Šolanje na daljavo zaradi prisotnosti koronavirusa, nam staršem, končno razkriva pravo stanje "negovanja" slovenskega jezika v slovenskih šolah. Tu ne mislim na pravopis, temveč na pogovorni jezik učiteljev. Prvič v življenju smo starši, doma, priče, da nekateri učitelji, ne prenašajo znanja na naše otroke v knjižni slovenščini. Uporabljajo anglicizme, germanizme, sleng, izposojenke iz tujih jezikov ... To vsekakor ne velja za vse učitelje, v vseh šolah, toda sam sem dnevno priča temu pri svojih otrocih, tako v osnovni, srednji kot visoki šoli, zato sklepam, da je to le vrh ledene gore. Prvič lahko tudi razumemo, kje se začne izkrivljati pogovorna slovenščina. Šolske ustanove, ki jim slepo zaupamo, da negujejo knjižno slovenščino, so doslej vedno delovale le za zaprtimi vrati učilnic. V podporo svojim opažanjem prilagam spletni naslov članka https://www.dnevnik.si/1042732127 , v katerem ravnatelj mag. Macuh pravi: "Institucija ima veliko neposrednega dela na različnih področjih in enostavno verjame in zaupa v pedagoške delavce, da izvajajo učne procese v knjižnem zbornem oziroma splošno pogovornem jeziku. Ampak, ali je res tako?" Če je ravnatelj g. Bojan Macuh, še pred koronavirusom, zapisal dvom o tem, potem danes lahko vidimo in slišimo, da ni tako. Mislim, da je zgoraj omenjena ugotovitev pomembna tudi za boljšo vključitev otrok raznih priseljencev v našo kulturno krajino. Če vse to spremenim v vprašanje, verjetno moram vprašati, kdo, kdaj, kaj mora storiti, da bo pouk stekel v jeziku, kot to narekuje zakon?
Zadetki iskanja
Zanima mu utemeljitev naslednjega zapisa - gre za naslova poglavij v knjigi s teološko vsebino:
- Jožef, učitelj male poti
- Jožef vzgojitelj
Zakaj je v prvem primeru vejica zapisana, v drugem pa ne? Je tak zapis sploh ustrezen ali bi morala tudi v drugem primeru biti vejica?
Zanima me raba pridevnika prihodnji/bodoči npr. v besedni zvezi prihodnji/bodoči zdravniki? E. Kržišnik (SSJLK 2014: 24) je v svojem članku Prihodnost in bodočnost v slovenščini (http://www.centerslo.net/files/file/ssjlk/50_SSJLK/Krzisnik_nova.pdf) napisala, da je prihodnost izpodrinila bodočnost, da pa se bodoči uporablja v nekaterih besednih zvezah (kolokacijah) ob samostalnikih s pomenom 'funkcija človeka', npr. bodoči učitelj/šef/gimnazijec …
V SP je v slovarskem sestavku z geslom bodoči na začetku napisano tako: bodoči zet; bodoči rod prihodnji. Ležeče zapisana dvojnica, ki je po SP nevtralna oz. navadnejša, se torej nanaša samo na primer bodoči rod in pomeni 'naslednji', v primeru bodoči zet pa je bolje ohraniti pridevnik bodoči, kajne? V SSKJ2 pa tudi primer bodočirodovi v sestavku z geslom bodoči ni zaznamovan. V Gigafidi se prihodnji učitelj pojavi 23-krat, bodoči učitelj pa 239-krat.
Spoštovani!
Katero obliko je treba uporabiti v spodnjih primerih, v katerih spol osebe ni znan? Moramo uporabiti moški spol kot nezaznamovan spol ali je potrebno ujemanje z besedo oseba, torej je treba uporabiti ženski spol?
Oseba X je bila registrirana kot prosilec za mednarodno zaščito. Oseba X je bila registrirana kot prosilka za mednarodno zaščito.
Oseba K. L. je učitelj. Oseba K. L. je učiteljica.
Najlepša hvala za odgovor!
Zanima me, ali je pravilno reči Muzej je prijazen do obiskovalcev. Bi moralo biti je prijazen obiskovalcem? Kadar govorimo o osebi, je npr. ljudski predsednik prijazen do preprostih, manj izobraženih slojev prebivalstva ali učiteljica je bila prijazna do vseh učencev. Kako je pravilno, kadar govorimo o ustanovah, napravah ipd.?
Zanima me, katero je najprimernejše ločilo v besednih zvezah: odnos učitelj – otrok, odnos mati – hči. V rabi sem našla zapise tako z vezajem (stičnim in nestičnim) kot s pomišljajem (stičnim in nestičnim).
Imam vprašanje v zvezi z določitvijo sklona besedi projekt v naslednjem stavku: Dokumentarna oddaja je bila zagotovo zahteven projekt. Sklon so morali določiti učenci 9. razreda. Medtem ko jih je večina napisala, da je to imenovalnik, učitelj vztraja pri tožilniku. Meni to nikakor ni logično, saj če zamenjamo izraz projekt, ki se resda ne razlikuje v prvem in četrtem sklonu, z izrazom naloga, je jasno, da ne more biti tožilnik. Učitelj svojo odločitev utemeljuje s tem, da v stavku ne moreta biti dva osebka, vendar kolikor se še spomnim iz OŠ, gre v tem primeru za povedkovo določilo (če se ne motim), ki je v imenovalniku.
Kako v raznih besedilih pišemo samostalnike (in seveda pridevnike, glagolske oblike), če želimo poudarjati moške in ženske oblike? učitelj/-ica zdravnik/-nica (/-ica/-ca) igralec/-lka (/-ka)
Ali je še katera druga možnost poleg poševnice in vezaja?
Ali je v slovenščini sprejemljiv zapis s podčrtajem? učitelj_ica Kako bi v tem primeru pisali zdravnik_nica?
Dodatek: V zvezi s svojim vprašanjem o rabi ločil pri izražanju moških in ženskih oblik, ki sem ga v JS poslala pred nekaj dnevi, dodajam nekaj virov, v katerih je uporabljen podčrtaj, in sprašujem, ali je to res jezikovno sprejemljivo oz. ali ni katera druga oblika že (bolj) uveljavljena, npr. poševnica in vezaj.
Ali gre za »lokalni« pojav ali naj bi se oblike s podčrtajem uveljavile kar povsod?
- Anja Koletnik, Evan Ana Grm, Eva Gračanin (2016). Pravno priznanje spola v Sloveniji. Ljubljana: Društvo informacijski center Legebitra.
- Nina Perger (2016). Simbolno nasilje spolnega zaznamovanja v jeziku in prakse upora v visokošolskem prostoru. Družboslovne razprave 32/81. 41--60.
- Ana Hofman (ur.) (2017). Znanost (brez) mladih. Ljubljana: Založba ZRC.
V delu Znanost (brez) mladih so zanimivi podatki na strani pred kazalom, npr. takole piše: urednica -- navedena je ena ženska, avtorice_ji -- navedenih je 8 avtoric in 1 avtor, recenzenta -- navedena je ena ženska in en moški.
Glede na navedeno gre za jezikovno nepravilnost ali vsaj nepoenotenost: Zakaj se uporablja oblika avtorji (avtorice_ji), če pa je samo en avtor? Verjetno so spregledali politično korektnost tudi pri obliki recenzenta: če se tako trudijo poudarjati razliko med ženskimi in moškimi oblikami, bi morali tudi v tem primeru napisati recentkat (?!). Ali ni to zgled, da je taka raba "neživljenjska"?
Pri lektoriranju preglednic (tabél) sem v dilemi, katere besede pisati z veliko začetnico, če sploh katere. Problem se mi pojavi tudi pri naštevanju v enem okencu. Kdaj sploh velika začetnica v tabelah?
primer:
Učitelj/učitelj?Udeleženci/udeleženci?Dejavnost/dejavnost Ana Ban?Učenci/učenci?S/spoznavanje ...
Prosim za pomoč pri oblikovanju ustrezne prakse reprezentativne državne institucije pri naslavljanju oseb na seji. Trenutno se uveljavlja neka praksa naslavljanja z gospod in gospa, vendar le v primeru, da oseba nima znanstvenega naziva. Ko se navaja več oseb, prihaja do posebej neprimerne situacije, ko je na primer ena oseba gospa, druga pa zaradi znastvenega naziva to ni.
Menimo, da je pomembno poenotenje, možni sta dve obliki. Prvič, da se pri naslavljanju uporablja samo ime in priimek ali znanstveni naziv, ime in priimek. In drugič, da se vsaka oseba naslovi z gospod ali gospa ter nadaljuje z imenom in priimkom oziroma se pred imenom doda morebitni znanstveni naziv.
Naslavljanje mora upoštevati neko formalno vljudnostno formo, hkrati pa zadostiti jezikovno-komunikacijskemu nivoju, ki glede tega vprašanja v strokovni literaturi ni določen. Ker gre za reprezentativno institucijo, oblikovanje besedila za predsedujoče po scenariju in oblikovanje za javnost dostopnega zapisa seje, mora biti predlog utemeljen. Za nas je zagotovilo vaša strokovna avtoriteta.
Ali otroka prepišemo z Osnovne šole A na Osnovno šolo B ali iz Osnovne šole A v Osnovno šolo B? V spletnih navodilih za pisanje vlog za prepis se pojavljata obe obliki, poleg tega pa še iz Osnovne šole A na Osnovno šolo B, kar je najbrž napačno. Ali se pravilo kaj spremeni, če ne omenjamo konkretne šole, npr. z ene šole na drugo ali iz ene šole v drugo?
Zanima me sledeče: Katera oblika navajanja ženskega priimka za nazivom profesorica (oziroma za kratico prof.) je pravilnejša, prof. Berko ali prof. Berkova?
Zanima me, kakšni sta obliki zapisa za pripadnico keltskega ljudstva Tavriski in pripadnico ljudstva Obri.
Ko že menim, da natančno vem, katere besede so prislovi in katere kazalni zaimki, v osnovnošolskih učbenikih najdem primere, kot so tam, tukaj, takrat, tedaj itd. navedene kot primere kazalnih zaimkov. Niso to prislovi? Učencem rečem, naj si (v primeru dvoma) pomagajo tako, da poskusijo dodati zraven besede samostalnik, in če ne gre, potem je to prislov. K sreči, jih le peščica opazi, da bi nekatere besede lahko bile oboje. Prosim za preprosto razlago, da jo bom lahko prenesla učencem.
Poleg napačne rabe dajalnika, npr. na temu smučišču, je vedno pogosteje moč slišati in prebrati tudi zvezo: "Kot prvo, nisem bil tam, kot drugo pa me niti ne zanima." Se ta raba ustaljuje, je dovoljena?
Med vprašanji sem že zasledila, da je pred in sicer vedno vejica, ker gre za pojasnjevalno priredje. Vendar se v šolskih zapiskih pogosto pojavlja tale poved: To je moja sestrična in sicer je to Martina. Poved je zapisana brez vejice, je ta zapis pravilen? Zanima me tudi, zakaj veznik saj spada pod vzročno in ne pojasnjevalno priredje? Zakaj pri določenih povedih enostavno preštejemo povedke, da bi ugotovili kam spada vejica, pri drugih pa to ni mogoče? Če ste na katero od teh vprašanj že odgovorili, se opravičujem, vendar jih nisem uspela najti. Mogoče še to, so vejice in povedi, v mojem vprašanju, smiselno postavljene?
Včasih sem v dilemi, kako je slovnično pravilno, predvsem glede rabe kakovostnih in vrstnih pridevnikov. Naj navedem nekaj primerov:
- riban sir ali ribani sir
- mlet črni poper ali mleti črni poper
- bel kuh ali beli kruh
- zorjen zrezek ali zorjeni zrezek
- modificiran škrob ali modificirani škrob
- krompirjev prigrizek
- slani mlad krompir ali mladi krompir
Zanima me, ali je to enako, če je naslov izdelka npr. riban sir itd ali je to samo sestavina in je navedeno med sestavinami? Vrstni pridevnik je npr. pšenični, koruzni kruh, zrezek svinjski , goveji. Kaj sploh raba, npr.bel kruh?
Zanima me, kako se pravilno zapiše naravoslovnoznanstven. Zasledim zapis narazen, z vezajem, a najbolj blizu mi je skupaj (saj je naravoslovna znanost). Kaj je prav?
Zanimalo bi me, ali v slovenščino sploh imamo izraz za gap year, kot ga imajo na primer v italijanščini (anno sabbatico), francoščini (parenthèse utile) ali hrvaščini (godina prekida).
Besedilo govori o dečku, ki s sabo nosi majhno ponev, ki je simbol neke ovire, težave. Naslov je Toni in njegova mala ponov. (ALI majhna ponev?) Ko ponev v besedilu prvič omenimo, uporabimo nedoločno obl. prid. majhna, nato pa ves čas določno mala. Ali drži?
- « Prejšnja
- 1
- 2
- Naslednja »
Dostopnost