Pri prevodu romana irskega pisatelja Johna Boyna The Boy at the Top of the Mountain imam dilemo glede zapisa Führer za Adolfa Hitlerja, ki je eden ključnih likov romana. V besedni zvezi »mein Führer«, ki se pojavlja v premem govoru, mora tudi v slov. prevodu ostati izvirni nemški zapis. Za druge primere pa se mi zdi ustrezen slovenski zapis firer – in to z malo začetnico, kakor ima SP in kakor najdem v vrsti primerov v korpusu Nova beseda. Glede tega pa je morda mogoče imeti pomisleke. Poimenovanje Hitlerja s Führerjem/firerjem je v romanu zelo pogosto, nikoli pa kontekst ne upravičuje slabšalnega prizvoka, ki ga zapisu firer pripisuje SP. Če bi bil dopusten zapis Firer, bi ta slabšalni prizvok morda odpadel, vendar zapisa z veliko začetnico v Novi besedi nisem našel. Zaradi zame nujne primerjave s prevodom »Dečka v črtasti pižami«, pripomnim, da se tam pojavlja Furer (iz otroških ust), pisano z veliko začetnico – vendar sta tam tako pisana tudi Mama in Očka, medtem ko sem v svojem prevodu odločen, da sta maman in papa zapisana z malo začetnico (v izvirniku sta z veliko).
Zadetki iskanja
Ali pišemo vejico pred pa v spodnjih primerih?
Fanta bi morali odžagati pa tudi sosed se je strinjal s tem. / fanta bi morali odžagati, pa tudi sosed ...
Naju je brezdomec slišal pa tudi ljudje / naju je brezdomec slišal, pa tudi ljudje
Zanima me, ali je v spodnjem zapisu pravilna uporaba besede tudi ali niti? Ali sta pravilni obe možnosti?
Vreme se bo poslabšalo. Tudi/Niti toča ni izključena.
Že dlje me zanima, ali je prav, da medmet hvala bogu pišemo (tudi) skupaj. V SSKJ-ju je pisan narazen, kar mi je logično, a v veliko besedil ga najdem napisanega skupaj kot hvalabogu. Torej, kaj je dejansko pravilno?
Zanima me, ali je pravilno, če se napiše kdaj koli prej. Ali pa je morda besedica koli rezervirana samo za oziralne zaimke, kot sta na primer kdor koli ali kadar koli?
Pozdravljeni. Dilema se glasi: Ali je lahko spremni stavek premega govora obenem tudi napovedni? Teorija namreč, vsaj kolikor mi je uspelo najti v knjigah in na spletu, omogoča le tri variante: Napovedni stavek: "...?" "...," spremni stavek. "...," spremni stavek, "...?"
Kar naprej pa se pojavljajo primeri tipa: "Ste iz Slovenije?" je vprašal in takoj nadaljeval: "Tudi jaz prihajam od tam."
Po pravilu spremnega stavka bi moralo biti to zapisano takole: "Ste iz Slovenije?" je vprašal in takoj nadaljeval, "tudi jaz prihajam od tam."
Nekako se zdi bolj logična prva varianta, ki se tudi večinoma uporablja. A v stroki zanjo ne najdem niti primera, kaj šele potrditve. Žal enako velja za drugo varianto.
Ali samostalnik model uporabljamo s podspolom živosti ali ne? Gre za besedilo naslednjega značaja:
- Profesor že s prvo povedjo romana svojega dijaka Tajsija prizna za model želje.
- S tem profesor Tajsija prizna za svoj občudovani model, ki mu predstavlja idealno identiteto.
Zanima me, ali pišemo tudi v spodnjem primeru stični pomišljaj (v pomenu od do): 14. 3. 2010–25. 4. 2011
Sprašujem zato, ker sem danes zasledila, da naj bi med raznovrstnimi enotami namesto pričakovanega stičnega pisali nestičnega. Gre le za priporočilo ali je v SP-ju kje govora o tem?
Poznamo množinske neštevne samostalniki (npr. možgani) in neštevne edninske samostalnike (npr. zrak).
Ali obstajajo mogoče tudi neštevni dvojinski samostalniki?
Glede imen mesecev imam dve vprašanji.
Imena mesecev so samostalniki, a ko jih uporabimo v rodilniški obliki v vlogi prislovnega določila časa, delujejo kot prislovi. Odgovarjajo na vprašalnico kdaj (npr.: Preselili so se marca.) Smemo reči, da so v takih primerih prislovi? Podobno je namreč pri letnih časih: beseda jesen je samostalnik, medtem ko je beseda jeseni prislov.
Ali ne gre pri tem, ko napišemo zraven imena meseca še njegovo nadpomenko, za nepotrebno kopičenje besed (npr. Prireditev bo meseca maja.), saj je brez besede mesec poved povsem razumljiva?
Šolanje na daljavo zaradi prisotnosti koronavirusa, nam staršem, končno razkriva pravo stanje "negovanja" slovenskega jezika v slovenskih šolah. Tu ne mislim na pravopis, temveč na pogovorni jezik učiteljev. Prvič v življenju smo starši, doma, priče, da nekateri učitelji, ne prenašajo znanja na naše otroke v knjižni slovenščini. Uporabljajo anglicizme, germanizme, sleng, izposojenke iz tujih jezikov ... To vsekakor ne velja za vse učitelje, v vseh šolah, toda sam sem dnevno priča temu pri svojih otrocih, tako v osnovni, srednji kot visoki šoli, zato sklepam, da je to le vrh ledene gore. Prvič lahko tudi razumemo, kje se začne izkrivljati pogovorna slovenščina. Šolske ustanove, ki jim slepo zaupamo, da negujejo knjižno slovenščino, so doslej vedno delovale le za zaprtimi vrati učilnic. V podporo svojim opažanjem prilagam spletni naslov članka https://www.dnevnik.si/1042732127 , v katerem ravnatelj mag. Macuh pravi: "Institucija ima veliko neposrednega dela na različnih področjih in enostavno verjame in zaupa v pedagoške delavce, da izvajajo učne procese v knjižnem zbornem oziroma splošno pogovornem jeziku. Ampak, ali je res tako?" Če je ravnatelj g. Bojan Macuh, še pred koronavirusom, zapisal dvom o tem, potem danes lahko vidimo in slišimo, da ni tako. Mislim, da je zgoraj omenjena ugotovitev pomembna tudi za boljšo vključitev otrok raznih priseljencev v našo kulturno krajino. Če vse to spremenim v vprašanje, verjetno moram vprašati, kdo, kdaj, kaj mora storiti, da bo pouk stekel v jeziku, kot to narekuje zakon?
Med uporabniki oz. govorci slovenskega jezika, vseh ravni izobrazbe, se čuti nezadovoljstvo okoli načina bogatenja besedišča maternega jezika zaradi pretiranega in prehitrega, v pogovornem jeziku celo sprotnega slovenjenja besed iz angleškega jezika.
Preveliko število tujk in izposojenk iz angleškega jezika, ki se ga zazna tudi v vseh slovenskih slovarjih, močno občutijo predvsem dijaki srednjih šol, ko prestopijo na visokošolski študij. Tam jih zasujejo z množico tujk, za katere niso nikoli prej slišali. To vsaj študentom prvih letnikov zelo otežuje razumevanje in pomnjenje učne snovi, kar se nenazadnje pozna tudi na slabšem učnem uspehu. Spomnim se, da sem, med študijem v daljni preteklosti, dostikrat vzel angleško-slovenski slovar, iskal koren kake tujke, da sem prišel do slovenskega prevoda nekega pojma.
Enako ljudje, predvsem z nižjo in srednjo izobrazbo, ne razumejo oz. napol razumejo marsikaj o čemer razpravljajo politiki v parlamentu, javnih občilih, gospodarstvu i.p.d.
Ker sem na spletu našel, najmanj štiri, javne izjave priznanih strokovnjakov za slovenski jezik in etnologijo, ki zgovorno obravnavajo omenjeno vsebino, vam jih navajam tu spodaj.
Zanima me vaša opredelitev in ocena teh izjav.
- Ali je to posledica: Jezikovne politike Slovenije, jezikovne stroke ali česa drugega?
- Ali je prizadevanje raznih borcev za ohranitev slovensko-slovanske preteklosti in kulture smiselno in pravilno ali pa je zgrešeno?
Hvala in lep pozdrav.
Povezave do videoposnetkov:
- Dr. Marko Snoj in Slavko Bobovnik o slovenščini v javni rabi na RTV SLO. (glejte od 4:50 minute naprej) https://www.facebook.com/watch/?ref=saved&v=1853986687986690
- Pesnik in prevajalec Tone Pavček leta 2009 v http://dk.fdv.uni-lj.si/db/pdfs/tip20096_Pavcek.pdf
- profesorica slovenskega jezika Berta Golob https://www.youtube.com/watch?v=oSs0R1DJTlA
- Dr. Duša Krnel Umek (glejte od 11. minute videa naprej), https://www.youtube.com/watch?v=zlqrbmNHz4A
Pojasnilo k temu sporočilu: iščem odgovor na vprašanje: kaj je pravilna slovenščina (polglasniki, akcent in tudi uporaba metafor/hiperbola).
Na strani ISJFR sem malo brskal ali bi kje našel odgovor na vprašanje o pravilni izgovorjavi določenih slovenskih besed.
Polglasniki in akcent Slovenski dialekti so mi zelo všeč, ampak vprašanje je: kaj pa sploh je pravilna izgovorjava, ki mislim, da bi jo morali uporabljati tudi na javni TV. Prihajam iz MB in iz mojih osnovnošolskih časov imam v spominu eno samo besedo na katero so nas opozarjali, nas popravljali in to je beseda: pes. Tako kot se piše, se na Štajerskem še zmeraj pogosto tudi izgovarja, včasih že kar namerno! Ne torej ps (žal, znaka za polglasnik nimam). Pred kratkim sem v mestnem parku naletel na skupino otrok, katerim je vzgojiteljica ravno nekaj razlagala in izgovorila besedo dež. In se takoj popravila: dž. Nisem se mogel zadržati in sem se oglasil: »Otroci (tudi ta beseda lahko da se v določenem sklonu pogosto napačno izgovarja: otroki), dež je pravilno!*« Vzgojiteljica me je podučila, da gre za polglasnik.
Predvsem pri »vremenskih izrazih« vremenarji v glavnem uporabljajo polglasnike, tako, da se mi zdi, kot, da govorijo angleško: dž, mgla, tema, In tu je še poudarek na zaključek: dober primer je tudi beseda, ki smo jo pogosto slišali v času dopustov: ČAKANJE (na mejnih prehodih). Mogoče se v vsem motim in imam le alergijo na prestolnico, zato se mi zdi, da na javni TV govorijo »ljubljanščino« in ne slovenščino, mogoče se je slovenščina v letih, potem ko sem končal s svojim šolanjem (slovenščino so nas učili itak le v OŠ!) zelo spremenila ali so nas tudi napačno učili? Nimam pojma.
Pretiravanje (hiperbula), metafore: tu so torej še pretiravanja, ki jih najpogosteje uporabljajo športni novinarji. Pa ne vem kako bi ta njihov govor sploh bilo pravilno imenovati, ker se mi zdi velikokrat prav absurdno (celo v smislu: zelena zelenica, npr.). Trenutno se niti ne spomnim posameznih primerov, ker sem se tega pisanja lotil čisto spontano. Pa tudi program hitro zamenjam, ko se začne tisto drenje in čudno govorjenje. Naš profesor slovenščine na 2. gimnaziji v MB je rekel: »Stavek mora biti kratek, jasen in razumljiv« (se mi zdi, kolikor se še spomnim). Sicer s temi mojimi sigurno ne bi bil zadovoljen.
Glede dialektov še naslednje: sem kar dober v nemščini, kjer obstaja seveda tudi veliko dialektov, od bavarskega do severnonemškega ali v Avstriji, od štajerskega pa do dunajskega ... Ampak na javni TV pa uporabljajo: hoch Deutsch.
Na spletni strani RTV Slovenija že nekaj časa opažam, da so se odločili, da uporabljajo samo ženski priimek (brez imena ali začetnice imena) in nato glagol v obliki za ženski spol, npr. Križnar je v prvi skupini s 101,0 m popeljala Slovenijo na prvo mesto. Kaj menite o tem?
Zanima me, od kod pri sklanjanju besede mačo pride odklon od norme pri orodniku edine in tvorjenju svojilnega pridevnika, saj SP navaja orodnik z mačom, svojilni pridevnik pa mačov, glede na normo pa bi morala biti v tem primeru končnica -em oziroma -ev, kot kažejo na primer Boccaccio - z Boccacciem, Boccacciev; pončo - s pončem, gavčo - z gavčem, gavčev ...
V magistrski nalogi na muzikologiji hčerka piše o Merkuju. Razen v prvem sklonu -- pišemo z naglasom priimek Merku?
Še vprašanje o tem, da sta »sestavini imena Jumbo Visma […] neujemalni«. Želela bi razumeti zakaj. Zakaj to sprašujem?
Pravopisni člen 847 kot ujemalno zvezo navaja košarkarski klub »Smelt Olimpija«, torej se obe sestavini sklanjata; v členu 849 je Union Olimpija; danes bi bil zgled Cedevita Olimpija.
»Toporišičeva Slovenska slovnica (2004: 302–303) sklanjanje večbesednih imen utemeljuje s (1) ujemalnostjo sestavin: če se torej ujemajo v sklonu, številu in (neobvezno) tudi spolu, že sama ujemalnost narekuje sklanjanje, npr. Smelt Olimpija – Smelta Olimpije […].« Iz odgovora Helene Dobrovoljc v Jezikovni svetovalnici.
Imena kolesarskih ekip pa se spreminjajo zelo pogosto, lahko vsako leto, tudi med sezono. Od leta 2015 se obravnavano nizozemsko moštvo imenuje Jumbo: od 2015 do 2018 Lotto NL Jumbo, od 2019 pa Jumbo Visma. Zadnjih nekaj let naj bi kot jedro zveze sprejeli Jumbo; pri Olimpiji ni težav. Če druga sestavina imena ne izraža prostorske umeščenosti jedrne besede, smo (do zdaj?) izhajali iz pravopisnega člena 846 ipd. in Toporišičeve Slovenske slovnice, kot je bilo večkrat poudarjeno tudi v Jezikovni svetovalnici (npr. tu: »priporočamo sklanjanje obeh sestavin«). Starejša kolegica lektorica me je naučila, da so:
- kolesarji Adrie Mobila (klub Adria Mobil),
- rokometašice Krima Mercatorja (klub Krim Mercator),
- vodstvo Hisensa Gorenja (podjetje Hisense Gorenje),
- prodaja Droge Kolinske (podjetje Droga Kolinska),
- izdelki Jate Emone (podjetje Jata Emona),
- nogometaši Reala Sociedada (klub Real Sociedad je iz San Sebastiana) … Ob prostorski umeščenosti jedrne besede pa:
- Pivovarna Laško Pivovarne Laško,
- Atletico Madrid: trener Atletica Madrid oziroma Atletica iz Madrida …
Do zdaj se nam je tudi po vseh odgovorih v Jezikovni svetovalnici zdelo, da je edino pravilno: član Jumba Visme. Bi res lahko ta primer obravnavali po pravopisnem členu 854, saj ta neujemalno zvezo ne podaja kot izključno zvezo jedra in krajevnega prilastka (hotel Turist, Založba Lipa)? Kaj pa Hisense Gorenje – se je treba ob slovnični ujemalnosti v takih večbesednih imenih spraševati tudi o tem, ali je bilo (gospodarsko) združenje podjetij (prevzem) enakovredno ali ne? Če bi sklanjali po zgledu Cedevita Olimpija, bi bilo (skoraj) preprosto. Pa v tej skupini imen bi upoštevali prostorsko umeščenost. V odgovoru o sklanjanju imena ekipe »Jumbo Visma« nas usmerjate na obravnavano tematiko – samo o zemljepisnih imenih. Pri teh se včasih zdi, da je še težje uskladiti pravila s prakso oziroma prakso s pravili, zlasti pri tistih imenih, ki jih ne moremo preveriti v pravopisnem slovarju:
- Alta Badia – rabi se v Alta Badii in Alti Badii;
- Santa Caterina – v Santa Caterini in Santi Caterini;
- Santa Barbara – v Santa Barbari in Santi Barbari …
Zapis Jumbo Visma je slovenskemu pravopisu prilagojena različica (prim. npr. tu), na spletu najdemo zapis tudi z vezajem ali s pomišljajem (tudi s presledkoma).
Vprašanje vejice v sledeči povedi je razklalo mojo družino in nekaj znancev:
- V ključnem trenutku tragedije Orfej Evridiko vidi(,) namesto pogleda.
Na stran vejice so se razen mene postavili vsi, ki so vprašanje prejeli. Trdijo namreč, da gre za dve osebni glagolski obliki, med katerima bi stala vejica, če bi bil, kar imajo oni za odvisni stavek, razširjen, torej: ... vidi, namesto da bi jo pogledal. Na drugi strani stojim le jaz. Čutim, da tu vejice ni, saj si glagolski obliki delita obvezno tožilniško dopolnilo, torej morata biti priredno vezani polovici povedkovne fraze (žal terminologije, ki jo uporablja tvorbena slovnica, v slovenščini ne poznam), če želimo obdržati pomen. Zanima me, ali se slovnica strinja z mano ali se je tudi sama zarotila proti meni.
Vnaprej se zahvaljujem za vsakršen odgovor!
Zanima me podrobnejša etimološka razlaga slovenskega toponima Tičnica. Moje dosedanje poizvedovanje me je pripeljalo le do splošnejših razlag kot npr. ptičnica in podobno. Zanima me tudi ali obstoječi toponim torej kaže na poimenovanje takšnega toponima v mlajšem času oz. ga je moč časovno ožje umestiti.
Slovenski pravopis ima, tako so nas učili, v abecedi tri šumnike – č š ž. Po raztrosu pokojnika, ki ima v priimku ali imenu enega od šumnikov, polovica strešice na spominski ploščici odpade. Ker me o spremembi zapisa ni nihče predhodno obvestil, je bil to zame šok. Vsi dokumenti z uradnimi podatki so bili dostavljeni iz KP ŽALE. Ko sem protestirala glede zapisa, so mi pojasnili, da ima za moj oziroma osebni priimek mojega pokojnega moža, avtorske pravice spoštovani arhitekt gospod Marko Mušič. Pridobila sem mnenje odvetnika, ki mi odgovarja, da nihče ne more pridobiti avtorskih pravic nad osebnimi imeni in priimki. Razumem, da ima avtorske pravice za obliko spominskega parka, obliko ploščic, ki so lahko okrogle, kvadratne, trikotne itd. Le kdo ima pravico dodeliti tretji osebi, da spremeni slovenska imena in priimke. Nisem edina prizadeta, ampak še stotine drugih živih sorodnikov, ki so se odločili za raztros pokojnika in ima v imenu ali priimku Č Š Ž. Zapisan je pravilno le mehki ć. Ko obiščem spominski park, imam občutek da sem na pokopališču nekje na Slovaškem in ne sredi Slovenije. Slovenci se za svoj pravopis borimo že stoletja, ko pa smo končno samostojni, anomalije tiho trpimo. Verjetno ne bom dočakala kakšno spremembo, za nami pa so naši potomci, ki so ravno tako prizadeti. Torej vprašanje je, kdo lahko spreminja naša osebna imena in priimke brez našega soglasja?
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- ...
- 145
- Naslednja »
Dostopnost