomladi; ekspr. potovanje visi v zraku še ni gotovo; nad glavo mu visi Damoklejev meč je v nenehno preteči nevarnosti; vulg. vsi mi že dol visijo vsi mi že presedajo; vulg. njihova zahteva mi dol visi mi ni prav nič mar
    visé knjiž.:
    vise na veji se gugati viseč
    visèč -éča -e:
    telovaditi, viseč na drogu; nizko viseči oblaki; viseči uhlji; na steni viseča podoba; viseča tla / viseči kapnik kapnik, ki nastane na stropu kraške podzemeljske jame; viseča ključavnica obešanka; viseča omarica omarica, ki se pritrdi na steno; viseča svetilka svetilka, ki se obeša s podaljškom na strop; viseča tehtnica tehtnica za tehtanje v visečem položaju
     
    viseči vrtovi nekdaj terasasti vrtovi v kraljevem gradu v Babilonu
     
    gled. viseča lutka lutka, ki se premika z nitmi; marioneta; grad. viseči most most, ki visi na jeklenih kablih, vrveh; viseči strop pod stropom nameščena lahka obloga za prikritje inštalacijske napeljave ali za znižanje prostora; viseči pilot pilot, ki se samo zaradi trenja opira v mehka tla; les. viseča krožna žaga nihalna krožna žaga; mont. viseči oder železna konstrukcija, ki se pri obzidavi spušča v jašek po škripcu; rib. viseča mreža stoječa mreža, ki ne leži na dnu; vrtn. viseča pelargonija bršljanu podobna lončna rastlina z živobarvnimi cveti; bršljanka
SSKJ²
rêbrast in rébrast -a -o prid. (é; ẹ́)
1. ki ima podolgovate vzbokline, rebra: rebrasta površina; cesta je rebrasta / rebrasti gumijasti podplati; rebrasti žamet; rebrasta skleda
 
ekspr. rebrast svet neraven, valovit
 
arhit. rebrasti obok obok s kamnitimi rebri; rebrasti strop strop z redkimi nosilnimi rebri
2. ekspr. zelo suh: rebrast človek
    rêbrasto in rébrasto prisl.:
    rebrasto obokana cerkev
SSKJ²
rebríčast -a -o prid. (í)
ki ima podolgovate vzboklinice, rebra: rebričasta površina
 
arhit. rebričasti strop strop z gostimi nosilnimi rebri
SSKJ²
trám -a tudi m, mn. tramôvi tudi trámi (ȃ)
štirikotno obtesano ali obžagano deblo, zlasti v gradbenih konstrukcijah: tesati tramove; podpreti s tramom; črviv tram; dolg tram; smrekovi tramovi / nosilni, oporni, prečni, strešni, stropni tram / strop iz tramov lesen strop z vidnimi nosilnimi tramovi
SSKJ²
mónta -e ž (ọ̑)
grad. stropna opeka z večjimi luknjami in žlebovoma ob spodnjih stranskih robovih: en strop je iz monte, drugi iz betona / kupiti tovornjak monte; v prid. rabi: monta strop
SSKJ²
obésiti -im dov. (ẹ́ ẹ̑)
1. namestiti kaj tako, da je oprto, pritrjeno zgoraj in visi: obesiti sliko, zavese, zvon, zaklano žival; obesiti malho čez ramo, na ramo; obesiti klobuk na klin, obleko na obešalnik; obesiti kotel nad ognjišče, svetilko pod strop / obesiti perilo na sonce, meso v prekajevalnico / obesiti verižico okrog vratu / ekspr. lastovice so obesile svoja gnezda pod napušč; obesiti zastavo izobesiti
 
teh. obesiti motor pritrditi ga na strop ali z zgornjim delom na steno
// usmrtiti tako, da si kdo z lastno težo zategne zanko okoli vratu: tega dne so obesili in ustrelili prve talce; obesiti na vejo, vislice; iti se obesit; obesiti se iz obupa / ekspr. obesili me bodo, če to povem / kot podkrepitev: ne pustim, pa če me obesiš; gremo, če se pes obesi
2. ekspr. napraviti, da je kdo dolžen opraviti kaj: obesijo mu vsako nerodno delo; glej, da ti ne bodo obesili toliko, da ne boš zmogel / obesiti komu svoje skrbi
// pripisati, prisoditi: odgovornost za nesrečo so po krivici obesili njemu / filmu so obesili oznako znanstvene fantastike; obesiti komu vzdevek
3. ekspr. prodati, zlasti kaj neustreznega: obesili so mu avtomobil s pokvarjenimi vrati; obesili so ji staro šaro
4. ekspr. reči, povedati, zlasti kaj neresničnega, izmišljenega: govorijo to, kar jim drugi obesijo; kdo vam je to obesil; kaj vse ste mu obesili / kdo pa vam je obesil to laž
5. nar. povesiti, nagniti2rože so obesile cvete; glava se mu je obesila na prsi
● 
ekspr. obesiti so mu hoteli nevesto hoteli so ga poročiti; pog. večkrat ji katerega obesijo mislijo, govorijo, da je s kom v ljubezenskem odnosu; pog. vse nase obesi oblači, nosi neskladno obleko, nakit; obesiti na klin, na kljuko, na kol ekspr. obesiti službo na klin opustiti jo; ekspr. obesiti šolo, študij na klin, kljuko opustiti študiranje; ekspr. obesiti komu kaj na nos, na ušesa povedati, kar se ne bi smelo; obesiti na vrat ekspr. obesil jim je svoje otroke na vrat skrbeti so morali za njegove otroke; ekspr. obesili so jim policijo na vrat povzročili so, da jih je policija zasledovala, nadzorovala; bibl. bolje bi mu bilo, da bi si obesil mlinski kamen na vrat in se potopil v globočino morja izraža veliko ogorčenje, obsodbo; ekspr. obesiti na (veliki) zvon povsod razglasiti, povedati
    obésiti se 
    1. oprijeti se navadno z rokami tako, da se noge ne dotikajo tal: obesiti se na drog in se zagugati; obesiti se na premikajoči se vagon / ekspr. otrok se obesi materi okrog vratu / ekspr. obesiti se komu na roko, za roko; ekspr. ob sunku se je kar obesil na soseda se je naslonil nanj / smreka se je pri podiranju obesila se pri padanju naslonila na sosednje drevo; snežinke so se ji obesile na lase
    2. slabš., z dajalnikom pridružiti se: hitro pojdiva, da se nama kdo ne obesi; če se nama obesi še ta ženska, ne prideva do vrha
    // v zvezi z na zaljubiti se, poročiti se: mislila je, kako bi se čim prej na koga obesila; ni se ji treba obesiti na prvega, ki pride
    3. ekspr., v zvezi z na pretirano kritično razčlenjevati: obesi se na vsako besedo; obesil se je na to napako, drugega ni videl / obesili so se na njegovo obljubo pretirano so se sklicevali nanjo
    ● 
    ekspr. obesite se, če vam ni prav vaša nejevolja nas ne gane; ekspr. obesiti se komu na pete hoditi tik za njim, slediti mu v neposredni bližini; zasledovati ga; biti pogostoma v njegovi družbi proti njegovi volji; nar. iti se obesit na zvon iti zvonit; ekspr. obesiti se na življenje zelo se ga bati izgubiti; pog. zastonj se še pes ne obesi vsaka stvar ima svoj vzrok; bil je tak veter, kot bi se kdo obesil zelo močen; preg. o kresi se dan obesi po 24. juniju se začnejo dnevi krajšati
    obéšen -a -o:
    na drevesce obešeni okraski; obešene slike; našli so ga obešenega
     
    avt. posamično obešeno kolo kolo, ki je pritrjeno na posamično obeso
SSKJ²
obókati -am dov. (ọ̄ ọ̑)
1. narediti čemu obok(e): cerkev je imela najprej raven strop, kasneje so jo obokali; obokati hlev, klet
2. zastar. izbočiti: fant je obokal obrvi
    obókan -a -o
    1. deležnik od obokati: obokan hlev, hodnik; obokana klet; pogledal ga je izpod visoko obokanih obrvi
    2. ki je v obliki oboka: obokan strop / obokan del lobanje
     
    med. pravilno obokana noga noga z vbočenim srednjim delom stopala
SSKJ²
udréti se udrèm se tudi udêrem se dov., stil. uderó se; udríte se tudi uderíte se; udŕl se (ẹ́ ȅ, é)
1. pod pritiskom, težo pomakniti se v navpični smeri navzdol: led se je udrl; mehek sneg se globoko udre / razmočena tla so se pod vsakim korakom udrla
// zaradi lastne teže začeti se pomikati navzdol: v hribih se je udrl plaz
// zaradi lastne teže prodreti v navpični smeri navzdol v kaj: udreti se v pesek; konj se je udrl v zamet do trebuha; brezoseb. udrlo se mu je do kolen
2. zaradi dotrajanosti, poškodovanosti spremeniti položaj v smeri navpično navzdol: del strehe se je udrl; zaradi preobremenjenosti se je strop udrl
// zaradi dotrajanosti, poškodovanosti pasti navzdol: kjer se je plošča udrla, so velike luknje
3. pod pritiskom, težo spremeniti obliko v smeri navpično navzdol: na mestih, kjer je bilo pohištvo, se je preproga udrla
// spremeniti obliko v smeri v notranjost: od stradanja so se živalim udrle lakotnice; bolniku so se oči, prsi globoko udrle
4. ekspr. začeti silovito teči: solze so se ji udrle, star. so ji udrle po licih; iz nosa se mu večkrat udre kri
● 
ekspr. tla so se mu udrla pod nogami, ko je to slišal počutil se je zelo ogroženega, nemočnega
    udréti pog., ekspr., v zvezi z jo
    hitro steči, oditi: udrl jo je za njimi; udreti jo proti domu, po stopnicah
    udŕt -a -o:
    udrt strop kraške jame; od udarca udrta čelada; ustrašila se je njegovih udrtih oči
SSKJ²
zadévati -am nedov. (ẹ́)
1. premikajoč se prihajati v sunkovit dotik s čim: valovi so zibali čoln, da je zadeval pomol; sedé na peči se zadevati ob strop / razmišljen se je zadeval v mimoidoče; pren. nepošteno ravnanje je zadevalo ob njegov moralni čut
// ekspr. prihajati v položaj, da kaj deluje, vpliva zaviralno: novo zadeva na odpor starega / zadevati na težave
2. delati, da kak predmet prileti na določeno mesto, v določeno stvar: s papirnatimi kroglicami zadeva predmete okoli sebe / sodobna orožja natančneje zadevajo
// leteč prihajati na določeno mesto, v določeno stvar: kamenčki zadevajo zadaj vozeči avtomobil
 
šport. žoge zadevajo koš
3. navadno v zvezi z na delati, da kaj pride kam z namenom, da se prenese: pomagal ji je zadevati škafe na glavo
4. prizadevati: ostrina njenega glasu ga je zelo zadevala / ti ukrepi jih ne zadevajo / nesreča za nesrečo ga zadeva
5. navadno s prislovnim določilom izražati, prikazovati kaj táko, kot je v resnici: pisatelj mojstrsko zadeva slovenski značaj
// delati, opravljati kaj ustrezno zahtevam, pričakovanju: izvajalka je zadevala pravo glasnost
6. publ. biti v zvezi, povezanosti s čim: ti problemi zadevajo različna področja človekovega življenja
// v zvezi kar zadeva izraža omejitev trditve na predmet: kar zadeva mene, so stvari urejene; kar zadeva stroške, jih bomo že poravnali
● 
ekspr. zadevati v črno učinkovito kaj pripovedovati, delati; pravilno nakazovati problem, pripovedovati bistvo stvari; nar. besede so se ji zadevale zatikale
    zadeváje :
    tekal je po vrtu, zadevaje tu in tam ob drevje
    zadevajóč -a -e:
    plesali so, zadevajoč ob stole in mize; gospodarstvo zadevajoča vprašanja
SSKJ²
na1 predl.
I. s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka ná- (ȃ)
1. za izražanje premikanja k zgornji strani česa, tako da nastane neposreden dotik, ali dosege takega položaja: na glavo dati; iti, priti na goro; bombe padajo na mesto; sesti na stol; vreči na tla / natakniti na kol; nabosti na vile / zadeti na oviro; pren. priti na misel; knjiž. skrb lega na dušo
// za izražanje takega premikanja, usmerjenega k površini sploh: obesiti na steno, strop; trkati na vrata / zastar. vstopiti na zadnja vrata pri zadnjih vratih / opirati se na palico; naslanjati se na steber / poklekniti na eno koleno; skočiti na noge
2. za izražanje cilja, h kateremu je usmerjeno premikanje: oditi na deželo, na prosto, na zrak; hiteti na vlak; blago gre na Gorenjsko; izvažati na Zahod / iti na pot / obrniti se na levo / gledati na cesto / vrata na balkon; okno na vrt / z oslabljenim pomenom iti na koncert; pren. obrniti se na župana; pismo na moj naslov
// za izražanje premikanja, usmerjenosti s (sovražnim) namenom: streljati na nasprotnika; elipt. s puško hoče nanj; pes laja na tujca; iti na medveda; pog. iti na gobe; Napoleonov pohod na Moskvo
3. za izražanje prehoda, prenosa v drug položaj, drugačno stanje: ptič skače z veje na vejo / bolezen se prenaša z živali na človeka / obrača se mu na bolje; prenesti odgovornost na druge; v pogovoru sta prešla na drugo temo / prepisati posestvo na brata / prebarvati mizo na rjavo / star. prevesti na slovensko v slovenščino
// za izražanje delitve, razdeljevanja: razdeliti na pet delov; presekati na dvoje, na pol / na kilogram sadja dodaj pol kilograma sladkorja; stroškov je sto evrov na osebo; voziti sto kilometrov na uro
4. za izražanje končne meje, natančne mere: približati se na deset korakov; temperatura pade na ničlo / zadeti na sto metrov / na koliko ceniš avto
// ekspr. za izražanje velike količine: blaga je na cente; bilo jih je na tisoče; na tone sadja gre v izgubo
// ekspr. za izražanje dodajanja, kopičenja: vžiga se blisk na blisk; direktor ima sestanek na sestanek
5. za izražanje usmerjenosti duševne dejavnosti: spozna se na glasbo; opozoriti na napake; paziti na otroka; misliti na prihodnost; spomin na prijatelja / jezen na soseda / čakati na avtobus; naročiti se na dnevnik / ekspr. nor na ženske / oceniti delo glede na njegovo umetniško vrednost
6. za izražanje časovne določitve, opredelitve: na današnji dan se je začela vojna; na pustno nedeljo sta se spoznala / vidim ga enkrat na leto; na vsake tri tedne ga obišče / državni praznik bo prišel na nedeljo; knjiž. na hipe, trenutke v majhnih časovnih presledkih
// za izražanje dolžine trajanja: obsoditi na pet let zapora / ekspr. spor se je zavlekel na leta
// za izražanje približevanja časovni meji: ura gre na polnoč; tri četrt na osem / na večer se gre sprehajat / noč od petka na soboto / vrnil se bo na jesen ob koncu poletja ali v začetku jeseni
7. za izražanje načina, kako dejanje poteka: časopis je na dolgo pisal o tem; na kratko ostrižen; na pamet znati; ekspr. smejati se na vsa usta / na vsak način / noge na iks po obliki podobne črki X
// za izražanje sredstva ali orodja
a) s katerim se opravlja dejanje: igrati na klavir; delan na roko, na stroj / videti na lastne oči / motor na bencin; mlin na veter
b) ki služi za podlago dejanju: slikati na platno / cepiti vrtnico na šipek
// za izražanje omejevanja glede na lastnost: hrom na obe nogi; slep na eno oko / prijeten na pogled
8. za izražanje vzroka, zaradi katerega nastopi dejanje: na njegov krik se je ozrl; na trkanje se je oglasil; na pobudo, na poziv, na željo / ekspr. na vso jezo se ga je napil / uboga na (prvo) besedo takoj / molčati na očitke; odgovoriti na vprašanje
9. navadno z glagolskim samostalnikom za izražanje namena, s katerim se izvrši dejanje: iti na delo, na lov; ekspr. priti na kavo; odšel je na sprehod; delati na to, da se načrt uresniči / priti na izpit k izpitu; blago je na prodaj naprodaj; dati na posodo naposodo / čevlji za na ples; pog. igrati na zmago; star. zanemarjen park mestu ni na lepoto v okras / kot voščilo pri pitju ali ko kdo kihne na zdravje
II. z mestnikom
1. za izražanje stanja v položaju, ko se kaj neposredno dotika zgornje strani česa: na cesti je gost promet; na mizi stoji kozarec; sedi na pragu; imeti plašč na sebi; na strehi gnezdijo štorklje; na vrhu gore je sneg / klobuk na glavi; bradavica na nosu; stol na treh nogah
// za izražanje površine, kjer se dogaja dejanje: na polju zori žito; na kopnem, na morju / na levi, na prostem, na svetu, na zahodu / na Bledu, na Gorenjskem
// za izražanje stanja v položaju, ko se kaj dotika površine sploh: slika visi na steni; svetilka na stropu / na oknu sloni dekle; na vratih se prikaže poštar pri / kleči na levem kolenu / kopati se na Savi
2. z glagolskim samostalnikom za izražanje dejavnosti, kot jo nakazuje določilo: biti na lovu, na plesu, na pogrebu, na straži; na seji je rad razpravljal; pri nas je na hrani in stanovanju ima prostor za bivanje in dobiva redne dnevne obroke hrane / ponesrečil se je na delu, na smučanju pri / je na delu v Nemčiji ima stalno zaposlitev / zaposlen na pošti; študira na univerzi; pog. nastopa na televiziji
3. s prislovnim določilom za izražanje splošnega stanja, kot ga nakazuje določilo: biti na boljšem, na gorkem; hiša stoji na samem; ležati na suhem / imeti na skrbi, na sumu
4. za izražanje omejevanja glede na lastnost: na enem očesu slep; bolan na pljučih; ekspr. zdrav je na duši in telesu
5. za izražanje vzroka, zaradi katerega nastopi dejanje: umreti na porodu; umreti na jetiki za jetiko
6. za izražanje sredstva ali orodja, s katerim se opravlja dejanje: kuhati na olju / igrati na klavirju na klavir; pripeljati se na kolesu s kolesom / učiti se na napakah
● 
ekspr. na mojo čast res je tako; s tem si nisem na čistem tega ne razumem popolnoma; ekspr. na daleč se ga je ognil nikakor ga ni hotel srečati; star. ta hiša je na glasu je znana, slovi po čem; ekspr. ta človek da veliko nase ima zelo ugodno mnenje o sebi; ekspr. vsa skrb leži na mojih ramah za vse moram skrbeti jaz; zelo je zainteresiran na rešitvi tega vprašanja za rešitev; ekspr. na tebi je, kako bo stvar potekala od tebe je odvisno
♦ 
jezikosl. glagoli na -ati -am glagoli, ki se končujejo v nedoločniku na -ati in v prvi osebi ednine na -am; naglas na osnovi; samostalnikovo deblo se končuje na soglasnik njegov zadnji glas pred končnico je soglasnik; mat. a na (potenco) n [an]; a na kvadrat [a2]; med. alergija na beljakovine preobčutljivost organizma za beljakovine; šah. igralec je na potezi mora napraviti potezo; teh. pogon na sprednji kolesi pogon, pri katerem (pogonska) gred prenaša vrtenje na sprednji kolesi; prim. naglas2, nanovo, naprodaj, nasvidenje, navidez, primer ipd.
SSKJ²
obéšati -am nedov. (ẹ́)
1. nameščati kaj tako, da je oprto, pritrjeno zgoraj in visi: obešati lestence; previdno obešati sliko / obešati perilo na sonce, plašče v garderobo; pren. vse upanje je obešal na eno samo možnost
// usmrčevati tako, da si kdo z lastno težo zategne zanko okoli vratu: obešati in streljati talce
2. ekspr. delati, da je kdo dolžen opravljati kaj: obešali so mu najtežja dela
// pripisovati, prisojati: niti z besedo se ni dotaknil tega, kar so mu obešali; obešali so mu razne pustolovščine
3. ekspr. govoriti, pripovedovati, zlasti kaj neresničnega, izmišljenega: le kdo vam obeša te zgodbe
4. nar. povešati, nagibati: sončnica ponoči obeša cvet; grmi se obešajo čez rob jezera
● 
ekspr. obešati komu kaj na nos, na ušesa pripovedovati mu, kar se ne bi smelo; ekspr. obešati kaj na (veliki) zvon povsod razglašati, pripovedovati
    obéšati se 
    1. oprijemati se navadno z rokami tako, da se noge ne dotikajo tal: otroci so se obešali na avtomobil in zgodila se je nesreča; obešati se okrog vratu; pri zvonjenju se je z vso težo obešal na vrv
    2. slabš., z dajalnikom pridruževati se: obeša se družbam v gostilni; vsiljivo se jim obeša
    // iskati pomoč, zavetje: nič ni hotel od nas, ni se hotel obešati na nas; bolje, da se ne obeša nanj
    3. ekspr., s prislovnim določilom biti, zadrževati se: kar naprej se obeša okrog naše hiše; obešati se po gostilnah
    ● 
    ekspr. dim se je dvigal pod strop in se obešal na trame legal, sedal; slabš. začela se je obešati na fante, na moške začela se je družiti z njimi; začela si je zelo, vsiljivo prizadevati za njihovo ljubezensko naklonjenost; ekspr. obešati se na okna sklanjati se, nagibati se čeznje; ekspr. obešati se komu na pete slediti mu v neposredni bližini; zasledovati ga; ekspr. obešati se komu na vrat nadležno iskati pomoč, zavetje pri kom
SSKJ²
opréti oprèm dov., opŕl (ẹ́ ȅnavadno v zvezi z na
1. dati, postaviti kaj v tak položaj, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenese na kaj: opreti roke na mizo, ob kolena
// narediti, da kdo je, ostane v pokončnem položaju; podpreti: bolnika sta oprla dva moža / opreti strop z oporami
2. vzeti, uporabiti kaj za osnovo, izhodišče: opreti sodbo na ugotovljena dejstva; znanstvenik se je v svoji raziskavi oprl na najnovejše izsledke
    opréti se 
    1. prijeti se koga tako, da se ohrani pokončen položaj: začutila je, da se ji vrti v glavi, zato se je oprla nanj
    // postaviti se v tak položaj, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenese na kaj: opreti se na komolce; opreti se na palico; z roko se je oprla ob rob mize
    2. dobiti pomoč, podporo: v težavah se lahko opre nanj; opri se nase
    opŕt -a -o:
    na palico oprt starec; izjava je oprta na dejstva; gospodarstvo, oprto na težko industrijo
SSKJ²
trstíka -e ž (í)
močvirska ali vodna rastlina z visokim, tankim, votlim steblom: prelomiti trstiko; steblo trstike / bambusova trstika
// odrezano, odlomljeno steblo te rastline: piščalka iz trstike / obiti lesene stene, strop s trstiko
♦ 
bot. trstika do štiri metre visoka močvirska ali vodna trava z rjavimi klaski v socvetju; navadni trst; obrt. štukaturna trstika
SSKJ²
vrtínčiti -im nedov. (í ȋ)
1. povzročati, da se kaj premika v spiralastih zavojih: burja vrtinči dim; veter dviga in vrtinči suho listje na dvorišču; brezoseb. sneg je vrtinčilo; pren., ekspr. ljudje, ki jih vrtinčijo strasti
// s prislovnim določilom premikajoč kaj na tak način nositi: vihar vrtinči snežinke v sobo; vrtinčiti smeti po ulici / plaz vrtinči s seboj tudi smučarje
2. povzročati vrtince v čem: izstrelki vrtinčijo gladino / močen veter vrtinči morje; pren., ekspr. dogodki vrtinčijo vaško okolje
3. vrteti, sukati: moški je vrtinčil oči / vrtinčiti z glavo
    vrtínčiti se 
    1. premikati se v spiralastih zavojih: listi se vrtinčijo v zraku; megle se vrtinčijo nad vrhovi; za avtomobilom se vrtinči prah; zavesa se vrtinči zaradi prepiha; pren., ekspr. številke so se mu brez reda in smisla vrtinčile v glavi
    // s prislovnim določilom premikajoč se na tak način prihajati: iz odprtin se je vrtinčila para; dim se vrtinči pod strop
    2. delati vrtince: potok se vrtinči ob skalovju; vrgli so ga v vodo, kjer se reka najbolj vrtinči; vrtinčiti se in peniti
    3. vrteti se, sukati se: otroka sta se vrtinčila po ledu / pogovor se je vrtinčil okoli zadnjih dogodkov / njegove misli se vrtinčijo okrog deklet
SSKJ²
zrúšiti -im, in zrušíti in zrúšiti -im dov.(ú ȗ; ī ú)
1. s silo narediti, da zlasti objekt, objekti razpadejo na dele, kose: zrušiti hišo, obrambni zid / potres je zrušil velik del mesta porušil; pren. zrušiti temelje družbenega reda
2. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da zlasti kako stanje preneha: zrušiti ravnotežje v naravi / zrušiti komu srečo / zrušiti nočni mir skaliti
3. ekspr. vzeti pomen, veljavo, vrednost: to dejanje je zrušilo njegov ugled; zrušiti ideale, teorijo / zrušiti oblast
● 
ekspr. nasprotniki so ga zrušili mu preprečili delovanje; ekspr. zagnal se je vanj in ga zrušil na tla podrl; publ. zrušiti državni rekord preseči
    zrúšiti sein zrušíti se in zrúšiti se
    1. zaradi delovanja zunanjih sil razpasti na dele, kose: stara hiša se je zrušila; most se je zaradi preobremenitve zrušil; ekspr. mesto se je zrušilo v prah / podporniki so popustili in premog se je zrušil / strop se je zrušil podrl, udrl; pren., ekspr. vera v pravičnost se mu je zrušila; ob tej novici se je v njej vse zrušilo
    2. pasti, navadno s silo in z velike višine: kamenje se je zrušilo nanj; skala se je zrušila v dolino; publ.: helikopter se je zrušil v morje; letalo se je zrušilo takoj po vzletu; pren. skrb za družino se je zrušila nanjo; vse se mu je zrušilo na glavo
    3. ekspr. zaradi telesne, duševne prizadetosti preiti v ležeči, klečeči položaj: udaril ga je, da se je zrušil; zrušiti se na kolena; mrtev se je zrušil na tla; utrujen se je zrušil na stol sesedel
    zrúšen -a -o:
    zrušen zid; zrušena hiša; bil je ves zrušen
SSKJ²
apátičen -čna -o prid.(á)
ki je duševno otopel, brez volje; brezčuten, top4apatičen bolnik; mož je popolnoma apatičen; biti, postati apatičen za vse / z apatičnim izrazom je gledala v strop; apatičen obraz
    apátično prisl.:
    apatično strmeti predse
Število zadetkov: 117